Marko Milič: "Na fakulteti za šport so mi izmerili odriv z mesta, znašal je 90 centimetrov"

Marko Milič še vedno ni star niti 30 let in še vedno se mu ljubi igrati košarko. To omenjamo zato, ker v Sloveniji obstajajo številni, prepričani, da je vrhunski šport samo za ljudi, stare od 16 do 22 let, in da bi vsi starejši morali dati prostor tlačenim mladim. To ni nič novega, podobno je moral poslušati vsaj že Vilfan, če ne že tudi Daneu.

Se pa ob tem človek zave, kako hitro minevajo leta. Kaj ni bilo včeraj, ko je tisti mladenič iz Kranja skočil čez Hondin kabriolet in zabil v koš male dvorane v Tivoliju? In ko se je Olimpija uvrščala ne samo v drugi del evrolige, ampak na njen zaključni turnir? A pustimo tokrat Olimpijino usodo ob strani in se posvetimo Miliču, ki so ga eksplozivne noge odvlekle v NBA, kjer so ga trepljaje po ramenih posadili na klop Philadelphie in ga pustili čakati do prodaje Phoenixu, kjer se mu je dogajalo podobno.

Po nekaj sezonah mu je postalo jasno, da zapravlja čas in denar, pa se je vrnil v Evropo, k madridskemu Realu, enemu najslovitejših košarkarskih klubov vseh časov. Toda tam ni ostal dolgo. Nesrečna Barcelonina trojka v izteku finala kraljevega pokala ga je znova poslala na pot, na križarjenje od Turčije do Italije in od tam znova v Slovenijo, k Olimpiji, kjer se je pred začetkom zadnje sezone za trenutek zazdelo, da mislijo tokrat resno in da zdaj pa bo. Razplet poznate. Olimpiji se ni uspelo uvrstiti v drugi krog evrolige, Milič pa je odšel k Realu. A ker ima Olimpija zdaj novo vodstvo, ki obljublja sanacijo kluba, in ker je Real medtem spet izgubil finale kraljevega pokala proti Barceloni, Milič pa je še vedno Olimpijin košarkar ... No, bomo videli.

Z Borom sva ga obiskala v Madridu v začetku februarja, ko se je tam komaj ustalil in je še nabavljal pohištvo za naje­to stanovanje. Prijazno nama je priskrbel karti za nogometno tekmo med Galactici in nekimi levaki z dna lestvice. Sedela sva v loži, grizljala s šunko in ribami obložene kruhke ter opazovala, kako je Real sredi Bernabea izgubljal z ena proti nič, ljudje pa so razjarjeno mahali z belimi robčki.

Milič: To ponavadi ne pomeni nič dobrega, čeprav z belimi robčki včasih mahajo tudi, ko dajo gol. Lahko mahajo v trenutku evforije, lahko pa to pomeni, da se sramujejo zanič igre.

Kako je pa s priljubljenostjo košarke v Madridu? Se takšna čustva sproščajo tudi na vaših tekmah?

Milič: Se, zadnje čase se. Real Madrid je pred 10, 20 leti kraljeval v evropski košarki. Potem je sledilo krajše zatišje, v katerem je popolnoma prevladal nogomet. No, saj Real je bil vedno nogometni klub, katerega del smo tudi košarkarji, ampak v zadnjem času, v zadnjih letih, je tudi košarka v vzponu. Ker Real nima na razpolago velike dvorane, v kateri bi lahko igrali, nastopamo v Plaza del torres, torej tam, kjer so prirejali bikoborbe. To je bila edina možnost, saj v Madridu igra še Estudiantes, ki tudi potrebuje dvorano. V Plaza del torres je prostora za 15 tisoč ljudi in zadnje čase je kar polna.

Če se ne motim, na lestvici vodite?

Milič: Ja, s solidno prednostjo pred zasledovalci. Prav ta vikend nas čaka najpomembnejša tekma leta, in sicer kraljevi pokal. V drugih ligah je ponavadi najpomembnejše prvenstvo, ki prinaša bonitete po Evropi, nastopanje v evroligi, tukaj je pa na vrhu želja kraljevi pokal. Udeleži se ga sam kralj s celotno družino.

Bi se vam lahko zgodilo, kar se je vašim nogometašem, torej da bi v svoji dvorani izgubili proti ekipi z dna lestvice?

Milič: Lahko. Liga je zelo izenačena. Lahko bi se nam zgodilo, saj igramo dve tekmi na teden. V četrtek smo bili v Berlinu, kar pomeni, da ekipa še ves petek potuje, že v nedeljo nas pa pričaka ekipa, ki se je na Real pripravljala ves teden. Kak tak manjši kiks se lahko zgodi, ni pa to usodno. Da bi se pa to zgodilo v končnici, je pa malo verjetno.

Kakšen je pa vaš položaj v Realovi ekipi? Najbrž ne enak, kot je bil pri Olimpiji.

Milič: Tu je malo drugače. Pri Realu je sistem igre in kluba nasploh malo drugače postavljen kot pri Olimpiji. Pri Olimpiji je bilo tudi zaradi denarja manj nosilcev igre, tukaj pa je deset skoraj enakovrednih igralcev, ki se na tekmi menjavajo s približ­no enako minutažo. Ni delitve na glavne igralce in rezerviste, kar je mogoče tudi prednost. Tekmeci se zelo težko pripravijo na nas, saj niti ne vedo, s kakšno peterko bomo začeli, kakšne taktične variante bomo odigrali. Glede na to, da igramo po 15 minut na tekmo, ni nihče od nas zelo utrujen, tako da lahko igramo ves čas zelo agresivno po celotnem igrišču. Je pa res, da moraš, ko prideš k Realu, pustiti ob strani kakšne svoje osebne statistične ambicije.

Tukaj je edino, kar šteje, lovorika. Nobena premija ni pogojena z uvrstitvijo v evroligo, samo s prvenstvom ali s kraljevim pokalom. Samo to jih zanima. Če osvojiš eno od teh dveh trofej, ostane ekipa skupaj, z igralci sklenejo dolgoletne pogodbe, sicer pa pred naslednjo sezono vse zastavijo na novo. Mogoče obdržijo dva, tri svoje domače igralce. Na tej stopnji kariere in pri 29 letih, ko sem igral praktično že vse, od kapetana do prinašalca vode, ter imel tako dobro kot tudi katastrofalno osebno statistiko, sem čisto zadovoljen. Ostaja tiha neizpolnjena želja, in sicer, da bi kaj osvojil z reprezentanco, na evropski ali svetovni ravni. Največ, kar lahko dosežem kot klubski košarkar, pa je, da z Realom osvojim kakšno veliko lovoriko in da sem pri tem normalen, pomemben člen moštva.

S tem v glavi sem tudi pripravljen podrediti osebne želje, ne ženem se za osebno statistiko, ampak opravljam tudi obrambne ali kakšne druge naloge. To je laže, če imaš pred seboj kak velik cilj, čisto drugače, kot če si obsojen na to, da boš na koncu z ekipo šesti ali sedmi v italijanskem in španskem prvenstvu in bo o tvoji prihodnosti odločala samo osebna statistika. Tudi to mi je bilo všeč, da sem prišel v ekipo s kratkoročnim ciljem. Ponavadi se povsod, kamor prideš, sklepajo dolgoročnejši programi. In potem poslušaš: prvo leto, da se ekipa stabilizira, drugo, da napreduje, in tretje, da nekaj napade.

Niste se obirali z odhodom iz Olimpije, ko ste prejeli ponudbo?

Milič: Glede na situacijo, v kakršni je Olimpija, ne. Ko sem prihajal v Ljubljano, so mi predstavili Olimpijo kot ambiciozen projekt, ki naj bi ekipo v letu, dveh vrnil v vrh Evrope. Dobil sem zagotovila, da je to finančno podprto, da se bo ekipa slovenizirala z vrnitvijo nekaterih domačih igralcev, ki nastopajo po Evropi. Lepo je bilo slišati, ampak ni šlo po načrtu. Obstajala je možnost zamrznitve pogodbe in to sem izkoristil. Po izpadu iz evrolige bi za Olimpijo pomenil strošek, tako da smo, dokler se zadeve ne stabilizirajo, do naslednje sezone zamrznili sodelovanje.

Se pravi, da boste odigrali špansko prvenstvo in se 15. avgusta pojavili na prvem treningu Olimpije pred novo sezono? Če bo šlo vse v redu.

Milič: Ja, če se bo stanje stabiliziralo. Če bodo ljudje, ki se trenutno samo pojavljajo okrog kluba in govorijo, tudi kaj naredili, sem se pripravljen priključiti ekipi. Meni je od vseh teh klubov, v katerih sem igral, pri srcu edino Olimpija. Tam sem začel igrati, naredil preskok od talenta do oblikovanega igralca. Tudi pred letošnjo sezono je to odločilo v prid Olimpiji. Ni lepšega kot igrati evroligo doma v ambiciozni ekipi.

Verjamete, da se bo položaj stabiliziral?

Milič: Pri Olimpiji sem se v letošnji sezoni skoraj bolj gnal za nekošarkarskimi stvarmi, kot pa se ukvarjal s košarko. Od tega, da sem se udeleževal sestankov s sponzorji, večjimi, manjšimi, ki so mi zatrjevali, da se bodo zadeve uredile. To bi se moralo zgoditi že novembra, pa je bilo prestavljeno na december, z decembra na januar. Zdaj je februar, pa se to še kar ni zgodilo.

Pogovarjal sem se z ljudmi, ki naj bi prevzeli klub in so velike glave v slovenskem gospodarstvu. Ampak zanje so mesec, dva, pol leta … malenkost, pač zato, ker imajo svoj biznis, svoje skrbi s svojimi firmami in jim je Olimpija konjiček oziroma prestižna zadeva. Čeprav zadnja leta biti predsednik Olimpije niti ni tako prestižno (smeh), prej je pa bilo. Nam je pa življenje. Vsak dan šteje. Na začetku sezone se trije, štirje igralci poškodujejo in čakaš in čakaš, kdaj bo vodstvo pripeljalo enega ali dva, medtem se pa bojuješ z razpoložljivim kadrom in izgubljaš odločilne tekme za točko ali dve. Kar se mene tiče, je zelo preprosto. Z Olimpijo imam pogodbo še za naslednjo sezono, in če ostanem pri Realu ali kje drugje v tujini, moram Olimpiji plačati odškodnino.

Dolgoročnejših načrtov ne delate?

Milič: Ne. Nikoli jih nisem delal, imel sem le otroške sanje. To je bila NBA. In te sanje sem zelo hitro izpolnil. Za dolgoročnejše načrte je moštveni šport, kot je košarka, vse preveč nepredvidljiv.

Z 29 leti vas slovenska športna javnost počasi začenja tlačiti med veterane. Vam gre na živce, ko govorijo in pišejo o vas kot o športniku, katerega pot se počasi končuje?

Milič: Ne gre mi na živce. Včasih se mi zdi smešno. To se pri nas dogaja zato, ker te na igrišče porinejo že kot talenta pri 17, 18 letih. In tisti, ki splava, pri 20 že gre. Ko sem 20-leten odšel v NBA, so bile za menoj že tri Olimpijine sezone na evroligaški ravni. V tujini vidiš, da začnejo šele pri 24, 25 letih trkati na prva vrata svojih ekip. Mogoče zato pri nas na športnika pri 29 letih gledajo kot na veterana. Ah, saj že 13 let igraš za reprezentanco, kolena ti že škripajo, potrebuješ WD, počasi bi že lahko nehal … Tebi pa ni do tega.

Poškodbe vas ne mučijo?

Milič: Moram potrkati. Imam občasne težave z različnim vnetji, ki pa se jih kar da prebroditi. Nič hujšega. Mnogi drugi nimajo te sreče. Je pa res, da se nabirajo. Težava je, da tisti poletni čas, ki bi ga rad izkoristil za rehabilitacijo, porabiš za reprezentanco. Klubsko sezono končaš 25. junija, 1. julija si pa že na prvem reprezentančnem treningu. Iz tujine se vrneš domov, opereš cunje in greš naprej. Meni se to nabira že 12, 13 sezon. In ko opravim reprezentančne obveznosti, mi ostane le še toliko časa, da spet operem cunje in odrinem še za eno leto v tujino. Kot da bi vsako leto znova odšel v vojsko. Tako da bom letos, kar se reprezentance tiče, napravil odmor. Mi pa ne dela težav nobena večja poškodba, ki bi zahtevala operacijo, mučijo me le vnetja hrbta, podplatov … in ta so že kar kronična.

