Kees Koolen: Nemogoče je premagati tistega, ki nikoli ne obupa

Rodil se je na mlečni farmi na meji med Nizozemsko in Belgijo, dela od dne, ko je shodil, opravljal je najtežja umazana dela, česar ne imenuje delo, spi od dve do pet ur na dan in sedem tednov na leto preživi na dirkah. Danes je svetovalec v podjetju Uber in ustanovni partner podjetja EQT Ventures. V Braziliji načeluje rojstvu projekta Agri Brasil, gigantski operaciji, ki bo s cenovno dostopnimi beljakovinami nahranila možgane manj razvitih delov sveta. Kees Koolen je poznan po praktičnem pristopu in navdihujočih govorih, v katerih pogosto spregovori o tem, kako voditi podjetja, kako okrepiti dejavnike uspeha, o delanju vs. govorjenju ter postavljanju nemogočih ciljev, saj je 'nemogoče' že samo po sebi edini pravi cilj.

Dvainpetdesetletni Nizozemec, ki je razvil tudi lastno znamko štirikolesnikov Barren Racer, je nedavno na reliju za svetovno prvenstvo v Argentini končno na reliju tudi zmagal. Nisva sedela za njegovo direktorsko mizo in Kees Koolen ni nosil obleke. Po prvi etapi relija Atakama v Čilu sva se usedla v pesek, in to je bilo to.

Ne zdite se mi posebno utrujeni. Kako je šlo na etapi?

Navigacija je zahtevna, sicer pa mi teren ustreza. Stroj se dobro drži, jaz pa očitno tudi. A reli se je šele dobro začel ...

Kaj je za vas dirkanje? Odklop od posla?

Bolj vklop kot odklop. To je moj veliki hobi.

Kako je dirkanje podobno poslu?

To je ena in ista stvar. Gre za nenehno reševanje vedno novih problemov, pri čemer moraš biti hiter in učinkovit. Nanje se ne smeš odzvati kot norec, je pa potrebno, da se hitro pravilno odločiš, kaj boš storil. Če ti to ne uspe, če torej storiš kapitalno napako, je dirke zate konec. Posel gre po gobe. In prav to je tisto, kar mi je pri reliju tako všeč.

Nekoč ste mi rekli, da po Dakarju sprejmete najboljše poslovne odločitve, ker je takrat vaša glava popolnoma izpraznjena. Za seboj imate devet Dakarjev ... Lahko to bolje pojasnite?

Zelo preprosto je. Ko opravljaš svoje delo, slediš številnim standardnim postopkom, recimo jim rutina. In dlje ko delaš brez premora, več rutine je v tvojem delovanju. Torej na koncu, če se kaj hudega zgodi ali če stvari ne grejo po planu ‒ normalno je, da stvari ne grejo po planu ‒, tega ne vidiš več, ker si v rutini, postal si del problema. Če si na Dakarju, pa to pomeni 14 dni izjemnega psihofizičnega napor. Ta napor te popolnoma izprazni. Na koncu ne razmišljaš več o ničemer, rešuješ, kar se rešiti da, si na valu napora, te čudovite praznine. Ko se torej vrnem z Dakarja in grem nazaj na delo, se prvo uro le čudim in sprašujem, kaj se v tej fimi dogaja. Šele ko ljudje spregovorijo z mano, spet vidim probleme. A zakaj jih vidim? Ker nisem več v rutini. To so trenutki, v katerih dobim idejo, kako bi nekaj spremenil na bolje. Vidim vsako najmanjšo stvar, ki je prej nisem. Običajno se z majhnimi problemi nihče noče ukvarjati, ker je vedno treba gasiti večji požar. A zakaj ta sploh nastane? Zaradi teh malih banalnih, osebnih, mogoče celo sramotnih zagat, ki jih nihče noče nasloviti. In ko imaš za seboj izkušnjo, ko ti je šlo za nohte vsakih pet minut, te bull shit ne zanima več. Na Dakarju moraš takoj rešiti vsak problem, ki se pojavi, ker če ga ne, se serija manjših problemov razvije v katastrofo. Če ne rešuješ v pravi smeri, se ti slabo piše. In v podjetju je isto: majhni problemi so simptomi, ki se bodo razvili v bolezen. To so semena, ki klijejo, a ker so majhna, jih ne opaziš. Ko se torej vrnem domov z dirke, v podjetju vidim polno majhnih dreves, ki jih sicer nočem videti, a že poganjajo korenine.

Najpomembnejši stranski učinek vzdržljivostnega relija so izostreni čuti?

Svež si! Vedno naredim isto ‒ ko pridejo novi ljudje v firmo, vedno poskušam govoriti z njimi natanko po enem tednu, ker takrat še vidijo vse probleme. Pa mi rečejo: to je čudno, tega ne počnete prav, zakaj to počnete, tega ne počne nobeno podjetje ... in podobno. Če so ljudje eno leto v podjetju, tega ne vidijo več, anomalije postanejo normalno stanje.

Ljudje imamo neverjetno zmožnost prilagajanja.

Ljudje, živali. Vsi smo eno. Veš za eksperiment z opicami v kletkah?

Ne.

Opicam v kletki na vrv obesijo banane. Opice imajo rade banane, to je dejstvo. A vsakič, ko opica pleza po vrvi, da bi prišla do banane, vanjo usmerijo curek vode. Na koncu opice ne plezajo več po vrvi, čeprav so na njej banane, ker se bojijo vode. Nato spoznajo, da banana pomeni vodo, in pustijo vrv pri miru. Eno opico z negativno izkušnjo nato nadomestijo z opico, ki te izkušnje nima, na vrv dajo banano, a novi opici druge preprečijo, da bi šla ponjo. Nato postopoma vse opice zamenjajo z novimi, a nobena opica ne pleza. Ne vejo, zakaj se to zgodi, saj te opice niso bile nikoli mokre. Dejstvo, da je na vrvi banana, pomeni, da je plezanje prepovedano. Ljudje smo isti, in to je treba presekati, zlomiti. In to počnejo nova podjetja. Tu so novi ljudje, ki se vprašajo, zakaj ljudje hodijo v turistične agencije v mesto, kar jim vzmae ogromno časa, ki bi ga lahko drugače porabili. Zakaj nihče ne spleza po vrvi, čeprav je na njej banana? To se vprašajo novi podjetniki.

Zdaj govorite o sebi in o Bookingu.

Tudi, a nekdo drug je to začel, jaz sem se le zelo kmalu priključil.

Bili ste ob pravem času na pravem kraju.

Tudi, ne pa samo to. Pravi tajming je en košček sestavljanke. Genialna knjiga Malcolma Gladwella Prebojniki: Resnica o uspehu govori o pravilu deset tisoč ur. Za kaj gre? Vsak človek ima talent. Vsak, brez izjeme. A sam talent sam po sebi ne pomeni ničesar, če nisi pripravljen zelo veliko delati. Zmaga tisti, s talentom, seveda, ki se mu najbolj ljubi, saj delati deset tisoč ur ni kar tako. To je po Gladwellu količina dela, ki jo človek potrebuje, da nekaj resnično izmojstri. Zmaga Mozart, ki ima v sebi voljo po garanju. Če si v športu in porabiš le dve uri na dan za disciplino, kar jo imaš rad, vedi, da bo pot do svetovnega prvaka zelo dolga. Toda potem je tu še dejavnik, ki je še bolj pomemben, in sicer, da si se rodil ob pravem času na pravem kraju. Bill Gates in Steve Jobs sta takšna primera. Če bi se rodila deset let prej in kasneje, jima ne bi uspelo, ker bi njune ideje uresničil nekdo tretji. Zato ... če nekdo danes začenja z internetnim podjetjem, bo mogoče lahko povprečno uspešen, kajti vedeti mora, da je ta vlak že zdavnaj odpeljal.

Kakšno je bilo vaše otroštvo? Niste se rodili bogatim staršem.

Rodil sem se na zelo odmaknjenem območju, na kmetiji daleč od civilizacije, v Bergeyku na meji Nizozemske z Belgijo. Nihče v mojem kraju ni zaslužil veliko denarja in vsi so zelo trdo delali za preživetje. Ljudje z mojega območja niso hodili na počitnice, nihče niti ni razumel, zakaj kdo potrebuje počitnice. Sedem dni na teden smo delali od jutra do večera in ponoči, imeli smo praznike in se nismo pritoževali. Če si si zaželel lep sobotni večer, si šel v bar s prijatelji iz iste vasi in popil pivo ali dve. Prvič, ko sem se usedel na letalo, sem bil star 30 let. Šel sem v ZDA, da bi podjetju pomagal rešiti tehnični problem. Čez dva dni sem bil že spet doma.

