Vplivnež z betonskih stopnic ali misel o tem, kako otroka navdušiti za šport

Ste se že kdaj vprašali, zakaj ste to, kar ste? Zakaj počnete, kar počnete? In tudi: mar res počnete to, kar ste si vedno želeli? Je res vsaka tajnica tajnica zato, ker si je to želela? Je vsak natakar natakar zato, ker je o tem sanjal že od mladosti dalje? In ali je zares vsak politik politik zato, ker se je zaradi tega dejansko rodil? Seveda ne.

Pred časom je strokovna raziskava razkrila, da se je kar 48 odstotkov v anketi sodelujočih za svoj poklic odločilo zaradi vpliva svojih staršev. Kar 40 odstotkov je poudarilo, da so bili pri odločanju, kaj bodo počeli v svojih življenjih, pod pritiskom staršev.

Ob tem je zanimivo, da so statistično gledano manjše možnosti, da boste svojim staršem sledili, če ti delajo v pisarnah. Poklica, ki se najbolj prenašata iz roda v rod, sta zdravnik in odvetnik, tudi električarji, vodovodarji in mizarji imajo velike možnosti, da se bodo njihovi otroci ukvarjali z istim poklicem.

Kaj za vraga sem sploh počel vse življenje?!

Hočeš nočeš je naša življenjska pot v precejšnji meri začrtana, še preden se sploh rodimo. A prav to, da se nekdo drug odloči namesto nas in nas prepriča, da bo tako najbolje, lahko kasneje vodi v nezadovoljstva in velikega življenjskega razočaranja. Pa pridemo v štirideseta, petdeseta in se vprašamo: "Kaj za vraga sem počel vse življenje?!"

V športu ni nič drugače. Ali se bomo ukvarjali z njim ali ne, je odločitev, s katero nas okolica zaznamuje že v rosnih otroških letih. Jabolko pač ne pade daleč od drevesa in nič koliko zgodb je bilo, ko je bil oče dober, sin pa še boljši. Ali obratno. Oziroma sta bila oba zanič.

Nekatere zgodbe pa se seveda začnejo tudi drugače. Po naključju.

Ko sem bil mlajši in so me povprašali, kaj želim postati v življenju, sem bil kot vreme. Danes tako, jutri drugače. A nikdar nisem želel biti to, kar sta počela mama in oče. Delo v pisarni? Ne, ne, to ni bilo zame.

V italijanščino sinhronizirani Zorro s TV Koper

Gasilec? Noro! Policist? Zakaj ne! Vojak? Odlično! Pilot? Imenitno! Bile so tudi bolj bizarne želje. Zorro, ki so ga v osemdesetih v italijanski jezik sinhroniziranega predvajali na TV Koper, je bil idol z veliko začetnico. Sanjaril sem, da bom Robin Hood. In vitez. Pa kavboj. No, seveda sem takrat govoril tudi, da se bom poročil s sestrično … Kaj sem pa pri štirih, petih vedel o tem, kaj se sme in kaj ne! Kaj je uresničljivo in kaj ne.

Šport me je okužil dokaj po naključju in nikakor za to nista bila kriva starša. Mama bi si tako ali tako zlomila nogo, če bi želela brcniti nogometno žogo ...

Imel pa sem soseda, ki je bil v mojih očeh strašanska faca. Ne toliko, ker se je po naselju naokrog vozil z motorjem, marveč zato, ker se mi je zdelo neverjetno razburljivo, da igra nogomet in da se zaradi tega vozi v Avstrijo.

Danes se to sliši bizarno, a nekoč je bila Avstrija v očeh otrok nekaj posebnega. Obljubljena dežela. Čez Ljubelj smo hodili po stvari, ki jih pri nas ni bilo. Še danes se spomnim, kako navdušen sem bil, ko sem dobil svoj prvi "kinderjajček". In kako se mi je "zmešalo" vsakič, ko smo v Celovec odšli po "legokocke". Prisežem, še danes na pamet poznam pot do prodajne police, na kateri so se bohotile škatle z igračami. Ah, Avstrija … On pa je tam igral nogomet. Kako noro kul!

Z izvodom Sportskih novosti pod roko

Njegove zgodbe iz Avstrije, ki mi jih je rad razlagal na betonskih stopnicah pred hišo, kadar je pač bil doma, so me vedno znova prevzele in navdušile. Ko je nekega dne na stopnice prišel z izvodom Sportskih novosti pod roko, jih razgrnil pred mano in s prstom pokazal na priimek, skrit med tisočerimi drugimi črkami, mi je čeljust padla do kolen.

"To sem jaz," se je pohvalil. Meni pa so se zasvetile oči. Imam soseda, ki igra nogomet v Avstriji in o njem pišejo časopisi. Za tisto zvedavo otroško glavo je bilo to dovolj. Sosed je bil moj vplivnež z betonskih stopnic. Tisti, ki me je navdušil tako za nogomet kot bržčas tudi za novinarstvo. Pa se je želel zgolj pohvaliti …

V neki amaterski ligi, iz katere se ne da izpasti

Kasneje sem izvedel, da sosed v resnici niti ni bil takšna strašanska faca, kot se mi je zdel tedaj. V Avstriji je žogo brcal v amaterski ligi, iz katere se ni dalo izpasti v nižji rang tekmovanja, denar si je služil s pomivanjem posode v eni od restavracij, v časopisu pa je bil omenjen le kot menjava v postavi z neke nepomembne prijateljske tekme. Ampak nič hudega. Zame je bilo več kot dovolj, da me je okužil s športom, okrog katerega se moje življenje tako ali drugače vrti že skoraj 40 let.

Do svojega osemnajstega rojstnega dneva ni minil dan, da se ne bi ukvarjal s športom. Treniral sem hokej, nogomet in kolesarstvo, vse v mojem življenju se je vrtelo okrog tega. Živel sem zdravo življenje, bil ves čas v gibanju, o ponočevanju in lumparijah nisem razmišljal.

Še moji prvi dve punci sta me hitro pustili, ker sem šel raje na dodatni trening kot z njima v kino.

Šport mi je dal marsikaj, tudi oziroma predvsem disciplino in delovne navade, kar mi še vedno prav pride. Ni mi žal, da sem se ukvarjal s športom in danes, ko sem tudi sam starš, menim, da je ukvarjanje s športom eden najboljših načinov odraščanja.

Šport mora biti otrokova odločitev

Toda nikar ne silite otroka. Šport mora biti njegova odločitev. Odločitev, proti kateri ga lahko vsekakor vodite, a nikar ga ne silite. Otroške glave so pač zvedave in v njih se dogaja marsikaj. Nekateri sanjajo, da bodo astronavti, spet drugi, da bodo kavboji.

In medtem ko vi sina že vidite, kako zabija gole v ligi prvakov in služi milijone evrov, bo njemu morda kot precej večji navdih služila zgodba soseda, ki v Avstriji žogo brca v amaterski ligi in za preživetje v restavraciji pomiva posodo. 

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