IGRE NA SREČO - Več koncesionarjev za športne stave, več denarja za šport?

Obe družbi sta veliki podpornici slovenskega športa, Športna loterija pa naj bi bila športu še posebej zavezana ne samo zaradi svojega imena, ampak tudi zato, ker je leta 1996 nastala iz nekdanje izjemno priljubljene kviz loterije Podarim dobim, ter zato, ker edina pri nas ponuja športe stave. Konec januarja je poslanec SMC Branko Zorman v državnem zboru v obravnavo samostojno vložil predlog Zakona spremembah in dopolnitvah Zakona o igrah na srečo, s katero naj bi se uredilo področje prirejanja športnih stav. Za mnenje, ali to področje pri nas potemtakem ni urejeno, smo se obrnili na predsednika uprave Športne loterije prof. dr. Edvarda Kolarja, ki to delniško družb vodi od septembra 2017.

Predlog Zakona spremembah in dopolnitvah Zakona o igrah na srečo pravi, da je znesek plačanih koncesij od stav v Republiki Sloveniji 3,5 milijona evrov na leto, od tega za šport 2,8 milijona evrov na leto, po sprejetju novele ZIS pa da bo znesek plačanih koncesij od stav v Republiki Sloveniji znašal 13,5 milijona evrov na leto, od tega za šport 10,8 milijona evrov na leto. To povečanje sredstev bi bilo za slovenski šport dobro, vi pa tej noveli zakona nasprotujete?

Najprej moram popraviti oba zneska, saj je Športna loterija v letu 2017 plačala 5,2 milijon evrov za koncesije, in ne 3,5 milijona, ter ne 2,8 milijona Fundaciji za šport, ampak 4,1. Moram pa poudariti, da predlog Zakona spremembah in dopolnitvah Zakona o igrah na srečo ni celovit, je nenatančen, strokovno pomanjkljiv in terminološko nekonsistenten ter davčno in dajatveno neučinkovit. Za vse to imamo na Športni loteriji dokaze. Na Športni loteriji nikoli ne nasprotujemo povečanju sredstev za slovenski šport, menimo pa, da se s to novelo sredstva za šport nikakor ne bodo povečala. V predlogu je na primer tudi podatek, da znaša vsota, ki se pri igrah na srečo steče mimo naših davčnih inštitucij v tujino z nelegalno ponudbo, 250 milijonov evrov. Tega se ne da dokazati z nobenim izračunom! Raziskava iz leta 2011 namreč kaže, da igralci, ki igrajo pri tujih nelegalnih ponudnikih ‒ od iger na srečo do pokra, spletnih kazinojev do športnih stav ‒ porabijo povprečno 474 evrov na leto. Mi imamo zelo dober podatek o strukturi igralcev, ki igrajo na spletu, saj jih imamo v registru 62 tisoč. In ko to strukturo igralcev preračunamo na slovensko populacijo in upoštevamo, da je med njimi 88 odstotkov moških, ugotovimo, da v Sloveniji nimamo toliko moških med 18. in 35. letom starosti, da bi se lahko priigralo toliko milijonov evrov. Tako da so to domneve, ki nimajo realne podlage. Poleg tega so lahko sredstva za dober namen le posledica urejanja določenega področja, ne pa njegov izključni namen.

Če prav razumem, je torej v predlogu izračun koncesijske dajatve napačno zastavljen.

Tako je. Gre za temeljni problem. Treba je razumeti, kako se v Sloveniji do koncesijske dajatve sploh pride, kaj vse mora tisti, ki prireja igre, najprej odvesti. Najprej se odvede desetodstotni davek na srečke, potem se izračuna razlika med kvoto oziroma med skladom za dobitke in med tem, kar ostane. Od tega se plačajo še davki. In od tega je odvisna višina koncesije.

Toda če bi dobili več ponudnikov spletnih stav, ali se ne bi povečalo število vplačanih koncesij?

S finančnega vidika je temeljni problem več koncesionarjev ta, da večja konkurenca pomeni več istih produktov na trgu, produktov, ki se lahko medsebojno razlikujejo samo pri stavah v višini kvote, ki jo ponudiš, diferencirajo pa se še s povečanim in bolj agresivnim oglaševanjem ter bolj tvegano stavno ponudbo. Se pravi, višja ko je kvota, bolj si zanimiv, bolj si konkurenčen. Naj bralcem pojasnim, kaj je kvota. Ta ne poveča možnosti pravilne napovedi, ampak dobitek, ko je napoved pravilna. Ko staviš, vedno staviš na neko kvoto 'to se bo zgodilo', nato pa je na primer kvota 1: 3, ali 1: 1,5. Edina razlika pri več ponudnikih športnih stav bi bila torej le višina kvote. Višja kvota pa velikokrat pomeni višji sklad in višji sklad pomeni manjšo razliko med bruto prodajo in tem, kar se izplača igralcem. In to posledično pomeni nižjo koncesijsko dajatev, ne višje, saj bi se pri vsakem ponudniku toliko znižala razlika, iz katere se koncesija računa.

Pravite, da ima predlog tudi veliko povsem metodoloških napak.

Preračuni v predlogu so narejeni s predpostavkami, da bodo vsi igralci, za katere se v predlogu trdi, da igrajo zunaj, prišli kar igrat domov. Ta trditev bo težko držala, saj zadaj ni nobenih podatkov. Predlog ne upošteva, da je Športna loterija med podjetji, ki so največji sofinancer slovenskega športa, v več segmentih. Prvi pomemben segment je, da plačuje kot koncesionar države na tem področju koncesije, in sicer za lani 5,2 milijona evrov, ki je, kot že rečeno, v predlagani noveli navedena narobe. Drugi segment je, da je lastniška struktura takšna, da so 57-odstotni lastniki tri največje športne organizacije v Sloveniji: Olimpijski komite Slovenije z 20 odstotki, Smučarska zveza z 20 odstotki in Nogometna zveza s 17,3 odstotka. Se pravi, Športna loterija bo po lanskem dobrem poslovanju ‒ to je spet odvisno od razlike, o kateri sem malo prej govoril ‒ našim lastnikom izplačala dividende. Tretji vidik pa je vidik sponzorstva in donatorstva. Vse skupaj smo v letu 2017 namenili slovenskemu športu skoraj osem milijonov evrov.

Ste k temu prišteli tudi davek od srečk?

Ne, seveda ne. Lani je bilo pri Športni loteriji vseh dajatev in davkov za več kot 15 milijonov evrov, davek od srečk pa znaša nekaj čez osem milijonov evrov, davek od iger na srečo pa nekaj čez milijon evrov in potem je še davek od dobička, ki znaša okrog pol milijona evrov. In potem še že večkrat omenjena koncesijska dajatev. Ravno tu je priložnost, da s športom v konstruktivnem dialogu z državo najdemo pot, da se del teh sredstev nameni ravno športnim organizacijam.

Toda če bi k nam legalno prišli največji spletni ponudniki športnih stav ...

... bi morali oni bistveno spremeniti svoj način poslovanja. Zakaj? Zato ker poslujejo z razliko med vplačili in izplačili med devetimi in štirimi odstotki. Se pravi, da od celotnih vplačil oni izplačajo med 91 in 96 odstotki. Takšni skladi pa pri nas niso mogoči, saj je lahko maksimalni sklad, če ga računamo na celotno bruto prodajo, zaradi davka od srečk največ 91-odstoten. Višji sklad za dobitke pa pomeni nižjo razliko, iz katere se izračunava koncesija. In to pomeni, da potem ni koncesij, ni davka od iger na srečo, ni dividend, ni sponzorstev, ni donatorstev. Zato utemeljeno ne verjamem, da bi ob liberalizaciji katerikoli od velikih ponudnikov ‒ Bwin, Bet-at-home, Bet 365 itn. ‒ legalno prišel k nam, kar je mogoče videti tudi iz mednarodnih primerjav. Ne glede na model, monopolen ali liberalen, ti veliki ponudniki še vedno ponujajo svoje produkte nelegalno. In konkurenca poganja ravno višanje kvot in posledično velikokrat sklada za dobitke. Poglejte na primer Hrvaško, ki ima na tem področju liberalen sistem, na področju stav je tam šest ponudnikov, pa imajo zaradi tega ogromno težav ‒ od dogovarjanj, ki spominjajo na kartelna, do tega, da imajo veliko stopnjo zasvojenosti. Nimajo niti enega velikega tujega ponudnika spletnih stav, ampak ti pri njih še vedno ponujajo stave nelegalno. Zato ker se jim ne splača, kljub temu da imajo na Hrvaškem na tem področju bistveno ugodnejši davčni sistem kot v Sloveniji. Pri njih se plača samo petodstotna koncesijska dajatev, ponudnikom pa se priznajo tudi manipulativni stroški v višini štirih odstotkov od bruto prodaje.

Zasledil sem očitke, da obstoječi zakon ni v skladu z evropskim pravnim redom.

Trenutni ZIS je neskladen samo v enem členu, in to je člen, ki govori o sedežu podjetja, ki prireja igre. Govori, da mora biti v Republiki Sloveniji, tukaj manjka 'ali v drugi državi evropskega gospodarskega območja', na to smo večkrat opozorili. To je edino neskladje. V trenutni ureditvi smo slovenska družba, ki nima nobenega interesa, da bi šla na Malto. To neskladje je pa urejeno v predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o igrah na srečo (ZIS-F), ki ni šel v proceduro, čeprav je pripravljen že od leta 2015. Ta zakon, ki ga predlaga gospod Zorman, pa je v popolnem nasprotju s tistim, kar je za sprejem že pripravila vlada. ZIS-F je šel skozi notifikacijo in pri tem ni bilo nobenih pripomb. O tem, da bi ta proces prestal tudi predlog gospoda Zormana, pa nimamo podatkov. Poleg tega predlog govori, da je bilo v primeru Bwin proti FIHO in FŠO ugotovljeno, da slovenska pravna ureditev ni skladna s pravom Evropske unije. Pri tem ne navaja sodbe višjega sodišča, ki pove, da je slovenska ureditev skladna z evropskim pravnim redom.

Če veliki tuji ponudniki spletnih stav legalno nimajo interesa priti k nam, kdo bi pri nas sploh lahko bili novi koncesionarji?

Predvidevamo, da bi se lahko zgodilo zelo podobno kot na Hrvaškem. Da bi torej šlo za slovenske družbe, ki bi se ustanovile in bi pač ponujale spletne stave. Danes lahko spletno ponudbo relativno enostavno kreiraš. Pomembno je poudariti predvsem to, da predlog zakona predvsem ukinja pri pravnoorganizacijski ureditvi tistih, ki lahko ponujajo stave, vse varnostne elemente. Se pravi, da bi poslej to lahko prirejala katerakoli gospodarska družba, tudi lastniških omejitev ne bi bilo več, prav tako ne obveznega nadzornega sveta in predstavnika države v njem. Na primer, zdaj je lastniška omejitev, da ima vsak lastnik športne loterije lahko največ 20-odstotni delež. Torej, ukinja se kup varnostnih elementov z vidika prirejanja iger na srečo. To, da je to pač liberalen trg, da morajo biti postopki za pridobitev dovoljenj hitri in učinkoviti, je glede na potencialna tveganja po našem mnenju slab argument. Toda liberalizacija bi imela zelo negativen učinek na več ravneh, tudi na financiranje športa.

Pravite torej, da je treba pri igrah na srečo ohraniti monopolno ureditev?

Tako je. Menimo, da gre za področje, kjer ima država izrazit večplasten interes, da ga s svojimi vzvodi regulira in zagotavlja, da deluje, tako da ima nadzor tako pri ponudniku kot pri uporabniku. Pozitivne stvari monopola so predvsem povezane s temeljnimi postulati te dejavnosti. Ta dejavnost je deležna posebnega urejanja, ker je potencialno tvegana in mora združevati težko združljive interese številnih deležnikov. Tudi zato se ureja s posebnim zakonom, ki področje celovito ureja na nacionalni ravni. Treba je povedati, da Evropska unija pri presoji pravnih ureditev članic tudi zaradi tega upošteva elemente, ki so značilni za posamezno državo na tem področju in tradicijo urejanja. Ta pa v Sloveniji obstaja.

Katere pa so temeljne prednosti monopolne ureditve na tem področju?

Ena od temeljnih prednosti je, da se tako lahko zagotavlja spoštovanje temeljnih postulatov področja iger na srečo: odgovornega prirejanja, varnega igranja, primernega oglaševanja ter preprečevanja nelegalnih pojavov. Med slednjimi so tudi za šport posebno pomembni pranje denarja, preprečevanje korupcije in prirejanje športnih rezultatov. To omogoča bistvo boljši pregled in kontrolo nad delovanjem ponudnika. S tem lahko seveda tudi učinkoviteje načrtuješ in pobiraš davke in dajatve. Problem, ki se pojavi in ki ga imajo vse države, ne glede na to, kakšen sistem imajo, ali monopolen ali liberalen, je pojav spletnih nelegalnih ponudnikov. Ti ne ponujajo samo stav, ampak tudi številne druge igre. So pa v ZIS že sedaj določeni vsi elementi za to, da regulator prepove nelegalno ponujanje iger na srečo. Verjamem, da se bo učinkovitost pri preprečevanju vdora te nelegalne ponudbe še povečala. Druga prednost monopolne ureditve je seveda povezana z nevarnostjo igranja. Mi kot monopolni ponudnik smo zavezani kot član evropskega in svetovnega združenja loterij pridobiti certifikat odgovornega igranja. Konkurenca pa lahko povzroči, da se začnejo ponujati tvegane stave na en dogodek, stave na nižje lige. Športna loterija se tem tveganjem izogiba. To je varno igranje. Varno igranje torej pomeni, da je minimalizirana možnost prirejanja športnih rezultatov, tveganja zasvojenosti in drugih tveganj. Zgolj ekonomska logika bi take odločitve narekovala, varen trg iger na srečo in stav pa ne. Naslednja prednost monopolne ureditve je povezana tudi s primernim oglaševanjem. Če imaš monopolista, mu s tem na trgu zagotavljaš ustrezen status in s tem zmanjšuješ potrebo po agresivnem in čezmernem oglaševanju. S povečanjem konkurence se poveča oglaševanje, agresivno oglaševanje, saj je to eden od redkih razlikovalnih elementov med enakimi produkti. Čezmerno in agresivno oglaševanje je v marsikateri državi pripeljalo do tega, da imajo pri igrah na srečo velike težave z zasvojenostjo.

Omenili ste odgovorno prirejanje iger na srečo. Kaj je to?

Odgovorno prirejanje iger na srečo je usmerjeno k preventivnim in kurativnim ukrepom, ki ščitijo mladoletnike in druge občutljive skupine oseb pred škodljivimi vplivi čezmernega igranja iger na srečo, ter varuje interese vseh ostalih deležnikov v procesu iger na srečo in stav. Prireditelji iger na srečo morajo igralce opozoriti na tveganja, zlasti na možnost za zasvojenost z igrami na srečo, jim nuditi napotke za odgovorno igranje in informacije o tem, kje lahko dobijo pomoč ob zasvojenosti. Kot eden od ukrepov preprečevanja zasvojenosti z igrami na srečo je na primer v Sloveniji vzpostavljen sistem samoprepovedi. Ta omogoča igralcu, da od prireditelja iger na srečo, naj bo to v igralnici, igralnem salonu ali pri spletnih igrah na srečo, s pisno izjavo zahteva, da mu za določeno obdobje prepove udeležbo pri igrah na srečo. Poleg tega odprtje računa pomeni, da mora igralec dati določene osebne podatke, ki so vezani na prepoznavanje identitete, in večje dobitke moraš priti osebno prevzet z osebno izkaznico, tako da je na primer pri nas zelo malo verjetno, da bi igrali mlajši od 18 let. Razen ob primeru skrite identitete, kar je pa že popolnoma druga stvar.

Kolikšna pa je pri nas tovrstna zasvojenost?

Na ravni države ni institucije, ki bi centralno vodila podatke in poglobljeno spremljala področje nekemičnih zasvojenosti, kamor sodijo tudi igre na srečo. Iz študije, ki jo je leta 2007 opravila Fakulteta za uporabne družbene študije v Novi Gorici, je razbrati, da patološki oziroma problematični igralci predstavljajo od 1 do 2,5 odstotka prebivalstva, pri čemer ni razvidno, kolikšen je delež internetnih iger oziroma iger na srečo. Po podatkih Centra za zdravljenje zasvojenosti, ki deluje v okviru Zdravstvenega doma Nova Gorica, so določene oblike nekemičnih zasvojenosti v porastu, zlasti zasvojenosti z družabnimi omrežji in čezmernim igranjem internetnih iger. Konkretnih številk ni, saj se določene internetne igre po vsebini vse bolj približujejo igram na srečo. Vsekakor na tovrstno zasvojenost vplivajo obljube o visokih nagradah in čezmerno oglaševanje. Čezmerno igranje katerihkoli iger pa ima neslutene posledice tako za igralce, njihove bližnje kot celotno družbo. Z napačno regulacijo dejavnosti iger na srečo bodo danes skoraj uravnovešeni prihodki lahko premajhni za sanacijo, ki bi jo povzročila čezmerna ponudba iger na srečo. Športna loterija že vrsto let v svoje poslovanje vključuje ukrepe, ki preprečujejo čezmerno igranje, čeprav je to v nasprotju z željami nekaterih igralcev.

Če se vrneva k vprašanju o monopolni ali liberalni ureditvi tega področja, vi torej trdite, da je za Slovenijo boljša monopolna ureditev in da zadostujeta Loterija Slovenije in Športna loterija?

Tako je, popolnoma.

Toda ali Športna loterija d. d. s tem ščiti le sebe, svoj obstoj, ali ščiti tudi ureditev, interes športnih zvez in same države?

Kot uprava družbe smo seveda dolžni ščititi našo družbo, da ima čim boljši položaj na trgu, to je dejstvo. Ampak tukaj gre predvsem za odgovor na to, kar predlagatelj s tem predlogom Zakona spremembah in dopolnitvah Zakona o igrah na srečo poudarja. Položaj Športne loterije predstavlja negativno z napačnimi podatki. Da nam pada prodaja, da bo več denarja za šport ... Športna loterija ima realne podatke in znanje, da dokaže nasprotno. S tega vidika ščitimo tudi slovenski šport, ki mu z novimi praksami že tudi neposredno vračamo nazaj.

Kako pa?

Zasnovali smo petletno strategijo, ki jo ravno zaključujemo. V njenem okviru smo kot pomemben cilj zastavili še dodatno finančno pomoč slovenskemu športu s tremi strategijami. Naš temeljni interes je, glede na to, da smo športna loterija, da ima šport čim več od tega. Ti ukrepi so vezani na eni strani na to, da bomo zagotavljali več koncesijskega denarja. To je povezano z našo ponudbo, ki bo širša ‒ predvsem bomo sodelovali z ustreznimi mednarodnimi ponudniki, tako da bomo ponujali mednarodne igre skozi naš portfelj produktov; seveda samo tiste, ki imajo ustrezno dovoljenje v svojih državah znotraj evropskega gospodarskega območja, kar dopušča veljavni zakon. Kmalu bomo uvedli tudi stave v živo. S tem nameravamo našim igralcem ponujati širšo ponudbo, tako da bodo bistveno več igrali pri nas oziroma da jih bomo čim več preusmerili k nam. Verjamem, da bo to imelo učinek na koncesijske dajatve. Drug pomemben segment je, da bomo prestrukturirali način oglaševanja, komunikacije in pojavnosti. Iz klasičnega ga bomo spremenili tako, da se bomo na primeren čim bolj povezali s športnimi organizacijami in tudi tako prispevati k razvoju športa in ne nazadnje tudi k naši prepoznavnosti, komunicirali bomo tudi našo odgovornost do področja iger na srečo in stav. Tretji segment pa je, da smo že začeli kreirati čisto posebne stavne produkte. Delež od stav, ki so bile vplačane na določene dogodke, si želimo nameniti za podporo razvoju športa. S tem si želimo še aktivneje pristopiti k športu, športu še več vrniti in se z njimi čim bolj povezati. Menim, da je iz predstavitve le dela naše aktivnosti očitno, da bi drugačna ureditev tega področja lahko prinesla veliko škode tudi slovenskemu športu.

Besedilo: Borut Omerzel 

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del