Ste leteli v poslovnem razredu?

Ne, ne, ne, ne ... prvič sem potoval v poslovnem razredu šele po prodaji Bookinga. Do takrat sem bil v bistvu reven. Veliko sem zaslužil, a sem vse do zadnjega centa investiral nazaj v podjetja. Moj žep je bil prazen, kar me je motiviralo. Verjamem, da moraš biti ponižen in lačen, če hočeš v življenju zares uspeti. Če se rodiš bogat, ne moreš biti motiviran.

Če nisi lačen, ne moreš biti uspešen?

Zelo težko. To, kar smo mi delali, ko smo bili otroci, bi zdaj obsodili kot otroško delo. A mi tega nismo tako videli. Če nisem bil v šoli, sem delal na kmetiji, čeprav tega nisem občutil kot delo. To je bilo zame normalno življenje. Kmetija je živ organizem, v katerem ti in tvoje potrebe ne štejejo. Recimo, da bi se nekaj zgodilo sredi noči, ob treh zjutraj, in me oče ne bi zbudil ... Star sem bil deset let, a bi bil na očeta zelo jezen. Pri desetih sem bil že odrasel in odgovoren. Ljudje, ki jim zelo uspe v življenju, imajo praviloma revno družinsko ozadje. Lačni in ponižni so po naravi, izjeme pa to pravilo samo potrjujejo. Če nimaš, si želiš, to je naravni zakon. V mojih krajih ni šel nihče na univerzo, mogoče sem bil jaz celo prvi. Imam diplomo iz tehnologije in mehanskega inženiringa. Nato sem se vpisal na MBA, opravil vse izpite in nikoli napisal teze. Trikrat se začel in trikrat odnehal, imel sem preveč dela.

V čem ste bili tako drugačni od ljudi iz vašega kraja? Vsi ste bili lačni in revni.

Zagotovo bo po koncu intervjuja to jasno, a za začetek naj povem, da sem prepričan, da sem poleg vsega imel tudi izjemno srečo. Po diplomi sem srečal starega prijatelja iz gimnazije, s katerim sva razmislila, da bi bilo škoda, če bi šla takoj v službo, saj sva bila mlada in nisva še dovolj znala. Vpisala sva se na MBA v kraju na meji z Nemčijo, kjer je bil nato ustanovljen Booking. Sam sem med študijem ustanovil podjetje za svetovanje, on se je ukvarjal z nečim podobnim in tako sva študij konstruktivno povezala z delom. Sproti sva preizkušala, kako teorija iz šole deluje v praksi, videla, kaj deluje in kaj ne, in nabirala izkušnje. Takrat je internet začel svoj pohod. Naključje je hotelo, da sem spoznal ustanovitelja Bookinga in moja usoda je bila za nekaj časa zapečatena. Po nekaj letih sem se podjetju pridružil kot CEO [generalni direktor] in na tem položaju ostal kar deset let. Rad sem imel programiranje, bil sem motiviran in izjemno delaven, a vsega tega nisem načrtoval.

Bili ste v letih, ko večina mladih fantov misli na žur, na dekleta.

Saj sem si privoščil, a zelo malo. Zgodilo se mi je tudi, da sem se brutalno napil, tako kot vsak mlad človek. A če vsakemu mlademu človeku zadostuje nekaj dni, da pozabi na sramoto, sem se jaz tako obsojal, da po prvi negativni pivski izkušnji kar štiri leta nisem popil niti kapljice. Priznam pa, da imam zabave rad, fino se je podružiti s prijatelji.

Imate družino?

Imam. Ženo in štiri otroke, za katere si ne želim, da bi bili moje kopije. Moja edina naloga je, da poskrbim, da bodo v življenju našli tisto, kar imajo radi. To počnem tudi z mladimi v mojih družbah, nočem jih speljati z njihove življenjske poti. Velikokrat jih odpustim, ker vidim, da ne uživajo v delu, za katero smo jih zaposlili. Najprej so zelo jezni name, nato pa se mi praviloma po kakšnem letu zahvalijo. Priznajo, da res niso imeli radi tega, a da se tega niso zavedali. Dobro se lahko namreč počutiš le, če počneš nekaj, kar imaš rad.

Če počneš nekaj, kar imaš rad, si nepremagljiv?

To je pogoj. In potem ne smeš pozabiti na pravilo deset tisoč ur. Če hočeš biti v nečem dober, moraš to veliko početi. Če gledaš na uro do petih popoldne, ne boš nikoli zalužil več kot tisoč evrov na mesec, pa še dolgčas ti bo. Nekdo mi je nekoč rekel, da je najpomembnejša beseda v življenju care, imeti rad, in moram mu dati prav. Če imaš nekaj rad, zate ni nikoli nič težko. Če imaš rad žival, boš zanjo vse naredil, kajne? Isto je s službo.

Tistega, ki je bil visok, so ga pri nas, v socializmu, usmerili v košarko. Če je bil dober v matematiki, v ekonomijo. Niso nas veliko spraševali, kaj si želimo.

Jaz tega še vedno ne vem.

Koliko je filozofija imeti rad prisotna v dirkanju?

Dirkanje imam rad, a sem prepričan, da ga ne bi maral, če bi moral početi samo to. Letos sem hotel obkljukati vse dirke za svetovno prvenstvo in zdaj ugotavljam, da je to zame preveč. Je pa koristno, saj na Dakarju ne moreš biti dober, če ne odpelješ vsaj nekaj relijev v sezoni. Letos je moja dirkaška služba dolga sedem tednov, in če bi to isto prakticiral zadnjih pet let, bi najbrž že odnehal. In zdaj se lahko vrnem k trditvi, da moraš biti v življenju lačen. Zame je enako nemogoče, da bi delal za eno samo podjetje. Lahko bi delal dlje pri Bookingu, mi je bilo ponujeno, a sem odklonil, da bi se naredil prostor še za kaj drugega. Veliko ponudb za službo generalnega direktorja dobim, a sem se odločil da ne bom več CEO vsaj deset let, a še to ne več kot za leto ali dve. Rad imam svojo svobodo, obenem pa trdno verjamem, da ni zdravo, če je ista oseba na oblasti več kot nekaj let. Tri leta so čisti maksimum. Podjetju je treba zagotoviti obstoj, neodvisen od vodstva ali, še slabše, ene osebe. Energija na vrhu se mora hitro menjati, saj se le tako podjetje ustvarjalno razvija.

In še vedno ne veste, kaj bi zares radi delali. Resno?

Povsem resno. Toliko stvari imam rad. Rad bi veliko potoval, od Himalaje do Bocvane in Ognjene zemlje, a za to nimam časa.

Bo eno življenje premalo?

Preveč stvari mi je všeč, za to gre. Pred nekaj meseci sem rekel svojemu zdravniku, da bi svoj kapital z veseljem zamenjal za opcijo, da bi živel 200 let. To me zanima tudi zato, ker bi res rad videl, kam gre ta svet. Z lahkoto bi uporabil dve, tri življenja. Vsakič, ko kam grem, dobim nove ideje in nikoli ne bo drugače.

Projekt v Braziliji, Agri Brasil, bo postal največja mlečna farma na svetu oziroma kar celo mesto z vso infrastrukturo, naselji in šolami. Se vračate h koreninam? Kako to?

To je gigantski projekt. Začeli bomo z eno veliko kravjo farmo, ki bo proizvedla milijon litrov mleka na dan, seveda pa je naš cilj, da bo teh farm v prihodnosti še veliko več. Zraven logično spada vsa infrastruktura, pravzaprav celo mesto, kjer bodo živeli naši delavci. To je tisto, kar bo videti navzven, v ozadju pa je ideja povsem novega koncepta trasnparentnega pridobivanja in predelave mleka. Rad bi, da končni uporabnik pride do čim bolj kakovostnih in cenovno dostopnih beljakovin. Vsi kmetje imajo mleko, in če pogledaš postopke predelave in prodaje v ozadju, se je začelo iz dejstva, da mleko JE, in tega se je treba znebiti, če grdo rečem. Zdaj pa to ni več v soglasju s potrebami človeštva, te so drugačne, kot so bile pred 30 leti. Zdaj je povpraševanje veliko večje, več nas je. Naš cilj je ponoven razmislek o tem, kako mleko pridelujemo. Emisije plinov bomo zmnjašli za 90, 95 odstotkov, razpolovili bomo porabo vode in uporabili brazilsko sonce za pridobivanje sončne energije. Krave bodo imele veliko boljše življenjske razmere, kot jih imajo v Evropi, ker je v Braziliji neskončno veliko prostora in klima je prijaznejša. Na koncu pa je pomemben razvoj človeške družbe: če otrok v otroštvu ne zaužije dovolj proteinov, ne more postati pameten.

To je bilo na začetku vaše ideje? To je smisel vsega tega?

Brez prave prehrane se človeški možgani ne razvijejo. Za manj razvite države gre ogromno denarja, toda ali ga porabimo prav? Če bi pomagali s proteini in izobrazbo, to ne bi bilo le lepljenje obližev na rane. Če greš v trgovino kupit proteine, ugotoviš, da so zelo dragi. Lahko pa jih ustvarimo na pameten način in bodo vsem dostopni.

Kaj bodo porekli aktivisti za pravice živali? Ste z njimi že imeli kakšno bližnje srečanje?

Sem in jih razumem. Njihov cilj je lep, sredstva, ki jih pri tem uporabljajo, pa so zelo napačna. Dokler se le pritožujejo in ne ponudijo nikakršnih rešitev, smo daleč od sprememb. Menim, da je najlažja stvar v življenju, da se pritožuješ. Sam rad ponudim rešitve, ne pričakujem pa, da bodo vsem všeč. Ideja o mlečnih farmah v Braziliji se mi je porodila, ko sem hodil v Brazilijo, kjer sem videl veliko odlične zemlje in slabo logistiko proizvodnje hrane. Kmet uvaža gnojila iz ZDA, Kanade, Kazahstana, od vsepovosod, in zastrupi že tako bogato zemljo, da dobi nekaj dodatne vrednosti na hektar. Iz te zemlje, ki je že tako ali tako nekajkrat bolj kakovostna kot evropska, pa se ne koncu ne ustvari dobiček, ki bi pomagal ljudem do dostojnega življenja. Mleko gre na ladje in nazaj v Evropo, mi proizvedemo mleko v prahu ter meso. Mi zaslužimo na račun drugih in na račun nedopustnega onesnaževanja.

Nepotrebna izguba energije, nesmiselnost početij ... To vam pride hitro do živega.

Kakšen pomen ima, da nosiš vodo k morju? Sem tehnolog, zato razmišljam, kako bi poenostavil, kako izboljšal stvari.

Verjamete, da ste uspešni tudi zato, ker vedno mislite tudi na skupno dobro?

Zagotovo dobiš več podpore, če delaš za razvoj. Zase imam dirkanje, z vsem drugim moram služiti družbi.

Dirkanje v končni fazi izkoristite za učinkovitejše razmišljanje in reševanje problemov in krog se sklene.

Lepa plat dirkanja je, da te zelo prizemlji. Lahko si bogat, a če ne delaš zelo trdo, Dakarja nikoli ne končaš. Na dirki ni goljufanja. No, lahko goljufaš tako, da si naročiš helikopter, ki te odpelje iz puščave, a to ni cilj. Na reliju si povezan z resničnim življenjem. Tehnološko smo zelo razvajena družba, a to ni resnično življenje. Ko si v puščavi, moraš biti normalen, moraš biti ponižen, sicer ne boš preživel. Sredi ničesar se zaveš, da si zelo majhen in nepomemben. Proti naravi smo ljudje čista ničla.

Sliši se kot odlična terapija za ego.

In tudi je. Če imaš probleme tam zunaj, to pomeni, da je reli težak, kar je dobro. Toda če je težak zate, je težak tudi za tvojo ekipo. Če se v cilju zdereš na mehanika, te bo nekam poslal, pa če si kralj, princ ali najbogatejši človek na svetu. Tu smo vsi enako utrujeni. Denar kot valuta izgubi vrednost, deluje le hvaležnost. V bivaku nihče ničesar ne naredi zate samo zato, ker ga plačuješ. Resničnega heroja odlikuje prijaznost.

