Jure Bohorič | 16. 11. 2023, 19:00

Talent ni dovolj: reprezentant Andraž Šporar pred vrhuncem leta mladim ponudil kopico nasvetov, kako uspeti v svetu nogometa

Profimedia

Andraž Šporar je eden tistih nogometašev, ki bodo Sloveniji poskušali priigrati nastop na Euru 2024, odlični Ljubljančan pa je v pogovoru za naš portal spregovoril tudi o letih odraščanja in podelil kar nekaj uporabnih nasvetov vsem mladim, ki se trenutno dokazujejo v mladinski EON NextGen ligi.

Pred slovensko nogometno reprezentanco je ena najpomembnejših tekem v njeni zgodovini. Selektor Matjaž Kek in njegovi varovanci bodo v petek zvečer gostovali v Kopenhagnu, kjer bi si z zmago krog pred koncem kvalifikacij že zagotovili nastop na Euru 2024. Slovenija je na velikem tekmovanju nazadnje nastopila leta 2010, ko je Južna Afrika gostila 19. svetovno prvenstvo. Po vrnitvi z juga črne celine je slovenska izbrana vrsta zašla v slepo ulico, iz katere več kot desetletje ni našla izhoda.

Andraž Šporar je z 10 doseženimi zadetki trenutno deveti najboljši strelec Slovenije vseh časov.

Andraž Šporar je z 10 doseženimi zadetki trenutno deveti najboljši strelec Slovenije vseh časov.

Profimedia

Toda prihodnost je spet svetla. Dva kroga pred koncem kvalifikacij za Euro 2024 Slovenija vodi na lestvici kvalifikacijske skupine H. Tudi če bi na Danskem ostala praznih rok, bi ji na ponedeljkovi domači tekmi s Kazahstanom za preboj na turnir v Nemčiji zadostoval že remi. In to v Stožicah, ki so bile razprodane že 33 dni pred obračunom!

Eden tistih, ki bodo v zaključnih 180 minutah kvalifikacij naredili vse, kar bo v njihovi moči, je tudi Andraž Šporar. Ljubljančan je ob Benjaminu Šešku že nekaj časa udarni napadalec Kekove zasedbe, v teh kvalifikacijah se je trikrat vpisal tudi med strelce. Devetindvajsetletni nekdanji član Olimpije je tudi v reprezentančnem dresu končno prišel tja, kjer so ga mnogi videli že v mlajših letih. Andraž Šporar je že kot najstnik veljal za enega najbolj nadarjenih nogometašev v deželici na sončni strani Alp, njegova zgodba pa lahko brez kančka dvoma služi kot navdih vsem mladim, tudi tistim, ki se trenutno dokazujejo v mladinski EON NextGen ligi.

Profimedia

Z Andražem Šporarjem smo se pred zgodovinskim trenutkom za slovenski nogomet pogovarjali o letih, ko se je še prebijal skozi mladinski nogomet, napadalec grškega velikana Panathinaikosa je vsem mlajšim rojakom, ki sanjajo, da bodo nekoč gole zabijali v njegovem slogu, zaupal kar nekaj nasvetov, kako se spopasti s pastmi članskega nogometa.

Andraž, uradna statistika Nogometne zveze Slovenije razkriva, da ste v mladinski ligi, ki v tej sezoni poteka pod pokroviteljstvom podjetja Telemach in nosi uradno ime EON NextGen liga, odigrali zgolj devet tekem. Kako to, glede na dejstvo, da ste že v najstniških letih veljali za izredno nadarjenega in obetavnega napadalca?

Odgovor je zelo preprost, že pri šestnajstih sem začel igrati v članskem nogometu. Tedaj sem podpisal svojo prvo profesionalno pogodbo z Interblockom, bolj kot ne preskočil mladinsko kategorijo in bil nemudoma priključen članski ekipi. 

Kljub temu ste se hitro privadili na članski nogomet, kajne? Statistika razkriva, da ste že v svoji prvi sezoni zabili kar 11 golov.

Moram priznati, da sem imel tudi kar nekaj sreče. V prvi vrsti zato, ker sem bil član ene najboljših kadetskih generacij v zgodovini slovenskega nogometa. Tedaj nisem bil edini, ki je šel iz kadetov naravnost med člane, moji soigralci so bili tudi Nik Kapun, Miha Zajc, Petar Stojanović, Kenan Bajrić … Res smo se razumeli in zelo uživali v nogometu, prav zaradi dejstva, da smo se skupaj prebijali naprej, pa nam je bilo vsem skupaj precej lažje. Podpirali smo se in si pomagali.

Profimedia

Prav tako je prav tedaj Interblock izpadel iz prve v drugo ligo. Če se to ne bi zgodilo, vprašanje, ali bi tako hitro dobili priložnost med člani. Ko je Interblock igral med elito, je imel res kvalitetno ekipo, navsezadnje sta njegov dres tedaj nosila Josip Iličić in Robert Berić. Kakorkoli, po svoje smo imeli srečo, a priložnost je bilo treba kljub vsemu izkoristiti. Meni je uspelo, zabil sem 11 golov in še danes se tistega obdobja spomnim kot enega najbolj prijetnih v moji karieri. Takrat sem res noro užival v nogometu.

Čeprav je vaša zgodba o skoku na članski oder čisto prava nogometna pravljica, pa mnogi vaši vrstniki niso imeli sreče. Čemu pripisujete dejstvo, da se številni sicer nadarjeni nogometaši izgubijo med prehodom iz mladincev v člane?

Res je, tudi sam poznam kar nekaj fantov, ki so v mlajših kategorijah zelo obetali in bili res nadarjeni, nato pa se jim je zalomilo, ko je bilo treba začeti igrati v članski kategoriji. Zakaj je to tako? Morate vedeti, da je članski nogomet res neprimerno bolj zahteven od mladinskega. Tudi če si kot mladinec igral za enega od najboljših klubov v državi, nato pa člansko popotovanje začneš v – recimo – 2. SNL, te tam ne glede na vse pričakajo starejši, izkušenejši, tekmeci. Dvoboji so bolj zahtevni, igra je hitrejša. Številni mladi se v vsem tem ne znajdejo, hitro izgubijo voljo in se nato raje posvetijo drugim življenjskim ciljem in izzivom. Prehod je res problematičen, zgodi se tudi v letih, ki so hkrati najzahtevnejša, a tudi najpomembnejša.

Kako se na najboljši način spopasti z vsem tem, kar ste našteli? Obstaja kakšen dober recept?

Predvsem moraš biti ne glede na to, kaj se ti dogaja in kaj se dogaja okrog tebe, ostati miren, hladne glave in zbran. Tudi če v prvi sezoni med člani ne dobiš prave priložnosti. Včasih talent ni dovolj, včasih se zgodi, da nekdo preprosto potrebuje nekaj več časa, da se privadi na nove razmere. Ko si mladinec, se ne zavedaš povsem, kaj vse te čaka v članskem nogometu. Prej si odigral tekmo in odšel domov, med člani je drugače. Recimo, da igraš za Olimpijo in izgubiš večni derbi z Mariborom. Tedaj čutiš pritisk, jezo, nezadovoljstvo navijačev. Ni lahko. Prav tako se prvič v karieri soočiš z boljšim zaslužkom. Več je denarja, v igri so takšni in drugačni bonusi. Vse to je zate nekaj novega in hitro se zgodi, da se preprosto izgubiš v poplavi vsega. Zato tudi pravim, da moraš ne glede na vse v prvi vrsti ostati miren.

Profimedia
Nikoli ni prepozno za uspeh, kajne?

Tako je. Tudi če ti ne uspe v prvem letu, ne smeš vreči puške v koruzo. Zakaj ne bi še vztrajal? Zakaj ne bi počakal še sezono, dve? Ali morda zamenjal okolje, odšel v kak drug klub. Če imaš talent, če verjameš vase in če si ne glede na vse prepričan, da boš uspel, bodo vse prepreke izginile.

Toda zagotovo ne bodo izginile same od sebe ...

Ne, to pa ne. Talent je pomemben, a še zdaleč ni vse. Če želiš uspeti, moraš tudi zelo, zelo trdo delati. Ko prideš med člane, še veliko več, čeprav marsikdo ubere drugačno taktiko. Toda prehod med člane je dejansko šele začetek. Ko si enkrat na velikem odru, ni dovolj, da treniraš zgolj z ekipo. Potrebuješ tudi veliko individualne vadbe, delati moraš tudi na moči, da čim prej ujameš člansko raven nogomet. Poleg tega moraš vedno tudi verjeti vase. Morda se sliši kot kaprica, ampak je res. Če kot mlad izgubiš samozavest, je hitro vsega konec. Toda tudi če imaš slabo prvo, drugo sezono – ni konec. Vse je še mogoče. Le verjeti moraš vase in trdo delati.

Profimedia
Kaj pa, ko pride kriza? Kako se spopasti s trenutki, ko imaš občutek, da ti nič ne gre, da se je vse zarotilo proti tebi?

Tudi to je del nogometa. In povsem normalno je, da kdaj podvomiš o sebi. Pa sploh ne zgolj takrat, ko si mlad. Tudi pozneje so takšne krize sestavni del življenja. Pride trenutek, ko je tvoja samozavest na psu. Vsak športnik, tudi tisti najbolj uspešni, bi lahko pritrdili temu. Ampak to morajo biti misli, ki pridejo in grejo. Realnost pa je takšna, da vsakič pride nov dan in z njim nova priložnost, da se dvigneš. Le verjeti moraš. V trdo delo, v uspeh. Če verjameš tudi v najtežjih trenutkih, se boš pobral. Ampak saj tako je povsod. V življenju. Ne zgolj v nogometu.

Na samozavest športnikov znajo še kako vplivati tudi mediji, kajne? Kako se počuti nogometaš, ko v časniku prebere kaj slabega o sebi? Ko je tarča kritik zaradi slabih iger?

Zagotovo ti ni vseeno. Sam k sreči nikdar nisem imel pretiranih težav s tem. Hitro sem dojel, da so tako kritike kot tudi pohvale že res del športa, a te nikdar ne smejo spraviti ali v depresijo ali v evforijo. Vedno moraš ostati mirne glave. Je že tako, da ko ti gre, te vsi hvalijo, ko ti ne gre, kritike kar dežujejo. Ampak za to si se odločil, tudi to je tvoj poklic, zato moraš to sprejeti. Danes je sicer drugače, kot je bilo pred 15 leti, ko sem se sam prebijal skozi svet mladinskega nogometa. Takrat ni bilo družbenih omrežij oziroma niso imela takšno moč, kot jo imajo danes, ko lahko vsak napiše, kar želi. Tudi grde stvari. Toda vse to moraš vzeti v zakup, predvsem pa trenirati, trenirati in še enkrat več trenirati. Tako ali drugače moraš delati na sebi, tudi glede svojega karakterja. Če kdaj prebereš kaj slabega, te zagotovo zaboli. Vsi smo iz krvi in mesa. Toda že naslednjo sekundo moraš dati to iz misli. Bodimo pošteni: če bi se sam osebno obremenjeval z vsem slabim, kar je bilo napisano o meni, bi že zdavnaj nehal igrati nogomet. Toda v vsaki besedi, še tako kritični, sem vedno našel zgolj in samo dodaten motiv za trdo delo.

Profimedia
Kaj bi svetovali vsem mladim nogometašem, ki želijo stopiti po vaši poti, nekoč navduševati v dresu reprezentance in na klubski sceni igrati v najboljših ligah na svetu?

Zgolj ponovil bom, kar sem že povedal: treba je vztrajati, trdo garati in verjeti vase. Tudi ko se zdi, da si v izgubljenem položaju, zagotovo nisi. Danes je grozno, jutri je nov dan in bo boljše. Nikoli ne smeš obupati. Kdor verjame in kdor je pripravljen v svoje cilje vložiti vse, kar lahko, vse, kar ima, bo uspel. Tako ali drugače.

Novo na Metroplay: Nastja Gabor o materinstvu, dojemanju ljudi in novih projektih