Špela Šimenc | 10. 8. 2022, 20:00

Nekdanji slovenski kolesar z jadrnico okrog sveta: "Ponoči so prerezali vrvi in odpeljali"

Peter Kočjaž
Nekdanji slovenski kolesar z jadrnico okrog sveta: "Ponoči so prerezali vrvi in odpeljali" (foto: Peter Kočjaž)

Peter Kočjaž je partnerko Natalijo vprašal, ali bi šla z njim okrog sveta. In sta šla. Ta trenutek sta na kratkem oddihu doma, sicer pa z jadrnico zaključujeta del poti okrog Karibov. Za njima je Atlantik, ki jima je pokazal zobe in sta skorajda že obupala, ker ... 

Peter Kočjaž je avtomehanik, strojni tehnik, policist, nekdanji profesionalni kolesar, potapljač, eden najboljših skiperjev v Sloveniji. Predvsem s srcem pa je jadralec, od nekdaj obožuje morje in plovila. Za svoj prvi kredit si ni uredil stanovanja, pač pa kupil 8-metrsko jadrnico in si izpolnil sanje.

41-letni Novomeščan je trenutno na povsem svoji misiji: objadrati svet. V družbi partnerke Natalije in z jadrnico, ki jo je poimenoval Timy. Po svojem 8-letnem sinu Timu, za katerega pravi, da sta se – simbolično – rodila na isti dan.

V trenutku, ko se je rodil Tim, se je Peter namreč vračal iz Ljubljane, z zadnje kemoterapije.

Simpatičnega Petra Kočjaža smo ujeli doma, v Novem mestu, kamor sta se z Natalijo vrnila za tri mesece. Septembra ju pot prek Pariza vodi nazaj na Martinik, kjer ju čaka Timy in naslednja etapa njune avanture, ki jo lahko spremljate na Sailing Timy.

Čeprav Peter pravi, da nima kakšne posebne misli, ki ga vodi, je nekoč na Instagramu zapisal: ''Sreča je na strani pogumnih.'' Peter in Natalija, naj vaju sreča spremlja še naprej.

S Petrom sva se med pogovorom tikala, zato ga v taki obliki tudi objavljamo.

Peter, 4. septembra si v Portorožu začel svojo pot z jadrnico okoli sveta, mesec dni kasneje se ti je na Kanarskih otokih pridružila Natalija. Trenutno sta doma. Kako to, je bil postanek načrtovan?

Načrtovano je bilo, da se domov vrneva februarja, med zimskimi počitnicami, ki sem jih želel preživeti s Timom. Potem sva imela težave z jadrnico, popravila so trajala in vse skupaj se je zamaknilo. Sedaj, ko je sezona hurikanov, sva pa rekla, da greva domov za tri mesece. Vse se je kar dobro poklopilo. Poleg preživljanja časa s sinom trenutno delam kot skiper in še nekaj dodatnega zaslužim.

Kje sta prekinila vajino jadranje, kje vaju čaka jadrnica Timy?

Na karibskem otoku Martinik, kamor se vračava septembra. Kar pol leta sva preživela na Karibih, od decembra pa do letošnjega junija. V načrtu je sicer bilo, da bi že plula naprej, ampak sva imela težave z jamborom. To sva morala rešiti, kajti če bi se nama to zgodilo nekje na Pacifiku, bi lahko bilo tudi življenjskega pomena. Sva pa izkoristila čas na Karibih in si jih res dobro ogledala. Najin čas na jadranju ni samo na jadrnici, zelo rada se potapljava, raziskujeva in hodiva, tudi po 20 kilometrov na dan. Včasih najameva avto, si ogledava zanimivosti in kakšen muzej.

Peter Kočjaž

A pred Karibi vaju je čakala prva težja preizkušnja na poti – prečkati Atlantik. Kako je bilo?

To je bil trenutek, ko se človek vpraša, kaj sploh delam tukaj. Veliko sem gledal in spremljal, kako je, ko ljudje plujejo čez Atlantik. Ogromno sem prebral o tem, preštudiral razmere. Glede vetra in valov so vsi pisali isto – v smislu, da ni nič zelo posebnega. Ko pa sva se čez Atlantik odpravila midva, ni bilo niti en dan tako, kot so govorili. Veter je bil skoraj še enkrat močnejši, valovi pa veliko višji.

''Prve dni je bilo Nataliji zelo slabo, praktično pa sva 14 dni čepela v jadrnici, skoraj nič jedla, slabo spala. Vse okoli tebe žvižga, poje in poka.''

Bilo je nekaj težkih trenutkov, sploh ponoči, ko so bile nevihte, visoki valovi in nekaj strahu. Maksimalni sunki so bili okoli 60 vozlov (t. j. 111 km/h). Takrat sva se spraševala, ali nama je res tega treba. Rekla sva si, da bova prodala jadrnico in greva nazaj z letalom. Potem ko sva pa prečkala Atlantik, ko sva prišla v čisto nov svet, sva pa to v trenutku pozabila in sva si rekla: bova kar nadaljevala (smeh). Danes sva vesela in ponosna, da nama je uspelo brez večjih težav.

Predvidevata, da vaju čaka še kakšen tako zahteven izziv na poti?

Spet je pred nama ocean, mnogo večji od Atlantika. Hkrati pa misliva, da je Pacifik vseeno bolj miren. Približno pet tednov bo trajalo, da ga bova preplula. Upava, da bova imela to srečo, da bo šlo naprej lažje. Nikoli pa ne veš, kaj bo ...

''Tam si odvisen samo od sebe, tako daleč stran od vsega, tako da težko rečeš: 'Ah, sej me bo že kakšna ladja rešila'.''

Ampak o tem ne razmišljam. Saj se ti tudi doma lahko zgodi karkoli. Je pa prav, da greva na pot maksimalno pripravljena.

Slabo leto dni sta na poti. Kateri so bili trenutki, ko si začutil tisto hvaležnost, da si točno tam v danem trenutku?

Kar nekaj jih je. Ko pomislim na Karibe – džungla! Kot bi gledal kakšen dokumentarni film, ena potka, ne moreš ne levo in ne desno. Dež je padal, midva pa sredi džungle laziva po blatu. Videla sva velikanske slapove, to je bilo tudi izjemno doživetje. Pa otoka Barbuda ne bom pozabil – zelo nizek otok s čudovito vodo, okoli in okoli na desetine kilometrov plaž in zelo malo jadralcev. V spomin so se mi vtisnili tudi Deviški otoki s svojimi balvani.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Peter Kočjaž Slovenia 🇸🇮 (@peter.kocjaz)

Se vama je do sedaj na poti zgodilo tudi kaj manj prijetnega?

Enkrat so naju oropali. Bila sva na Kanarskih otokih. Pred odhodom na pot sva kupila nov gumenjak in nov motor. To je zelo pomembna zadeva, ker mi se sidramo nekje ob obali in gumenjak je naše prevozno sredstvo. Tisto noč sva imela čoln zraven jadrnice kot vsi drugi. Ponoči so prerezali vrvi in ga odpeljali. Skoraj tri tedne sva se trudila, kje in kako bova dobila novega. Vse je bilo težje, ker ne govorijo dobro angleško, pa tudi včasih se ne držijo dogovorov. A na koncu sva le uspela in uspešno kupila leto dni star motor in gumenjak.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Peter Kočjaž Slovenia 🇸🇮 (@peter.kocjaz)

S kakšnimi občutki se vračata na jadrnico sedaj, ko malo že vesta, kaj vaju čaka?

Malo naju skrbi, kako je z jadrnico. Še vedno lahko pride kakšen hurikan in jo poškoduje ali pa ti kdo kaj ukrade. Po drugi strani pa komaj čakava, da se vrneva.

Kakšen je načrt za naprej?

Za novo leto bova v Panami, nato sledi Pacifik, pa Francoska Polinezija. Nadaljevala bova proti Avstraliji, Papui Novi Gvineji, Tajski, Šrilanki, Maldivom. Nato pa Rdeče morje in nazaj v marino Portorož. Tak je načrt, lahko se zgodi marsikaj. Poskušala bova, potem pa bo, kar bo. Tudi če nama ne uspe, sva veliko doživela že do sedaj.

Peter Kočjaž

Življenje na nekaj gibajočih se kvadratnih metrih pa je verjetno – tudi z vidika udobja – drugačno kot v hiši ali stanovanju.

To pa zagotovo. Načrtujeva prehrano, sva zelo varčna. Iz kruha, ki se na primer posuši, narediva drobtine.

''Natalija načrtuje točno, koliko na primer riža ali testenin potrebujeva. Sva varčna z elektriko in vodo.''

Tako življenje, ko si čim bolj samozadosten, je meni izjemno ljubo doživetje. Kar lahko postorim vse sam. V tem neizmerno uživam. Ko bo te avanture konec, si želim delati in ustvarjati v smeri preživetja v naravi. In, če bo le mogoče, nekoč živeti na jadrnici. Ne kje na drugem koncu sveta, ampak na Jadranu oziroma v Sredozemlju.

Kaj je tisto, kar te že od malega vleče na morje?

Všeč mi je, da sem lahko tam, kjer želim biti. Da nisem vezan na noben prostor, vsak dan sem lahko v drugem zalivu. Nikoli ni enako, ne vreme ne veter.

''Vsaka noč, ki jo prejadram, je drugačna od prejšnje in drugačna od naslednje.''

Čisto sem 'free' (prost), brez obvez. To se mi najbolj dopade.

Peter Kočjaž

Se še spomniš svojega prvega jadranja?

To je bilo dejansko takrat, ko sem s prvim kreditom kupil jadrnico. Še izpita nisem imel! Privezana je bila v Portorožu in je čakala name, da sem naredil izpit. Potem pa sem jo takoj prepeljal v Crikvenico.

''To je bila moja prva plovba v življenju. In še to je bilo meseca aprila, ko zna biti vreme tudi nestanovitno.''

Imel sem kar nekaj težav, sem se pa tudi veliko naučil (smeh). Potem sem začel vse proste dni in vikende preživljati na morju, veliko brati, se učiti in pridobivati izkušnje.

Kdaj pa je želja – objadrati svet – postala otipljiva?

V naslednjih letih sem že začel razmišljati o tem, kako super bi bilo izpluti iz Jadrana, videti ocean in malo bolj odročne kraje. Tiste, iz dokumentarnih filmov. Za test sem se nekajkrat namenil izpluti malo dlje iz Jadrana, malo bolj k odprtemu morju, dvakrat sva šla z Natalijo do Grčije. Takrat sem jo vedno hecal, če bi šla z mano okrog sveta. Moram povedati, da sam pa ne bi šel. Pa ne, da si ne bi upal, ampak zaradi družbe. Da si dve ali tri leta sam ... Joj, tako 'obrnjen' pa spet nisem (smeh).

Peter Kočjaž

Pa je bila Natalija takoj za akcijo?

Rekla je, da bi šla. Toda, kaj pa službe in denar? To so največje težave.

''Mene je zadrževala še misel na sina Tima. Če ne bi imel njega, bi to potovanje zagotovo trajalo pet ali deset let. Na poti bi našla kakšno zaposlitev, še malo več raziskovala.''

Zaradi njega poskušam to potovanje narediti čim krajše. Še vedno upam, da nama bo uspelo v dveh letih in pol. Da bom potem lahko z njim. Tudi zato zelo veliko snemam pot, rad bi izdal knjigo, delam vloge. Ne zaradi denarja, pač pa za spomin in zato, da bom to zapustil sinu, da lahko vidi in spremlja, kaj vse doživlja njegov oči.

Tudi Tim obožuje jadranje?

Tim je na jadrnici od malih nog. Isti je kot jaz, stalno v vodi ali pod vodo. Čisto je navdušen nad jadranjem in rekel mi je, da ko odraste, bo on mene peljal v Grčijo jadrat.

Jadrnica nosi njegovo ime, sta se pa, kot praviš, tudi rodila na isti dan ...

To je tako, simbolično. Tim se je rodil 3. novembra. Jaz pa sem prebolel raka in imel operacijo.

''Čez pol leta se mi je bolezen razširila naprej. Imel sem kemoterapije in ko sem se z zadnje peljal iz Ljubljane domov, se je rodil Tim. V nekem smislu sem se takrat ponovno rodil.''

Tim je danes star 8 let.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Peter Kočjaž Slovenia 🇸🇮 (@peter.kocjaz)

Na eni strani pričakovanje sina, na drugi strani boj s hudo boleznijo. Kaj ti je v težkih trenutkih vlivalo voljo?

Jaz se nikoli nisem obremenjeval s tem, da imam raka.

''Nisem nikoli razmišljal, kaj se lahko zgodi. Ampak kako bomo naprej. Veliko sem razmišljal o jadranju.''

Po prvi kemoterapiji - izgubil sem že vse lase in bilo mi je slabo - me je kolega naložil v avto in me za en dan odpeljal na jadrnico. Tam sem oživel, pozabil na vse, počutil sem se veliko boljše. V mislih sem imel samo to, da bom imel sina in da bom jadral naprej. Nikoli nisem razmišljal o tem, da ne bom prebolel bolezni.

Namesto tega si izbral življenje, o katerem večina le sanja. Kakšen je tvoj življenjski nazor?

Jaz gledam na življenje takole: imamo eno življenje in moramo ga izkoristiti. Želim še čim več doživeti. Uživaj ta trenutek, ki ti je dan. Jaz se tega držim. Pa ne zato, ker sem prebolel raka, tisto je bilo eno vmesno stanje. Že od malih nog tako razmišljam.

''Ne želim zidanic, ne vinogradov ne ogromne hiše in ne razkošnih avtomobilov.''

Jaz bi bil zadovoljen, če bom imel plovilo, dovolj veliko zase. In da imam denar 'za sproti'. Da vse to lahko delim s sinom, da sva skupaj, da uživava. Pa da bo zdravje. 

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.