Japec Jakopin: Slovenija je še vedno organizirana po principu srednjeveških veleposestnikov

Da Seaway ni povprečno slovensko podjetje, lahko opaziš že po bežnem sprehodu po njegovem razvojnem oddelku. Za računalniki s programi za tridimenzionalno risanje ne sedijo delavci, ki bi tja prišli iz Zapuž ali Poljč (vasici v bližini Begunj), ampak inženirji iz Moldavije, Rusije, Francije, Avstralije ... (od 150 delavcev je 22 tujcev), pa ne zato, ker bi bila brata Jakopin tako zelo radodarna delodajalca, ampak zato, ker se jim zdi delati za Seaway izziv. Ta je v še ne 15-letnem obstoju osvojil 21 naslovov jadrnica leta in kot edino navtično podjetje doslej dvakrat zapored naslov evropska jadrnica leta. Za svoja paradna izdelka, jadralski karbonski lepotici shipman 50 in lani predstavljeno shipman 63.

Pogovarjali smo se z Japcem, starejšim Jakopinom, ki ga je v poklicno ukvarjanje z barkami prisilil komunizem, čeprav si težko predstavljam, da bi, živahen in samosvoj, kakršen je, tudi sicer zdržal kot profesor ljubljanske medicinske fakultete, na kateri je pristal po opravljenem študiju in doktoratu iz kardioloških znanosti. Star je 54 let, pa dobiš občutek, da je vsaj deset let mlajši, mogoče tudi zato, ker si je po zagotovilih njegove tajnice obleko nadel dvakrat v življenju. Na svoji poroki in na podelitvi neke nagrade.

Pred kratkim se je slovensko časopisje razpisalo o naslednjem velikem projektu bratov Jakopin, o 30-metrski barki velikanki, ki naj bi - tako pišejo - postala najhitrejša jadrnica na svetu. Jadrnica »Made in Slovenia«je trenutno v bazenih Southamptona, kjer s t. i. tank tests izbirajo najugodnejšo, se pravi najhitrejšo obliko trupa.

Pogovor z Japcem Jakopinom je potekal v sejni sobi podjetja, ob katere steni so bili zloženi modeli nekaterih predlogov, a smo načeli neko drugo temo, drugo barko, jadrnico nekdanjega sodelavca Andreja Justina in svetovne legende, novozelandskega skiperja Russlla Couttsa, ki sta pred kratkim v Portorožu predstavila svoj dirkalnik.

V prejšnji številki Playboya smo opravili intervju z Russllom Couttsom, pa me zanima vaše mnenje o jadrnici RC 44.

To je razredna jadrnica. Russell in Andrej Justin poskušata spraviti na noge nov razred, kar je zmeraj težavna naloga. Pri razredni jadrnici je razred zaradi tako drage barke težko spraviti na noge. Vsekakor moramo pozdraviti to, da je nekdo dal na trg tako drag in eliten športni rekvizit ter da imamo pri tem prste vmes Slovenci.

Mislite, da ima trženjsko gledano perspektivo?

Ne vem, ali sem jaz pravi za tovrstno ocenjevanje. Lahko bi zvenelo kot neupravičena kritika. Mislim, da moramo pozdraviti predvsem to, da si je Russell Coutts vzel za soavtorja Andreja Justina in pripeljal v Slovenijo kakovostno navtično dogajanje. Tega druge države nimajo, namreč toliko tega dogajanja glede na število prebivalstva. Upam, da bo Andreju in Russllu uspelo prodreti, je pa to težka naloga. Pred kakšnima dvema letoma se je pri nas oglasil slavni argentinski arhitekt Juan Kouyoumdjian z idejo o mini america’s cup barki. Torej o podobni jadrnici, kakršne nastopajo na America’s Cup, samo krajši, dolgi deset metrov, da bi šla v zabojnik. To smo prediskutirali in se tega nismo lotili. Pravilo pri razredni jadrnici je, da so vse enake, se pravi, da bi se morali lotiti blaznega high techa z blaznimi stroški, s čimer bi si porezali lastne noge. Ponavadi je uspelo tistim razredom, katerih produkt je bil zelo cenen, atraktiven in je dobro opravil svojo jadralsko funkcijo. Optimist, recimo, ni najhitrejša jadrnica, jadralsko je bolj obup. Veliko jadralskih razredov je živ obup, to niso jadrnice, s katerimi boš najhitrejši, ampak hec je v tem, da so vse enake, poceni, da so robustne in da kljub temu zagotavljajo pristne jadralske užitke.

Sprašujem zato, ker niste samo projektant in izdelovalec bark, ampak se ukvarjate tudi s trženjsko strategijo za svoje kupce.

To je industrijsko oblikovanje. To je stroka, pri kateri moraš za nekega naročnika narediti popoln razvoj izdelka, ki je na trgu. Pogoj je, da je na trgu, da je izpostavljen konkurenci. Če ni, ne govorimo o industrijskem dizajnu. Naloga industrijskega oblikovalca je veliko širša, kot si ljudje ponavadi mislijo; predstavljajo si, da on pač tam nekaj nariše. Ne, najprej moraš narediti tržno analizo. Če greste na našo spletno stran, boste našli 13 ali 14 točk industrijskega dizajna, ki veljajo tako za avtomobile kot za pralne stroje, projektorje ali barke.

Kaj pa občutek? Kolikšno vlogo ima pri načrtovanju?

Občutek temelji na ogromnem številu statistik, podatkov in na tisočih pogovorov z dealerji, izdelovalci in dobavitelji opreme, s kupci, predstavniki kupcev. Mi gremo zato na 14 navtičnih razstav po svetu, za katere vsako leto porabim dva meseca. Za sprehajanje po njih, opazovanje dogajanja in kramljanje. In potem ko to delaš 23 let, je možnost, da boš nekaj popolnoma zgrešil, majhna. Ne moreš napraviti barke, ki je prav nihče ne bi hotel, ker je veliko preveritvenih poskusov, preden pride na trg. Že idejni koncept se preverja z vzorčnimi kupci, z dealerji, z raznimi vpletenimi. In če oni mislijo: »O, Marija, tole pa ... khm, khm ...« Američani pravijo: »That’s interesting, that’s another idea ...« To pomeni, da je nekaj hudo narobe. (smeh)

To velja tako za velikoserijske barke, kakršne recimo projektirate za Bavario, kot za shipmana?

Čisto za vse izdelke, ki so na trgu. Ki so serijski in izpostavljeni konkurenci. Če delate unikaten izdelek, megajahto, pisano na kožo nekega magnata, s katerim ste se že dogovorili, da jo boste izdelali, potem to ni industrijsko oblikovanje, ampak egotrip. America’s Cup je recimo egotrip nekega strašno bogatega zemljana, ki namesto da bi si plačal izlet v Mostec (gozdiček na Rožniku pri Ljubljani, op. p.) ali pa ogled Logarske doline, si privošči America’s Cup, ki je »a lot of fun«. Rutine je pač naveličan, recimo Oraclove rutine, in se je odločil vtakniti v to svojih 100 milijonov dolarjev ali evrov. Hkrati se potrudi, da je imidž, ki ga s tem dobi, pozitiven, ne negativen. Ampak to ni industrijski dizajn. Medtem ko ta Couttsova jadrnica to je.

Gre pri projektu 30-metrske jadrnice, s katero bi Slovenija zmagovala po svetu, za vaš egotrip?

Moj?

Ja.

Kaj bom pa jaz imel od tega?

Jo boste prodali ali kaj podobnega …

Ne, kje pa! Komu? Mislim, lahko jo potem, ko je odslužila svojemu prvotnemu namenu, prodaš kakšni jadralni šoli, potem ko je zmagala ali pa nekaj let poskušala zmagovati, potem je tehnično povožena. S tako jadrnico je tako kot z boksarjem težke kategorije. Toliko časa boksa, da pride kdo drug in ga sklati. Alfa Romeo, ki je predlani zmagala na Barcolani, zdaj stoji in je naprodaj za milijon in nekaj evrov. Je čisto neprodajljiva, ker je narejena za to, da zmaga, z njo se pa tega ne da več. Njen lastnik je že napravil novo, veliko hitrejšo. Stara ni vredna veliko in jo lahko kupi recimo Mobitel, tako kot je kupil Velikega Viharnika, s katerim je težko zmagati na najvišji ravni. Duško (Puh, op. p.) je sicer tako dober, da lahko še vedno dostikrat zmaga, na vrhunski regati pa s to barko ne more.

Ste se morali kdaj v karieri načrtovalca in izdelovalca bark ukvarjati s stereotipom, da so vsi lastniki plovil razvajeni bogatuni?

Odvisno od tega, o katerem razredu govorite. Recimo shipmana 63, ki stane milijon evrov in pol, kupujejo milijarderji. Zelo hitro lahko ugotovite prerez skozi finančno stanje potencialnega kupca, njegov equity. Na internet greste. Milijarderjev je na svetu 8500, teh, ki imajo vsaj milijardo dolarjev ali evrov. Ponavadi gre za enega od njih. In seveda so razvajeni, čeprav je odvisno od tega, kako boste razvajenost definirali. Za kakšnega črnca, ki živi v Afriki s kozo in poje pet zrnc na dan, je razvajen nekdo, ki spi v postelji.

Zanima me, ali se je to kdaj izpostavljalo na začetku osemdesetih, še v času socializma, ko ste začeli načrtovati barke?

Komunizma. Vidim, da tudi vi govorite socializem namesto komunizem. Mislim, da pri nas nikoli nismo imeli socializma. Če obstaja diktatura komunistične partije in totalitarnega režima, se to v nobenem primeru ne more imenovati socializem. Oziroma če se, je to potem bliže nacionalnemu socializmu. Kot bi Vzhodni Nemci govorili: »Pri nas prej v demokraciji.« Socializem je na Danskem, na Švedskem pa v Avstriji, ko so socialisti na oblasti, pa v Franciji. To je socializem, ki se zelo razlikuje od komunizma – in za tako ureditev navijam. Ampak da odgovorim na vprašanje. Mi se ukvarjamo z ustvarjanjem in gradnjo bark, ne s predsodki. Poskušali smo pač iz hobija napraviti poklic. Za Jerneja in zame je bil to sprva hobi, imela sva različna poklica, potem sva pa poskusila, ali bi se lahko stalno ukvarjala z barkami.

Menda se pomorski svet deli na jadralce in motornjakarje?

Splošno mnenje po svetu je, da obstajata dve navtični kulturi, two boating cultures, jadralna in motorna. Drugi o drugih imajo slabo mnenje. Jadralci vidijo v motornjakarju (kar je pejorativni izraz za nekoga s powerboat scene) nekoga, ki je na hitro zaslužil denar in nima navtične tradicije ali kulture, meče stran fosilna goriva, zapravlja to ubogo energijico, ki jo imamo na svetu shranjeno, se pravi, da ropa svet, ki ga bomo dali našim otrokom. In dela valove, hrup, smrad in itak nikoli ne pluje, ampak se hoče v glavnem samo pokazati pred drugimi. To je pogled jadralcev na lastnike motornih bark. Z motorne jahte pa gledajo na lastnike jadrnic kot na revčke, ki jim ni uspelo v življenju in se vozijo s tisto jadrnico, ker nimajo za bencin. In ki bruhajo, se mokri guncajo ter komaj čakajo, da bodo nekam pripeljali.

Vi razvijate barke za obe skupini, ampak domnevam, da je vaše srce na jadralski strani?

Srce je na jadralski strani, ampak mi smo v prvi vrsti industrijski oblikovalci. To je tako, kot če bi nekdo, ki riše mize in stole, nekega dne rekel: »Veste kaj, jaz imam raje stole kot mize ...« Za nas so plovila plovila, to je naša stroka, srce, intimno pa sva z Jernejem najbrž bolj na jadralski strani. Ampak prepričan sem, da obstaja samo pomorska, navtična kultura in obstaja pomanjkanje te kulture. Da ni dveh kultur. Ribiči premorejo navtično kulturo, tisti, ki vozijo tanker ali trajekt tudi, profesionalci jo imajo. Lahko jo imaš ali nimaš, pa ni važno, ali si na jadrnici ali na motornem čolnu. Pri jadralcih je kulture mogoče res nekaj več, ker imajo dostikrat več tradicije in izkušenj. Res obstajajo ljudje, ki so si kupili motorno barko kot statusni simbol. Statusno je nekako prav, da imaš barko, tako kot je prav, da imaš vikend. Vsi njegovi kolegi že imajo barko, samo on je še nima, kar zgleda čudno, pa si jo je pač kupil.

Stari ste bili 13 let, ko ste šli prvič jadrat. Se spomnite, kako je bilo?

Ja, leta 1964, super je bilo. Barki je bilo ime Lepša, bila je admiralska ladja jadralnega kluba LBD. Vozil jo je David Antončič, ki je bil takrat aktiven jadralec in državni prvak, jaz sem pa skakal v vodo z njegovo sestro in me je dala njemu v roke. On mi je razložil, kako in kaj. Že prej sem imel strašno rad morje, potapljal sem se in si želel imeti svojo barko, da bi lahko odplul na kak otok tavhat. Potapljal sem se pa prvič že v šestem letu.

Vaš osebni rekord znaša okrog 50 metrov, če se ne motim?

45.

Z utežmi?

Ne, z isto opremo gor in dol, z utežmi je laže, je pa večja možnost, da si boš kaj naredil. Potapljanju z utežmi ob napeti vrvi se reče brazilijana. Ti, ki tako dosežejo 120-metrsko globino, se ukvarjajo z jogo, da čim bolj umirijo mišični tonus, ki ti požre ogromno kisika. Tega sicer ne čutiš, opaziš pa razliko, če se greš potapljat zjutraj ali zvečer. Zjutraj je poraba kisika veliko manjša. To smo videli, ko smo trenirali zjutraj in zvečer. Zvečer si preplaval 75 metrov pod vodo in si bil čisto omotičen, zjutraj je pa šlo kot pesem. Potapljanje z brazilijano je zanimivo, ampak zanalašč se ga nisem lotil, ker nisem hotel preveč tvegati. Greš pa tako od 60 do 70 odstotkov globlje z istim naporom.

Poleg potapljanja ste jadrali, prepluli Sredozemlje in Atlantik, nameravali na pot okrog sveta, ampak iz tistega potem ni bilo nič. Je tako?

Ja, potem sem bil že toliko profesionalno angažiran, da ni šlo. Z Jernejem sva že kupila barko za to pot, desetmetrsko melody (ki jo je Jože Mušič potem res peljal okrog sveta), ampak takrat sem ravno zamenjal poklic in sem se moral blazno potruditi, da sem preživel. Dokler sem bil v službi na fakulteti, je bilo laže.

Ste pa prepluli Atlantik v družbi letošnjega Prešernovega nagrajenca, režiserja in snemalca Karpa Godine. Kako sta se pa našla?

Takrat, v šestdesetih letih, je bil jadralska legenda Rado Štoka, ki je vozil barko enega od bratov Mehle, Mitje. Bila sta iz družine, ki je odšla v Nemčijo in tam obogatela. Oba sta imela vsak svojega swana 65. Lani poleti sem bil na Švedskem v Swanu in so se stari še točno spomnili, kako je bilo, ko sta prišla po barko. Prišla sta dva Jugoslovana s črnim mercedesom v črnih usnjenih jopičih in vsak s svoj potovalko. Swan 65 je takrat stal milijon mark in je bil daleč najdražja serijska barka na svetu. In ker sta se skregala zaradi barve, sta vzela dve barki, eno belo in eno zeleno. No, in ta Rado Štoka, ki je delal za Delov Studio Marketing, je iskal posadko za eno od teh bark. Karpo je imel prav takrat dopust, ker je snemal film Muke po Mateju z režiserjem Lordom Zafranovićem, v katerem je igral glavno vlogo Boris Cavazza. Cavazza je bil pa pred tem tudi amaterski boksar in je v tem filmu boksal z Ivanom Prebegom, evropskim prvakom v srednji kategoriji. Zelo se je zagrel in je Prebega dvakrat pošteno mahnil, ta je vrnil in Borisu iz jeter napravil kašo, da je padel v hepatično komo in bil na tem, da umre. V splitski bolnišnici so ga odpisali, bilo je jasno, da ne bo nič z njim. Potem pa so ga zvlekli v Ljubljano in rešili. Ampak pol leta niso mogli nadaljevati filma in je bil Karpo brez dela. Nič, smo rekli, potem pa pojdimo. Na Karibih smo se skregali in se vrnili čez štiri mesece, namesto čez dve leti, kot smo mislili.

Ste takrat še študirali?

Ravno končal sem. Tako je bilo, da ste me morala čakati 14 dni, da sem opravil še zadnji izpit na medicini. S spačkom s prižganim motorjem sta me čakala pred fakulteto, da smo se odpeljali v Cannes, kjer je bila privezana barka.

Za medicino ste se odločili sami?

Ne, za medicino se je bolj odločila moja mama. Sam bi sicer študiral matematiko, ki pa jo je že moj starejši brat. Ko sem videl, kako malo študira in kako je spočit, sem rekel: »Odločitev je popolnoma pravilna!« (smeh) Spal je do devetih, zvečer je šel ven ... Evo, sem si rekel, to je zame. Potem je pa za to slišala mama. »Kaj, matematika, ti bom jaz že dala! Glej, vsi smo že taki stari, zmahani ... Marš na medicino! Kdo nam bo pa rihtal postelje pa preglede, operacije in to. Če nikogar ne poznaš, si adijo.« (smeh)

Takrat še niste razmišljali, da bi se kdaj preživljali z načrtovanjem in izdelovanjem bark?

Ne, vedite, to je bilo v šestdesetih letih. Koliko ljudi pa tudi danes razmišlja, kaj jih res veseli in kaj so njihovi primarni talenti? V Evropi in pri nas smo daleč za Ameriko oziroma drugimi razvitimi tržnimi ekonomijami. Tam jim je jasno, da moraš delati tisto, kar ti srce veli oziroma za kar imaš talent, sicer nimaš možnosti proti nekomu, ki ga to veseli.

Ampak ne glede na to, da vas medicina ni veselila, ste fakulteto dokončali ter magistrirali in doktorirali še iz kardioloških znanosti?

Bil sem drugi ali tretji v letniku od 400, kolikor se jih je vpisalo. Rekel sem si, da je to nekaj tako duhamornega, da bi bilo dobro čim prej končati.

Vas medicina ni nikoli zanimala?

Nikoli nisem bil pravi zdravnik po srcu. Zdravnik po srcu je nekdo, ki bi bil zdravnik pred deset tisoč leti. To je nekdo, ki ga skrbi zdravje drugih ljudi, ki živi za to, da bi pomagal drugim. Inteligenten altruist, ki zna pomagati drugim. Mene je pa zanimalo, kako funkcionira človeško telo. Bil sem raziskovalni kardiolog in so me zanimali pacienti, kadar se je z njimi dogajalo kaj zelo zanimivega. To zveni grobo, ampak kdo ve, koliko je pravih zdravnikov v Kliničnem centru? Mogoče deset odstotkov, teh inteligentnih altruistov, ki bi se jim sam pustil zdraviti. Te je zelo preprosto izločiti. Med tistimi, ki jih poznaš, izbereš tiste, ki bi se jim sam pustil zdraviti. In mene je prav zaradi tega, ker se mi je zdelo grozno, da o meni odločajo taki, ki jim ne zaupam, zanimalo, kako funkcionira človeško telo.

In po diplomi ste se zaposlili na medicinski fakulteti?

Ja, šel sem na univerzo v službo, na medicinsko fakulteto, in sem delal pol v Kliničnem centru, pol pa na fiziološkem inštitutu.

V nekem vašem portretu sem prebral, da je bila med razlogi za vaš odhod z medicinske fakultete tudi »prazna družbenopolitična košarica«. Kaj pa to pomeni?

To se je nanašalo na zakon, ki je bil takrat sprejet. Kar me danes osupne, je to, da se tega danes nihče več noče spomniti ali pa se res ne spomni. Fakulteto je vodil fakultetni svet, ki je odločal o vsem. Sestavljen je bil tripartitno. V njem so bili predstavniki združenega dela, študentov in fakultete. Med predstavniki fakultete so bili neki rejec malih živali, laborant, snažilka, asistent pa en profesor, recimo, če jih je bilo pet. Predsednik fakultetnega sveta je moral prihajati iz združenega dela. Takrat, ko sem bil jaz tam, je bil to neki direktor Save Kranj. Dekana je imenoval CK. Centralni komite ne socialistične, ampak one druge partije. In potem je šla okrožnica po inštitutih, če se strinjamo s tem, ali so kakšne pripombe. Nobenih ni bilo. Konec sedemdesetih let, se mi zdi, je izšel zakon, po katerem je moral pedagoški delavec vsaka tri leta v reelekcijo, za katero so veljali trije kriteriji. Pedagoški, strokovni in družbenopolitični. In če nisi zadostil vsem trem kriterijem, nisi mogel biti pedagoški delavec. Takrat sem kandidiral za docenturo, za katero si moral imeti doktorat in 15 točk od objave člankov. Imel sem doktorat in 40 točk od člankov, pa ni bilo nič.

Kako nič?

Nič. Vprašal sem, kaj se dogaja, in so mi rekli, da je prošnja na politični komisiji. Odšel sem na politično komisijo in tam vprašal, kdo je šef. Ja, so rekli, ga ni. Ni ga bilo, je pa njegova namestnica pobrskala, našla mojo vlogo in rekla: »U, to je pa problem. Vaša družbenopolitična košarica je prazna.« Tudi povedali mi niso tega, dokler nisem šel sam tja.

In ste šli s profesure?

Nisem mogel iti, ker mi je niti niso dali in je bilo že precej jasno, da bo z njo problem. Takrat so rekli, da je medicina črna, da so tam črnuharji in da je treba medicino očistiti. V šestih letih so jo očistili. Vsi ti nezaželeni elementi so odšli, nekateri v Ameriko, drugi v Klinični center za zdravnike, tretji v penzijo. Med njimi so bili odlični znanstveniki, ki pa niso bili najboljši klinični zdravniki. Nekateri so se pa upokojili. Vedel sem, da se ne bom vrnil, če bom odšel v Ameriko. Nihče se ni. Vsi so šli za dve leti pa podaljšali. In sem rekel, da ne grem v Ameriko. V Ameriki je lepo, če greš na izlet, živel pa tam ne bi. Za paciente sem vedel, da nisem najboljši. In sem bil v. d. profesorja na fiziologiji, kjer so pa študentje izvedeli, da sem v politični nemilosti, in so se odločili še bolj ukvarjati z menoj. Tri dni pred nekim izpitom so odprli vrata mojega kabineta, stopili not in rekli: »Študentski svet se je dogovoril, da je 50 odstotkov zadosti za pisni izpit. Pa le pazite se, sicer vam ne bomo dali mnenja, tako kot vam ga že lani nismo.« »Zanimivo,« sem rekel, »50 odstotkov za uspešno. Se pravi, da bosta dva pravilno izbrana lahko skupaj zdravila pacienta. Eden pol in drugi pol.« To sem jim rekel in so bili blazno užaljeni. »Ne, 50 odstotkov za uspešnost.« Fino, ni problema. Ta izpit je bil na programu na začetku oktobra in smo mu rekli zadnji vlak za gun hill. Se pravi takrat, ko redni študentje že itak hodijo na predavanja, stare bajte opravljajo zadnji poskus, da bi ulovili tekoči letnik. Prišlo je 120 študentov, pisali so in kakih 105 jih je padlo že na pisnem izpitu. Ker so pač hoteli taka vprašanja, da bi bilo 50 odstotkov pravilnih odgovorov dovolj. Med tistimi, ki so padli, je bil tudi sin pomembneža s fakultete, ki ga jaz nisem niti opazil. Tisti, ki ga je Rugelj mahnil po bradi.

(smeh) Ko smo delali intervju z Rugljem, tega ni povedal.

(smeh) Ja, saj ta Rugelj je bil zanimiv ... Nekoč smo bili pri njem na Škofljici na vajah, na psihiatriji. Moral bi se nam podpisati v karton, da smo bili res na vajah. Pridemo tja in tam sedijo neke učiteljice iz osnovne šole, ki se jim je dobrikal in kazal rezultate svojega dela, one, tiste zdravljene revčke ... Mi smo bili tam, gledali to in potem se je razgovoril, kako zanič je študij na medicinski fakulteti. »Poglejte te študente,« se je drl proti onim učiteljicam, »poglejte jih. Halbfabrikati, poglejte te tepce!« Odšli smo, sedli v avtomobile na dvorišču, on pa za nami: »Nazaaaj, nazaaaj, vam bom že pokazal!« Odšli smo na fakulteto in rekli, da nimamo podpisa, ker smo bili pri Ruglju.... »Je že v redu,« so rekli, »kot da ga imate.« (smeh)

Kaj se je potem zgodilo z izpitom?

Nič, drugi dan pridem na faks in vidim polno ljudi, ki tam čakajo na ponovni izpit iz fiziologije. Pritožili so se in izpit so razveljavili, dekan je pa spraševal. Psihiater? To je tako, kot če bi na arhitekturi statiko spraševal nekdo, ki sicer predava industrijsko oblikovanje.

In vam je prekipelo?

Šel sem k dekanu in rekel, da je to, kar počnejo, popolnoma proti statutu. »A,« je rekel, »kolega, saj se lahko vse zmenimo. Povejte, kaj vas žuli.« Potem sva diskutirala o pedagoškem procesu. »Jaz mislim,« sem razlagal, »da smo mi tukaj plačani od slovenskega ljudstva za to, da naučimo te ljudi skrbeti za zdravje Slovencev. In tem smo mi odgovorni. Tistih, ki tega niso sposobni, ne smemo spustiti naprej.« »Ja pa vi niste pomislili, kaj se bo z njimi zgodilo. Bodo izgubili štipendije, ne bodo imeli za najemnino. Univerzitetni pouk je samoupravni družbenopolitični proces, v katerem sodelujemo družba, študentje in univerza in se moramo skupaj truditi, da maksimiziramo ...« Po tem pogovoru sem napisal odpoved.

Ste takrat že imeli v glavi, kaj boste počeli?

Za preživetje sva imela z Arnetom Hodaličem čartersko bazo v Punatu na Krku. Tam sva skrbela za barke in jih popravljala. To sva delala čez vikend, da se je dalo preživeti.

In iz tega se je rodil Seaway?

Ne še. Na fakulteti sem imel sošolko Heleno Burger, ki je bila državna prvakinja v srfanju, njen fant je bil pa Dušan Puh. K njemu sem precej hodil v uk, na regate, priredili smo njegovo jadralno šolo in je nekoč rekel, da so Imgradovi srfi iz Ljutomera čisto zanič, pa sem mu omenil, da bi to moral delati Elan, ki premore neko kakovost. »Elan,« je rekel, »tam še mimo vratarja ne prideš. Sem enkrat poskusil, pa ni šlo.« »Ker ne znaš,« sem rekel, »ti bom jaz pokazal.« In sem vzel telefon, poklical Elan. »Tukaj doktor Jakopin, rad bi govoril z generalnim direktorjem v zvezi z navtičnim programom.« In je začuda sprejel. Dolfe Vojsk je bil tam britva, vsi so se ga bali. Skočila sva v avto in bila čez eno uro v Begunjah.

Ste do tega obiska že izdelali kakšno jadrnico?

Izdelali smo jih veliko, amatersko. Takrat je obstajala jadrnica sing-sing po Joubertovem načrtu. Tiste načrte smo malo popravljali, ker nam niso bili všeč, in če smo hoteli premikati kobilico in zamenjati krmilo, to smo morali znati zračunati. Sodelovali smo Arne pa Matjaž Prijatelj, matematik, in smo premetavali tiste načrte. Potem smo naredili kalupe, orodja ... To je bilo vse tako, naredi sam. Zato si pa moral veliko vedeti. Potikali smo se po razstavah in spraševali, pa zakaj to in zakaj ono. Spomnim se, da je leta 1977 prišel ven Elanov model 707, blazno trebušasta jadrnica z dvignjenim kljunom. Elan je bil takrat za nas huda institucija, nekaj strašno visokega. Ko smo videli to barko in šli vanjo, sem bil jaz čisto posran. »To je tako dobro in tako naprej, da tega sploh ne razumemo,« sem si rekel. Matjaž Prijatelj, ki je bil kot matematik bolj bister, je pa malo pogledal: »Fantje, to je precejšen drek.« Potem sem tudi sam začel malo bolje gledati in hitro videl, da ti nimajo dosti pojma.

Ste to omenili Vojsku?

Najprej je Duško omenil izdelovanje srfov, pa ga je Vojsk zavrnil. »Ne, tega ne bomo delali. Smo naredili analizo, tukaj je prehuda konkurenca, nimamo šanse, ne bomo delali.« In je bil Duško ves potrt (smeh), potem sem pa jaz rekel: »Ampak saj tudi vaše barke niso pol klinca vredne.« Je rekel: »Ja, saj to pa vem. A znate vi bolje? Takoj napišite predlog.« Jernej je bil takrat v Nemčiji, poklical sem ga, on jih je narisal, sam sem izdelal elaborat, približno 100 strani: koliko bo stala barka, kakšna struktura, da jih bomo naredili 100 na leto ... In iz tega se je rodil elan 31. Potem je on sklical kolegij, jaz sem predstavil barko in je rekel: »Kar naredite.«

Ta jadrnica je postala uspešnica?

Ja, skupaj s triintridesetico, ki je dobila spojler, so jih naredili 940.

Je to v jadralskem svetu velika serija?

Velika. V Jugoslaviji bi jih takrat lahko prodali, kolikor bi hoteli. Kupci so stali v vrsti. Direktor SAS Zadar je hotel pokupiti celo triletno produkcijo, pa ni mogel, ker je moralo biti izvoza vsaj 50 odstotkov. Ne pravim, da je bila to epohalna jadrnica, ampak za prvi projekt ni imela veliko lukenj. Zaradi čarterja smo vedeli, kaj funkcionira in kaj ne. Ta pumpa je, ta ne, ta straniščna cev smrdi, ta ne, motorji, ki funkcionirajo, so yanmar pa nobeni drugi. Dva meseca sem se moral prepirati, ker so hoteli namestiti motor reškega Torpeda.

Elan je dolgo veljal za jugoslovanski tehnološki ponos. Se je takrat, ko ste vi delali zanj, že dalo slutiti, da bo žalostno končal?

To vprašanje se mi zdi retorično. Nobeden od monopolistov iz državno vodenega gospodarstva nima v tržni logiki veliko možnosti. To je tako, kot bi otroka, ki je ves čas pretičal v inkubatorju, poslal na olimpijado in mu rekel: »Sprintaj!«

Po dobrih štirih letih sta se z bratom poslovila od Elana. Zakaj?

Nastala je čudna atmosfera. Prvič je šel stran Vojsk, ki nam je, kot pravijo Gorenjci, držal štango. Prišel je Aljančič, ki ga je priskrbel Vojsk. Po politični komandi bi moral priti politik, in sicer iz kakšnega drugega državnega podjetja. Taka podjetja so bila Saturnus, Izolirka, Emo Celje in Elan. Vojsk je rekel, da morajo dobiti direktorja iz svojih sil, ne političnega. In je priskrbel Aljančiča, ki je sicer znal zelo dobro govoriti, s težavami, ki so čakale Elan, pa se ni mogel enakovredno spoprijeti. Čeprav je hotel Vojsk dobro. »Dajmo izbrati strokov-njaka, ne političnega komisarja, kakršen sem sam.« »Dolfe, kako je bilo to s teboj?« me je nekoč zanimalo. »Ja,« je rekel, »jaz sem bil že kot študent vodja študentske organizacije in tako dalje. Potem sem končal in me je Popit poklical na CK in rekel. Dolfe, pejt televizijo zrihtat. Potem sem bil na televiziji, dokler me niso poklicali in rekli: Dolfe, pejt Elan zrihtat, in zdaj sem pa tukaj.« Pred pokojem je šel v LHB v Frankfurt, in čeprav je bil politično nastavljen, je bil odličen in spoštovan direktor. Ko sva z bratom delala za Elan, je promet pri barkah zrasel z dveh milijonov na 32 milijonov nemških mark. Promet s smučmi je pa znašal 40 milijonov in so že govorili: »Kaj je zdaj to? A smo mi smučarska firma ali se bomo ukvarjali s čolnarijo?«

To jih je skrbelo?

Ja. Dokazovala sva, da imamo na trgu dobro priložnost zgraditi tovarne, se utrditi, predstaviti nove modele, ampak se jim je zdelo, da nama gre veliko predobro, bilo je toliko nagajanja, da sva z Jernejem videla, da je bolje, če odstopiva. Decembra 1987 je bilo konec mojega sodelovanja z Elanom, naslednjo pomlad sem začel pri Jeanneauju. Odšel sem v Francijo, bil tam tri leta, Jernej je pa v Sloveniji nadaljeval z birojem J&J, ki je delal načrte za Jeanneau in za mnoge druge. Leta 1990 sem se vrnil domov. Super, demokracija, parlament, tukaj bo vse tako kot na zahodu, vse boš lahko delal, kar boš hotel. Takrat sva iz J&J design naredila Seaway, ker je bilo obema jasno, da je problematika navtike razvoj. Navtična ekonomija je tako majhna, da si podjetja ne morejo privoščiti velikih razvojnih oddelkov. Obenem sem pa videl, da tudi avtomobilizem, ki ima resurse, zelo vzpodbuja neodvisne razvijalce. To pa zato, da tako pritiska na svoje razvijalce, jih dela konkurenčnejše. Zato obstajajo Italdesign, Giugiaro, Pininfarina, Bertone … To so podjetja, ki imajo zaposlenih tudi po 1500 ljudi in skrbijo za razvoj avtomobilske industrije po svetu. Ne vem sicer, če tako dobro skrbijo za njih in jim nudijo preventivne zdravstvene preglede, a to niti ni pomembno. In sem si rekel, da glede na to, da je to v navtiki velik problem in da veliki to tolerirajo, ter glede na to, da bi to mi radi delali, pa dajmo. Še to nam je pomagalo, da je šel Elan takrat v bankrot in so nas delavci njegove modelarne nenehno prosili, ali jim lahko priskrbimo kakšno delo. No, smo si rekli, pa naredimo takšno podjetje, ki skrbi za celoten razvoj. Nobenega takšnega v navtiki nismo poznali. Ki skrbi za marketinške raziskave, načrte, modele, kalupe, prototipe … Skratka, kompleten razvoj, kot sem ga videl v Franciji pri drugih, ne navtičnih podjetjih.

Kakšna je pa vajina bratovska delitev dela?

Jaz ne znam risati. Jernej je arhitekt, jaz pa znam skicirati zelo na grobo. Mene zanima konceptualni del, na tehničnega se pa oba spoznava, tako da se na mnogih področjih zelo prekrivava. On je navtični arhitekt, mene pa zanima koncept, kar pa nujno pomeni to, da moraš imeti stik s trgom. Pri industrijskem oblikovanju ne more biti koncept ločen od trga. Na trgu se začne in se v krogu razvoj vrne na trg ter tam preizkusi. Se pravi, on je bolj navtični arhitekt, jaz sem pa bolj … Francozi imajo izraz, mi ga nimamo, in sicer temu pravijo »concepteur«, tak, ki se ukvarja z zasnovami. Če bo barka narobe stala, ko jo bomo splovili, bom jaz Jerneja čudno pogledal, ker ne grem preverjat, ali so njegovi izračuni pravilni. Če bo pa barka na trgu flop, se bom pa jaz sekiral. Jaz sem starejši brat, tako da je odgovornost nekako avtomatsko bolj moja. Da lahko delava skupaj, se lahko zahvaliva tudi razliki v letih. Ko je bil on dojenček, sem bil jaz odgovoren za to, da sem ga okoli nosil in skrbel zanj. Premoreva toleranco, ki se je takrat razvila. Sicer so bratje vedno tekmovalni. S Primožem, dve leti starejšim bratom, ne bi nikoli mogla delati skupaj, z Jernejem pa se v 23 letih dela še nisva skregala.

Prebral sem vašo izjavo, da se z barkami ne ukvarjate zaradi denarja, temveč zaradi ljubezni do njih. Velja to tudi za cenejše, velikoserijske izdelke, kot so recimo jadrnice za Bavario?

Saj ne moreš imeti dveh življenjskih filozofij. Izziv je tam industrijski, drugačen je. Bavarijine jadrnice so manj zanimive z razvojnega vidika, so pa bolj zanimive z industrijskega, kako narediti veliko učinkovito serijo. Tega pri shipmanu, ki jih narediš nekaj na leto, ni. Mi smo ponosni na Bavario, ki je seveda naš kruh, njegov največji del, ker so ocene strokovnjakov v navtiki, da je to tehnološko najnaprednejša tovarna na svetu. Kar se tiče logistike, vsega. Ne bom rekel, da smo mi to naredili, smo pa pri tem soudeleženi. In če bi to delali zaradi denarja, ne bi nastalo nič prida.

Shipmana izdelujete po naročilu?

Seveda. Saj ga ne moreš delati na zalogo, ker je vsak tako individualno pobarvan, notranjosti so čisto drugačne. Če bi ga delali na zalogo, bi se nam lahko zgodilo, da bi se oglasil kdo in rekel: »Odlično, samo stene mi malo premaknite. Pa tele ogabne barve da ne vidim več. Tale les, saj je fin, ampak jaz bi raje imel mahagonij ali pa ptičji javor …«

Bi pa protestirali, če bi kupčeve želje poslabšale plovne lastnosti jadrnice?

Seveda, pa tudi, če bi bile tako ogabne, da bi vsi zavijali z očmi. Kot nam je rekel neki dizajner, Anglež Dick Young, ko si je ogledal notranjost novega shipmana: »Well, you have to steer your clients better.« (smeh) Ampak težko je usmerjati klienta.

V nekem intervjuju ste rekli, da stane razvoj jadrnice med tremi in sedmimi vrednostmi serijske barke in da so zato te barke slabe. Slabe v kakšnem smislu?

Da so manj popolne, kot so velikoserijski izdelki. Razvoj golfa stane šest ali sedem milijard evrov. Zato golf odlično funkcionira, je poceni, daje ogromno in zdaj si nekdo, ki premore mercedesa za 100 tisoč evrov, kupi shipmana za milijon evrov in pol in je prepričan, da mora biti shipman petnajstkrat popolnejši v vseh pogledih. Je pa tisočkrat slabši. Tam mu pušča, nekaj prižge pa začne delati nekaj drugega, spodaj nekaj teče, kobilica rožlja … premalo denarja za dober razvoj (haha). To je zato, ker je navtika tako majhna ekonomija. Navtična ekonomija doseže po obsegu polovico tiste, ki se ukvarja z mačjo hrano. Sto milijard dolarjev znaša svetovna navtična poraba. To ni nič, to je peanuts. Nobenega navtičnega podjetja ni med prvih Fortune 500, ker navtika ne sodi v nobeno od človekovih osnovnih potreb.

Leta 2001 je z dokapitalizacijo Seawaya postal polovični lastnik Matjaž Gantar oziroma KD Group. Se je za vas s tem kaj spremenilo? Ste še vedno šef?

Z Jernejem imava še vedno večinsko glasovalno pravico. Oni imajo polovico lastništva pa manjšinsko volilno pravico, dokler so finance OK. Morda bi z Jernejem kakšne stvari brez njih drugače naredila, ampak v glavnem se mi pa zdi, da so delovali zelo pozitivno, ker imamo zelo podobne interese. Z Jernejem bi rada, da bi Seaway obstajal še naprej, ko se bova midva utrudila, da bi le bil neka platforma, ker veva, kako težko je iz nič spraviti takšno podjetje do sem. Ni treba, da dela to podjetje isto kot zdaj, o tem bodo odločali talent, želje in znanje tistih ljudi, ki bodo šele prišli, ampak da le obstajajo neka tehnološka platforma, izkušnje, ki bodo to olajšale. KD je finančni partner in bi rad povečal svoj vložek. Podjetje se mora strukturirati, kar pomeni, da mora biti čim bolj neodvisno od naju, imeti mora vzpostavljeno vodstvo, postati mora neodvisno od naju tudi na strokovnem področju, tudi to je nujno. Pa zrasti mora, če hoče postati stabilno, se pravi, da ne bi bilo tako odvisno od posamičnih klientov, recimo Bavarie, od enega samega trga. Zato smo se tudi lotili shipmanov in skagnov, da imamo dve aktivnosti, dve nogi, ki ne stojita na istih ekonomskih krivuljah, kar daje podjetju stabilnost.

Kako ste se pa našli s KD Group?

Z Jernejem sva leta 1999, 2000 opazila, da imamo različne – mi jim pravimo probleme, pa to niso; Američani rečejo temu issues – stvari, s katerimi se moramo ukvarjati. In sicer, da obvladamo v Evropi dvodimenzionalno risanje in ročno modeliranje. V Ameriki so takrat že vsi obvladali tridimenzionalno risanje in strojno računalniško frezanje. Bavaria se je začela pritoževati – takrat je uvajala robote –, da kalupi niso simetrični in da niso precizno po načrtih narejeni ipd. Zdelo se nam je čudno. Kako to, če do zdaj ni bilo nič narobe? Jasno, če nekdo dela te kalupe na roke, zgledajo super, ampak nekaj milimetrov gre pa hitro gor ali dol. Potem je bilo treba zrasti, postati neodvisen od Bavarie, zaradi tehnologije in rasti pa smo ugotovili, da potrebujemo čisto nove prostore … V Ameriki smo videli, da za tridimenzionalno risanje in strojno računalniško frezanje ni dovolj kupiti robota, ampak da moraš najprej izuriti ljudi, se ukvarjati s programsko opremo in s treningi in da je to postopek, ki traja, pet, šest ali sedem let. In nam je postalo jasno, zakaj nihče v Evropi dotlej še ni ugriznil v to. Potrebovala sva kakšnih osem do deset milijonov evrov. In zdaj, da bi v to vložila vse, kar sva dotlej zaslužila, najela kredite s hipotekami na hiše in se nazadnje 20 let tresla, ali bo to funkcioniralo ali ne … Jasno nama je postalo, da morava poiskati finančnega partnerja, ki je ali venture kapital ali oblika kakšnega fonda, ki ima denar in ki bi rad s teboj delil dobiček in tveganje. Med vsemi finančnimi organizacijami, s katerimi sva govorila, so bili ti iz KD daleč najbolj pragmatični in jasni.

Menda ste bili zelo razočarani nad slovenskim poslovnim okoljem, ko ste se leta 1990 vrnili iz Francije?

Šele zdaj sem postal razočaran, šele zdaj mi je to postalo jasno. Prej sem vedno imel lažni občutek, da me ovira nekaj drugega. Prej je bil komunizem, ko nisi mogel nič. Elan je bil edini košček kapitalizma na naših tleh. Kjer si lahko rekel, da hočeš to tehnologijo in so ti jo pripeljali. Vse se je dalo, ker je bil privilegiran. V Jeanneau sem šel s težkim srcem, ker sem moral tukaj pustiti družino, ampak tam se je dogajalo, tam smo razvili 20 do 30 bark na leto, jaz sem bil pa šef marketinga in prodaje, se pravi razvijalec. Jaz sem bil tisti, ki je rekel: »Ta model bo ostal, tega bomo razvijali, tega ukinili …« Madona, ko sem bil tam prvi teden, me je bilo groza. Ko sem videl 1500 ljudi in ne vem koliko hektarov tovarne, sem si rekel: »Če bom tole zamočil, ne bo nobene luknje na svetu, v katero bi se lahko skril.« (smeh) Potem se tukaj še ni prav vzpostavila demokracija, ko je izbruhnila vojna. Ko se je končala, je nastopila svetovna navtična kriza. Po invaziji v Kuvajtu je sledila svetovna kriza, ko ni nihče hotel investirati v luksuzne zadeve, in je trajala do leta 1995. Pa smo si rekli, da moramo to prebroditi. Potem ni bilo denarja za robote pa prostora za nove tehnologije … No, smo vse to dobili, čisto vse imamo, ampak zdaj pa vidiš, da te tisti, s katerimi tekmuješ, prehitevajo, da peljejo hitreje. Zakaj? In ugotoviš, da zato, ker si pač v neprimernem okolju za delo.

Kako se pa kaže to neprimerno okolje? V obliki davkov?

Polno stvari je, najpomembnejša pa je davčna politika. To je blazno preprosto. Če moram za nekega strokovnjaka, Angleža, plačati 2,3-krat toliko kot neko nemško podjetje, s čim bom pa to nazaj dobil? Nemec kupi tega Jamesa, jaz ga ne morem, ker nimam toliko denarja. Če mu hočem plačati 100 tisoč evrov neto, me to stane 350 tisoč evrov, ker moram dati Sloveniji 250 tisoč evrov, pa nima on nič od tega. Potem je tu osebna davčna lestvica, na kateri prilezeš do 55 odstotkov, potem ko si že prej plačal cel kup davkov. Se pravi, da imaš pri svojem delu partnerja, ki se mu reče država, ki ti vzame 75 odstotkov. Zakaj pa mislite, da ni v Sloveniji tujih investicij? Zato, ker ni nihče nor, ker se tu ne splača delati. Mi pa delamo zato tukaj, ker smo Slovenci. Ker imamo radi te hribe in to morje, ekonomske logike, zakaj bi tukaj delali, ni pa nobene.

Ste zato postali član vladnega odbora za reforme?

Zato, ker če zdaj ne bomo nekaj naredili … in to hitro, na voljo imamo leto, dve za to, da izboljšamo svojo konkurenčnost. Govoriti o konkurenčnosti v Sloveniji je pa blazen problem, ker izhajamo iz zaščitenega okolja, tako kot Kitajska za Kitajskim zidom ali pa kot Albanija, kjer nikoli ni bilo tekmovanja. Slovenci težko prenesemo tekmovanje. Tekmovalni duh je to, da znaš prenašati tudi poraze in da se iz njih nekaj naučiš. Mi smo pa razvajeni otroci oziroma vsa družba je razvajen otrok. In ko daš razvajenega otroka na tekmo in je zadnji, je užaljen, joka in se pritožuje nad čevlji. Mi zmeraj bolj drsimo po lestvici konkurenčnosti, pa ne zato, ker bi bili vedno slabši, ampak zato, ker se drugi premikajo, ker so izboljšali okolja. Okolja pa v Evropi izboljšujejo zato, ker jih je na smrt strah Kitajske in Indije. V Nemčiji vlada velika panika in se vsi tresejo, kaj bodo delali njihovi otroci. Pri nas je pa vse kul, bog varuj kaj spreminjati. Pri nas gre deset tisoč ljudi na cesto tulit proti reformam in vpijejo o nekih lovkah velikega kapitala. Dajte no! To je bilo 200 tipčkov (strokovnjakov, ki so pripravili predlog vladnih reform, op. p.), ki so žrtvovali svoje počitnice, pa so bili med njimi iz vseh političnih opcij … Že 200 ljudi, ki se jim da poleti kaj delati, je v Sloveniji težko nabrati, kaj šele, da kaj vejo. In potem osmešiti njihovo dobronamerno delo.

Sami ste menda imeli precej težav s selitvijo produkcije na sedanjo lokacijo?

Tole tukaj smo kupili decembra 2000. Objekt, v katerem smo zdaj, smo obnovili, neke druge hale pa nismo mogli in smo jo podrli ter zgradili nadomestno zgradbo. Za dovoljenje za to nadomestno gradnjo smo čakali štiri leta. Do volitev, dva meseca po njih smo dobili dovoljenje. Pa ni nihče klical iz Ljubljane zaradi tega, ampak so morda nekateri dejavniki ocenili, da bi bilo bolje, da nam dajo dovoljenje. Če imamo slučajno kakšne zveze ...

Ali se ni lokalna skupnost organizirala proti vam, razlogi naj bi bili pa ekološki?

Slovenija je še vedno organizirana po principu srednjeveških veleposestnikov in tem smo najbrž stopili na kakšno kurje oko. Tule je nekoč stala tovarna Sukno Zapuže, ki je šla v stečaj. Ogledal sem si teren in šel k stečajnemu. Stečajni so v Sloveniji zato, da stečaj čim dlje traja. V Ameriki se trudijo, da bi stečaj končali v enem tednu. Da se stroji niti ne ohladijo, kaj šele, da bi zarjaveli, da delavci ne bi ušli. To je naloga stečajnega upravitelja. Pri nas je pa stečajni upravitelj zainteresiran, da čim dlje vleče. Se pravi – koprive deset metrov, stroji razpadejo, ljudje gredo, ampak on je happy. Tako je bilo tudi tukaj. Koprive so bile blazne, stroji, ogromni, 20-tonski, vsi zarjaveli, pokvarjeni. To smo kupili, naslednji dan je bilo pa vse narobe. Prišli smo na dvorišče, odprli hale, ko se je prikazala marica. »Ja, kaj pa vi tukaj delate? Imate obratno dovoljenje?« »Nimamo.« »Potem pa, prosim, kar spokajte!« Odšel sem k županu in ga vprašal, ali imajo oni s tem kakšne druge načrte. »Ne, mi potrebujemo delovna mesta, nočemo spalnih naselij ...« Čez 14 dni pa tiskovna konferenca, na kateri so bili vsi sosedje. »Kemijo ven iz vasi, ustavite onesnaževalce ...« Name so navalile punce s POP tv s kamerami: »Zakaj delate na črno!« Po časopisih gonja: Seaway, največji onesnaževalec Balkana in Male Azije ...

V letih od 2001 do 2004 ste povečali število zaposlenih s 45 na 110 ...

Zdaj nas je 150.

Ampak z delavci ste imeli tudi težave, če se ne motim?

To pa ne drži. Vedno smo imeli odlične delavce. Je pa tudi res, da je podjetje tako dobro, kot so ljudje, ki jih ima. In se venomer trudiš, dobiti najboljše, v želji, da boš premaknil težišče mase navzgor. Ko se podjetje razvija, postaja zmeraj bolj kompleksno in zahtevno, in če se ljudje ne premaknejo s podjetjem, postanejo zavora. Kar je po eni strani grozno krivično, saj se lahko zgodi, da moraš nekomu, ki je bil pred petimi leti odličen, nenadoma reči: »Ti, zdaj si pa tukaj najslabši, cokla, in nimamo več dela zate.« Da moraš zaposlovati samo ljudi od tukaj, da je vse samo plod domačega znanja, to so larifariji, da je groza. Moraš biti svetovni prvak v neki disciplini, ampak, prosim, glej, da boš črpal talente samo 500 metrov okrog.

Za kakšne delavce pa gre?

To so v glavnem inženirji.

Matjaž Gantar je pred kratkim nekje izjavil, da je največja žrtev tranzicije v Sloveniji tehnična inteligenca. Se strinjate?

Tranzicije? Slovenija je imela toliko talenta, kolikor pač Bogu pade iz malhe na dvomilijonski prostor. Ni se mu tu strgala pa da bi se usulo. Naravnih bogastev tukaj ni, edini potencial so ljudje. In ti ljudje so že prej hodili na Dunaj študirat, niso vsi ostali tukaj. Že prej je obstajal sistem, ki ni favoriziral tega, da bi drugi prihajali sem. Leta ‘45 so pa nekatere zmetali v jarke, druge pregnali, odgnali ogromno kapitalskega in možganskega potenciala in, kar je še huje, ustvarili sistem, ki je favoriziral povprečnost oziroma podpovprečnost. Nobene odličnosti ali izjemnosti, ker odličnost in izjemnost sta drugačnost in ju je treba prepovedati. In so vsi šli ven. Nekateri so prebežali čez Stol, drugi so šli ven kot nekakšni vaterpolo trenerji in so zdaj profesorji v Utrechtu ... Kamorkoli greš po svetu in odpreš recimo neki office tam v Parizu ali v Washingtonu, boš naletel na slovensko ime. Skratka, ta žlahtni del slovenskih možganov je oddal svoj kreativni naboj drugje, mi smo pa tukaj na strašno opustošenem terenu. Ampak da bi bila to posledica tranzicije, da bi se ta fenomen sprožil leta ‘91, pa ne vidim. Mogoče ima Gantar za svojo trditev druge razloge. Meni se zdijo korenine tega fenomena v Sloveniji stare že 1000 let. Kaj so bile slovenske vrednote? Garanje, šparanje, uboganje ... Mene srce zaboli.

Še nekaj bi vas vprašal o projektu najhitrejše jadrnice na svetu ...

Kakšne najhitrejše jadrnice na svetu? O čem pa govorimo?

V časopisih sem prebral, da se ukvarjate z načrtovanjem najhitrejše jadrnice na svetu.

No, to je dokaz, da papir prenese vse. Ideja o tej jadrnici izhaja iz tega – mi to na svoji koži strašno čutimo, ker je Slovenija strašno podvrednotena pri tisti manjšini, ki nas pozna. Kar je strašno slabo, ker je s tem vse naše delo, vse naše storitve so s tem podcenjene. Pri tem negativnem imidžu je jedro problematike. Mi lahko denar vtaknemo v tehnologijo, v nove inštitute, v nove raziskave in tako naprej. Če bomo naredili najboljši telefon na svetu, bodo oni rekli: »Made in Slovenia? Kje pa je Slovenija?« Če piše Made in China, je bolje od tega, smo preverili. Denar, tisto malo denarja, kolikor ga imamo, moramo dati v promocijo države. To je temeljna premisa. Kako pa lahko spromoviraš državo? S tistimi stvarmi, s katerimi smo odlični, kjer smo boljši od drugih. Kar lahko mi prispevamo, je to, da naredimo barko, ki gre na te regate in napravi vsaj odličen vtis, bella figura. Ni nujno, da vsakič zmaga. Gre za šest evropskih regat, ki so odmevne in na katerih lahko nastopajo te 30 metrov in pol dolge barke. Boljši bi bil America’s Cup, ampak zanj bi morali zbrati 100 milijonov evrov, to, kar mi pripravljamo, pa lahko, če smo zelo varčni, napravimo za pet do deset milijonov evrov.

Idejo za to jadrnico ste označili za slovenski projekt. Kako ste si to predstavljali?

Jadrnica mora imeti ime Made in Slovenia. Če bomo spromovirali Slovenijo, bodo vsi naši izdelki in storitve postali več vredni. Če država ne bo razumela našega projekta, ga ne bomo mogli narediti, ampak sodelovati morajo pa vsaj tisti, ki najbolj čutijo našo podcenjenost, to so pa direktni izvozniki. Mi trenutno financiramo razvoj te barke, imamo tri partnerje, in sicer KD, Istrabenz in Mobitel. Verjamemo v to in smo zbrali denar za razvoj, se pravi research in development. Ta barka mora biti tehnološko naprednejša od drugih, in sicer tako, da bomo imeli dve, tri leta mir, da nas ne bodo zgarbali v enem letu. Moramo biti res boljši.

Tadej Golob

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord