Matjaž Kek ostaja selektor slovenske nogometne reprezentance

Kek je tedaj drugič prišel na krmilo slovenske reprezentance, prvič je z njo nastopil tudi na svetovnem prvenstvu leta 2010, takrat je mandat trajal od 2007 do 2011.

Predsednik NZS Radenko Mijatović in Kek sta se sestala pred tekmo Celja in Triglava v slovenskem prvenstvu, ter si kasneje skupaj ogledala tekmo na tribuni celjskega stadiona.

Uspeh na Hrvaškem

Drugič je Kek krmilo članske vrste prevzel leta 2018, potem ko je končal nadvse uspešno klubsko sodelovanje z Rijeko. V tem hrvaškem klubu je deloval pet let in ga popeljal do uspehov, kakršnih prej ni nikoli dosegel, med drugim je bil z Rijeko prvič v klubski zgodovini tudi hrvaški prvak. Med privrženci kluba si je priboril kultni status in številni so bili ob koncu sodelovanja prepričani, da bi bilo bolje, če bi Kek ostal, zamenjalo pa bi se vodstvo kluba.

Navijači so ga nedavno tudi izbrali tudi za najboljšega stratega kluba med letoma 2010 in 2020. Slovenski trener je prvo tekmo na klopi Rijeke vodil 7. marca 2013. Že v sezoni 2013/14 se je z njo uvrstil v skupinski del tekmovanja evropske lige. Rijeka je pod taktirko Keka dosegla tudi svoj zgodovinski prvi naslov državnega prvaka v sezoni 2016/17, po zmagi v pokalnem tekmovanju pa je osvojila dvojno krono.

Kekovo drugo obdobje v vlogi slovenskega selektorja je zaznamovalo predvsem EP 2020, ki so ga letos morali prestaviti. Slovenska nogometna reprezentanca je v kvalifikacijah ostala brez tako želene tretje uvrstitve na celinsko tekmovanje, čeprav se je v nekem trenutku zdelo, da bodo Kek in njegovi igralci vendarle lahko prišli zraven.

Na koncu je Slovenija pristala na četrtem mestu v skupini G. Kek je po koncu teh zadnjih kvalifikacij ocenil, da je bil preboj na EP želja, ne cilj, kot glavni razlog za to, da se želja ni uresničila, pa je poudaril prevelika nihanja v igri. Po bolečem porazu z Avstrijo je bil vrhunec zadnjega Kekovega trenerskega vodenja Slovenija septembra lani, ko je v Stožicah premagal Poljsko, pozneje še Izrael, toda krivulja v končnici kvalifikacij je šla spet navzdol in s tem tudi možnosti za Euro.

Letošnje cilje pa je nato v veliki meri preprečila epidemija novega koronavirusa, ki je Sloveniji med drugim odnesla tudi mikavno prijateljsko tekmo z evropskimi prvaki Portugalci, ki bi morala biti v Ljubljani konec maja.

Prvo obdobje v vlogi selektorja

Slovenskim navijačem pa je morda, čeprav je zdaj že malo oddaljeno, še bolj ostalo v spominu prvo Kekovo obdobje na slovenski klopi. Reprezentanco je vodil med letoma 2007 in 2011, ko je Slovenijo popeljal na zadnje veliko tekmovanje, mundial leta 2010. Takrat je Slovenija v kvalifikacijah zaostala le za zmagovalko skupine Slovaško, v dodatnih kvalifikacijah pa po izjemnem boju izločila Ruse.

Z reprezentancami se je Kek trenersko sicer začel ukvarjati že leta 2006, ko je bil selektor selekcij do 15 in 16 let. Že naslednje leto pa je nasledil Braneta Oblaka kot članski selektor. Slovenijo je v prvem mandatu vodil na 49 tekmah.

Največji dosežek s Slovenijo je bil njegov preboj na SP 2010, kjer so Slovenci v skupini C na prvi tekmi na jugu Afrike z 1:0 premagali Alžirijo in dosegli zgodovinsko prvo slovensko zmago na mundialih. Po remiju z ZDA so bili zelo blizu celo napredovanju v izločilni del prvenstva, a so Američani z golom v sodniškem dodatku zadnje tekme ZDA z Alžirijo poskrbel za razočaranje v slovenskem taboru. Ta prvi Kekov mandat se je končal oktobra 2011 po koncu kvalifikacij za EP 2012.

Pod njegovim vodstvom pa je Slovenija takrat tudi prišla najvišje na lestvici Fife, ko je bila jeseni 2010 na 15. mestu (na letošnji zadnji je na 64. mestu).

Trenersko pot je Kek začel po koncu igralske kariere; dobršen del te je preživel v Avstriji, končal jo je leta 1999 v Mariboru. Tam je bila tudi njegova prva trenerska postaja, vijoličaste je popeljal do dveh državnih in pokalnega naslova. Na klubskem področju je bil nato še trener Al-Ittihada v sezoni 2011/2012, od 2013 do 2018 pa Rijeke.

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del