Kaj pa lahko storite proti temu? Hladite z ledom?

Milič: Ja, tukaj imamo na treningu vedno veliko posodo s hladno vodo, v katero lahko skočiš do pasu.

Res?

Milič: Ja, eno z ledeno in eno z vročo vodo. Najprej za dve minuti v eno in nato za dve minuti v drugo po vsakem treningu. Sam to redno počnem, drugi pa občasno. Telo se prekrvavi in vnetja se umirijo.

Starša sta bila atleta, če se ne motim?

Milič: Ja, oba. Oče je bil evropski prvak v metanju krogle, med letoma 1975 in 1980 je nastopal tudi na olimpijskih igrah. Mama je pa metala disk, dokler je šlo, in bila jugoslovanska rekorderka in prvakinja do članske kategorije. Potem bi si, če bi hotela ostati na tej ravni – tako je sama rekla – morala pustiti rasti brke in brado (smeh), kar pomeni, da bi se morala začeti špikati. V tistih časih je bilo nadzora mnogo manj kot danes. Že sam podatek, da bi moj oče, ki je metal kroglo pred 30 leti, s takratnim rezultatom na olimpijskih igrah za pol metra premagal današnjo generacijo (smeh), pove veliko.

Kako pa to, da vi ne mečete krogle ali diska?

Milič: Saj ga. Poleti mečem disk na stadionu v Kranju. Vedno sem aktiven, in ker košarke tistih 14 dni, ko sem prost, ne morem videti, se pač družim z druščino s kranjskega stadiona. Kot mulc sem treniral deseteroboj, ampak mi je bilo dolgčas. Kopje, sprinti … vsi moji kolegi pa košarko. Ampak to je ena taka moja skrita želja. Če bom kolikor toliko zdrav končal kariero, bi rad poskusil z diskom. Zdaj ga vržem do 42, 43 metrov. Olimpijska norma znaša okrog 60 metrov, in če se že s košarko ne bomo uvrstili nanje, bom poskusil pa z diskom. (smeh) To je bolj skrita želja, če bo vse še funkcioniralo. Če bodo kolena zdržala.

Košarkarsko kariero torej dolgujete otroškim prijateljem?

Milič: Vsi okrog bloka so igrali vse, kar je bilo povezano z žogo. Na začetku, ko še ni bilo rolerjev, smo na stare top tenke, na trde Adidasove superge, namontirali koleščke in igrali hokej. Namontiral jih je Gregor Fučka, ki je bil dostikrat tudi pobudnik mnogih drugih naših traparij. Gajbice za krompir so bile goli, top tenke s koleščki rolerji in smo igrali. Košarka se je pa tudi nenehno igrala, poleti in pozimi. Za ta staro šolo, kakor se je reklo igrišču za ekonomsko šolo, smo se pozimi s krampi in lopatami spravili nad led in se čudili, kako to, da je tako črn. Šele spomladi, ko je sneg in led dokončno pobralo, smo ugotovili, da smo tolkli tudi po asfaltu in napravili vanj ogromne luknje.

Od desetega do petnajstega leta sem bil univerzalec, potem sem se pa popolnoma preusmeril v košarko. Pred tem sem pa vse preizkusil. S to mojo druščino smo šli tudi na trening vaterpola. Po pol leta smo vsi nehali trenirati. Predstavljali smo si, da bomo prišli tja, dobili kapice in potem nabijali tisto oranžno žogo. Ampak kot netalentirane plavalce so nas ves trening utrujali s plavanjem in čisto na koncu, ko nismo imeli nič več energije, so vrgli v vodo še žogo in kapico, ki pa mi je bila premajhna, ker imam veliko glavo. Po tistem smo se kmalu preusmerili v košarko.

So se vaše telesne predispozicije, silovit odriv, takoj pokazale?

Milič: Vedno sem bil malce bolj eksploziven, tudi zaradi genov. Oče mi je nekoč omenil, da je z mesta skočil tri metre in 70 centimetrov. Že jaz imam takšne noge, da se v teh elegantnih oblačilih zdi, kot da nosim pajkice (smeh), on jih je imel pa še dvakrat močnejše.

Prav v Playboyu iz leta 2001 sem prebral, da ste prvič zabili konec osemletke.

Milič: Včasih smo to poskušali. Spomnim se, da smo se trudili skočiti najprej do table in potem do tistega železa pod obročem ... Vsak centimeter više je bil malo manj kot slavje. In ko sem zabil, je bilo vse naštudirano. Ker sem imel kratke prste, še zdaj so kot čevapčiči, je morala biti žoga mehka, rokometašem, ki so imeli trening pred nami, sem ukradel malo smole, ki sem si jo namazal na konice prstov, da sem jo laže držal.

So vam kdaj izmerili odriv? To še počnejo?

Milič: Takrat so izmerili. Na fakulteti za šport so mi izmerili odriv z mesta, znašal je 90 centimetrov. To je ogromno.

Nekateri pravijo, da ste zaradi teh prirojenih telesnih lastnosti zanemarili vadbo drugih košarkarskih veščin, recimo meta. Vilfan v svoji biografiji trdi, da vam je skušal dopovedati, da bi z dobrim metom lahko postali najboljše evropsko krilo, vendar ga niste poslušali.

Milič: Ja, Pero je to vedno govoril in mnogi drugi tudi. Ampak nekako, ne vem, nekako avtomatično raje počneš tisto stvar, v kateri si dober. Mogoče so tega krivi tudi posnetki iz NBA. Danes imaš tega, kolikor hočeš, takrat si pa dobil highlightse enkrat na teden po pet minut s TV Capodistria in na njih so vsi samo skakali. Spomnim se, da smo se spraševali, ali so tam nižji koši ali imajo kaj v čevljih. Nekako nam je tisto kot mulčkom ostalo v glavi, hoteli smo jih posnemati, pa smo na igrišče nosili klopce, se fotografirali pri zabijanjih ... Ampak kljub temu sem v finalu kadetskega prvenstva zadel devet trojk, v mladih letih sem zadeval. Potem te pa tudi v klubih navadijo na specializacijo.

Ko sem prišel k Olimpiji, so bili tam vrhunski strelci, Hauptman, Horvat ..., ki so se povsem specializirali za mete od daleč. In zaradi taktike rečejo: »Daj, boš ti igral malo bolj po globini, malo bliže koša, saj si dober skakalec.« Navadiš se, da Dule (Dušan Hauptman, op. p.) nenehno meče s trojke in ne more faliti, in zakaj bi se še jaz silil in zadel vsako tretjo, če jih pa on devet od desetih? Čeprav, v mladih letih sem igral vse.

Ste eden od Sagadinovih otrok. Mnogi njegovi nekdanji košarkarji o njem ne znajo povedati veliko lepega. Vi ne sodite mednje, če se ne motim.

Milič: Sam z njim nimam slabih izkušenj. Mene sta on in pa pokojni direktor Zorčič potegnila iz Kranja in pripeljala v Olimpijo. Pri Zmagu je pač veljal krut sistem. Iz vse Slovenije pa tudi že iz Rusije je pripeljal deset talentov, vse nagazil dvakrat na dan po tri ure. In tisti, ki so njegov trening zdržali tako fizično kot psihično, trening, ki je iz nekega igranja pod koši postal resna stvar, so šli naprej. Spomnim se, da so me takrat spraševali: »Kako pa kaj privat življenje? Greš kaj žurirat?« Meni je bilo pomembno samo to, da se privlečem do doma, ker sem bil tako utrujen. Saj bi šel, pa me noge niso niti poslušale. Zvlekel sem se do doma, pojedel, kar je bilo pri roki, vseeno mi je bilo, ponavadi nič športnega. Nekako sem zdržal. Dva, tri, ki jim je to uspelo, je porinil naprej.

V tisti generaciji sem bil jaz eden od teh in skoraj vsako leto se je pojavil kakšen nov. Res je, da jih je ob vsakem, ki mu je uspelo, kakih sedem, osem tudi propadlo. Za menoj so prišli Beno Udrih, Sani Bečirovič, Jiri Welsch ... in nekako je Olimpija držala priključek z evropskim vrhom tako, da je izurila neznane, mlade, talentirane igralce, jih porinila v igro in na koncu sezone prodala. Meni je dal Zmago zelo veliko. Ne samo, da me je pripravil za igralca Olimpije, ampak me je tudi naučil discipline in trdega dela. Dostikrat se kdo pritožuje nad trenerjem, Zmago mi je pa vedno govoril, da te trener ne more ustaviti, če si ta pravi. Lahko te samo malo upočasni. Zmeraj je govoril: si ali nisi. Nekaj teh sicer kmečkih pregovorov mi je ostalo in mi pomagalo pri karieri.

Nekateri pravijo, da je pretiraval, in ponujajo kot dokaz Sanijeva kolena, ki naj bi jih pridelal prav pod Sagadinom.

Milič: Če vprašate mene, lahko ponudim takšno zgodbo, če vprašate Rašo Nesterovića, boste dobili čisto drugačno. Je pa res, da je bil on čisti profesionalec. Samo na igrišču in v pisarni si se lahko pogovarjal z njim, v privatnem življenju prijateljskih vezi z njim nisi mogel skleniti.

Ste poznali policijsko uro?

Milič: Smo jo imeli, ampak so nas nadzirali tako, da tega sploh nismo vedeli. Dobili smo sponzorske avtomobile, vsak je bil pobarvan z drugačno barvo, tako da so točno vedeli, kje je kdo. (smeh) V dveh, treh lokalih, kamor si takrat lahko šel, so imeli varnostniki Olimpijine vstopnice in so bili povezani z upravo.

Danes lahko vse trenersko znanje pobereš z interneta. Vse vaje, vsa navodila, vso taktiko ... Zakaj je trener potem še vedno tako pomemben?

Milič: To sicer lahko res pobereš, ampak ... Trenerji so si zelo podobni v samih pripravah, v treningih, razlikujejo se v detajlih na tekmah, pri vodenju tekem. Če opaziš med odmorom, da se trenerju trese brada pa da mu s čela kaplja in ne ve, kaj bi povedal, je mnogo slabše, kot pa če točno ve, in to pove kot najbolj preprosto stvar na svetu, pri tem pa še butne z roko po mizi, da niti ne razmišljaš, ali je tisto, kar je povedal, prav ali ne, ampak verjameš in greš prepričan na igrišče.

Kdo je bil najboljši od teh, s katerimi ste sodelovali?

Milič: Spet lahko omenim Zmaga. Mogoče sem pri tem malo pristranski, ker me je iz mulčka razvil v igralca evropskega razreda in mu bom mogoče v podzavesti zaradi tega vedno hvaležen. Imel sem priložnost delati z najboljšimi evropskimi trenerji, pa tudi s svetovnimi, recimo z Larryjem Brownom, ki je vodil prejšnjo ameriško reprezentanco.

Prav ta Larry Brown vas je navzven zelo hvalil, igrali pa pri njem niste prav veliko.

Milič: Ja, zame je bil to pravi šok, čeprav to ni doletelo samo mene. To je ta ameriška dvoličnost, zaradi katere sem bil tam zelo razočaran. V Ameriko sem prišel z domnevo, da bo podobno, kot je pri nas. Kdor bo na treningu hitrejši, močnejši, boljši, bo igral. Tja so me vabili z obljubami, da bom veliko igral, da bom prva menjava, potem pa na tiskovni konferenci opazim, da poleg mene sedijo še trije drugi krilni igralci, ki so jih vse podobno predstavljali medijem, tako da sem takoj vedel, koliko je ura. Že pred prvim treningom se je vedelo, koliko bo kdo glede na pogodbo igral.

Na prvi trening je tako prišel eden od tistih igralcev, ki imajo dolgoročno pogodbo, vredno sploh ne vem koliko, 70 ali 80 milijonov, in je bil tak, da bi lahko, če bi slekel majico, oglaševal Michelin. Po mojem je imel kakih 40 kilogramov preveč, ampak je imel petletno zagotovljeno pogodbo. Tisti dan smo imeli testiranja na progi, dolgi eno miljo. Na polovici se je ustavil – človek, ki je profesionalni košarkar –, zamahnil z roko in odšel domov. Drugi dan sem prebral v časopisu, da se je ta igralec pojavil v življenjski formi, da tako motiviran za delo že dolgo ni bil. Čez tri dni ga je vzela neka druga ekipa, ki je prevzela njegovo pogodbo. V Ameriki te morajo plačati, pa če igraš ali ne. Hvalijo te pa nenehno. »Keep on working hard, in a summer we count on you.« Potem se vse poletje razturavaš, tekaš na Jošta, Jakoba, Šmarno goro, počneš vse, kar je mogoče, se vrneš pripravljen kot žival, pa nič.

Bili ste prvi Slovenec, ki se je podal v NBA. Je takrat še veljalo, da »white men can't jump«?

Milič: Takrat je ta film ravno prišel ven. (smeh) Izbrala me je Philadelphia, ki je povsem temnopolta ekipa. Poletno ligo smo odigrali v Philadelphii, v getu, na Tempel University, ki je še bolj črna, kot je že itak vsa Philadelphia. Tja sem prišel iz Slovenije, neobremenjen s predsodki, ki so jih pravzaprav oni potencirali, obremenjeni s svojo zgodovino in s tem, da jim lahko uspe samo z igranjem košarke ali pa s hip hop glasbo. Stopil sem v dvorane te univerze pred sedem tisoč ljudi in opazil, da sem ob še enem popolnoma prestrašenem soigralcu edini belec. Črnci so se mi smejali, ko sem stopil na igrišče s svojimi kratkimi nogami z debelimi meči. Oni z dolgimi, vitkimi nogami s kratkimi nogavičkami, jaz pa s takšnimi skoraj do polovice stegen. Ampak takrat sem bil v skakalni formi, in ko sem zabil malo manj kot s prostih metov, sem bil takoj njihov. Milky way so me klicali, kao belček, ampak ne slabšalno. Bila je kar dobra izkušnja, samo nisem veliko igral in so me prodali v Phoenix.

Vam je kaj žal, da ste tako zgodaj odšli v NBA?

Milič: Ne. Zdaj je NBA zelo odprta. Če si malo boljši v evropski košarki, lahko greš tja. Takrat pa ni bilo tako. Pred menoj je bila pionirska generacija, v kateri so bili Sabonis, Divac, Kukoč – no, pred njimi je bil še Dražen Petrović. Sam sem sodil v tretjo generacijo evropskih košarkarjev v NBA. Ko sem prišel tja, niso čisto nič spoštovali evropskih košarkarjev.

Še pred 10, 15 leti je bila ameriška košarka mnogo boljša od evropske, vsaj tako se je zdelo. Ameriški dream team je še v Barceloni (1992) zlahka opravil z evropskimi reprezentancami. Zdaj pa že na nekaj velikih tekmovanjih ne more do zlate medalje. Kaj se je spremenilo?

Milič: Po moje dvoje. Prvič to, da so druge ekipe izgubile spoštovanje. In drugič, v zadnjih 15 letih se je tudi v Evropi in drugod po svetu začelo delati z utežmi. Če vprašaš starejše igralce, ti bodo povedali, da je veljalo delo z utežmi za greh, ker naj bi kvihtanje uničilo met. Zdaj gre vse bolj proti atletski košarki, ki je mogoče res manj romantična in precizna, kot je bila včasih, ampak včasih si bil kot dober strelec pri metu pogosto neoviran, zdaj pa visi na tebi 20 centimetrov od obraza nabildan Američan. Delo z utežmi torej, izguba spoštovanja in pa ameriška ležernost. Vsi drugi živijo v olimpijski vasi, oni se pa zibajo na Queen Mary, pijejo šampanjec in mislijo, da bodo z levo roko opravili z vsemi.

Kje bi bil Real, če bi ga postavili v NBA?

Milič: Po kakovosti bi bil nekje v sredini, gotovo ne na dnu. Ampak pri NBA je spet tako … zdaj se bo smešno slišalo, kar bom rekel: NBA je slabša od evrolige. Do končnice. Tisto naprej je pa nekaj drugega. Kar je normalno, saj je sezona v NBA za dva meseca krajša od evropske, odigrajo pa tam dvakrat več tekem. Razumljivo je, da na 85 tekmah ne boš igral tako zbrano in tako na polno kot na 20 tekmah evrolige, kolikor jih odigramo tukaj. Z Realom zdaj sodeluje Vlade Divac, ki ima povezave tudi z NBA in bi rad, da postane Real prva evropska franšiza NBA. Pride na vsako našo tekmo in nanjo pripelje ljudi iz NBA. Prav to je največja prednost NBA, ta globalizacija, marketing. Govorice, da igra nekdo za 50 milijonov dolarjev, da je na vsaki tekmi po 20 tisoč ljudi …

Po NBA ste se precej selili. Španija, Turčija, Italija, Slovenija, Španija ... So tako številne selitve običajne?

Milič: Nekateri se bolj cenimo, drugi manj. Upaš sicer, da boš prišel v klub, kot so Real, CSKA ali Barcelona, se tam ustalil in osvajal naslove, podpisoval dobre pogodbe, ampak dostikrat ni tako. Pred sedmimi leti sem bil recimo tukaj, v Realu, in smo igrali za kraljevi pokal v Malagi. Vsako leto je finalno prizorišče drugje in letos spet igramo zanj, spet prav v Malagi. Takrat sva se v finalu srečala s Šarunasom Jasikevičiusom, ki je igral za Barcelono, prej sva pa skupaj igrala pri Olimpiji. Dvorana je pokala po šivih, kralj je gledal, vsa Španija je gledala.

Zmagovali smo za dve točki, Barcelona pa je imela zadnji napad. Vse smo naredili taktično prav. Se pravi: ustavljati brez prekrška, da ne bo prostih metov, ampak brez lahkega koša. Mi jih stisnemo, oni se zadriblajo, človek vrže žogo z osmih metrov, in ko je letela proti košu, sem s kotičkom očesa ujel odštevanje zadnjih sekund in kako je od table priletela v koš, da sem še komaj umaknil glavo. Srečna trojka v zadnji sekundi. Barcelona zmaga, evforija, vsi igralci štiriletne pogodbe, pri Realu pa zamenjava devetih igralcev. (smeh) Če me ona žoga takrat ne bi zadela v glavo, če bi šla malo bolj desno, se ne bi toliko selil. (smeh) Seliš se zaradi dvojega. Ali zato, da kaj osvojiš, ali pa zaradi denarja.

Pri selitvah v NBA igralec nima nobene besede?

Milič: Ko si pod pogodbo, te lahko šibajo levo, desno. Zjutraj prideš na trening in ti namesto superg dajo letalsko karto. V Evropi se lahko odločiš.

Odloča tudi to, ali je kakšno mesto prijetnejše od drugega, bližina morja ali kaj takega?

Milič: Odloča pri kakšnih Rusih, ki prihajajo iz mračnejših mest. Sam se v Kranju ali pa v Ljubljani tako dobro počutim, da ne bi šel kam zato, ker bi mi bilo tam bolje. Še zdaj, po desetih letih, sem tako nostalgičen, da izkoristim vsak prost dan, če le lahko, in odletim domov. Ko je bil v NBA odmor zaradi prireditve all star, sem šel domov samo zato, da mi je babi skuhala štruklje in da smo šli s prijatelji iz Kranja v Ljubljano na večerjo. Ko sem se vračal v Kranj, sem bil tako utrujen, da sem zaspal na počivališ­ču na avtocesti in se zjutraj tam zbudil v izposojenem avtu. Veliko mojih nekdanjih soigralcev se je pa preselilo za stalno. Žan Tabak je pomočnik trenerja v Realu in živi v Madridu, Djordjević je v Milanu, mene pa vleče domov. Čeprav je bilo povsod zanimivo.

Nekje sem se bolj igralsko dokazoval, kje drugje sem imel več časa za druge stvari. V Philadelphio sem prišel s tremi razredi učenja angleščine, pa še v teh sem bil med slabšimi, čeprav je mama profesorica angleščine. Tam pa govorijo v slengu, požirajo besede, in to ob tako glasni glasbi, da jih itak ne bi nič razumel.

Nekje sem prebral, da zelo radi jeste in da ste iz vsake države, v kateri ste gostovali, prinesli dodaten kilogram?

Milič: (smeh) Kar poglejte, kakšen sem bil takrat, ko sem preskakoval avto, in kakšen sem zdaj. To pa res. Glede na to, da se odrekam vsemu, da nimam časa za počitnice, da ne hodim ven, in če bi še jedel samo solato z limono in piščanca brez začimb, nonstop zdravo hrano ... ne morem. Dva meseca pred kakšnim svetovnim ali evropskim prvenstvom, to že, v Španiji pa ne bi šlo. Tukaj gre vsa ekipa po treningu, ob pol enajstih zvečer, skupaj na večerjo. Hrana pa: klobasice, nasekljano meso ... Ko sem prvič prišel k Realu, sem se po treningu najedel hamona, šunke, ki je dobra, ampak slana. In gledam, kje je pijača. Prinesli so samo pivo, ki ga takrat še nisem pil, in sem spraševal, kje je še kaj. »Tam imaš sangrio.« Led, sadje ... Kar v velik kozarec sem si jo nalil, spil dva litra. Samo odnesli so me ven.

V katerem mestu so bili pa ljudje najbolj nori na košarko?

Milič: Zanimivo, da najbolj v majhnih mestih. Saj tudi tukaj pride na vsako našo tekmo po deset tisoč ljudi, ampak v Madridu jih stanuje šest milijonov. Igral sem v Rosetu, mestu blizu Ancone s 30 do 40 tisoč prebivalci, od katerih si jih je vsako tekmo ogledalo šest tisoč. Vsi pridejo. Kamorkoli greš v takem mestu kot igralec, povsod zastonj ješ in piješ. V Pesaru je bilo podobno. Majhno mesto, imeli smo pa dvorano za 12 tisoč ljudi. In vse mesto živi za košarko, ker ima samo njo in Valentina Rossija.

V Ljubljani ste morali plačevati?

Milič: Zadnje leto so mi v Ljubljani plačevali kavo. »Saj vem, da imate finančne težave ...« (smeh) Ne vem, ali se je prvič zgodilo, da so te težave prišle v javnost. Tudi prej, ko sem še igral za Olimpijo, so plače včasih zamujale, le da se o tem ni govorilo. Tudi v Ljubljani je zelo lepo, ko je evforija.

V intervjuju za Playboy iz leta 2001 ste opisali težave, ki jih je imel košarkar Shawn Kemp devet mesecev po tistem, ko je po nekem hitrem seksu v garderobi nemarno odvrgel kondom. Se košarkarskemu zvezdniku v Evropi lahko zgodi kaj podobnega?

Milič: Lahko se zgodi Beckhamu ali pa Beckerju, ki se mu to tudi je zgodilo. Igralci NBA so v Ameriki to, kar sta Beckham in Becker v Evropi, košarkarji smo tukaj premajhne zvezde. Ko smo v ZDA pripotovali v kak hotel, sem najprej mislil, da imajo pred njim kakšno modno revijo. Vse čakajo tam, se ponujajo, vse same, kot bi rekli naši južni bratje, sponzoruše. In se jim moraš izogibati, ker te lahko doleti kakšna taka zgodbica. Preden smo začeli nastopati v NBA, smo morali v tak pripravljalni tabor, v rookie transition camp, v katerega te za štiri dni zaprejo in v katerem veterani kakim stotim mladcem razlagajo, kaj vse se jim lahko zgodi. Včasih je bilo tega še več.

Veljate za mirnega človeka, ampak na igrišču znate tudi ponoreti. Letos proti Ciboni, recimo, ste dobili dve tehnični zapored in izključitev. Kaj vas pa tako razjezi?

Milič: Na igrišču sem res čisto drug človek, čeprav se zdaj na stara leta bolj kontroliram. Te provokacije s komolci in sprehodi z roko skozi vse, kar mi v hlačah obstaja, pa tudi kje drugje, teh sem že navajen in se ne odzovem tako, da bi ljudje opazili. Vrnem s podobnim. Me pa dvigneta podcenjevanje in cinizem. Proti Ciboni je bilo tako. Pogledal sem sodnika, on se je pa smejal: »Favl hočeš, a?« »A ga nisi videl?« »Sem ga.« In potem greš in melješ v svoji glavi. Če ga je videl, zakaj ni piskal? In se ti še naprej smeji pod košem: »Saj bom piskal ob naslednjem.« Potem res zapiska, ampak tebi. »Zdaj imaš favl, saj si ga hotel.«

To se dogaja?

Milič: Ja, to se dogaja. In tako igraš vzporedno z nasprotnikom še s sodnikom, z gledalci ... Proti Ciboni sem se hotel odzvati, ker so nam sodniki kradli že prej. Kradejo, kradejo, potem pa izgubiš za točko. Hotel sem narediti malo štale, da bi se občinstvo odzvalo, in se je, ker so nametali toliko kovancev na igrišče, da bi imeli dovolj za dve štipendiji Olimpijinih mladincev, ampak jaz sem dobil tehnično. Okej, sem si rekel, zdaj imam še kakšnih deset sekund, da mu povem, kar si mislim, ker mi ne more takoj prisoditi še ene tehnične. Ampak tretjo, četrto sekundo sem že zagledal drugega sodnika, ki je tekel proti nama. »Ne me basat, od kod se je pa zdaj ta vzel?« sem si rekel.

Ponavadi je tako, da te mora tisti, ki ti da tehnično, tudi umiriti. No, in oni drugi me je pa izključil. Na srečo smo kljub temu zmagali. Med igro res pogosto znorim. Spomnim se ene od prvih tekem na začetku evroligaške sezone, proti Malagi, na kateri sem napravil dva namerna prekrška proti orjaku Santiagu, ki nas je v prvem polčasu premagoval. Dostikrat je treba kdaj narediti kakšno nepošteno potezo, če hočeš obrniti tok tekme. Tam so nas tolkli za 20 točk, dvorana je prepevala, delala valove. Če bi bilo minuto do konca, pa ajde, ampak jih je bilo še več kot 20 in ne moreš se pol ure sramotiti. Prevzel sem tega centra, čeprav sem dve glavi manjši, in prvič, ko je šel na koš, sem ga zagrabil kot Hulk Hogan. Hotel sem ga za roke, ampak ker sem bil premajhen, sem ga prijel za vrat in vrgel po tleh, da so mu očala kar odletela z glave.

Folk je čisto ponorel, ampak to je bil trenutek, ki je preobrnil tekmo. Potem je še Hasan Rizvić nokavtiral nekega španskega igralca in na koncu smo po lastni neumnosti izgubili za dve točki. Včasih je treba storiti kaj takšnega, čeprav ljudje v Malagi najbrž mislijo o meni, da sem pacient, rokoborec.

Koliko je pa še ščipanja, praskanja in podobnih majhnih podlosti?

Milič: Uf, ogromno. Lahko bi slekel majico in vam pokazal posledice umazane igre s prejšnje tekme. Kot bi me Naomi Campbell praskala po hrbtu. Nekaj igralcev poznam, ki prav puščajo dolg noht na mezincu in te zanalašč okrvavijo, da moraš ven. Tega sem se navadil, in če me kdo nasadi s komolcem, počakam napad ali dva, preden vrnem. Ampak potem, ko skočim po žogo in letim s komolcem proti njemu, samo razmišljam, kako zelo me je užalil: je bilo tako, da ga moram v čelo ali v nos? (smeh)

Vrniti je pa treba?

Milič: Moraš, če ne, si pičkica, si mehek. Za vsakega v Evropi veš, kakšen igralec je. Ali je tehnično ali fizično omejen in kako mehek je. Moraš si pridobiti sloves, moraš enkrat ali dvakrat na leto koga malo bolj, da te tipajo, ker ne vedo, ali si psiho ali nisi.

Omenili ste, da so Olimpijo letos v evroligi vsaj dvakrat okradli. So v ozadju podkupnine večjih ali gre kar za avtomatizem, posledico tega, da je Olimpija manjši klub?

Milič: Evropa je danes globalna vas in tako kot vsi doma vemo, kaj se dogaja z Olimpijo, tako vedo tudi zunaj. Prejšnja leta so prihajali v Ljubljano s strahospoštovanjem, za sodnike so lepo skrbeli, zdaj pa vedo, da ni denarja, da izgubljamo in rejtingi padajo. Saj ne, da bi namerno kradli, ampak na tekmo je vsaj pet, šest ali sedem takih žog, ki jih zahtevata oba igralca. In če nekdo v Realovi majici kaže na svojo stran, bo vsak sodnik vsaj petkrat dosodil v njegovo korist, vsega dvakrat pa v korist igralca z Olimpijino majico. V tej košarki majhnih razlik pa vsaka taka dosojena žoga ogromno pomeni. Če bi zmagali na tekmah, ki smo jih izgubili za točko – zdaj, ali se je to zgodilo zaradi sodniških kraj ali zaradi poškodb, je brez veze razglabljati –, bi imeli sedem zmag in še dodatna dva meseca evroligaške sezone.

Tukaj zamerim našemu vodstvu, da se ni odzvalo na poškodbe Ožbolta, Jurkovića, Arslana ter da ni znalo rešiti zapleta okrog Mihe Zupana. Na klopi se sicer ni poznalo, da igramo brez štirih, petih nosilcev, ker je vsak dan tja sedel kak nov mladinec z Olimpijinim dresom, ampak to ni bilo isto. Zdaj, ko je že prepozno, so pripeljali Juraka, ki res ni Shaquille O'Neal, ampak se je pokazalo, da vendarle ima tisto čvrstino pod košem, ki smo jo potrebovali. Vedno odločajo malenkosti.

Za slovensko reprezentanco boste še igrali?

Milič: Bom. Letos sicer ne, ker si bom vzel prosto, da se spočijem in peljem otroke na morje, potem pa še.

Neko splošno mnenje velja, da bi Slovenija z zadnjega svetovnega prvenstva morala prinesti več, kot je. Da bi nasploh lahko v košarki dosegla več, kot dosega. Se strinjate?

Milič: Prav je, da so pričakovanja velika, ker smo tudi mi sami pričakovali veliko in bili malo razočarani. Na košarkarski zvezi pravijo, da niso bili razočarani, in jih tudi razumem, zakaj tako razmišljajo. Za letos bodo zapisali, da smo prvič v zgodovini samostojne države nastopili na svetovnem prvenstvu, se uvrstili med 16 najboljših na svetu … Vse lepo in prav, ampak mi pa vemo, da glede na igralce, ki jih imamo, ne igramo dovolj dobro, pa čeprav dajemo vse od sebe. Mi smo bili malo razočarani. Upali smo, da bomo premagali vsaj Turke, ker je drugače, če se od prvenstva posloviš po boju z olimpijskimi prvaki Argentinci v boju za polfinale. Če si pravi športnik, šteje samo medalja, zato mene te stvari malo bolijo, te uspešne ocene o mestih od devetega do šestnajstega.

Na svojem blogu ste zapisali, da bi radi poznali občutke, ki so jih ob svojih uspehih doživljali jugoslovanski košarkarji. Zakaj se nam vedno zdi, da igrajo oni bolj zagreto za svojo domovino kot Slovenci?

Milič: Nekoč sem na televiziji gledal jugoslovansko reprezentanco, pa ne košarkarske, ampak odbojkarsko, ko je igrala proti nekim eksotom. Komentar ob tem je šel nekako takole: »Pa kako to igraju naši momci, tri klase su bolji, koje to dečke mi imamo …« To gledajo družine, pri tem se ustvari naboj. Pri nas tega ni. Greš igrat za čast in slavo in upaš, da bo kdo to spoštoval, pa ne. Nekoč smo igrali proti Čehom, se mi zdi, ki imajo močnejšo ligo, kot je slovenska. Tja sem potoval dva dni, pripotoval utrujen, tako kot vsi drugi, in smo šli brez odmora na igrišče. Pričakalo nas je sedem tisoč razpaljenih domačinov. Premagali smo jih za točko, potem sem pa doma v rumenem tisku prebral: »Naše zvezde premagale eksote.« Sarkastično. In jaz naslednji dan na dvodnevno vožnjo v svoj klub.

Potem pa začneš razmišljati, zakaj pravzaprav sploh počneš vse to. Na jugu pa so vsa raja in vsi mediji kot eno s svojimi. Prav pred tem svetovnim prvenstvom smo v Mariboru premagali Libanonce, ki so tudi nastopili na Japonskem, premagali smo Kanadčane, pa nič. Za 30 točk smo jih premagali, v časopisju pa, da so to neke leve ekipe pa da to sploh ne daje prave slike naše pripravljenosti in podobno. Potem si tudi ti misliš, ma, pojdite nekam. Tam na Rogli tekam z medvedi, premagam za 50 točk kogarkoli, ki pač pride na igrišče … Mogoče manjka malo tudi tega naboja. Igralskega, novinarskega, gledalskega …, ni tega skupnega naboja. In ko zagledaš žogo, jo že poskušaš zgrabiti, ne vržeš se pa na zobe.

Pred kratkim ste nehali objavljati svoj blog, ki je bil eden bolj branih. Je odločitev dokončna?

Milič: Jaka iz Siola me je poklical in vprašal, ali bi pisal blog. Do takrat niti nisem natančno vedel, kako to zgleda: kot komentar, kolumna ali intervju. Potem sva se dobivala, on si je zapisoval, jaz pa sem mu povedal kakšno anekdoto. Ta blog sem si predstavljal kot neke vrste kontakt z gledalci, da ne gre samo za to, da se priklonim, če zmagamo, ali da zbežim iz dvorane, če izgubimo. Nisem pa nameraval delati nekak­šne blogovske kariere. Potem se je Jonas oglasil, zakaj da ne pišem tega sam, in ko so se začela ta prepucavanja, sem si rekel, da imam že dovolj svojih težav z Olimpijo in da se tega ne grem več.

V poslovilni objavi ste omenili, da ste nameravali napisati še kaj o goljufijah pa o težavah pri gradnji hiše … Lahko vsaj naši bralci izvedo še kakšno zanimivost?

Milič: Lahko. Ko sem bral biografijo Petra Vilfana, se mi je zdela zelo zanimiva, ampak Pero ima jajca, pa je vse osebe kar imenoval s pravimi imeni. Ne vem sicer, kako zdaj vse one gleda, ko se srečajo v kafiču. Jaz bi to težko. Ta blog je bil preizkus, ali so lahko anekdote zanimive, če ne poimenuješ ljudi. Pokazalo se je, da je to kljub temu mnoge zanimalo. Ampak o stvareh, ki bi bile najbolj zanimive, o goljufijah, izsiljevanju, igralskih podkupninah, prostitutkah, črnih fondih ... pa ne moreš javno govoriti. No, lahko bi, ampak kaj bi imel od tega, če bi komu uničil življenje?

Kaj je bilo pa s hišo?

Milič: Moj veliki hobi je arhitektura. O tem ponavadi nikoli ne govorim, ker dajem večinoma samo športne intervjuje. Zakaj smo zmagali ali pa zakaj smo izgubili za točko in podobne. Zdaj, ko imam v Madridu družino, mi hčerki preženeta misel na košarko, prej, ko sem bil pa sam, mi je pomagalo razmišljanje o arhitekturnih detajlih. Edina materialna stvar, ki sem si jo želel zaradi svojega otroštva, v katerem mi sicer ni nič manjkalo, je bila lastna hiša. Z mamo in sestro smo stanovali v enosobnem stanovanju. Spal sem na pogradu, ki sem mu, ko sem ga prerasel, odrezal palice pri ograji, da so šle noge ven. Če mi bo kdaj uspelo, si bom postavil svojo hišo, sem takrat razmišljal in pred osmimi leti sklenil, da jo bom res začel graditi. Poiskal sem parcelo, našel neko staro hiško, jo podrl …

Ampak pred tem se je res zgodilo nekaj zanimivega. Moja sestra je zelo vraževerna, in ko sem hotel pogledati v to hišo, mi je rekla, naj tega ne počnem, naj me ne zanima, kdo je živel tam, kako je bilo, naj jo samo podrem. Ne bi stopil vanjo, če mi ne bi moj nadzorni rekel, da je treba izmeriti obstoječe stanje tlorisov, da bomo plačali komunalne prispevke samo za tisto razliko, kolikor bo nova hiša večja, ne za vso njeno kvadraturo. Ker sem ravno z Gorenjske, sem rekel, naj bo. Povzpel sem se na podstrešje, na katerem je stala miza in na njej časopis, Slovenec, prekrit s prahom. Pogledal sem ga in opazil datum: 7. maj 1977, moj rojstni dan. »Fak,« sem si rekel, »kaj nisem sestre poslušal!« in sem zbežal ven. Mimo jo je primahal neki sosed, s sprehoda ali iz gostilne, ne vem, jaz mu na hitro obnovim, kaj se je zgodilo, pa pravi: »Pa kaj, saj imam tudi jaz 7. maja rojstni dan.« (smeh)

Tadej Golob

Foto: Bor Dobrin

Košarka danes in vse dni na naših spletnih straneh.

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del