Primož Roglič: "Treba se je vprašati, kje je meja, kaj je še smiselno"

Svetovni zvezdnik, doma iz Strahovelj, se je rodil 29. oktobra 1989 v Trbovljah in je bil, kot pravi na svoji uradni spletni strani, »vse življenje bolj kot ne zapisan smučarskim skokom«, ki jih je začel trenirati v nižjih razredih osnovne šole. Nato je obiskoval srednjo ekonomsko šolo v Kranju, kjer je bil druga generacija športnega razreda, tako da je tam seveda skakal.

Potem se je vpisal na Fakulteto za organizacijske vede, »kjer me diploma še čaka (sad face). Leta 2006 smo v Kranju na mladinskem svetovnem prvenstvu v smučarskih skokih osvojili srebrno medaljo, leto kasneje v Italiji pa postali mladinski svetovni prvaki. Isto leto sem osvojil dve zmagi v kontinentalnem pokalu, na domači Planici in v ameriškem Westbyju.«

Potem je na uradnem treningu na planiški velikanki leta 2007 hudo padel, a je pozneje dejal, da »to ni bil prelomen trenutek, ampak le ena izmed izkušenj v karieri«.

Osebni rekord, ki ga ima iz Pla­nice, znaša 185 metrov. »Zares sem nehal skakati šele leta 2012, ko sem že rekreativno skakal po kolesarskih vzponih. Kolesarstvo me je pritegnilo skozi duatlon – v bistvu me je živciralo; tekel sem dobro, a vozil sem s kolesom z 'ravno balanco' – razjezilo me je, ker mi ni šlo in podrezalo, ker je bilo težko.«

Kot je Delu zapisal Vito Divac, je Primož v pozni jeseni 2011 22-leten poklical sedanjega slovenskega kolesarskega selektorja Andreja Hauptmana in mu dejal, da bi se rad preizkusil v kolesarstvu. Nato mu je čez dva meseca javil, da je prodal svoj motor in si kupil specialko.

Že na prvem gorskem treningu je bil enako­vreden mladim šolanim kolesarjem Roga, med katerimi je bil tudi Jan Polanc, kasnejši zmagovalec etape Gira. Eno leto je zmago­val na rekreativnih dirkah, nato je leta 2013 prišel v novomeško Adrio Mobil, kjer so zanj skrbeli direktor kluba Bogdan Fink, tekmovalno pa karizmatični športni direktor in trener Milan Eržen ter trener Boštjan Mervar. Od tam se je leta 2016 »premaknil v nizozemski LottoNL Jumbo, kjer ostajam še danes.

Klub se je v sezoni 2019 imenuje Team Jumbo–Visma. Balanca ni več čisto ravna, moje noge so veliko bolj kolesarske kot skakalske, nabralo pa se je že tudi nekaj zmag. Vesel sem tudi, da sem si septembra 2017 na svetovnem prvenstvu v Bergnu priboril srebrno medaljo v vožnji na čas.« Vse drugo je danes zgodovina.

In ta zgodovina do danes šteje 35 zmag med profesionalci. Prvo zmago v karieri je osvojil na dirki po Azerbajdžanu 8. maja 2014. Na spletni strani Adria Mobila so takrat zapisali: »Nekdanji smučarski skakalec, ki je na včerajšnji etapi zaradi vetra in neizkušenosti krvavi pot potil, je danes zmagal v slogu največjih kolesarskih zvezd.«

Druga zmaga je sledila istega leta, ko je na zadnji avgustovski dan zmagal na dirki Hrvaška-Slovenija. Leta 2015 je sledil njegov veliki preboj, saj je najprej 10. maja zmagal v skupnem se­števku etapne dirke po Azerbajdžanu, nato pa je 21. junija postal skupni zmagovalec 22. dirke Po Sloveniji.

To je bilo dovolj za preskok na višjo raven, za prestop iz kontinentalne v world tour ekipo Lotto-Jumbo, kar so urbi et orbi v Novem mestu objavili 12. oktobra.

»Vedeli smo, da je Primož nekaj posebnega in to so zdaj začutili tudi Nizozemci. Seveda nam ni vseeno, da nas zapušča tak kolesarski potencial, po drugi strani pa upamo in se že zdaj veselimo, da ga bomo lahko spremljali na njegovi poti navzgor,« je takrat poudaril direktor KK Adrie Mobil Bogdan Fink, ki je skupaj s trenerjem Mervarjem zaželel Primožu srečno in uspešno nadaljevanje kariere, kajti, kot je poudaril Mervar:

»Pri­mož je nekoliko poseben, kar je karakterna lastnost in tudi odlika največjih športnikov, je pa hkrati izjemno učljiv in zna poslušati. Zato je tudi dober timski igralec, kar na koncu da najboljše rezultate, kot je ravno letos tudi dokazal. Zato upamo, da mu bo tudi na tujem uspelo, in se že zdaj veselimo, da ga bomo videli, gledali in spodbujali tudi na velikih dirkah svetovne serije.«

Potem se je Rogla leta 2016 za Borutom Božičem na Vuelti, Luko Mezgecem in Ja­nom Polancem na Giru z zmago na Giru (kronometer) vpisal med slovenske zmago­valce etap na treh največjih etapnih dirkah.

Leta 2017 je sredi februarja zmagal na eni od uvodnih dirk, na dirki po portugalski pokrajini Algarve, nato pa zablestel z zmago v kra­­ljevski 17. etapi Tour de Francea. Septembra je nato postal svetovni podprvak v kraljevski disciplini kolesarstva, v krono­metru, zaostal je samo za svetovnim prvakom Tomom Dumoulinom, tretji je bil Chris Froom.

Sezono 2018 je začel aprila z zmago na enotedenski dirki po Baskiji, nato pa slavil še na etapnih dirah po Normandiji in Po Sloveniji, kar je nato nadgradil z zmago v kraljevski 19. etapi Toura in izjemnim četrtim mestom v skup­nem seštevku. Sledila je zgodovinska sezona 2019, zgodovinska tako za slovensko kolesarstvo kot za samega Primoža.

Slovenski kolesarji so v njej osvojili 34 zmag, od tega 20 na dirkah svetovne serije – od tega jih je 13 Primoževih. On je bil vrhunski vse od februarja do konca ok­tobra. Spomladi je najprej zmagal na treh enotedenskih dirkah, po Združenih arabskih emiratih, od Tirenskega do Jadranskega morja, kjer je Adama Yatesa v skupnem seštevku dramatično pre­magal le za eno sekundo, in še po Romandiji.

Sledil je nastop na Giru d'Italia, kjer je štartal kot prvi favorit, prvih šest etap je nosil rožnato maji­co, osvojil dve etapni zmagi in dirko končal na izjemnem 3. mestu. To je bila prva uvr­stitev slovenskega kolesarja na oder za zmagovalce na enem od grand tourov!

Nato je slavil doma skupaj z živ­ljenjsko sopotnico Loro Klinc, s katero je v zvezi prav od za­četka svoje profesionalne kariere – dobila sta sina Leva. Na dirko po Španiji se je 24. avgusta vrnil levovsko spočit in pripravljen ter je 15. septembra zmagoslavno prikolesaril v Madrid.

Z nizozemsko ekipo Jumbo-Visma je med drugim dnevom premora na špan­skem krogu v Burgosu po­daljšal pogodbo do konca sezone 2023, in sicer naj bi na sezono zaslužil tri milijone evrov. Sledilo je svetovno prvenstvo v mok­rem in mrzlem Yorkshiru, ki pa mu ni bilo pisano na kožo.

Na posamič­ni vožnji na čas je bil 12., cestne dirke ni kon­čal, a je poskusil z begom, med katerim pa je že bil v mislih na italijanskih jesenskih klasikah. Z razlogom. Na začetku oktobra je namreč suvereno osvojil dve, Giro dell' Emilia in Tre Valli Varesine.

Z apetiti po zmagi je odšel tudi na zgodovinsko klasiko odpadlega listja, kot pravijo dirki po Lombardiji, a so na zadnji zgodovinski klasiki v sezoni »vsi najboljši nekako dirkali proti meni, da jaz ne bi zmagal«, tako da je bil na koncu sedmi, iz česar pa se je, kot pravi, spet nekaj na­učil.

Ko je bilo že rečeno, da je zanj sezone konec, se je udeležil še kronometra narodov v francoskem Les Herbiersu in osvojil tretje mesto, zatem pa še kriterija Saitama na Japonskem, kjer je bil prav tako tretji.

Sezono je končal na 1. mestu svetovne lestvice s 4705 točka­mi; v letu 2019 prav tako izjemni Francoz Julian Alaphilippe jih ima na drugem mestu 3472.

S Primožem Rogličem smo se pogovarjali med njegovim predahom po lanski izjemni sezoni, ki jo je končal na prvem mestu svetovne lestvice.

Trenutno se še intenzivno pripravlja na sezono 2020, ki jo bo začel pozneje, kot je lansko, tako da se bo lahko kot svetovni zvezdnik vrhunsko pripravil na vsako dirko, na kateri bo nastopil.

Prvič bo svojo formo pokazal 8. marca na dirki Pariz‒Nica, nato bo 6. aprila dirkal po Baskiji, kjer je zmagal predlani. Novi dirki zanj bosta klasiki Valonska puščica in Liege–Bastogn–Liege, ki bosta 22. in 26. aprila. Njegova zadnja dirka pred Tour de Franceom bo 31. maja etapna dirka Criterium du Dauphine.

Na Touru bo poleg Stevena Kruijswijka in Toma Dumoulina eden od kapetanov svojega moštva Jumbo-Visma, ki seveda stavi tako na posamezno kot ekipno zmago. Primož pravi, da pogosto trenira tudi po zdaj že domačih monaških cestah (v Monaku ima po novem, kakor je znano, stalno prebivališče), po katerih bosta potekali prvi dve etapi letošnjega Toura, ki se bo zašel 27. junija.

Francozi so traso dirke sicer zrisali z mislijo na svoja junaka Pinota in Alaphilippa ‒ a hočeš nočeš ustreza tudi Primožu. Držimo pesti! Takoj po Touru pa so njegov naslednji cilj olimpijske igre. Kaj pravi tudi o možnosti osvojitve zlate olimpijske medalje, preberite v intervjuju.

Na intervju se je v prvih dneh novembra, nekaj dni po svojem 30. rojstnem dnevu, v meglenem deževnem dnevu na dogovorjeni kraj pripeljal z gorskim kolesom.

Kaj počne Primož Roglič na začetku novembra?

Ja, nič kaj. Dobro, danes sem šel teč. Sicer pa delam tiste stvari, ki jih med sezono po navadi ne morem. Vse ravno kontra, da lahko potem veliko časa zdržim na kolesu.

Lansko sezono, izjemno leto 2019, ste začeli februarja, zato se priprave za naslednjo najbrž bližajo.

Prve bodo 11. decembra. Od tam bo šlo na polno. Je pa treba začeti že prej, saj se sezona lahko začne že januarja, in če začneš že v Avstraliji …

Pa ne, da boste šli v Avstralijo?

Ne, ne, začel bom februarja. Verjetno nekako tako kot lani. No, saj lahko vedno voziš in tekmuješ, ni pa tako luštno tekmovati, če nisi fit.

Je vaš načrt tekmovanj že narejen?

Ne, ni še. Po prvih pripravah, ki bodo potekale med špansko Girono in sredozemsko obalo, se bomo vsi skupaj usedli in začrtali cilje oziroma plan dirk za nasled­nje leto.

Kaj pa višinske priprave?

Na višinske grem februarja, tako kot že zadnji dve leti, na Tenerife. Lani je bilo tam res odlično, tudi zaradi vremena. Dva, tri tedne ni bilo dežja. No, pred dvema letoma je bil pa sneg. No, načeloma je tam vedno dobro, a nad 2000 metri je seveda kdaj lahko tudi slabše vreme.

Vas bo vaša Lora na pripravah sprem­ljala ali bo čez zimo ostala doma?

Načeloma bo doma. Od štarta je bila včasih zraven na teh višinskih pri­pravah kakšen teden.

Zdaj mora vaš sin Lev še malo zrasti …

Verjetno, da res. Bomo videli. Za njiju dva itak tam takrat ni tako fino, ni bogve kaj početi, ker mi smo itak po cele dneve na kolesih.

Kako pa potekajo priprave?

Odvisno od programa je lahko en trening ali pa sta dva. Približno po pet ur na dan, občasno tudi sedem, osem. Sicer pa bom začel trenirati po 15. novembru in prvi teden ne bom že takoj na kolesu 20 ali 30 ur. Prvi teden 10 ur, nato 15. No, saj se zelo hitro pride v formo, še hitreje pa si izven nje. Tudi jaz se nisem zdaj sposoben usesti na kolo in odpeljati 100 ali 150 kilometrov, začeti moram posto­poma. Najprej eno urico, nato dve, tri, da se počasi stopnjuje.

Preden ste leta 2013 kot profesionalec prišli v Novo mesto v Adrio Mobil, ste leta 2012 naredili test pri dr. Miliću …

Pri Radoju, ja, na Fakulteti za šport, mi je pa do tja pomagal Mirko Tuš.

Dr. Milić je takrat rekel, da ste pravi kolesarski stroj. Brez specialnega treninga vam je nameril porabo kisika (VO2 max) 81,6 in nadpovprečno gibalno učinkovitost (7,18 W/kg). Kako je danes, se je to raz­merje kaj spremenilo?

Ja, definitivno, vse te številke so zagotovo veliko boljše. Glede na to, da do takrat sploh nisem nikoli vozil kolesa, je bilo kar presenetljivo.

Imate na dirkah merilec moči in srč­nega utripa?

Načeloma. A na dirkah ne upo­rabljam vedno pulzmetra in tudi ne power metra. Zato ne, ker meni to čisto nič ne pomeni. Dirka je dirka, če želiš zmagati, moraš iti hitreje. Vseeno je, kakšne številke kažejo naprave.

Ali čutite, kdaj greste v rdeče območje?

Ja, itak.

Na primer, na letošnjem svetovnem prvenstvu se je Nizozemec van del Poel, favorit v ubežni četverici, 12,7 kilometra pred ciljem zabil v zid. Nenadoma ga je odrezalo. Vas še nisem videl v takšni situaciji.

To je odvisno od velikega števila dejavnikov. Van del Poela je na svetovnem prvenstvu definitivno odrezalo zato, ker mu je zmanjkalo energije. Seveda, bolj ko greš v rdeče območje, tem večja je poraba energije. Poleg tega je bilo tam zelo zelo speci­fično, zelo hladno, in on je zmrzoval že šest ur.

V takšnih razmerah je zelo težko s hrano zadostno nadomeščati energijo. Je pa tako, da če se mi taka stvar zgodi, sem zanjo odgovoren sam. Zame je nedopustno, da bi se mi to zgodilo. Da bi ostal brez energije. Se mi ne sme. Sigurno lahko ostanem brez moči za zmago, a da bi bil povsem na koncu, čisto brez energije, to pa ne.

Kakšna pa je bila vaša taktika na tem svetovnem prvenstvu? Že kmalu po štartu ste napadli. Je bilo to zaradi mraza?

Ja, to je bila taktika preživetja. To je bila edina možna stvar, ki sem jo lahko naredil. Že po 50 kilometrih me je zeblo in mi je bilo sitno v pobegu, najraje bi šel že domov.

V glavi pa sem imel to, da želim zmagati še kakšno dirko v Italiji, zato mi ni bilo všeč, da bi se iz Anglije vrnil domov bolan. So pa 'znalci' po Vuelti rekli, da zdaj bo pa zmagal vse. Ampak na tem svetovnem prvenstvu ni bilo zame nič primernega za zmago, ne krono­meter ne cestna dirka, daleč od tega.

Si na dirkah, sploh na tritedenski, med seboj znotraj ekipe izmenjujete hrano, če je komu zmanjka?

Lahko si jo, seveda. Si pa, kot sem že rekel, odgovoren sam zase. A če na štartu s seboj vzameš hrano, potem pa je pred tabo 20 kilometrov klanca, zakaj bi nosil s sabo pol kilograma enih čokolad in drugih reči?

Po drugi strani pa, če ti hrane zmanjka in v danem momentu ne ješ, lahko tvegaš, da se ti v zadnje pol ure zgodi to, da ostaneš brez energije. To pa je seveda veliko huje, kakor da od štarta dirke nosiš tistega pol kilograma več.

Kaj pa imate najraje? So to geli, čokoladice, vas kdaj presenetijo s kakšnim sendvičem?

Nič kaj, po pravici povedano, nobena stvar ni taka, da bi bil nad njo nav­dušen. Iz dneva v dan jemo bolj kot ne isto. Nad tem nisem navdušen, nimam pa tudi problema pojesti karkoli, kar je tudi dobro.

Načeloma pa čim več trdne, normalne hrane. Se pravi, kakšne pekovske stvari in podobno. Čim manj pa predelanih ne­naravnih gelov. Ti so samo za najtežje etape in za takrat, ko nimaš časa, da bi počasi jedel sendvič, ampak moraš na hitro zaužiti gel in iti naprej.

Kaj je bil pa vzrok za vaše prebavne težave na letošnjem Giru, ste to odkrili?

Prav s temi geli se je zapletlo v 14. etapi, preveč jih je bilo. Od tam naprej je bilo konec z mojim trebuhom in apetitom.

Potem pa ste v 15. etapi, ki je vodila po Lombardiji, brez svojih pomočnikov v bližini do­b­rih pet kilometrov pred ciljem v lovu za Nibalijem in Carapazom ter še nekaj drugimi tekmeci med spustom še padli. Po tej etapi ste bili v skupnem seštevku drugi, med Carapazom in Nibalijem.

Če bi bil zdrav in če bi vse pote­kalo optimalno, bi ne nazadnje teoretično lahko tudi sam zmagal Giro. A po drugi strani je treba, sploh na tritedenskih dirkah, omejiti vsa možna tveganja. Kajti vedno, ko sem sam, obstaja možnost, da imam defekt ali kakšno drugo težavo s kolesom.

In če ni blizu katerega od mojih sotekmo­valcev, da lahko v trenutku zamenjam kolo, kajti avtomobili so včasih, sploh v klanec, zadaj tudi več minut, lahko v trenutku iz­gubim dirko, za katero smo se skupaj z vso ekipo, vseh 100 ljudi, trudili že dobra dva tedna. Ravno zato moraš stvari, ki jih lah­ko, kontrolirati. Da se ne zgodi kaj neumnega.

No, na samem Giru bi bilo gotovo drugače, če bi nastopil tudi Gesink, ki je konec aprila grdo padel na dirki Liege-Bastogne-Liege, in če Laurens de Plus ne bi zbolel. Preostali iz ekipe so potem dali od sebe vse, kar sem od njih zahteval. Res vsi. In kadar smo vsi in kadar je tako, je dirkati res užitek.

Pa pustimo zdaj rezultat, po­membno je, da vsak naredi tisto, kar je treba. Potem smo na Vuelti unovčili na­učeno, pa še tukaj se da kaj spremeniti.

Na eni od vaših zadnjih dirk v letošnji sezoni, na klasiki po Lombardiji, so vas vsi glavni tekmeci nenehno motrili, rešpekt je bil velik.

Saj zato je pa potem zmagal tekmovalec iz druge vrste, ki pa je zelo zelo dober kolesar. Iz tega sem se spet naučil nekaj stvari.

Kaj pa bi lahko storili v takšnem primeru, ko je na vas osredotočenih nekaj vrhunskih kolesarjev, med drugim tudi aktualni zmagovalec Tour de Francea? Tudi glede na to, da od vaših pomočnikov ni bilo več nobenega zraven.

Tam, kjer se je Mollema odpeljal, bi moral iti takoj ful gas za njim in mu ne dopustiti, da se lahko odpelje. S tem bi bila situacija hitro rešena.

Sicer zelo spoštujem to, da ste pri kakšnih stvareh, ki se dogajajo na dirkah, zelo zadržani in se ne spuščate v pranje umazanega perila, a vas vendarle moram vprašati, kako ste na Vuelti doživeli situacijo, ko se je v 19. etapi veliko članov vaše ekipe po trčenju v zid znašlo na tleh in je moral Tony Martin zaradi poškodb celo odstopiti, Movistar pa je spredaj sprva vozil počasi, nato pa je silovito potegnil.

Saj sem že takrat rekel, da ni na meni, da ocenjujem in kakorkoli komentiram. Ja, so potegnili in sigurno meni in še veliko drugim ni bilo fajn. Potem so se opravičevali in je bilo o tem tudi ogromno nekih debat. Da niso hoteli oziroma da so že prej planirali, da bodo tam napadli.

Vam pa so potem očitali, da ste se vlekli za avtom.

Ja, saj, vsak ima kakšno stvar. No, tudi oni spredaj so šli za avtom oziroma so potegnili za avti, ker je vedno tako. Sigurno sem tako tudi sam v kakšnem trenutku kje šel za avtom.

Zelo divja pa je bila pred tem že 17. etapa Vuelte, za katero se je predvidevalo, da ne bo nič posebnega, nato pa je bila na koncu povprečna hitrost 50,63 kilometra na uro, tako da ste tekmovalci prišli v cilj eno uro prej, kot je bilo načrtovano.

Tisto je bila še ena dobra šola, predvsem tudi za­me. Dejstvo je, da smo vsi vedeli, da piha in da se bo na ve­ter razturilo. Dobro, jaz nisem kakšen specialist, sploh pa ne za vožnjo v vetru, tudi zato ne, ker sem samo parkrat v življen­ju vozil takšne dirke in moja kariera ne traja 15 let, da bi vse to že doživel.

Vsi smo bili nekako pripravljeni, da se bo v zadnjih 100 ali pa 50 kilometrih nekaj lahko naredilo, tako da nobeden od nas ni pri­čakoval, da se bo to zgodilo takoj po štartu in da se bo v tistem momentu etapa odlo­čila. To je tudi moja napaka, definitivno, saj nisem bil čisto spredaj. Ker lahko bi bil in ni bilo nobenega razloga za to, da nisem bil.

Spredaj je bil Quintana, ki vam je bil takrat najbolj nevaren in se je v generalni razvrstitvi pomaknil za štiri mesta navzgor, na skupno drugo mesto, kjer je za vami nato zaostajal dve minuti in 24 sekund.

Spredaj je bila velika skupina, dejansko velik del pelotona. Jaz sem bil zadaj z Valverdejem, spredaj pa so se stari izkušeni mački odpeljali. In če potem spre­daj vozijo s hitrostjo 60, 70 kilometrov na uro, zadaj ne moreš iti 80, 90, da bi jih ujel. In ko je razlika minuto, dve, je konec, ne moreš jih več ujeti.

Zdelo se mi je, da je na Vuleti ves čas bolj letelo kot na Giru, da je nonstop potekal boj od prve do zadnje etape.

Ja, res je. Sicer sem na Vuelti nastopil prvič, za seboj pa imam zdaj dva Toura in dva Gira, a lahko rečem, da na Vuelti res leti, po navadi najbolj od vseh grand tourov. Verjetno zato, ker imamo konec avgusta že vsi za seboj precej mesecev dirkanja in priprav ter smo vsi na naj­boljšem nivoju.

Ker na Giru gre po navadi najmanj, saj je to prva tritedenska dirka. Pa daleč od tega, da je zato lažja, prav na­sprotno. Še teže se je povzpeti na kakšen hrib, če nisi tako dober. Poleg tega se mi zdi, da je Vuelta najmanj kontrolirana. Tour je precej pod nadzorom. No, vsaj za ta dva, na katerih sem vozil, lahko rečem, da je bila dominanca Skyja, zdaj Ineosa, velikanska.

Po letošnjem Giru ste dejali, da je bilo to do zdaj za vas najhujše garanje in da ste bili po njem zelo utrujeni. Po Vuelti pa ste kar sijali od moči in nato ste osvojili svoji prvi dve eno­dnevni klasiki.

Tako utrujen, kot sem bil na letošnjem Giru, nisem bil še nikoli. Saj sem rekel, to skupno tretjo mesto je bilo po vseh težavah zame več kot zmaga. Je pa tako, da se takrat, ko je najteže, največ naučiš, največ odneseš. Kot že rečeno, je nato na Vuelti vse veliko bolje steklo.

Verjamem pa, da se sigurno da še mnogo laže oziroma mnogo lepše priti do končnega uspeha. Ne nazadnje smo na Vuelti že v prvi etapi padli in ni bilo prijetno. Predvsem pa potem še že omenjeni padec na koncu 19. etape … Če se lahko ogneš takšnim stvarem, je zelo dobro.

Kako pa ste na Vuelti doživeli dvojno slovensko zmago v 13. etapi, ko sta prišla v cilj skupaj s Pogačarjem?

Bilo je zelo lepo, kaj naj rečem.

Pred kakšnimi 15 leti si kaj takega ne bi mogli niti predstavljati. Skupaj z drugimi fanti ste dosegli res neverjetne rezultate, vi pa ste zdaj celo številka ena svetovnega kolesarstva.

Zanimivo, ja.

Leta 2014 ste na vprašanje, kako vaše dekle gleda na to, da ste zvezdnik Adrie Mobil, odgovorili, da vi niste zvezdnik. Zdaj ste.

Tako pravite.

Ste bili tako odločni, neomajni, ko ste se za nekaj odločili, ko ste začeli trenirati skoke? Kdaj je pa to sploh bilo?

V osnovni šoli, ko sem bil star osem let. Pa ja, po moje, da sem kar bil. Potem pa se vsega naučiš skozi odraščanje, tudi od trenerjev, ki jih imaš.

Zdaj ste od kolesarskih strokovnjakov v stiku s Primožem Čerinom, v Adrii Mobil pa ste bili najprej v stiku z Bogdanom Fin­kom, od trenerjev pa z Boštjanom Mrvarjem in Milanom Erženom …

… Mile, ja.

Njega se spomnim še iz stare Juge, kako je na kriterijih neustrašno polagal ovinke in v vsakem ovinku veliko pridobil. Sam nisem imel toliko jajc.

Tudi sam se skušam ogniti tem tveganjem.

Toda če pogledava, kako ste leta 2017 zmagali v 17. etapi Tour de Francea po veličastnem vzponu na Col du Galibier, kjer ste v najbolj strmem klancu za seboj pustili španskega matadorja Alberta Contadorja in se nato neustrašno spustili do cilja v Serre Chevalieru, predvsem pa leta 2018 v 19. etapi Tour de Francea, ko ste z epskim strmoglavim spustom s prelaza Col d'Aubisque deklasirali tekmece in zmagali. Kako hitro je takrat letelo?

Ne vem. Kolikor gre, gre. Skušam pa peljati tako, da mi ni treba preveč tvegati. A če je treba, je pa treba. Tistega dne sem si res želel zmagati, in če ne gre gor, gre pa dol.

Tekmeci in njihovi trenerji vam prizna­vajo, da se zelo hitro učite.

Veliko se naučiš z izkušnjami, ki jih dobiš na prav vsaki dirki in jih na­slednjič uporabiš. Ni pa ti treba ravno skozi vse samemu, saj se lahko ogromno naučiš od drugih. Se pravi, da ti svetujejo. Kot pravim, sam še nimam toliko izkušenj in še ne vem vsega. Res je, da načeloma na koncu najboljši zmaga. Načeloma zato, ker so pri tem vedno pomembne pravilne odločitve. Če bi se kje drugače odločil, bi se dirka drugače zapeljala.

V strnjeni skupini zdaj že kar nekaj časa zelo suvereno vozite.

Priznam, da je mnogo mnogo laže, kot je bilo na začetku leta 2013 na dirki Poreč Trophy.

V ciljnem šprintu 14. etape na letošnji Vuelti, kjer je Mezgec hudo padel in se poško­doval, pa ste bili zelo blizu.

Res je, a tam nisem prav pa­del, kolo sem izgubil. V kolesarstvu je pač tako, da je ogromno interesov, sploh v cilj­nih šprintih. Biti hočem spredaj v varni poziciji, saj bolj ko sem spredaj, tem varneje je. A poleg mene je še vsaj deset takšnih, ki se borijo za skupno uvrstitev, zraven pa je še kakšnih deset šprinterjev, ki želijo tisti dan zmagati, cesta pa ni široka za tolikšno število kolesarjev, ki drvimo z veliko hitrostjo.

Tako da je velik miks. Sam nisem šprinter in vedno zabremzam, saj bom že pokril tisto luknjo in se ne sekiram tako hudičevo, a Sagan, Mohorič in drugi ne zabremzajo, saj oni vedo, da bo s tem konec možnosti za zmago. Zaradi tega gre na knap in se včasih pač zgodi …

Zdaj torej lahko rečemo, da kolesarski jezik obvladate?

Ja, lahko rečemo, da nekaj znam, saj sem navsezadnje prvi na svetovni lestvici.

Kaj pa nizozemsko že kaj znate?

[nekaj pove v nizozemščini] Nekaj razumem. V ekipi sicer govorimo angleško.

V angleščini ste v 6. etapi letošnjega Gira, ko ste kot nosilec rožnate majice padli, izrekli tudi tisti antologijski stavek.

Grande casino, me like.

Kako pa je bilo za vas na letošnji 20., kraljevski etapi Gira, ko vas je slovenski navijač potiskal pri vožnji v klanec in ste bili nato kaznovani s pribitkom 10 sekund?

Ja, simpl, kakor sem jih pridobil, tako sem jih tudi izgubil. [smeh] Če pa je res tako. Bil sem adijo, nikamor več nisem mogel in nisem mogel ničesar narediti.

Potem pa so vam v domačem kraju, v Zasavju, pa tudi v prestolnici zaslu­ženo za osvojeno skupno tretje mesto priredili veličasten sprejem.

Ja, to je neverjetno. Zvezdništvo gor ali dol, zame je še vse kar isto. Toliko, kolikor delaš, toliko si dober. Kolikor pritisneš, tako hitro greš. Predvsem pa to, da lahko sprožiš v ljudeh občutje enega upanja. Ker moja zgodba, da sem imel v glavi, ko sem bil star 22, 23 let, da bi lahko vozil Tour ali Giro, pa sploh še nisem imel kolesa …

In ravno ta mož­nost, da si lahko v našem okolju, v Sloveniji, upamo tako misliti in se to tudi iti ... Zraven definitivno potrebuješ še kup sreče in še vsega zraven, da se vse to zgodi, ampak bistveno je predvsem to, da si odločen oziroma da stremiš k nečemu in da se za to bojuješ.

Zelo mi je všeč tudi to, da ste z zmagovalno rdečo majico z Vuelte so­delovali pri projektu Botrstvo, za 30.000 evrov je bila prodana na dobrodelni dražbi.

Dejansko je bila to majhna stvar, saj je ne nazadnje samo majica. Sem pa vesel, da je naredila veliko stvar za pomoči potrebne. Izkupiček dražbe so brez slehernih odbitkov namenili za razvoj mladih športnih talentov iz projekta Botrstvo. Tega sem izjemno vesel. Če že imaš sladke skrbi in si dober, uspešen, to prinaša tudi neko odgovornost.

Poleg zmagoslavnih fotografij z Vuelte je vsaj zame vaša letošnja najlepša iz letoš­njega poletja, na kateri nasmejani držite v naročju svojega sina Leva. Gotovo uživate kot oče?

Ja, seveda, to je neverjetno. Sploh zdaj, ko sem lahko nekaj časa z družino. Saj zdaj po sezoni ne gre zato, da fizično ne bi mogel trenirati in tudi dirkati. Toda treba se je vprašati, kje je meja, kaj je še smiselno.

Da svojima doma ne rečem, da tudi zdaj po pet, šest ur na dan furam. V redu, to na pri­pravah in čez sezono počnem cele dneve, saj je moj poklic, da vozim kolo in da sem čim boljši. Toda v dragocenih trenutkih, ki so mi na voljo, želim biti z njima. Želim videti, kako je mali vsak dan drugačen, kako vsak dan naredi nov gib.

Z Loro sta zdaj skupaj šest let, torej prav od začetka vaše profesionalne kolesarske poti v Adria Mobilu. Grega Kališnik je leta 2018 pogovor z njo za Nedelo naslovil Kjer Lora stoji, tam Primož napade. Letos je Lora rekla, da se bo tudi Lev zdaj prilagodil vašemu načinu življenja. Vas bosta v sezoni 2020 spremljala?

Saj sta bila v kamperju na Vuelti že navzoča od 9. etape naprej. In po moje mu je bilo kar všeč. [smeh] Zelo lepo je, da lahko tako ohranjam stik z najdražjima.

Kakor je videti, je vaša partnerica Lora zelo pomembna za vašo kariero. Zdi se mi, da veliko prispeva k stabilnosti.

Seveda, definitivno. Svet stoji na ženskah. Ona je res moja največja podpora. Brez nje vsega tega ne bi bilo mogoče peljati tako, kakor se pelje.

Kaj imate pa najraje, da vam speče? Vprašam tudi zato, ker si je nekoč želela postati slaščičarka.

V največje veselje mi je to, da se vidiva, da vsi trije skupaj preživljamo čas. Je pa dejstvo, kar se mi zdaj tudi vidi, da skupaj vedno dobro tudi jemo. Zredil sem se za tri kilograme.

Saj to bo šlo hitro dol.

Še hitreje gre gor! Gre pa, seveda. Ko sem dober, imam 64 kilogramov. Manj je bolje.

Kališniku je Lora rekla tudi, da očitno zelo radi trpite. In da je to res težek, garaški šport. Pa tudi to, da v njem ni čisto nič lepega, tako kot tudi v vsakem profesionalnem športu, a ko to sprejmeš, je pa lepo.

Hja, trpim … Ne tako zelo rad, kakor rad zmagam. Oziroma sem lahko najboljši v tem trpljenju, kolikor lahko največ prene­sem. Ja, to mi je pa všeč. Ker potem je zame na koncu najbolj sladko vse to trpljenje, saj če zmagaš, na to hitro pozabiš. Je pa Lora boljša z besedami, z opisi od mene. Nisem tako liričen. [smeh]

Rekla je pa tudi to, da ste vedno z glavo na tleh in da vedno držite besedo.

To pa ja.

Primož Čerin je pred dvema tednoma, torej ob koncu vaše letošnje sezone, Mihi Hočevarju za Delo dejal, da se je »treba vrniti v osemdeseta leta minulega stoletja, Bernard Hinault in Greg LeMond sta bila zadnja, ki sta bila sposobna zmagati na tri­tedenski dirki, kronometru in enodnevni dirki, predvsem pa sta bila tako kot Primož sposobna priti na štart z jasnim ciljem – zmagati«. Vi greste na zmago.

Ja, grem. In to tudi povem, ko sem na to pripravljen. Takrat, ko je to realno in ne gre za sanjarjenje.

Ima vaša ekipa zdaj na voljo najboljšo opremo?

Naši sponzorji se vsekakor trudijo, da nam omogočajo najboljšo opremo in pri tem sledijo razvoju. Imamo pa po ekipah kolesa različnih proizvajalcev, drugačne obroče itd.

Kakšne zavore imate?

Običajne. S kolutnimi zavorami sem letos vozil dve etapi. S katerimi bom prihodnje leto, bomo še videli.

Nikjer še nisem zasledil, katero je sploh bilo vaše prvo cestno tekmovalno kolo. Specialko ste si kupili leta 2012, ko ste za to prodali svoj motocikel za motokros …

… pri Energiji v Domžalah.

Oprema je bila …

… Campagnolo Chorus.

Vau! Mi gredo kar kocine pokonci. Ko sem namreč sam tekmoval še v stari Jugi, je bila znamka Campagnolo pojem najboljšega, to so bile sanje vsakega kolesarja. V majhen kraju na južni strani Gorjancev smo večinoma začeli na Rogovih kolesih, v Krki na drugi strani Gorjancev pa so imeli pinarelle s to opremo.

Saj Adria še kar ima Campagnolo. Sicer pa se ne spoznam na to prav veliko. Oziroma mi je vseeno, kaj je, kak je bicikel in kakšne ima prestave. No, zdaj že malo več vem glede vsega. Sem pa s Shimanom zelo zadovoljen. In pa elektronika, pišuka, samo pritiskaš in dela! Zdaj je malo drugače, kot je bilo včasih, ko se je pri prestavljanju še slišalo tk, tk, tk, pa preden je preskočilo, si moral še z roko malo pomagati, zdaj pa samo pritiskaš na gumbke.

Sem pa videl, da ste imeli razmerja na enem od kronometrov spredaj 56-42, zadaj pa 11 do 30. Kateri prenos potem vrtite, 56-11?

Ja, če gre hitro. Spredaj uporab­ljam tudi 58-44. Zadaj takrat nimam največ 30 zobnikov, ampak 28-11 ali 27-11.

Kaj pa na navadnem kolesu za največje klance?

Na Giru in Vuelti sem imel pri lažjih prenosih spredaj 36 in zadaj 30. Načeloma imam 54-39 ali 53-39, pod 36 spredaj nimam nikoli, nekateri pa uporabljajo tudi 34, kar se tudi da. Zadaj se da tudi 32, ampak to potem pomeni še dodatno težo. Tudi za najstrmejše odseke klancev imam spredaj 36. Grem pa na strme aufzic, stojim, in takrat je bolje, da je spredaj več zobcev, da se ne samo prekucuješ.

Imate pa na kolesu prepoznaven slog, držo, tudi ko ste v pelotonu. Tega sicer ne znam dobro opisati, čeprav sem o tem razmišljal med letošnjima Girom in Vuleto.

Ja, verjetno. Najbrž zato, ker sem prišel v kolesarstvo povsem od drugod.

Ko sva že pri prihodu, kako vidite vstop Nizozemca Toma Dumoulina v vašo ekipo s sezono 2020?

To vidim kot zelo dobro stvar, saj močnejši ko smo kot posamezniki, tem močnejša je s tem tudi ekipa. To je zelo dobrodošla okrepitev.

Če boste šli vsi najmočnejši iz vaše ekipe za etapne dirke na Tour de France, vi, Dumoulin, Kruijswijk, boste vi kapetan?

Zakaj jaz kapetan? Vsi smo kapetani. Vsi naj se maksimalno pripravijo. Saj če verjameš, da že si kapetan, mogoče tudi ne moreš priti na tako dober nivo, kot bi sicer lahko. Nato se pa prej ali slej realno pokaže, kako dober si, kje ti je mesto. In pomagaš najboljšemu. Je pa seveda najlepše biti v položaju, da lahko zmagu­ješ. Saj pri Ineosu je podobno, veliko laže je, če jih je v enem timu več odličnih.

Dejali ste, da sta vam v letu 2020 všeč obe trasi, tako Gira kot Toura. S tem da bo imel Giro tri kronometre, Tour pa na sa­mem koncu, v 21. etapi, samo enega, gorskega, dolgega 36 kilometrov, na kate­rem se bo treba povzpeti na …

… na 5,9-kilometrski La Plan­che-des-Belles-Filles s povprečnim naklonom 8,5 odstotka.

Boste vmes zamenjali kronometrsko kolo z navadnim?

Tega še ne vem. Pri tem gre za natančne izračune, kaj se bolj izplača, in za to poskrbijo v ekipi. S tem se sploh nočem obremenjevati. Ti pa vzame 20 do 30 sekund, da zamenjaš kolo, pri čemer so spet določena tveganja, da mehanik

ne more takoj dati kolesa z avta, da se ne morem takoj zapeti in podobno. Bodo pač izračunali, koliko pomeni razlika v teži obeh koles na kakšnih 20 minut tega klanca.

Torej, Giro ali Tour?

Po pravici po­vedano se še nisem podrobno poglobil v obe trasi. Lani sem se prej, ker sem že vedel, da bom šel na Giro, in sem bil v takšnem času že na prvih ogledih proge. Kot sem že rekel, še nič ni odločeno, kje bom vozil, in se mi ne zdi pošte­no, da zdaj že govorim, četudi morda približno že vem.

Kaj pa olimpijske igre, ki bodo že šest dni po Touru?

Drži. Bo pač treba takoj iz Pariza v Tokio.

Nekje so zapisali, da bo na cestni dirki na olimpijskih dirkah naveza Roglič-Pogačar vodila Slovenijo.

Upajmo, da bo tako.

Ste si olimpijsko progo že ogledali, ko ste bili konec oktobra na Japonskem?

Ogledal sem si zadnjih 40 kilometrov cestne dirke, od onega klanca naprej, kjer je šest kilometrov 10-odstotni naklon in kjer se bo dirka odločila. Zdaj je bilo zelo luštno v kratkih hlačah in rokavih, bilo je 15 stopinj, brez vlage. Zelo sem užival. Pravijo pa, da je poleti 40 stopinj in 90-odstotna vlaga, torej zelo specifično. Menda bodo to najbolj vroče olimpijske igre v zgodovini.

Vam takšne razmere ustrezajo? Pogačar, recimo, ima bolj rad deževno vreme.

Meni pa so všeč, čedalje bolj. Saj mi nič ne pomaga, če rečem, da mi niso.

Kaj pa to, da bo tekma samo šest dni po Touru? Pa časovna razlika …

… sedem ur. Saj sem bil zdaj na Japonskem dve noči, v sobo sem hodil samo spat po nekaj ur, ker je bilo ves čas delovno, ful gas cel dan. En dan sploh spal nisem, potem pa nekaj ur. Samo prvi dan sem bil zaliman, ko sem se prebudil in sem si moral oči držati odprte.

Drugi dan pa, ko sem vstal ob sedmih in sem šel na Fudži gledat olimpijsko traso, pa je šlo že normalno. Sigurno je, da bi moral za to, da se povsem privadiš, iti tja dva meseca prej. Ampak za to preprosto ni časa in gledano s kolesarskega vidika, kaj je Tour in kaj so olimpijske igre …

Se mi pa zdi, da olim­pijske igre čedalje bolj pridobivajo težo tudi pri kolesarjih. Pred leti so bile bolj zapostavljene, še vedno pa se mi zdi, da ima Tour le prednost. Ne nazadnje tudi zato, ker profesionalci na njih niso tekmovali …

… vse do leta 1996 na olimpijskih igrah v Atlanti. Definitivno pridobivajo vrednost. Je pa svetovno prvenstvo pri nas več vredno od olimpijskih iger.

Bo pa najbrž po letošnjih jesenskih zmagah na enodnevnih klasikah zrasel vaš apetit tudi po rezultatu na svetovnem prvenstvu?

Ja, definitivno, predvsem prihodnje leto, ko bo svetovno prvenstvo v švicar­skem Martignyju. Tam mi je všeč, klanci so in na njih mi načeloma gre zelo dobro. To bo zelo težko svetovno prvenstvo. Cestna dirka bo dolga 244 kilometrov in na koncu se bo treba v sedmih krogih, dolgih po 20 kilometrov, vsakič povzpeti na Côte de la Petite Forclaz, ki je tik pred mestom Martigny.

Klanec je dolg štiri kilometre s pov­prečnim naklonom 10,2 odstotka, največji naklon pa znaša 14,5 odstotka. Tako da se bodo tam klančarji res lahko izkazali. Tako da je to zame zelo velika motivacija. Bo pa se spet problem pripraviti na to tekmo, ki bo v nedeljo, 27. septembra. Skoraj nemogoče je odpeljati Tour, ki bo trajal od 27. junija do 19. julija, olimpijske igre, kjer bo cestna dirka 25. julija, Vuelto, ki bo potekala od 14. avgusta do 6. septembra, in nato še svetovno prvenstvo 27. septembra.

Se v slovenski reprezentanci med seboj razumete?

Ja, super je. Vsi so v redu fantje. Je pa res, da vsem tem našim kolesarskim uspehom, odmevom v javnosti in še večji priljubljenosti tega športa v kolesarski zvezi težko sledijo. Zato je precej težko uskladiti, ko se dirka z reprezentanco ali s klubom. Se pa trudim tudi jaz, da bi bili lahko tudi tu najmočnejši, najboljša reprezentanca.

Kako pa vidite vlogo centra v Češči vasi, kjer je zdaj pokrit velodrom?

To je res zelo dobrodošlo, čeprav zdaj še nisem bil tam. Saj težko daš otroka, ki si želi kolesariti, takoj na cesto. Sam sem bil star že 22 let, ko sem postal kolesar, in pri teh letih seveda že poznaš promet, predvidevaš, pa še vseeno lahko padeš, še vedno te lahko zbije avto. Zato se mi predvsem za mlajše to zdi res odlična rešitev. Saj lahko tudi tam odletiš, kar ni prijetno, ni pa nasproti tovornjaka.

Ste sami kdaj poizkusili voziti na ovalu?

Nekaj krogov sem pred dvema letoma naredil v Roubaixu, ko smo šli na ogled etape, kjer so kocke. Ampak spodaj, ne zgoraj. [smeh] Pa tudi zaradi testiranj za kronometer na Nizozemskem, kjer imajo ogromno teh velodromov.

Kakšna se vam pa zdi kultura voznikov, ko trenirate? Se kaj razlikuje med Španijo, Nizozemsko, Slovenijo?

Zdi se mi, da se to pri nas izbolj­šuje. Da je čedalje bolje, no, vsaj jaz imam tak občutek. Me pač številni poznajo in mi ne nagajajo. Je pa vseeno, kakorkoli obrneš, če se dva peljeva vštric, šok za slovenskega voznika, medtem ko za španskega to ni velik problem.

Podpisali ste novo pogodbo in zdaj ste torej glede tega mirni.

Ja, zakaj pa ne. Bomo videli. Dokler smo vsi zadovoljni in srečni, se imamo fajn.

Na seznamu zaslužkov profesionalnih kolesarjev na svetovni ravni slovenski kolesarji, četudi vas je kar nekaj odličnih, vi pa ste številka ena na svetu, še niste čisto na vrhu. Po nekaterih podatkih je na samem vrhu Peter Sagan s šestimi milijoni evrov na leto, drugi je Chris Froome s 5,2 milijona, tretji Vicenzo Nibali s štirimi milijoni. Čeprav ste z novo pogodbo vi takoj za njimi in tako tudi po plačilu sodite v prvo kolesarsko ligo.

Drži. Za sam vrh pa še nobeden od nas ni Sagan in moramo tudi na te stvari gledati realno. Če si trikrat zaporedoma svetovni prvak, če zmagaš na 12 etapah grand tourov pa 28 klasik in imaš skupno 113 zmag, si to tudi zaslužiš. Sam imam toliko, kolikor si zaslužim, nič manj in nič več. Tako da je vse v redu.

Kateri bodo v naslednji sezoni vaši največji tekmeci? Julian Alaphilippe, Egon Bernal …

V kolesarstvu to težko rečeš, saj bo, recimo, Alejandro Valverde konec aprila dopolnil 40 let, pa je še vedno zelo, no, neugoden. Ali pa zelo dober. Tekmecev je zelo veliko in zdi se mi, da je baza vrhunskih kolesarjev čedalje večja, prav tako, da je iz leta v leto vedno teže ponavljati zmage in biti na vrhu. Iz ozadja prihaja ogromno število mladih. Prej so bili daljši čas v ospredju ista imena.

Kaj lahko za konec rečete za leto 2020?

Ostati številka ena, kar pomeni, da moram biti dober. Ko si enkrat na vrhu, si tam tudi želiš ostati. Napovem lahko samo to, da bom naredil vse, da bom tam ostal.

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