Peter Kauzer: "Ne moreš se 100-odstotno psihološko pripraviti na vse tekme v sezoni."

Leta 2009 je zmagal v skupnem seštevku svetovnega pokala in istega leta v Španiji kot prvi Slovenec na svetovnem prvenstvu. Leto pozneje si je pokoril tudi Evropo. In zadnji konec tedna v letoš­njem juniju je zmagal v slalomu za svetovni pokal v Tacnu.

Zdaj se mora Peter le še dodobra spoprijateljiti s progo v Londonu, kjer bo prihodnje leto eden glavnih kandidatov za novo slovensko zlato na olimpijskih igrah. Z očetom, ki je vodo krotil še v času nekdanje republike, sta res­nično pravi sanjski tandem. Peter pravi, da vrhunski šport v Sloveniji nima prave veljave, ampak se bojuje za golo preživetje.

Čeprav so ga na tekmi vseh tekem, leta 2008 na olimpijskih igrah v Pekingu, sodniki dobesedno okradli, se s tem ne obremenjuje preveč in se že ozira za naslednjo zmago. Samo ta zanj šteje. Zmagovalni oder mu ni več dovolj. In pred to odgovornostjo ne beži. S svojimi vožnjami in odnosom do športa si je prislužil spoštovanje kolegov. Ekipna tekma mu sicer pomeni manj kot individualna, vendar zanj ni lepšega kot videti zadovoljstvo kolegov ob ekipnem uspehu. Individualec z ekipnim duhom. Redkost.

Vzdevek Kapsl Jr. verjetno nima nobene zveze s policijo?

[smeh] Ne, dobil sem ga po očetu. V Zagorju ima dva pomena. Prvi je štamprle, drugi pa metek. Na srečo se je mojega očeta ta vzdevek prijel zaradi njegove hitrosti. [smeh] Imel je sloves neuradnega svetovnega prvaka. Včasih so namreč pred svetovnimi prvenstvi imeli uradne treninge, na katerih se je meril čas. Na­vadno je bil na teh treningih najhitrejši, pozneje pa ga je na tekmi polomil. Enkrat je postavil celo hitrejši čas kot poznejši svetovni prvak. Meni so dodali še Jr.

V čem je razlika med vami invašim očetom?

Moj oče je bil izjemen talent, vendar ni bil niti približno tako priden, kot sem jaz. Če bi toliko treniral kot jaz, bi bil večkratni svetovni prvak. Bil bi kot Richard Fox. Sicer pa je bila do moje osvojitve naslova svetovnega prvaka najboljša uvrstitev na svetovnem prvenstvu peto mesto mojega očeta.

Oče je vaš trener. Je enako kot pri Kostelićih?

[smeh] Ne, ni tako hudo. Za smučanje so potrebna veliko večja sredstva. Funkcionirava odlično. Predvsem zato, ker me zna pustiti na miru, ko to potrebujem. V najinem odnosu je jasno, da je učenec prekosil učitelja. Kot trener je začel delovati izključno zaradi tega, da je spremljal mene in mojega bratranca, zdaj pa je trener samo še zaradi mene. Niti ni zaposlen kot trener.

Najpomembneje je, da me je naučil samostojnosti. Tako ga ne potrebujem na vsakem treningu. Prišel sem do točke, ko lahko vrhunsko treniram sam. Ključno je, da mu še zmeraj popolnoma zaupam, da se lahko nanj obrnem, ko imam težave in nisem prepričan, kako izpeljati oziroma narediti določene stvari. Od mene odvrača razne pritiske, organizacijske in druge, tako da se lahko popolnoma posvetim samo svojim nastopom. To pride najbolj do izraza na tekmah.

Koliko pa je zaščitniški?

Ufff, zelo. [smeh] Ne pusti, da bi se kdo zajebaval z mano. Tu mislim na vse zakulisne igrice, ki spremljajo vsak šport in vsako tekmovanje. Kot nekdanji tekmovalec natančno ve, kaj potrebujem, in to je sveto.

Kaj pa reševanje konfliktov med vama? 

Ko se primeva zares, je bolje, da ni nikogar v bližini, ker bi lahko vanj kaj priletelo. [smeh] Nekajkrat sva bila že tako daleč, da sem samo čakal, kdaj me bo usekal. Ali pa jaz njega. V afektu. In to izključno zaradi tega, ker sem za lastne napake iskal krivce drugje, in ne pri sebi, ali zaradi drugih, nikoli pa ne zaradi najinega odnosa. Sicer pa oba rada stvari razčiščujeva sproti, brez ovinkarjenj. Najbolje je povedati, kar te teži, se po­govoriti in iti naprej. Zato tudi tako dobro funkcionirava.

Na minulem evropskem prvenstvu v prvi polovici junija v španskem Seu d'Urgellu sreča ni bila na vaši strani.

Že na samem začetku je bilo mogoče slutiti, da se stvari ne bodo odvijale, kot sem si želel. Tokrat sem na prizorišče evropskega prvenstva odpotoval že en teden prej. Žal pa sem ostal brez svojega čolna, ki ga je na poti skupaj s preostalimi šestimi čolni odpihnilo z avtomobila in je bil neuporaben. Na srečo mi je avstrijski kolega prva dva dneva posodil svoj rezervni čoln, naslednja dva dneva sem vozil rezervnega od reprezentančnega kolega, dva dneva pred začetkom evropskega prvenstva pa mi je proizvajalec dostavil novega. Tako sem se v enem tednu privajal na tri različne čolne. Razlike sicer niso ogromne, vendar dovolj velike, da je potrebno privajanje in novo spoznavanje.

Nov čoln je na primer bolj trd in bolj reaktiven, zato mi je neprestano malce uhajal. To sicer ni opravičilo, nikakor pa mi tako dogajanje ni koristilo. Predvsem pri iskanju tistega potrebnega tekmovalnega miru in pravega časa za ustrezno pripravo. Vseeno pa bi lahko dobro odpeljal. Ne nazadnje sem bil do napake dve sekundi hitrejši od drugih. Ampak zgodila se mi je na­paka, želel sem jo na hitro popraviti in še bolj poslabšal situacijo. Odločil sem se izpustiti pozdravni krog in odpeljal do konca.

Pozdravni krog?

Ja, tako rečemo, ko se moramo za­radi zgrešenih vratc vračati po progi na­vzgor in vratca prevoziti še enkrat. Po­zdravni zato, ker je povsem jasno, da se lahko posloviš od želene uvrstitve.

Kako prenašate poraze? Znani ste kot McEnroe kajaka.

[smeh] Tudi to se spreminja. Zadnje veslo sem polomil na olimpijskih igrah v Pekingu. Na letošnjem evropskem prvenstvu sem sam sebe presenetil, ko sem po napaki vseeno zvozil tudi preostala štiri vratca, pa tudi veslo je ostalo celo. Z leti se naučiš bolje obvladovati jezo in razočaranje. Zavedati se začneš, da ne moreš na vseh tekmah zmagati, da ni vedno vse odvisno samo od tebe. Sicer pa poraze prenašam dokaj slabo. Predvsem zaradi tega, ker premagam sam sebe. Sam sebi sem največji nasprotnik.

Zavedam se, da kadar normalno odpeljem, se mi vsaj za zdaj ne more nihče približati. V primeru neuspeha potrebujem svojih pet, deset minut. Da se pomirim sam s seboj, ker se vedno zavedam, da sem sam kriv – če so sodniki normalni – in moram to prebaviti. Takrat moram biti sam. Edina prava družba po tem sta moja punca in moj oče,
ker me poznata in natančno vesta, kako me pohendlat.

Kakšni so vaši cilji, medalje ali zmage?

Vedno samo zmage. Mogoče se to sliši naduto ali pompozno, vendar se trenutno počutim sposobnega zmagati vsako tekmo. Ko se bo to spremenilo, bom spremenil tudi cilje. Vedno si postavljam realne cilje, in to je moja trenutna realnost.

Koliko je dopinga v kajaku na divjih vodah? Kako zoprne so doping kontrole?

Praktično ga ni. Pa tudi pomagal ne bi kaj dosti. Nič na svetu ti ne pomaga, če zamudiš val. Če nimaš občutka, ti ne pomaga nobena fizična moč. Spom­nim se, da so pri uporabi dopinga na­zadnje dobili kajakaše iz Vzhodne Nem­čije. Sicer pa nas kar dosti redno testi­rajo, sploh če si v programu ADAMS, če si svetovni prvak, ko moraš oddajati natančen plan za prihodnje tri mesece. Sam postopek oddajanja urina je dokaj zoprn, saj te na stranišče spremlja predstavnik protidopinške agencije. Pred njim se moraš sleči in opraviti malo potrebo. Ponekod je celo tako, da je soba, v kateri se opravlja mala potreba, v celoti obdana z ogledali.

Koliko, če sploh, slišite navijanje med tekmo?

Včasih navijačev sploh nisem slišal, zdaj pa je povsem odvisno. Kdaj jih slišim, drugič spet ne. S tem se sploh ne ukvarjam, ker sem med tekmo popolnoma zbran. Če pa navijanje slišim, ga ne slišim razločno, kaj šele, da bi lahko razločil posamezne glasove ali vzklike.

Znani ste kot izjemno tehnično podkovan kajakaš. Koliko kopirajo vašo tehniko?

Res je, tu lahko samo potrkam. Očit­no sem to dobil z geni, predvsem pa sem to nadgradil s treningom. Vem, da konkurenti preučujejo moj slog vožnje oziroma mojo tehniko. Lahko me sicer poskušajo posnemati, vendar to nikoli ni dobro. Marsikatero stvar oziroma gib namreč naredim, pa sploh ni videti, da ga naredim. Nemogoče je tudi vedeti, kako močno držim veslo, kako močno zaveslam, kaj delam z nogami. Konkurentje lahko tako popolnoma posnemajo mojo linijo, vedar jim to kaj dosti ne pomaga, saj je ključno vprašanje, kako vožnjo tehnično izvesti. Vsak tekmovalec ima določene predispozicije, ki jih mora razviti do vrhunskosti, če želi uspeti. Jasno, da se od drugih česa naučiš, vendar moraš izkoristiti predvsem to, kar ti je dano. Samo kopiranje je garancija, da se boš izgubil.

Včasih se zdi, da je vaš šport prevelika loterija, v kateri dobitne številke žrebajo sodniki.

Prvo področje, ki nujno potrebuje spremembe, je tehnična pomoč sodnikom v obliki kamer na vratcih, ki bi natančno beležile morebitne napake tekmovalcev in tako zagotovile sodnikom ustrez­no tehnično pomoč. Povsem jasno je, da se sodniki motijo. Še posebno po celem dnevu buljenja v vratca. Takšna tehnološka rešitev sploh ni draga in zagotav­lja pravičnost tekmovanja. Ne nazadnje jo poznajo v številnih drugih športih. Pri nas pa o tem nočejo niti slišati. Na minulem evropskem prvenstvu niti enemu protestu ni bilo ugodeno, kar je smešno. Meni so denimo v prvi vožnji dodelili kazenski pribitek zaradi domnevnega dotika, čeprav je z uradnega videa [kamere, ki snema ob progi] povsem jasno, da dotika ni bilo. Vseeno protestu ni bilo ugodeno.

Kaj bi bilo treba storiti, da se to spremeni?

Ne vem, res ne vem. Na takšne anomalije v sistemu tekmovalci opozarjamo že vrsto let, a brez uspeha. Tudi zadnji pred­log za uvedbo tehnologije je pri vodilnih naletel na gluha ušesa. Mednarodna kajakaška zveza celo povsem sama, brez sodelovanja tekmovalcev in nacionalnih zvez, tik pred velikimi tekmovanji spreminja pravila. Jasno, na slabše za tekmovalce. In tudi tukaj ne moremo nič.Zato je francoski kolega Lefevre na minulem evropskem prvenstvu bojkotiral podelitev medalje in pozneje povedal, da je to naredil zato, ker ne more sprejeti medalje iz rok predsednika Mednarodne kajakaške zveze, osebe, ki uničuje ta šport. Vendar se žal še kar nekaj časa ne bo nič spremenilo.

Za napredek športa bi bilo nujno, da bi prisluhnili tudi športnikom, ki najbolj vemo, kaj bi se dalo urediti v športnotekmovalnem smislu. Sicer pa ne vem, kakšni vzvodi, razen bojkota tekem, so nam na voljo. Vendar je jasno, da je to skrajno sredstvo, ki bi ga bilo zelo težko doseči med vsemi tekmovalci. Mogoče samo bojkot finalne vožnje, vendar bi tudi tukaj bilo skorajda nemogoče doseči soglasje med finalisti. Tako nas je nekaj posameznikov, ki se borimo za spremembe, a smo žal brez močnejše podpore sotekmovalcev, kar pomeni, da se nas ne sliši dovolj.

Je mogoče s kajakom zaslužiti ali zgolj preživeti?

Vse pove dejstvo, da sem za osvojitev prvega mesta v svetovnem pokalu od Medarodne kajakaške zveze prejel štiri tisoč evrov. Za zmago na posamični tekmi pa dobiš kolajno in šopek. V takem sistemu je težko govoriti o profesionalizmu. Mene rešujeta predvsem Slovenska vojska in Red Bull.

Kako se motivirate za vse tekme v sezoni?

V svetovnem pokalu sem debitiral pred desetimi leti. V tem času se je nabralo ogromno tekem, razočaranj in uspehov. Zato pred tekmami ni več kakšne posebne treme, ne zatresejo se več roke. Dosti so k temu pripomogle olimpijske igre. Ko namreč enkrat občutiš vso veličino tega dogodka, so vse druge tekme le še stopnica na poti do nove olimpijade. Dodatno težo ji daje še sistem kvalifikaciji in dejstvo, da se zgodi le na vsaka štiri leta. Ko potem prideš na tekmo svetovnega pokala, je to le še ena navadna tekma. Sicer pa se trudim gledati na to, da je vse le tekma.

Ne glede na to, ali gre za olimpijske igre, svetovno, evropsko prvenstvo ali le svetovni pokal. Na vseh tekmah je treba v čim krajšem času priti na cilj brez napake. In to je to. Na tekmo je treba iti z mislijo, da lahko ostaneš na istem ali kaj pridobiš. Zgubiti ne moreš ničesar, saj ni nič vnaprej podarjenega. Za tiste tekme, ki si jih postavim kot cilj v sezoni, se bom maksimalno napsihiral. Ne moreš se nam­reč 100-odstotno psihološko pripraviti na vseh 15 tekem v sezoni.

Čemu se pred tekmo ne odpoveste?

Samo eno uro pred startom imam svoj program, sicer nič posebnega. Ta ena ura je pa moja. Vedno poslušam isto glasbo. Tudi ogrevat se grem vedno ob istem času, kakšna minuta gor ali dol, vendar ne več kot minuta. [smeh] In, ja, na dan finala imam vedno iste gate. [smeh] Sedaj poskušam še nekaj drugega, bomo videli. Vse omenjeno je povsem samoumevno, spontano in ne na način, da bi me obremenjevalo.

Ste eden redkih slovenskih vrhunskih športnikov, ki so člani Red Bullove ekipe. Kaj to pomeni?

To zame pomeni enako, kot da bi zadel na lotu. V veliko čast si štejem, da sem postal del Red Bullove družine, še preden sem osvojil naslov svetovnega in evropskega prvaka, in se tako pridružil imenom, kot sta Lindsey Vonn in Sebastian Vettel. V tej športni družini čisto nič ni prepuščeno naključju. Vse je na izjem­no profesionalni ravni. Ne gre zgolj za sponzorstvo, ampak za celostno podpo­ro športniku. In predvsem to je tisto, kar športnik v času svoje kariere najbolj potrebuje.

Torej imate dostop do vseh ekip, tekmovanj pod njihovim okriljem?

Tako je. Vse, kar moram narediti, je le, da sporočim, katerega dogodka bi se želel udeležiti. Za vso logistiko poskrbijo oni. Predvsem pa se do nas obnašajo zelo spoštljivo in nam na vsakem koraku izkazujejo spoštovanje. Nič pretiranega. Vendar se počutiš posebnega.

Koliko imajo drugi slovenski tekmovalci, predvsem mlajši, od tega, da je njihov kolega v samem svetovnem kajakaškem vrhu?

Uf, bistveno manj kot v tujini. Kadar sem denimo v Avstraliji na pripravah, me tamkajšnji tekmovalci vedno sprašujejo, ali lahko naredimo kakšen trening skupaj. Enako velja za tujce, ki prihajajo trenirat v Tacen. Medtem ko se pri slovenskih tekmovalcih kaj podobnega ne zgodi. Enostavno ne izkoristijo vseh mož­nosti. Ne vem, zakaj. Zase vem, da bi si predvsem kot mulec želel čim več trenirati z nekom, ki je bil svetovni prvak. Čim več absorbirati. Imajo torej vse na dlani, pa tega ne izkoristijo.

TEKST Blaž bocar, FOTO Samo Vidic/ Red Bull Content Pool

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel