Franci Petek: Še vedno se počutim enako kot pred 30 leti

Petek je 10. februarja 1991 na veliki skakalnici, na isti, na kateri je nato leta 2013 Peter Prevc osvojil srebrno kolajno in jo dodal bronu s srednje naprave, v velikem slogu ugnal vso svetovno konkurenco. Kot danes pravi direktor Zavoda Planica, se tega mejnika za skakalni šport pri nas nikoli ne spomni sam od sebe, je pa obujal spomine decembra, ko so ga povezovali s 30-letnico plebiscita.

"To je pa res nekaj posebnega, saj smo skakali za Jugoslavijo, obenem pa smo bili Slovenci že odločeni za samostojnost. A o tem uspehu nikoli posebej ne razmišljam, seveda pa so nekateri spomini zelo živi. Vsakič znova me malo preseneti, koliko časa je že minilo od takrat, zdaj pri številki 30 pa sploh," je uvodoma v smehu dejal 49-letni Petek in dodal: "Dejstvo je, da je to zelo zaznamovalo moje življenje."

Četudi je postal prvi Slovenec z naslovom svetovnega prvaka, je dejal, da ta pokal nima kakšnega posebnega mesta v vitrini. Še več, sploh ga nima pri sebi. "Ne, sploh ne. Ker se mi zdi, da imam sam do tega preveč mačehovski odnos, sem raje že pred leti pokal in dres s startno številko podaril planiškemu muzeju v nordijskem centru, kjer bo to dostojno shranjeno."

Oče treh, kot pravi, že skoraj odraslih otrok, je družino prvič po svojem uspehu na ogled prizorišča tekme odpeljal leta 2013, ko je dolina Fiemme spet gostila svetovno prvenstvo. "Združili smo prijetno s koristnim. Otroci imajo ta teden šolske počitnice, pa smo izkoristili priložnost za tridnevni obisk. To je prvič, da sem v Predazzo pripeljal vso družino. Otroci se za zdaj resda še ne zavedajo dobro, kaj sem tu dosegel, to bodo pozneje, ko bodo malo starejši, sami premlevali in ocenjevali, koliko je vredno," je takrat v pogovoru za STA ob 22-letnici svojega uspeha v smehu dejal Petek.

Zdaj dodaja, da se mu zdi, da so njegovi najstniki ponosni nanj. "Leta 2013 je prvenstvo sovpadalo s počitnicami in smo šli za tri dni uživat in navijat za Petra Prevca. Tudi z namenom, da otroci vidijo, kje sem jaz postal svetovni prvak. Mislim, da so ponosni name, da se zavedajo, da je bilo to za našo domovino in za mene takrat nekaj posebnega," je povedal Petek in v smehu dodal: "A imel sem tudi srečo. Če bi bilo prvenstvo, na primer, v Avstraliji, jih verjetno ne bi mogel odpeljati na prizorišče."

Še danes pa se od vsega s tistega dne najbolj spominja, da je snežilo

"Najbolj se spominjam, da je tisti dan močno padal sneg, tako da program ni mogel iti po urniku. Sam pri sebi, očitno sem imel takrat res še posebej pozitivno energijo, pa sem si rekel: 'Joj, super, sneg je pa meni všeč. To je pa dobro.' Ne spominjam se več natančno, ali je bila tekma isti dan ali prestavljena, ampak v spomin se mi je vtisnilo, kako pozitivno sem reagiral. To se mi je zelo, zelo vtisnilo v spomin."

"In seveda, neki drobci. Med tekmo, po tekmi in zlasti tista evforija, ki je bila po uspehu, ko je kar vrelo iz nas. Dandanes je po mojem težko doživeti takšno pristno evforijo, pa ne mislim pri športniku, pri njih se skoraj zagotovo zgodi. Ampak v našem taboru je bila takrat res eksplozija. Do takrat še noben slovenski skakalec ni bil svetovni prvak. To pričakovanje leta in leta generacij, ki so vlagale v skoke, je končno dobilo potrdilo o našem znanju in naših možnostih."

Pravi, da evforija ni trajala dolgo, saj so imeli hitro naslednje tekme. "Kmalu smo imeli nove tekme, sicer ne naslednji dan, ampak kakšen dan ali dva pozneje. Če se vrnem spet na povsem osebno raven, nekaj dni si 'čisto' prazen, nato spoznaš, da je ta epizoda mimo, da gre življenje naprej in da se je treba spet osredotočiti na delo. Nič v življenju ne pride samo po sebi. Takšen uspeh je tudi šola za naprej."

Petek je dve leti po uspehu kariere in mejniku za slovenske smučarske skoke končal kariero, kar je mnoge presenetilo, saj je bil še zelo mlad. Kot pravi, mu ni bilo nikoli žal, da se je tako hitro poslovil.

"Našo generacijo skakalcev je doletela sprememba tehnike iz paralelne drže smuči v V-držo. Ampak tu ne gre le za držo smuči, ampak celoten koncept, filozofijo skoka, tehniko odskoka, sam prelet in tukaj sem imel jaz težave. Bil sem eden od mnogih, ki se s tem načinom nikoli nisem spoprijateljil oziroma ga zares usvojil. Posledično sem imel kar nekaj poškodb, padcev in tudi dve težji poškodbi. Enostavno sem spoznal, da imam očitno v sebi neko zavoro skakati na ta način. Tudi strah se je naselil vame, če so bile razmere malo bolj turbulentne."

Kot pravi, je dobro premlel odločitev, nato pa se posvetil novim izzivom v življenju. "Enostavno sem se moral pošteno pogovoriti sam s seboj in si priznati, da nisem sposoben biti konkurenčen tem generacijam, ki so s škarjastim slogom 'gor' rasle. Konec kariere je bil pri meni nek naraven proces, ni to nobena tragika. Lahko se začneš posvečati drugim področjem v življenju. Nisem želel podaljševati agonije, kar nekateri počnejo, ko je želja še velika, pa vseeno ne gre. Globoko sem razmislil sam pri sebi in si rekel: 'Lej, gremo naprej'."

Pogovarjala se je Zala Zaletel