Filip Flisar: Sem za divjo igro

Pogovarjali smo se v Ljubljani, kjer se je ustavil na poti iz Kranjske Gore s sponzorskega dogodka, ki mu je padel v luknjo med tekmami svetovnega pokala in pred letošnjim svetovnim prvenstvom, ki bo potekalo med 5. in 10. marcem v norveškem Vossu. Je zabaven, čisto nič nadut. In še vedno nosi tiste brke, muštace.

Prebral sem, da ste letošnjo sezono začeli z željo, da bi ubranili naslov in zmagali na svetovnem prvenstvu na Norveškem. Pogovarjava se po treh tekmah, ki bi jih lahko opisali z 'malo mešano'.

Zelo mešano. Kaj vse se mi je letos dogajalo! Na prvi tekmi so me zafrkavali z novimi pravili za čelado in najprej me sploh niso pustili startati. Potem sem se mučil in doživljal takšne strese in je bilo sploh brez zveze, da sem peljal. Po novem naj bi imeli čelado s trdimi ušesi, se pravi tistim delom, ki pokriva ušesa. Mi smo doslej nastopali z mehkimi ušesi, za čelade pa itak obstaja en sam certifikat, ki tega nič ne določa. Oni, glavni na FIS, so pa rekli trda ušesa, niso pa tega definirali in razložili v pravilniku. Pridem torej tja in mi rečejo, da moja čelada ni v redu. Dobro, si bom zrihtal novo čelado in odpeljal z njo, kar pa seveda ni tako preprosto, ker moram upoštevati Red Bull, ki je moj pokrovitelj. No, in v pravilniku potem piše, da v primeru nesporazumov odloča šef tekmovanja, kar pomeni, da lahko reče, kar hoče. On je rekel, da ne bom vozil. Prvi dan tako nisem mogel trenirati in sem imel pravo čelado šele na naslednji tekmi.

Na njej ste zmagali?

Ja, tam sem zmagal. Prvo tekmo v ZDA smo odpeljali na veliki višini, cilj je bil na 3000 metrih. Tam ni kisika, zrak je straš­no suh in smo imeli potem vsi zelo uničena pljuča. Takoj po tekmi smo odleteli v Francijo, in ko smo prileteli tja, so nam izgubili vso prtljago. Dve potovalki sta bili v Londonu, od koder so nam sporočili, da nam jih lahko dostavijo do večera, do pol osmih. To je bilo okrog poldneva in smo rekli: ajde, bomo počakali teh osem ur. Potem smo hodili tam okrog po nekem dežju, vnelo se mi je grlo, še pljuča in sem staknil bronhitis. Tako zjeban sem bil, da sem moral po tekmi v Franciji kar v tamkajšnjo bolnišnico, ker sem kašljal kri. Sploh ne bi smel peljati, ampak ker je prišlo na tekmo ogromno Slovencev, sem si rekel: »Klinc, grem, če ne drugega, samo zato, da se odpeljem s starta.« No, pa sem peljal in v Italiji podobno. Teh dveh tekem sploh ne bi smel peljati in nista merodajni. Tudi zdaj sem še malo švoh. Ampak do svetovnega prvenstva, ki je konec februarja, bom v idealni formi. Treniral sem v redu, ni panike.

Prebiral sem časopisne članke, intervjuje z vami. Takole od daleč se zdi, da je šlo presenetljivo hitro od maminega sponzorstva do Red Bulla in BMW-ja ter slovenske vojske. So zdaj stvari urejene? Kako je s sodelovanjem s Smučarsko zvezo?

Ja, so. Po lanski sezoni se je vse drugače obrnilo. Medijska prepoznavnost po olimpijadi in po zmagi v svetovnem pokalu je skočila, dobil sem sponzorje in sem malo rešen. To pa ne pomeni, da imam ne vem koliko denarja, ker itak nič ne dobim od zveze, vsaj do zdaj nisem. Toliko denarja, kot ga imam, kot ga dobim od sponzorjev, ga porabim za treninge. Če bi ga imel več, bi si omislil še fizioterapevta in take reči. Ampak ga pač nimam, kaj čem. Dovolj ga je za solidno treniranje. Zato sem si letos lahko privoščil poletni trening na Novi Zelandiji. Tja se res splača oditi, je pa res drago kot svinja. S Smučarsko zvezo je pa tako: status quo. [smeh] Oziroma ne vem, kakšen je moj status. Do zdaj niso kazali kakšnega posebnega interesa po sodelovanju, pa sem si rekel, da grem raje mimo njih, imam svoje sponzorje in budžet in počnem, kar hočem, ker drugače bi lahko hitro prišlo do nesporazumov in stresov. Tak človek sem, da se mi ne da prepirati. Se pravi, da ne sodelujemo oziroma do zdaj nismo. Oni sicer nenehno govorijo 'zdaj bomo, zdaj bomo', ampak do zdaj ni bilo še nič.

Nekje ste rekli, da vas bo domača zveza začela upoštevati šele takrat, ko bo to storila tudi FIS.

FIS je včasih malo čudna. Izmišljujejo si varnostne ukrepe, ki nimajo nobenega učinka, samo kvarijo šport. Zdaj so začeli razmišljati o počasnejših progah, ki naj bi bile varnejše, in zaradi tega so dodali ovinke. Ampak to pa potem ni več smučarski kros. Kako naj se pa prehitevamo po ovinkih? V ovinkih tudi več ljudi pade. Kaj nam bodo začeli metati pod noge polena, da bomo počasnejši ali kaj? Poleg tega niso nikoli prav zelo poslušali, kaj si o vsem mislimo tekmovalci. Prav na tekmi v ZDA smo se zbrali in ustanovili ... kaj pa vem, kako bi temu rekel, sindikat ali kaj, v katerem ima vsaka država svojega predstavnika, da se lahko upremo, ker navsezadnje mi vemo, kaj bi bilo treba narediti, ker mi vozimo, in ne funkcionarji.

Ampak smučarski kros je nevarna disciplina. Na lanski tekmi v Gründenwaldu, na kateri ste zmagali, se je ubil Kanadčan Nick Zoricic. Se ne bojite organizatorjev, ki bi v želji po spektaklu pretiravali? Menda je bil na lanskih ameriških X-games neki skok dolg celo 65 metrov?

Nevarno je, ampak tega se zavedam. Pa saj je nevarno vse moje življenje. Zdi se mi, da bolj ko razmišljaš o tem, bolj kličeš usodo. Ja, res je bil tam skok dolg 65 met­rov, ampak to me ne skrbi, jaz sem za divjo igro. Če bi bili sami 60-metrski skoki, bi bil najbolj vesel. Ne bodo nas ubili. Tam je bil zadnji skok res dolg 65 metrov, pa tudi vsi drugi pred njim so bili dvojna doza tistih na tekmah svetovnega pokala, in koliko se jih je poškodovalo? Nič, ker je bila proga dovolj široka in je bilo dovolj ravnih delov za prehitevanje s kuclji, na katerih lahko pumpaš in tako prehitevaš. Nas pa silijo v ovinke, ki jim takoj sledi skok, ki ga zaradi omejitve, da ne sme biti predolg, nastavijo tako, da te katapultira v zrak kot psa. Zaradi takih reči se mi lomimo, dolgi skoki niso nevarni.

Bral sem, da ste imeli na olimpijski progi smučarji nekaj težav, ker je bila pravzaprav narejena za deskarje. Drži, in če drži, ali to pomeni, da imajo deskarji prednost pred smučarji?

Smučarji in deskarji imamo nekoliko različne proge, ker smo smučarji precej hit­rejši, kar je razumljivo. Dve smučki imamo, stabilnejši smo in zavoje lahko hitreje odpeljemo kot deskarji, zato je težko napraviti progo, ki bo dobra za oboje. Ampak se da, tudi tista olimpijska ni bila slaba, pač malo drugačna. Tudi na tekmi te sezone v ZDA smo bili skupaj z borderji, in če bi bili vedno, bi bila majka. Šov, privarčuje se. Ampak to ne pomeni, da so borderji vplivnejši, smučarski kros je večji od borderskega, vsaj zdaj, zadnja leta.

Se je tekmovanje v smučarskem krosu kaj spremenilo, odkar ste sami v tem cirkusu? Dolgo časa je bil zaščitni znak smučarskega krosa Kanadčan Christopher del Bosco, divjak, zdravljeni alkoholik. Bi lahko kak podoben danes še zmagoval v tem športu?

Včasih je bilo vse precej bolj sproščeno. Po tekmah so bile čage, partiji, zdaj pa tega ni več toliko, vsi so resnejši, ekipe vlagajo v ta šport ogromno denarja in vse postaja podobno alpskemu smučanju, ko so vsi zaprti v svojih sobah. Christopher del Bosco oziroma kak podoben bi še lahko zmagoval, saj še tekmuje in je še vedno dober. On je za smučarski kros to, kar je Bode Miller v alpskem smučanju. Zdaj je sicer še poškodovan, ker si je pred tekmami nategnil ramo. Takšni ljudje so izjeme in so lahko dobri ne glede na vse. V vsakem športu je kakšen tak.

Prebral sem, da kot otrok niste bili pretirano dober smučar in da v smučanju zelo uspešni otroci predvsem zaradi pretirano entuziastičnih staršev hitro omagajo. Kaj to pomeni, da niste bili pretirano dobri?

To, da sem bil povprečen, nič prav pretirano dobro nisem smučal. Ampak v športu je ogromno reči, pri katerih ne moreš vedeti, kaj je v redu in kaj ni. Samo o tej temi bi lahko govoril za tri intervjuje. Kar se tiče teh entuziastičnih staršev ... Nekateri mislijo, da bo njihov otrok, če bodo zelo pritiskali nanj, da bo več treniral, tudi boljši. To sicer drži, ampak dostikrat se taki otroci poškodujejo ali se jim pa vse zagabi. Otrok se mora pri treningu zabavati. Ne moreš ga prisiliti kot kakšnega odraslega, da bo odpeljal 20 rund. Pri nas se mi pa nasploh zdi največji problem, da trenerji ne naučijo tekmovalcev samostojnosti. Pri nas vsi pričakujejo, da bo trener napravil tekmovalca dobrega, kar je pa nemogoče. Samo sam se lahko. Trener ne čuti, kako ti smučaš. Lahko te vidi, ne more pa čutiti. To lahko veš samo sam. Sam sem imel oziroma bi imel v svoji karieri neka svoja načela treninga. Po pravici povedano sem len [smeh], in če bi moral suhoparno trenirati, če ne uživam v treningu, ne treniram tako, kot če bi mi bil trening všeč. Tega moji trenerji niso razumeli. Namesto da bi šel za uro in pol teč, bi veliko raje uro in pol presedel na kolesu. Zdaj to počnem in je očitno v redu. Ali pa recimo pri vajah za eksplozivnost: lahko delaš dolgočasne žabje poskoke po stadionu, lahko greš pa na trim stezo ali v kak park in skačeš po hlodih, s čimer boš napravil več. Tako je vsaj pri meni.

Alpsko smučanje ste zapustili po pogovoru s psihologom, h kateremu vas je poslal Rasto Anžoh, takratni direktor slovenskih smučarskih reprezentanc. Takrat ste mu rekli, da ste bili pred pogovorom stoodstotno prepričani o svoji odločitvi, po njem pa celo tisočodstot­no. Kakšen je bil ta pogovor?

Imel sem dosti vsega in sem si rekel, da ne zdržim več, da moram ven, pa še free­style me je mikal. Hecno je to, da sem takrat ravno začel trenirati z A-reprezentanco za hitre discipline, ravno pošteno sem začel trgati in prav zaradi tega me je Rasto prosil za to uslugo. »Valda,« sem rekel. Mama je morala vame vložiti ogromno denarja, vse življenje smo podredili temu, potem pa greš in to vržeš stran. Ni bila lahka odločitev in tudi sam nisem vedel točno, kaj se dogaja. No, potem sva s psihologom razčistila misli. Na tablo sva razdelila na levo stran dobre in slabe lastnosti alpskega smučanja, na desno dobre in slabe freestyla in na tak način razparcelirala moje misli. Potem sem gledal tiste svoje misli in rekel: »Pa ti si super človek! Ti si genij! Hvala!«

Številni menijo, da so smučarski kros in podobne discipline odlagališče tistih alpskih smučarjev, ki jim ni uspelo. Tudi sami ste, če se ne motim, na začetku mislili, da boste zlahka opravili z 'onimi reveži v krosu'. Katera je največja razlika med alpskim smučanjem in smučarskim krosom?

Ja, to vsi mislijo. No, zdaj že malo manj, ko smučarski kros bolj poznajo in vidijo, da je to divja disciplina. Takrat so pa res govorili, da gredo tja alpski smučarji, ki jim ni uspelo. Ne vedo pa, da so se v smučarski kros usmerili takšni, kot je bil Daron Rahlves, pa jim ni uspelo zmagati v svetovnem pokalu. Tudi sam sem seveda tako mislil in sem prišel tja in si rekel, da sem dober in da ne bi smel imeti problemov. Na prvi tekmi sem bil 65., da mi nič ni bilo jasno. Tri sekunde za finalom. Okej, neka pomota. Na naslednji sem bil še slabši. Največja razlika je, da so v smučarskem krosu kuclji, zaradi katerih je težko vzdrževati hitrost in moraš nenehno pumpati in poiskati prave, hitre linije, to pa zahteva izkušnje in rutino. V smučarskem krosu je podobno kot v smuku, kjer so starejši smučarji boljši, ker že poznajo najhitrejše linije na progah. Včasih so namreč najhitrejše linije tako zelo absurdne, da si rečeš: to pa ne more delovati. Pa deluje, in prav to je čar našega športa. Majhna slabost smučarskega krosa je, da ne moremo tekmovati dlje od minute in 20 sekund, ker telo ne zdrži, in potem moraš v tisti minuti in 20 sekundah ob slabem startu precej prehitevati. Tudi to je treba znati, paziti, da nisi zaletav. Mi nimamo stopalke za plin in zavor, da bi prehitevali na lahek način.

Lani ste v ekipo dobili serviserja Slava Muleja in trenerja Aljošo Planteua. Z zadnjim, tako ste rekli, imata drugačno mnenje o treniranju kondicije od večine. Da se lotevata 'šolinskih' reči?

Šaolinskih ... [smeh] Moji treningi so normalni, tudi v fitnes moram in podobno, je pa res, da si jih pripraviva tako, da je vedno zraven zabava. Poleg tega pa poskušava združevati koristne reči. Če že moram opravljati poskoke, potem skačem po takih rečeh, pri katerih je treba paziti, da si ne zviješ gležnja, saj ob tem treniram še koncentracijo in glavo. Moji treningi vsebujejo precej gimnastike, vaj za ravnotežje, za vsestranskost. Paziva na to, da ne bi bil narejen po receptu: pol ure teka zjutraj, popoldne pa to in to. Če treniraš po takšnih receptih, postaneš robot in si dober samo za opravljanje ene same funkcije, ob kakšnih drugih boš pa zmrznil. Naš šport je zelo raznolik. Tu so starti, skoki, rivalstvo na progi, ni tako kot pri alpskem smučanju, kjer gre bolj ali manj za zavoje.

Kje sta se pa našla? Moram priznati, da pred tem še nisem slišal zanj.

Pred tem ni bil trener, bil pa je moj dober prijatelj. In ker smo iskali trenerja, sem predlagal njega, ker se mi je zdel primeren. Prej je malo učil okoli, ampak sem vedel, da je zelo prilagodljiv, njegovi pogledi na šport so mi bili všeč in sem mu rekel: »Kaj je, stari, bi bil ti moj trener?« In je rekel: »Ja, pa bi bil.« Potem sva šla k drugim našim tekmovalcem v smučarskem krosu, predstavil sem jim to idejo in so vsi rekli 'fajn, super'. Sicer je bil pa Aljoša tudi smučar, alpski, seveda tudi njegov brat, ni pa bil nikoli trener kakšne reprezentance. Je pa nekaj malega učil smučanje v tujini. Smučarskega krosa me itak nihče ne more učiti, pa saj tega od trenerja niti ne pričakujem. Smisel trenerja je zagotoviti smučarju dobre razmere za trening, mora biti dober organizator, ki poskrbi za dobre proge, kako smučati, moraš pa tudi sam vedeti. Če tega sam ne veš, ga ni boga, ki bi ti pomagal.

Menda ste lani po osvojitvi svetovnega pokala dobili številne ponudbe smučarskih opremljevalcev, tudi Stöcklija, ki ima vodilne smuči v tem športu, pa ste ostali pri Elanu. Gre za kakšne domoljubne motive?

Ja, podpiram domače gospodarstvo. [smeh] Ne, pri Elanu mi je zelo všeč razvoj smuči. Imam smuči, ki so narejene posebej zame in sva jih lani zasnovala s Slavom [Mulejem] in z Elanovim konstruktorjem. To mi Elan omogoča, tudi zato, ker je tovarna blizu, lahko se kadarkoli odpeljem tja in pogledam, kako se zadeve odvijajo. Poleg tega bi, če bi hotel zamenjati smuči, moral zamenjati tudi serviserja, tega pa nočem. Moje sedanje smuči imajo povsem drugačno konstrukcijo, geometrijo od večine drugih. Bolj so podobne kakšnim superveleslalomskim smučem kot pa smučem za veleslalom. Sem dokaj močan in lahko smuči dobro upognem in jih spravim v zavoj, tako da imajo lahko manjši radij, da so hitrejše na ravnini, da so smooth, vodljive, mirne. Smuči v smučarskem krosu ne smejo imeti radija manjšega od 27 stopinj in pol, ampak jaz sem itak šel v drugo smer in imajo moje smuči radij 33 stopinj in pol.

Ko že omenjamo domoljubje. Kakšni se vam zdijo Slovenci, ko pogledate nanje iz tujine?

Zdaj so vsaj stopili skupaj, če nič drugega. Prej me je zelo motilo, da smo raz­deljeni, da ne znamo držati drug z drugim. Ob teh protestih držimo skupaj in zato tega ne morem več reči. Slovenci se mi zdijo premalo predrzni, ne upamo tvegati, poskusiti kaj novega. Vsi bi bili radi zazihrani, vsi gredo na faks in se pritožujejo: »Upam, da bom dobil delovno mesto ...« Nihče pa ne bo rekel, da je šel nekaj študirat zato, da bi kaj napravil. Ne zato, da se bo nekje zaposlil, ampak da bo poskušal kaj napraviti in iz tega narediti sceno. Sam sem tvegal, šel v svet, v smučarski kros in v neznano. Pri nas se pa vsi pritožujejo, kako slabo je v Sloveniji, ko jim pa rečeš, naj gredo ven, te pa čudno pogledajo. Pa ne pomagamo si. Če pogledaš v Avstriji, kjer je kak­šno smučišče s kočo, bodo vsi stopili skupaj in poskušali iz tega potegniti največ za vse, pri nas pa bo raje sosed sosedu porinil nož v hrbet, kot pa da bi kaj napravila skupaj. Tak egoistični nagon nas daje.

Pred časom ste nekje rekli, da dveh reči pa res ne marate, in sicer: agresije in turbofolka. Kaj je pa narobe s turbofolkom?

[smeh] Turbofolk ... Nisem največji fen turbofolka. Zelo rad imam glasbo, tudi sam malo igram kitaro, ker je moj brat dober glasbenik, igra bobne in kitaro. Rad imam glasbo in jo spoštujem in potem vidim, da danes glasba ni zato, da bi se jo poslušalo, ampak zato, da bi babe kazale joške, in se mi ob tem meša, znorim. Turbofolk so samo joški in nič drugega. Ne znam si predstavljati, da bi zvečer sedel na kavč, dal luči na pol in prižgal turbofolk pa ga poslušal kot glasbo.

Zafrkavam se. Zanima me, kako je z agresijo. Ali ni ta v športu nasploh zelo zaželena?

Pri tem sem mislil bolj na agresijo, ki se izraža v pretepih in podobnem. Te ne maram. Sicer je pa smučarski kros res precej agresivna reč, predvsem zaradi prerivanja na progi, ne gre pa pri tem za barski fajt, za izzivanje, iskanje hantlov, za to, da bi kdo koga premlatil. Ko sem se lotil smučarskega krosa, sem mislil, da bo prerivanja in podobnega še več. In sem si rekel, da mi je to itak všeč in ne bi smel imeti težav, ampak potem sem pa videl, da se to ne splača. Zakaj? Dva napredujeta, dva izpadeta. Če si drugi, ne boš rinil v prvega, ker boš raje pobral tisto drugo mesto, razen v velikem finalu, ko gre za kolajne. Se pravi, da bo rinil tretji drugega, četrti pa mora za to, da bi prišel do drugega mesta ... ne vem, itak poslušati turbofolk. [smeh] In tudi če se bosta drugi in tretji preveč prerivala, ju bo prehitel četrti. Ves hec tega športa je prehitevanje brez dotika. Dotik te upočasni. Res pa je, da se v ovinkih dostikrat zapleteš s smučmi in lahko zaradi tega pošteno padeš. Dotiki s komolci so redkejši, najhujši so tisti s smučmi. Tisti, ki so gledali tekmo v ZDA, so lahko videli, kako je obrnilo onega ubogega Norvežana. Sam sem zapeljal na desno, on se je pa s konico svoje smuči dotaknil repa moje in je tako padel, da se je komaj rešil.

Še kakšno osebno legendo morava obdelati. Najprej tole s težo. Pri 181 centimetrih tehtate 96 kilogramov?

Ja, drži. Oziroma 97. Težke kosti imam pa nekaj mišic, špeha niti ne. Teža sicer zelo pomaga, ampak če bi bil samo debel, še ne bi bil dober. Treba je poiskati idealen kompromis, da si čim težji in s tem čim hit­rejši pa da boš obenem še vedno obvladal svoje telo in boš okreten. Če bi imel deset kilogramov več, bi bil počasen. Tukaj je treba najti kompromis. Čeprav ga sam sploh ne iščem. Jem svinjsko pečenko in sem tak, kot pač sem. Ne gledam na težo. Pa tudi če en teden jem v McDonaldsu in pijem pivo, sem enak, kot če ne bi nič jedel. Zgleda, da mi je teh 96, 97 kilogramov usojenih. Sicer pa ne jem prehranskih dodatkov, še izotoničnih pijač ne pijem. Zrasel sem ob svinjski masti in bom tudi umrl z njo.

Je res, da ste se s svoje prve tekme svetovnega pokala v smučarskem krosu vrnili s štopom?

Ja, kombi nam je zletel s ceste, skotalili smo se z njim in pri tem vse polomili. Naš kombi je imel pokvarjeno optiko, in ko smo se z njim pripeljali na tekmo v Avstrijo, smo imeli povsem požrta sprednja kolesa. Na eni strani je bil njihov profil še v redu, na drugi pa uničen do žic. Nič, zamenjali smo jih, dali sprednji kolesi nazaj in obratno in se odpeljali v Francijo, naleteli na leden ovinek, zaneslo nas je in smo zleteli ven. Dober sem v driftanju in teh rečeh, pa nisem imel osnovne šanse. Prijel sem se za volan in rekel: »Pubeca, akcija!« Ko se je avto ustavil, sem visel v pasu z glavo navzdol. V Franciji na nekem bliž­njem smučišču je bil oče enega od udeležencev te nesreče in je imel prostor v avtomobilu samo zanj, dva sva bila pa brez prevoza. Tam so bili še neki Slovenci, ki bi naju zapeljali domov, ampak so ostali tam dlje časa in sva jim dala opremo, sama sva pa šla na štop. Potem sva šla prek francoskih prelazov. Šest štopov, snežni metež, v katerem se 45 minut ni prikazal noben avto. »Jelcl,« sem rekel, »midva bova stoprocentno crknila.« Brez hrane, brez vsega pa še zmačkana kot psa ob šestih zjutraj in nobenega avta. Komaj, komaj sva se dokopala Italije in od tam domov z vlakom.

Študirate na fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede, smer bio­sistemsko inženirstvo. Pobrskal sem po spletni strani fakultete, kjer omenjajo interdisciplinarno znanje informatike, avtomatizacije, genetike, elektronike, robotike, kar naj bi vse sodilo v krog biosistemskega inženirstva. Sliši se zelo zahtevno. Kaj bi radi postali po diplomi?

Ne vem, kaj bi rad bil. Veliko vem o tem področju, ker me te stvari zelo zanimajo. Sem tehničen tip. Tega študija sem se pa lotil, ker pokriva vse od traktorjev do solarnih celic in izkoriščanja naravnih energetskih virov in se mi zdi fina stvar, s katero se bomo v prihodnosti veliko ukvarjali. Kaj bi jaz rad počel, ne vem, ampak z menoj je vedno tako. Sem zelo free človek in se ne žrem prav pogosto. Prihodnosti se ne lotevam tako, da bi si rekel: čez deset let bom to in to, ampak si pripravim možnosti, opcije, backupe za to, kar bo pač prinesla. Študij mi je všeč, predmeti so super, edina težava je, da študiram pretežno poleti, ker me pozimi ni nič doma. Ko se aprila pojavim na faksu, se predavanja končujejo in se čudim samemu sebi. Ampak nekako sem se prebil do tretjega letnika, v katerem mi manjka še nekaj izpitov in diploma.

Pa še nekaj o slogu. Za Polet ste rekli, da se oblačite zmerno skejtersko, ampak nikakor blejdersko. Kakšna je pa razlika?

[smeh] To je šala, ampak genialna. 'Zmerno skejtersko, ampak nikakor blejdersko.' [smeh] Saj se res oblačim zmerno skejtersko, malo bolj fino. Mislim, fino, ne nosim ravno ultraširokih hlač. Blejdersko ... [smeh] Pa saj ni blejderskega oblačenja. Obstajajo skejterji in blejderji, se pravi oni na rolerjih. In ker se med seboj zmeraj prepirajo, sem se spomnil tega 'zmerno skejtersko, ampak nikakor blejdersko'. Iz čiste neumnosti, ampak je očitno učinkovalo.

Tekst Tadej Golob, foto VOYO

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del