Ilka Štuhec: “Lahko bi bila bolj prizanesljiva do sebe”

Tako sva sedeli v bližini koprske obale, z mislimi že pri novi zimski sezoni, v katero bo smučarka vstopila s prenovljeno ekipo. Kljub številnim sponzorskim obveznostim, ki jih je ta dan imela, je bil njen obraz nasmejan, oči pa iskrive.

Priznala je, da je vrnitev na smuči že nestrpno pričakovala, zaradi poškodbe ob koncu minule sezone pa se je vse skupaj zamaknilo šele na avgust. Najprej so jo smučarski čevlji nekoliko tiščali, a je z zadovoljstvom spoznala, da se ji odsotnost z belih strmin prav nič ne pozna.

Iskreno, ste si med 'poletnim premorom' kaj odpočili?

Sem, bolj spomladi, med rehabilitacijo, kot poleti. Letos se je urnik nekoliko spremenil. Spomladi še nikdar nisem bila poškodovana, običajno sem pozimi. Na začetku me je bilo malce strah, saj sem vedela, da maja kaj dosti ne bom mogla trenirati, zato sem začela smučati šele konec avgusta.

Po eni strani strašljivo, po drugi strani pa se zavedam, da nisem več najstnica in da sem v svoji karieri zbrala lepo zakladnico izkušenj. Ne morem opisati, kako vesela sem bila, ko sem po šestih mesecih stopila na smučke in odsmučala, kot da ne bi bilo nič. Sprva je bilo čudno, čevlji so me tiščali, a je vse teklo, kot mora.

Kakšna pa je vaša počitniška rutina? Ste le s težavo pri miru, posežete tudi po čtivu?

Vzamem si tudi čas in berem knjige, ves dan lahko ležim na plaži in berem. Ne sicer veliko dni zaporedoma, ampak nekaj pa.

Družbo vam je delala tudi psička Pepa. Je bila zato počitniška dinamika kako drugačna?

Mogoče nekoliko res, čeprav sem vajena pasje družbe tudi na počitnicah. Bilo je lepo, a ne dosti drugače. Na morju je bil velik del dneva podrejen treningom, seveda smo Pepo vzeli s seboj in se je zaposlila kar z lovljenjem kobilic (smeh). Večino dneva je počivala, skočila pa je tudi v morje.

Naš prejšnji kuža ni maral vode, Pepa pa uživa v čofotanju po njej. Pes je velika odgovornost, vendar se izplača. Ko sem po septembrskih pripravah prišla domov, ni bilo mogoče opisati njenega veselja. Kadar sem odsotna, pogrešam vse skupaj, tako nečakinjo kot sestro. A onidve hitro kaj ušpičita. (smeh)

Kako polnite baterije? Jogo in meditacijo še izvajate?

Ja, jogo, vendar bolj po svoje. To je mešanica z raztezanjem. Psihično sprostitev pa kar dostikrat vadim. Tudi na zadnjih pripravah v Švici sem vsakih nekaj dni 'preskenirala' svoje telo in naredila neke vrste refleksijo. Kaj vse sem naredila dobro, kaj vse moram še izboljšati.

Kako strogi ste do sebe?

Včasih preveč (smeh). Kar se tiče smučanja in 'poklicnih' stvari bi lahko bila prizanesljivejša.

Čigava družba pa vam po tekmi najbolj prija? Ste najraje sami?

Veliko raje sem sama, a te priložnosti velikokrat ni. Sledi določena procedura – počitek, fizioterapija, kondicijski trening, … Nekaj časa zase mi ostane le tik prej, preden zaspim, še to le minutko, preden zaprem oči.

Kaj v življenju prinaša največje zadovoljstvo?

V neki meri športni uspehi, čeprav sem zadovoljna tudi takrat, ko ne zmagam, a vem, da sem se maksimalno potrudila. Zadovoljna sem, da sem pred petimi leti vse postavila na kocko in ubrala svojo pot. Morala sem poskusiti, saj sem imela občutek, da lahko naredim še kaj več. Zdaj si nimam česa očitati. Veliko mi pomeni, da so zadovoljni in srečni tudi moji bližnji ter da sem včasih prav jaz tisti razlog, ki jim nariše nasmeh na obraz.

Morda se sliši smešno, a ko sem se pripravljala na ta pogovor, nisem zasledila niti enega samega intervjuja, v katerem ne bi bila omenjena vaša mama Darja. Ona je neizbežen del vašega življenja, zato tudi pogosta tema intervjujev. Pa vendar … Včasih pogrešate, da bi bili le mati in hči?

Včasih sem to pogrešala, zdaj pa čedalje manj. Okrog sebe imam ekipo, ki ji tudi moja mama zaupa. Tako se lahko bolj sprosti in uživa, saj ve, da je poskrbljeno za čisto vse. To mi ogromno pomeni.

Nekoč bo napočil čas, ko se bomo vsi morali ozreti nazaj, oceniti svoje življenje. Kaj vam bo takrat narisalo nasmešek na ustnice?

Dejstvo, da sem naredila točno tisto, kar sem želela. Smučanje imam najraje na svetu. Kariera športnika niti najmanj ni enostavna, polna je vzponov in padcev. Medtem spoznaš številne kulture, načine življenja, predvsem pa prave vrednote. Zastaviš si cilj, trdo delaš in ga dosežeš. Nato si postaviš novega. Pa ni pomemben le cilj, temveč tudi to, kaj vse se zgodi na poti.