Ko se odzovete, ko ste zares globoko v ...

Globoko v dreku? Najprej se usedem na tla in si vzamem toliko časa, da se popolnoma umirim, saj je le umirjen človek sposoben pametnih odločitev. Vsaka čustvena reakcija je, tako na dirki kot v poslu, zagotovo napačna. Na zadnjem Dakarju se mi je zgodilo, da sem obtičal na 4000 metrih nadmorske višine, komaj sem dihal in bil sem precej bolan. Ne vem natanko, kako dolgo sem sedel pri miru, a verjetno kar sedem ur, vse dokler ni minilo najhujše. Pravijo, da moraš, ko si jezen, šteti do deset. Ne povejo pa, da moraš včasih do deset šteti tudi tisočkrat ali vsaj tolikokrat, dokler v sebi ne čutiš več jeze. Na Dakarju vsi delamo napake od prvega kilometra, vsi smo jezni, vsi besni pridemo v cilj. Dokler se ne pomirimo, so krivi vsi drugi razen nas.

Ste edini tekmovalec, ki je Dakar končal v vseh štirih tekmovalnih kategorijah. Kako vam je to uspelo? Zlasti z motociklom je Dakar velik podvig. Ste že prej tekmovali? Kdaj sploh?

Ne, začel sem z odbojko, ko sem bil še zelo mlad, in nato nadaljeval s triatlonom. Moja strast so bili ironmani, ki pa so se zame končali, ko sem si v avtomobilski nesreči uničil kolena. To je bil tudi čas, ko sem se vpisal na MBA, zato je bilo športa zame za nekaj časa konec. Po kakšnih sedmih letih sem ga bil spet tako zelo lačen, da sem se odločil za motocikel. Kraj, kjer sem takrat živel, je v bližini motokros steze Lommel. Na Nizozemskem je to velika tradicija in vedno sem si želel, da bi se tudi sam preizkusil na motociklu. Ko sem bil mlad, za to ni bilo denarja, zdaj pa sem si to lahko privoščil. Po dveh letih sem se udeležil svoje prve enduro dirke, čez tri leta pa sem z reprezentanco že odpotoval na ISDE [International Six Days of Enduro] na Češko. Leta 2005 sem bil star 40 let in se, šel še enkrat na ISDE, nato pa sem slišal govorice o Dakarju. Okužile so me, kot so že številne pred mano. Da bi izkusil svoj prvi puščavski reli, sem šel v Maroko, kjer sem na zadnji etapi močno padel. Padca se ne spomnim, kot se tudi ne spomnim ničesar, kar se je dogajalo leto zatem. Izgubil sem spomin in v mojem življenju zeva leto dni dolga črna luknja.

Ženo ste prepoznali?

Sem, a se ne spomnim ničesar iz tistega obdobja. Po letu dni sem se spet usedel na motocikel z željo, da se udeležim zadnjega afriškega Dakarja leta 2008, ki je bil zadnji hip zaradi terorističnih napadov v Mavretaniji odpovedan. Tistega leta je bila tudi velika finančna kriza in je primanjkovalo tekmovalcev, zato bi se lahko celo kvalificiral. Počakati je bilo treba eno leto in prijavil sem se na naslednji reli Dakar, ki je prvič v zgodovini potekal v Južni Ameriki. Resno sem treniral, tako resno, da sem si pet tednov pred odhodom v Buenos Aires med endurom zlomil roko na sedmih mestih. Svoje prvega Dakarja sem se tako lotil z jeklom v roki, spet sem bil ironman. [smeh]

Kako se za vas izšla prva ekstremna dirkaška preizkušnja?

Lotil sem se je zelo preprosto, zelo sem se boril in zelo sem trpel. Tako zelo, da sem v cilju sklenil, da ne grem nikoli več. Potem pa me je prijatelj Jurgen Van Den Goorbergh [bivši moto GP dirkač, znan kot Leteči Holandec] že takoj po prihodu domov prepričeval, da naj se naslednjega Dakarja udeležim z buggyjem. V Angliji je našel majhen buggy in trdil, da je primeren za Dakar. Seveda ni bil, premajhen je bil in premalo močan. Z njim smo se leta 2010 že tretji dan obrnili na streho in pustolovščine je bilo konec. A bilo nam je všeč, tako zelo, da smo za naslednji Dakar zgradili nov buggy. Ustavil nas je na dan počitka, po tem ko tri dni zaradi vseh mogočih porodnih težav nismo tri dni zatisnili oči, smo bili pa kasneje uspešni na Puščavskem izzivu v Emiratih in na reliju Silk Way. Leta 2012 sem končno končal dirko z buggyjem, si rekel, dovolj je, dokler ni spet nastopil Jurgen s provokacijo, da še noben dirkač Dakarja ni končal v vseh kategorijah. Moj problem je motivacija, zelo težko se motoviram, a če mi kdo reče, da je nekaj nemogoče, sem hitro za. Na vrsti je bil štirikolesnik in imel sem zelo malo časa, da ASO prepričam, da sem odličen voznik štirikolesnika. Takoj, ko sem se usedel nanj, to je bilo šest mesecev pred dirko, sem si polomil štiri vretenca in bil za 14 tednov izključen iz igre. Čez natanko tri mesece sem spet vozil in Dakar končal na 17. mestu.

Poznate kakšno nedovoljeno tehniko, s katero si prej zacelite kosti, obnovite mišice in podobno?

[smeh] Ni nedovoljena, je pa zelo tvegana. Odločil sem se, da ne bom nosil opornice, saj tako izgubiš manj mišične mase. Moraš pa vzpostaviti trdno psihološko disciplino, da ne narerdiš nobenega nedovoljenega giba. In to niti v spanju! Možganom je nekako uspelo prepričati telo in je šlo. Decembra sem šel v Dubaj, cele dneve treniral na sipinah in natreniral še vožnjo. In da sklenem dakarsko zgodbo, leta 2014 sem vozil tovornjak, Jurgen je bil moj navigator, zadnja tri leta pa sem se vrnil v kategorijo štirikolesnikov.

Ste vedno vi za volanom? Se ne bi enkrat preizkusili kot navigator?

Ne, ker to ni moje delo. Navigator mora biti profesionalec, in če najdeš takšnega človeka, lahko veliko bolj pritiskaš na plin. In seveda se moraš naučiti izkoristiti njegovo znanje. To sem poskusil lani na reliju Silk Way in v zadnji etapi sem bil zaradi profesionalnega navigatorja celo hitrejši od Despresa in Peterhansla.

Se kateri od vaših otrok zanima za dirkanje? Bi mu to pustili?

Seveda bi mu. Za otroke veljajo ista ravila kot zame. Sin tekmuje v evropskem pokalu v kartingu, ena hči je v Argentini, druga študira v Singapurju. Obe sta popolnoma samostojni. Sam sem hitro odrasel in ... zakaj ne bi tudi oni? Popustil sem kontrolo in zdaj uživam, ko vidim, kako napredujejo in samostojno rešujejo probleme. Obveščajo me samo še o rešitvah, ne več o problemih. Menim, da moraš otrokom pustiti, da izkusijo nekaj strahu, ko so še mladi. Če jih predolgo ujčkaš, se bodo v življenju vsega bali. Tudi tega sem se naučil na farmi. Pri roki imaš kladivo, žico in lepilni trak ... pa reši. Ne moreš v trgovino, ker trgovine ni.

Kako ste zaslužil svoj prvi denar?

Že kot otrok sem zelo veliko zaslužil, saj sem ponoči delal na sosedovi piščančji farmi, piščance sem dajal iz kletk. Star sem bil 13 let, a sem bil srečen, da sem lahko vsako noč delal po šest ur. Doma mi tega k sreči ni nihče branil, za nas je bilo to normalno. Nato so me prijatelji iz istega kraja začeli spraševati, ali mi lahko pomagajo in še sami zaslužijo. Večina je po dveh urah trdega dela že jokala, ker so bili razvajeni, le eden od njih je zdržal dva dni.

Koliko prošenj za delo dobivate danes?

Ogromno. Eden od mojih problemov je, da vsi hočejo delati zame. Ne vem zakaj, ker sem precej poseben šef, ekstremno nepotrpežljiv. Vse, kar je mogoče storiti danes, bi rad videl, da bi bilo storjeno že včeraj. Nisem jezne sorte, lahko pa to postanem, če zavoham neiskrenost. Raje imam, da mi kdo prizna nekaj zelo grdega, kot da mi prikrije nekaj skoraj nedolžnega. Naslednja stvar, ki je absolutno ne prenašam, je nespoštovanje. Vsi smo enaki in vsakdo je za nekaj dober. To je naravni zakon. In nato sem tudi optimist. Načeloma verjamem, da ljudje vzamejo delo zato, da bi delali. Če delajo slabo, mora vodja za neuspeh okriviti sebe. Pravijo, da mladi ljudje nočejo delati, jaz pa pravim, da to govorijo starejši ljudje, ki bi radi, da bi mladi delali zanje. Kar seveda ni prav, ker smo vsi enaki.

Kakšen je vaš odnos do zmagovanja? Letos ste prvič dobili dakarsko etapo in prvič zmagali tudi na dirki za svetovno prvenstvo v reliju.

V reliju vsaka zmaga izgubi nekaj okusa, saj zanjo izveš z zamikom. Traja, da organizator vse izračuna, da se podelijo vse kazni, da se vrnejo minute in da vsi prispejo v cilj. Ni evforije, te pa dvigne.

Nastopate tudi kot predavatelj, motivacijski govornik. Veliko uporabljate primere iz dirkanja?

Recimo, da mi pridejo prav. Veliki šefi mi ponujajo nerealne vsote denarja, da bi jih naučil, kako se zgradi in upravlja podjetje. Na koncu vedno 20-krat ponovim, naj me ne posnemajo, ker sem le oseba z mnenjem. In da le upam, da sem pri njih sprožil konstruktiven razmislek. Predsedniki uprav, direktorji, menedžerji ... oni bi najraje sledili tistemu, kar rečem do črke natančno. Vedno poudarim, da sem sem sin kmeta in da so moja načela zelo bazična.

To je najbolj privlačno od vsega. Pomeni, da lahko uspe vsakomur.

In je tudi res. Življenje je lahko, če veš, kaj imaš rad. Toda nikomur nikoli ne svetujem, kaj naj počne, kot tudi ne, naj investira v moja podjetja, ker to vedno vodi v nezadovoljstvo. Nikoli ni dovolj dobička, nikoli dovolj navodil. Če hočeš biti podjetnik, moraš najti svojo pot, in če je ne, nisi podjetnik. Poleg tega se večini ljudi, ki jih poznam, ne ljubi veliko delati, kar je za uspeh nujno. V desetih letih Bookinga nisem našel nikogar, ki bi bil pripravljen delati toliko kot jaz. Veliko let sem delal po sedem dni v tednu, spal po dve uri na dan, včasih tudi nič.

Od kod ta neomejeni vir energije?

Pripisujem ga preprostemu dejstvu, da imam svoje delo rad. Že kot otrok sem takoj zavrnil delo, če mi ni bilo všeč, delal sem kak dan več, da so našli nadomestilo, in se za tisti čas odrekel plačilu. Ne maram izgubljati energije, zato takoj neham, če ugotovim, da mi ta odteka. V svojih zgodnjih letih pred Bookingom, ko sem bil še svetovalec, sem zaspanost jemal kot nekakšen barometer. Dejstvo, da moram spati več, je zame vedno znamenje, da nečesa ne maram dovolj. Če pogledaš na svojo uro ob treh popoldne, je to slabo. Nanjo moraš pogledati, ko je ura devet in dela še nisi končal.

Pa lahko res vsakdo na svetu dela to, kar mu je všeč?

Jaz sem opravljal veliko na videz groznih služb, ki jih večina noče.

Piščanci, ponoči?

Bilo je delo in nisem ga sovražil, poleg tega so bili tam v redu ljudje. Doma smo imeli tudi prašiče in sem čistil njihove štale. Nikoli se nisem dogočasil. Na Bookingu sem se veliko ukvarjal s pomočjo strankam, kar mi je dajalo veliko energije.

Za konec ... pa politika? Vas privlači politika?

Tu in tam dam kakšnemu ministru nasvet, sicer pa je odgovor nikalen. Sem veliko preveč nepotrpežljiv, da bi bil politik. Če hočem nekaj spremeniti, mora to biti takoj. Če bi bil politik, bi zagotovo veliko spal.

Besedilo: Tina Torelli
Foto: Edoardo Bauer

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord