Kaj se zgodi, ko ultrakolesarju začne zmanjkovati energije, ko utrujenost spremeni njegovo vedenje in ko telo zahteva počitek, glava pa bi še kar nadaljevala? Odgovore najbolje poznajo ljudje, ki ga spremljajo kilometer za kilometrom. Med nedavnim ekstremnim kolesarskim izzivom Davida Rihtariča - Rikija je imela njegova tričlanska spremljevalna ekipa pod vodstvom Damjana Rajha poleg skrbi za kolesarja še eno posebno nalogo: spremljati vzdržljivost baterije pametne ure Huawei Watch GT 7 Pro. In ta jih je pošteno presenetila.
»Čaramo,« v smehu odgovori Damjan Rajh, vodja Rikijeve spremljevalne ekipe, ko ga vprašamo, kaj naredijo, če kolesar po več deset urah napora noče več jesti, čeprav nujno potrebuje energijo.
Za tem kratkim odgovorom se skriva precej več organizacije, kot si lahko predstavljamo. Medtem ko Riki premaguje vzpone in kilometre, njegova ekipa skrbi za prehrano, napitke, navigacijo, oblačila in varnost. Spremljajo njegovo držo, način govora in celo obrazno mimiko, saj lahko že majhne spremembe razkrijejo, da se bliža kriza.
Tokrat je bil pred njimi nekoliko drugačen izziv. Riki se je odločil kolesariti toliko časa, dokler se ne izprazni baterija pametne ure Huawei Watch GT 7 Pro, ki je neprekinjeno delovala v kolesarskem načinu. Ura je bila povezana z zunanjim merilnikom moči in prsnim pasom za merjenje srčnega utripa, njen zaslon pa je bil ves čas vključen. Na drugem zapestju je imel še eno uro Huawei Watch GT 7 Pro, namenjeno navigaciji.
Ekipa je tako poleg vseh običajnih nalog redno preverjala tudi stanje baterije obeh ur in podatke zapisovala v dnevnik. Koliko časa bo vse skupaj trajalo, ni vedel nihče.
Trije ljudje, en kolesar in nešteto nalog
Na največjih ultramaratonskih dirkah Rikija spremlja tudi do 13 ljudi. Tokrat so bili trije, a to še zdaleč ni pomenilo manj dela: »Naloge so bile podobne kot na velikih dirkah. Skrb za varnost, prehrano, napitke, navigacijo, opremo in spremljanje kolesarjevega stanja. Tokrat smo dodatno spremljali še podatke ure in jih sproti zapisovali v dnevnik,« pojasnjuje Rajh.
V spremljevalnem vozilu ni veliko časa za brezdelje. Nekdo skrbi za navigacijo, drugi pripravlja napitke in hrano, ves čas je treba spremljati vreme, načrtovati naslednje kilometre in beležiti Rikijevo počutje. Poleg tega je treba poskrbeti za rezervne dele kolesa, ustrezna oblačila in opremo za nepredvidene situacije. »Poskušamo biti čim bolj samozadostni, saj moramo biti pripravljeni na različne razmere in potrebe kolesarja,« dodaja Rajh.
Ko kosilo pride skozi okno avtomobila
Med ultrakolesarjenjem lahko že nekaj nepotrebnih postankov pomeni precej izgubljenega časa. Zato Riki večino hrane in pijače prejme kar med vožnjo, skozi okno spremljevalnega vozila.
»Imamo vnaprej določen načrt prehrane in pitja, ki ga prilagajamo vremenu, terenu in kolesarjevemu počutju. Ne gre samo za hrano, ampak za izračune ogljikovih hidratov, beljakovin in elektrolitov,« razloži Rajh.
Ponoči lahko veliko pomeni že nekaj toplega. Juha ali kuhano jajce, ki mu ga podajo skozi okno, je lahko prava mala nagrada. Toda tudi za takšen obrok mora ekipa izbrati pravi trenutek. Med zahtevnim vzponom so potrebe kolesarja drugačne kot na ravnini.
Ko Riki postane redkobeseden, ekipa ve, da se nekaj dogaja
Po več deset urah kolesarjenja največji izziv pogosto niso več kilometri ali vzponi, temveč utrujenost. Spremljevalna ekipa mora prepoznati trenutek, ko ta začne vplivati na kolesarjevo zbranost in varnost. »Kolesarjevo krizo prepoznamo zelo zgodaj. Opazujemo dinamiko kolesarjenja, držo na kolesu, obrazno mimiko, način govora in prehranjevanja. Vse to so znaki, na katere moramo biti pozorni,« pojasnjuje Rajh. Po 20, 30 ali 40 urah Riki ni več enako zgovoren. Njegovi odgovori postajajo krajši, komunikacije je manj, nato pa pridejo trenutki, ko je spet bolj živahen.
Spremljevalna ekipa ga pozna dovolj dobro, da ve, kdaj potrebuje spodbudo in kdaj počitek. »Na kolesu je že velikokrat zaspal. Včasih se nam je na enem samem spustu to zgodilo tudi desetkrat. To so najtežji trenutki. Naša naloga je, da prepoznamo njegovo mejo. Rikija moramo pripeljati na cilj živega in zdravega.«
Med tokratnim izzivom je bila posebej zahtevna druga noč. Riki se je zaradi hude zaspanosti moral ustaviti in si vzeti približno pol ure počitka, preden je lahko nadaljeval.
Na ultramaratonskih dirkah ekipa sicer uporablja tudi tako imenovane kratke spalne odmore oziroma power nap. Postopek je natančno organiziran. Kolesarja ustavijo, mu omogočijo spanec, nato pa poskrbijo, da je pripravljen na nadaljevanje. Včasih je dovolj že nekaj minut, da se zaspanost začasno zmanjša.
Po tolikih skupnih kilometrih se naberejo tudi anekdote. Rajh se še danes spominja svetovnega prvenstva na Poljskem, ko so bili vsi že popolnoma izmučeni, Riki pa je nenadoma zahteval, naj pokličejo domov in preverijo, ali je žena nastavila koš za smeti, ker naslednji dan odvažajo odpadke.
»Takšnih trenutkov je na vsaki dirki veliko,« se nasmehne.
Riki je postajal utrujen, Huawei Watch GT 7 Pro pa je še naprej beležila kilometre
Medtem ko je ekipa spremljala Rikijevo počutje, je pametna ura na njegovem zapestju neprekinjeno beležila kolesarsko aktivnost.
Riki je lahko spremljal srčni utrip, moč in podatke o vzponih. Zlasti ga je navdušil grafični prikaz, ki pokaže dolžino vzpona, že premagane in preostale višinske metre ter razdaljo do naslednjega vzpona. Na drugi uri mu je navigacija z glasovnimi opozorili pomagala pri usmerjanju po poti.
Za spremljevalno ekipo pa je bil eden najzanimivejših podatkov prav stanje baterije. »Redno smo ga spremljali in sproti beležili v dnevnik. Ura nas je pozitivno presenetila, predvsem zaradi zelo nizkih temperatur in območij, kjer je bila pokritost s signalom GPS občasno slabša,« pravi Rajh.
Razmere namreč niso bile prizanesljive. Prvo noč so se temperature spustile na približno dve stopinji Celzija, v Prekmurju jih je spremljala tudi megla. Ob tem je bila ura ves čas v kolesarskem načinu, povezana z zunanjima merilnikoma, zaslon pa je ostal neprekinjeno vključen.
»Bolj je ura presenetila mene kot jaz njo. Res je zdržala dolgo. Če bi bilo vreme toplejše in ne bi imel vključenih vseh funkcij, sem prepričan, da bi zdržala še dlje,« pravi.
Zadnji odstotki baterije so postali glavna tema celotne ekipe
Ko se je izziv bližal koncu, so vsi vse pogosteje pogledovali proti Rikijevemu zapestju. Baterija se je počasi praznila, kilometri pa so se še naprej seštevali. Na koncu je Riki prekolesaril 880 kilometrov in premagal skoraj 10.000 višinskih metrov. Preizkušnja je pokazala, kako vzdržljiva je Huawei Watch GT 7 Pro tudi ob zahtevni, dolgotrajni uporabi z aktivnimi kolesarskimi funkcijami in povezavo z zunanjimi merilniki.
»Ura je zelo vzdržljiva, kar zadeva baterijo. Glede na razmere, v katerih smo kolesarili, nas je res pozitivno presenetila,« poudarja Rajh. A čeprav je bila tokrat v središču pozornosti baterija pametne ure, je bila za ekipo najpomembnejša še ena stvar: da Riki varno zaključi pot.
Rajh pravi, da ga pri njem tudi po vseh skupnih preizkušnjah najbolj preseneča njegova nepopustljiva želja po novih izzivih. In Riki dobro ve, koliko k njegovim uspehom prispevajo ljudje za njim: »Petdeset odstotkov uspeha pripada spremljevalni ekipi, petdeset odstotkov pa meni. Zato smo, ko pridemo na cilj, zmagovalci vsi.«