Samir Handanović: Spoštovanje si gradiš skozi vso kariero, z igrami in obnašanjem zunaj igrišča

Ženski nogomet se mu zdi v redu, vendar ga ne spremlja. Pravi, da je grešiti normalno, boljši pač grešijo manjkrat. O poškodbah, kakršno je doživel Petr Čech, ne razmišlja in pred tekmo nima ritualov. Za nasprotnika na svetovnem prvenstvu bi si želel domačine, da bi lahko igral na otvoritveni tekmi.

Kaj je bilo po vaši oceni ključno za uspeh reprezentance?

Miselnost. Ogromno je v miselnosti. Slovenci enostavno nismo dovolj samozavestni. Na tem področju smo reprezentanti naredili največji preskok. Večkrat smo se pogovarjati o tem, da raje delajmo napake zaradi samozavesti kot iz strahu. Bolje je namreč, da se napaka zgodi zato, ker si upaš, imaš jajca, kot zato, ker se bojiš.

Le tako se lahko učiš iz napak. Bistveni premik v samozavesti pa se je zgodil na tekmi proti Angležem. Videli smo namreč, da lahko igramo, da lahko sestavimo nekaj dobrih akcij. Dobro smo stali na igrišču in ni nas bilo strah. Če nekaj znaš, tega ne smeš skrivati v garaži, temveč moraš to pokazati. Po tekmi z Anglijo, čeprav smo jo izgubili, je bil napredek viden.

Ekipni duh je samo še rasel. K temu je veliko prispeval tudi trenerski štab s selektorjem na čelu, ki je znal ustvariti prave razmere za razvoj ekipnega duha. In kar je najpomembneje, ni ga omejeval.

Od kod vsa ta samozavest? Verjetno ne samo zaradi tekme proti Angležem?

Ne, ta je bila samo sprožilec. V reprezentanci smo res klapa. Pomembno je tudi to, da si med seboj vse povemo. In da je kritika, naj bo dobra ali slaba, vedno pravilno razumljena. S fanti se pogosto pogovarjamo o tem, kaj je treba še spremeniti. Tudi na igrišču, med treningom, se sami veliko popravljamo in dogovarjamo, kako bolje odigrati v določenih situacijah. In to je največji dosežek, da smo sami, na podlagi lastnih napak, prišli do določenih zaključkov.

In tudi že v garderobi se vidi, kako igralci reagirajo na tekmo oziroma kakšno je vzdušje, ali se igralci bojijo ali so pozitivno napaljeni. In pri nas je prevladovala ta napaljenost. Po tekmi s Češko smo bili na primer jezni, ker smo vedeli, da so bili Čehi premagljivi in da smo izgubili, ker smo imeli do njih preveliko spoštovanje.

Liderji v garderobi naj bi bili Novakovič, Koren in vi.

To liderstvo je treba jemati v zelo omiljenem, mehkem smislu. V vsaki ekipi mora biti nekdo, ki ima zadnjo besedo oziroma se ga posluša. Ko sem prišel z dvajsetimi leti v Udine, sem začel bolje spoznavati zakonitosti garderobnega nogometa. Šele takrat sem spoznal, kaj pomeni vodja in kaj lahko kdo govori.

V klubu sta bila takrat dva, mogoče trije, ki smo jih vsi poslušali. In tako mora biti. In tudi trije igralci, ki so neformalni vodje, niso dovolj, če preostali fantje niso pravi in če ne živijo za reprezentanco.

Kaj bi bilo treba spremeniti, da bi slovenski nogomet postal konkurenčnejši in bi na tribune privabil več kot peščico navijačev?

Infrastrukturo v širšem smislu. Mislim predvsem na razmere za trening pri otrocih, kakšna oprema jim je na voljo in kdo jih trenira. Ne nazadnje pa so pomembni tudi sami stadioni. Moja generacija je na Slovanu trenirala na pesku, imeli pa smo pet pravih žog. To je bilo to. Navkljub temu nas je kar nekaj izplavalo na površje. Poleg tega pa primanjkuje tudi sistematičnega dela. Če na primer članska ekipa igra neki sistem, bi ga morali igrati tudi kadeti in mladinci, da se bodo lahko nekoč laže priključili članski ekipi.

V Sloveniji klubi lahko obstajajo in igrajo v prvi ligi le, če imajo domače igralce, ker si dobrih tujcev ne morejo privoščiti. Tako bi vsaj moralo biti. Slovenska liga bi posledično morala temeljiti na mladih igralcih. Jasno, da mora biti v ekipi poleg mladih tudi nekaj starejših, ki na mlajše prenašajo znanje in izkušnje, vendar jih ne sme biti preveč. Slovenska liga je za mladega igralca odlična, saj dobi svojo minutažo in se naigra. Ko pa postane dober, mora v tujino. To je naravna pot.

Veliko fantov gre v tujino premladih in se nato že čez sezono ali dve vrnejo. Žalostno je, da tako izgubijo dragoceni čas zorenja. Iz lastne izkušnje pa lahko povem, da je težava vratarjev v Sloveniji ta,
da klubi nimajo trenerja za vratarje v vseh selekcijah. Na takšen način pa ni mogoče razviti vrhunskih igralcev. Sam sem imel ogromno srečo, da so me v roke dobili trenerji, kot so Obrez, Zaviršek in predvsem Filipovski.

Bi morali kvalifikacijsko tekmo med Francijo in Irsko ponoviti? Bi morali na gole namestiti kamere?

Ne, absolutno ne. Kar se je zgodilo, se je zgodilo. Sodnik tega ni videl in tekma je končana. Po mojem bi Henry priznal igranje z roko, če bi ga sodnik vprašal. Vendar ga ni. Vprašati se je tudi treba, koliko igralcev bi v takšni situaciji samih priznalo igranje z roko. Za to imamo sodnike. Škoda za Irsko, vendar to je šport.

Sam sem tudi proti kameram na golu. S tem bi nogomet izgubil čar. Čar v smislu nepredvidljivosti. Res je, da končne odločitve včasih niso fer, vendar tudi te nogometu dajejo dodaten draž. Če pa že govoriva o ferpleju, je treba povedati, da je bil delegirani žreb čista packarija. To je Fifa naknadno uvedla zaradi velikih reprezentanc. Je pa Fifa zadnji dan novembra objavila možnost uvedbe dodatnega sodnika in tehnologije.

Podpirate Seppa Blatterja glede omejitve števila tujcev v domačih prvenstvih?

So tehtni argumenti za in proti tujcem v domačem prvenstvu. V italijanski reprezentanci, ki je osvojila naslov svetovnega prvaka 2006, so bili na primer samo igralci iz serie A, grška reprezentanca na evropskem prvenstvu leta 2004 pa je bila sestavljena pretežno iz igralcev, ki so igrali v tujih klubih.

Anglija leta 2008, ko sta v finalu lige prvakov igrala dva angleška kluba, sploh ni nastopila na evropskem prvenstvu. Vendar to ni bila posledica tujcev v njihovih klubih, temveč tega, da jih je Hrvaška dvakrat premagala. Meni se tujci v nacionalnih prvenstvih ne zdijo težava. Nogomet mora ostati takšen, kot je, brez omejitev. Dobri tujci dvigujejo kakovost lige. To sploh ni sporno. Če si dober, igraj.

Kako so vaši klubski soigralci sprejeli uspeh slovenske reprezentance?

Kar se tega tiče, lahko glede mojih so­igralcev rečem samo 'svaka čast'. V garderobi so me sprejeli z aplavzom. Večina me je po tekmi v Mariboru poklicala in mi čestitala. Malce me je pa presenetilo, da je pred tekmo z Juventusom, ko smo v tunelu čakali na odhod na igrišče, Buffon sam prišel do mene in mi čestital za uspeh reprezentance.

Rekel je, da je gledal prvo tekmo in ni verjel, da se bomo uvrstili naprej in da nam gre vsa čast, da smo premagali velesilo, kot je Rusija. To pomeni, da Slovenija pridobiva veljavo tudi v očeh velikih igralcev. In to je zelo pomembno.

Bi po vnovičnem preboju na svetovno prvenstvo lahko rekli, da ne gre zgolj za neponovljivo pravljico, temveč realnost? Lahko pričakujemo nove velike uspehe?

Uvrstitev na svetovno prvenstvo je nedvomno velik dosežek. O neponovljivosti se je veliko govorilo. Predvsem v času, ko ni bilo pravih rezultatov. Od takrat so se stvari spremenile. Tudi zato, ker smo bili fantje iz reprezentance skupaj tudi v nižjih reprezentančnih selekcijah in se bolje nogometno poznamo. Težko pa bi bilo sedaj rači, da smo pretendenti za naslednja velika tekmovanja.

Dejstvo pa je, da smo res dobra klapa in da imamo trenerja, ki nam daje potrebno svobodo. Torej lahko še ogromno naredimo. S tem uspehom se ne smemo zadovoljiti. V reprezentanci stremimo k temu, da bi bili še boljši. Naslednji cilj je dobra igra na svetovnem prvenstvu, zatem uvrstitev na evropsko prvenstvo.

Boste sedaj med vratarji imeli večji ugled, večje spoštovanje?

Ne pretirano. Spoštovanje si gradiš skozi vso kariero, z igrami in obnašanjem zunaj igrišča. Nogometni vratarji se med seboj spoštujemo. Smo posebna kasta. Kdor ni bil vratar, nas ne more popolnoma razumeti. To je najbolje videti pri novinarjih, ki o našem vratarskem poslu nimajo pravega pojma. Med pregledovanjem gola pred tekmo se vratarji vedno pozdravimo, malce pogovorimo in si tudi čestitamo za dobre obrambe oziroma posredovanja na prejšnjih tekmah. To je v Italiji navada na vseh tekmah.

Kako se pripravljate na strel enajstmetrovke?

Pri enajstmetrovki vratar nima kaj izgubiti, lahko samo veliko pridobi. Pri tem ni velike filozofije. Danes bolj ali manj vse sloni na videu. V vsakem boljšem klubu je nekdo, ki skrbi za to. Pred tekmo naročim posnetke določenih igralcev, da lahko preučim, kako izvajajo enajstmetrovke, proste strele, kote. Tudi tako se taktično pripravim na nasprotnika. Če igralec desetkrat prekinitev izvede enako, bo verjetno tako tudi enajstič.

Glede na to vem, kako postaviti obrambo. Glavna stvar pri enajstmetrovki pa je čakanje. Kateri je v tem močnejši. Ali boš igralca počakal ali pa se boš vrgel v eno stran – predvsem na podlagi tega, kako sicer izvaja enajstmetrovke. Obstajajo neki 'matematični' izračuni, kam bo izvajalec streljal, vendar je po mojem še zmeraj vse v čakanju.

Obstajajo pa tudi majhni triki, kako predvideti smer strela; na primer, na kateri strani 16-metrskega prostora na odbito žogo čakajo nasprotnikovi igralci. Če jih je več na eni strani, bo verjetno izvajalec streljal v tisto stran, saj ga oni najbolje poznajo in se samodejno postavijo na to stran. Branjenje enajstmetrovke lahko treniraš le tako, da se osredotočiš na to, da pri branjenju pokriješ čim več prostora, se čim bolj iztegneš. Sicer pa dobri igralci vedno zadenejo.

Lahko ga čakaš, ampak moraš imeti res srečo, da ubraniš strel dobrega igralca. Eden takih, zame najboljši, je bil Mendieta. Nemogoče pa je trditi, da je neki vratar na splošno dober za branjenje najstrožje kazni. Lahko ima samo boljše ali slabše podatke in srečo. Dejstvo je, da vratarjem bistveno več kot ubranjena enajstmetrovka pomeni dobro posredovanje v težki situaciji med igro.

Ob zanimanju tujih klubov za vas me zanima, kaj imate raje: italijansko modo, angleško vreme ali špansko siesto?

(smeh) Italijansko modo. Zame je nogomet največja stvar v življenju. Zato se osredotočam izključno na svoj razvoj, na to, da treniram čim kakovostneje. O prestopu in povezavah z možnimi klubi ne razmišljam. Če bom dobro treniral in igral, se bo to zgodilo samo od sebe. Sicer pa mi je Italija zelo všeč. Navadil sem se igrati in živeti tukaj. Kar pa ne pomeni, da ne bom igral kje drugje. Nimam pa posebnih preferenc.

 

Blaž Bolcar, Foto: Ivana Krešić

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord