Peter Vilfan: Nikoli nisem bil tiho, vedno sem povedal to, kar sem mislil

Danes 45-letni Peter Vilfan je najverjetneje – to pišem, zavedajoč se neustreznosti medgeneracijskih primerjav – najboljši slovenski košarkar vseh časov. V Manili leta 1978 je z Jugoslavijo postal svetovni prvak, nato bil z isto ekipo leta 1981 drugi in dve leti poprej tretji na evropskem prvenstvu. Igral je za tako slovita jugoslovanska kluba, kot sta bila Jugoplastika in Partizan (s 1006 koši v sezoni '86–'87 je še vedno rekorder tega beograjskega kluba, boljši celo od slovitega Dalipagića), in seveda tudi za Olimpijo, na katero ima zanimive spomine, ki nam jih je brez dlake na jeziku rad zaupal v daljšem, sproščenem pogovoru.

In seveda, Peter Vilfan – njegove zgodbe so tako zanimive, da smo namesto njih raje skrajšali tale uvod – je tisti igralec, zaradi katerega je jugoslovanska reprezentanca na EP v Franciji leta 1983 uprizorila najveličastnejši pretep v zgodovini košarke te preminule države, in tisti košarkar, ki je sodniku na tekmi med Olimpijo in Partizanom pokazal rit. Pred kratkim se je sam predlagal za Bloudkovo nagrado, največje priznanje, ki ga država Slovenija podeli svojim športnikom, in sicer v vseh treh kategorijah: za vrhunski športni dosežek, za življenjsko delo in za prispevek k napredku slovenskega športa. Predrznost pa taka! Nagrade seveda ni dobil.

Takšna predrzna samozavest ni ravno značilna za »skromne« Slovence?

Vedno sem bil velik Slovenec, pravi Slovenec, tipičen pa nikoli. Žena je najboljši barometer tega, kaj lahko naredim in česa ne bi smel. Spremlja me že 25 let, ve vse o športu, vse o košarki, vse o tem, kaj se je dogajalo v jugoslovanskem in slovenskem športu in zmeraj, ko mi pade na pamet kakšna nora ideja, jo najprej zaupam njej.

Potem mi ponavadi odgovori: »To ne, niti slučajno!« ali »Daj, raje malo počakaj in razmisli.« Tokrat pa je bila takoj za. Pogovoril sem se še s prijatelji, z ljudmi iz športa, takimi, ki nekaj pomenijo, in moram reči, da sem dobil enotno podporo. Vsi govorijo o tem, da je treba krivice popravljati, ne? Dobro, popravljajo jih v politiki pa ne vem še kje, ampak dobro bi jih bilo popraviti tudi v športu.

Od kod pravzaprav izvira vaša samozavest? Z desnega brega Drave, iz delavskega Tabora, iz družine?

To vprašanje je prav zanimivo. Velikokrat se pogovarjam s prijatelji, tudi z domačimi … Od kod meni, ki prihajam iz okolja, ki ni ravno stimulativno, iz tega, kakor ste rekli, delavskega dela Maribora, to prepričanje vase. Tudi vsa moja družina izhaja iz takega okolja, od šestega leta sva celo živela sama z mamo, težko sva se tista leta prebijala skozi življenje.

Ampak v tistem trenutku, ko sem začel igrati košarko, se je v meni pojavila neverjetna želja in prepričanje ter samozavest, da mi bo uspelo. Za današnje razmere sem začel dokaj pozno igrati košarko, ampak sem kljub temu vedel, bil milijonprocentno prepričan, ne samo to, da bom igral košarko, ampak da bom od nje živel in da bom z njo nekaj dosegel.

Resneje ste košarko začeli igrati za današnje razmere precej pozno, pri enajstih, a je potem, če se ne motim, vaš talent izjemno hitro eksplodiral?

Prišel sem na prvi trening pionirjev in sem že poznal desni dvokorak, levega pa še ne. Po dveh, treh treningih sem bil že v ekipi, igral že na tekmah, levega dvokoraka pa še vedno nisem obvladal, vse sem reševal z desnim, in bil kljub temu skoraj v trenutku med najboljšimi. In potem je šlo vse strašno hitro naprej.

Že po dveh letih treniranja sem se prebil v kadetsko ekipo, igral na prvih tekmah že tudi za mladince in bil eden redkih, če ne edini sploh, ki je še igral zadnje leto za pionirje, isto leto vse tekme za kadete in mladince in bil že na članskih treningih. Pri še ne dopolnjenih petnajstih letih sem bil že v članski ekipi pri trenerju Kumerju.

Kako visoki ste bili takrat?

Najbolj sem zrasel med zadnjim razredom osemletke in prvim letnikom srednje šole oziroma iz prvega v drugi letnik srednje šole, in to za 19 centimetrov. Z metra dvainsedemdeset sem se potegnil do višine, ki jo imam zdaj, se pravi okrog meter devetdeset. Ko sem bil na dijaškem sistematskem pregledu, sem bil strašno suh – vso osnovno šolo so mi govorili, da sem podhranjen in da moram več jesti – in so najprej preverili karton, ali drži, da sem zrasel za toliko. Pa je držalo, ker sem imel vse hlače nad gležnji, katastrofa.

Zdravnica je rekla – takrat sem že igral v kadetskih selekcijah Slovenije in Jugoslavije: »Ja, fant, ti bi se pa moral ukvarjati s kakšnim športom.« Vsi moji so se smejali, pa ji pravim: »A košarka bi bila v redu?« »Ja, dobro, če ni drugega,« je rekla, »ampak lahko bi bilo kakšno plavanje ali atletika, da bi se malo razvil.« Fizično sem bil res inferioren, ampak imel sem pa nekatere vrline – strašno eksplozivnost, strašen, prirojen skok, pa ne vem od koga in zakaj.

In samozavest?

Ja, in lahko jo ponazorim z zgodbo. Ko sem petnajstleten prišel v člansko ekipo, smo igrali tekmo proti Vrhniki v republiški ligi na zunanjem igrišču. Tekma je bila odločilna za uvrstitev v takratno prvo B-ligo oziroma drugo jugoslovansko ligo, ki je bila strašno močna, segala je do Zagreba, Beograda, Novega Sada … pravo tekmovanje, za Maribor fenomenalno. No, in do konca te odločilne tekme z Vrhniko je ostalo devet sekund, točka prednosti za Vrhniko, mi smo imeli žogo in time out, vsi naši ključni igralci pa po pet favlov.

Trener Kumer me pokliče: »Pridi sem, mali!« In me da not in začne govoriti, kako bomo odigrali napad. Stal sem ob strani in jih gledal. Prisežem, vedel sem, da bom tako ali tako jaz vrgel na koš, kaj se sploh oni pogovarjajo. (smeh) Žoga je šla v igro na levi strani, zato mi je trener rekel: »Idi čisto na desno stran, v kot, in tam stoj in ne mrdaj!« »Ja, ja, v redu.«

Potem seveda presing, gužva, nihče ni mogel do žoge, jaz sem pritekel, in ker je igralec, ki jo je podajal iz avta, moral nekomu vreči, sicer bi jo po petih sekundah izgubil, mi jo je vrgel. Jaz en dribling, dva driblinga in se znajdem na vrhu rakete, tam, kjer je danes trojka. Nisem imel več kaj narediti, do konca sta ostali še dve sekundi – in sem jo preprosto vrgel in zadel od table. Nikoli ne ciljaš v tablo, ampak jaz sem zadel, in to v zadnji sekundi.

In tja seveda niste ciljali?

Ne, ah, kje. In smo zmagali, gledalci so vdrli na igrišče, trener Kumer je vstal – bil je ogromen, meter sedemindevetdeset in kakih 130, 140 kilogramov – in začel teči za mano, jaz pa bežati pred njim, strah me je bilo. In potem je v zatulil: »Jeeebenti …« se ustavil in dokončal: »Pridi sem, da te kušnem!«

Vaše dobre igre so kmalu opazili tudi drugi. V Maribor si vas je prišel ogledat tudi Aleksander Nikolić, sloviti tvorec uspehov jugoslovanske reprezentance.

Takrat je bil v Jugoslaviji strašno dobro organiziran sistem opazovanja mladih igralcev, temu bi danes rekli »scouting«. Košarkarska zveza Jugoslavije je bila fenomenalno organizirana, ena najbolje organiziranih zvez v Evropi in na svetu. Če se je pojavil v Mariboru, v Bitoli ali ne vem kje igralec, star petnajst, šestnajst let, ki je bil dober, so takoj izvedeli zanj.

Aleksander Nikolić si je prišel v Maribor ogledat tekmo prve B-lige, potem so šli funkcionarji z njim na večerjo v hotel Orel in čez eno uro so me poklicali, naj še sam pridem tja za deset minut. Nikolić mi je rekel, kaj naj delam in da bom, če bo odvisno od njega, v reprezentanci ne glede na to, ali bom igral pri drugo- ali prvoligašu. In res sem ostal še eno leto v Mariboru in kljub temu igral v reprezentanci. Najprej seveda mladinski. Mislim, da je pred menoj to uspelo samo še Ivu Daneuu.

Kmalu zatem ste se prebili tudi v člansko reprezentančno ekipo in tam naleteli na legende jugoslovanske košarke – Čosića, Dalipagića, Kičanovića, Slavnića, Delibašića … Vsi, ki smo dali skozi jugovojsko, vemo, kako so stari džombe sprejemali novince, gušterje, fazane. Ste imeli kaj začetnih težav z iskanjem svojega prostora pod soncem?

To so bili vrhunski igralci, a tudi vrhunske osebnosti. Seveda so te najprej vrgli, kakor smo rekli, v mašino, da so videli, kako se odzivaš, ali si se sposoben upreti in tako naprej. Najboljšo tovrstno zgodbo imam iz Poreča, kjer smo trenirali v hotelu Diamant. To je bila ena mojih prvih reprezentančnih sezon, '76–'77. Na treningu sem pokrival Kičanovića, grem v prodor in favl, naslednjič v prodor in spet udarec, grem tretjič v prodor, me nasadi s kolenom …

Jaz pa najmlajši. No, naslednjič gre v prodor Kičanović in sem ga tako nasadil s kolenom, da so ga odpeljali v sobo, kjer je ostal dva dni s poškodovano mišico nad kolenom. Takrat ni bilo nič, malo sem pa le cvikal, kaj bo na večerji. Pripeljejo tja Kičanovića z ledom na nogi, vsi so tiho, le Slavnić, ki je bil njegov cimer, pravi: »Kičo, pozdravi ga, jebote!« Potem se je Slavnić oglasil še pri meni: »Dobro je, mali.« In rekel drugim: »Pravi je.« In je bila zadeva razčiščena.

Nobene zamere?

Ne, nobene. Jaz sem imel prav. Zakaj je bil on takrat nerazpoložen in me je trikrat udaril? Takrat sem bil sprejet mednje in nikoli več nisem imel težav. Kakor da bi bil med njimi že deset let. Nikoli ni bilo več kakršnegakoli poskusa diskreditacije ali neupoštevanja. Poznam pa igralce, ki so imeli velike težave z uveljavljanjem, preprosto zato, ker niso znali odgovoriti tako samozavestno.

In kdo je bil neformalni vodja te slavne skupine?

To je bilo pa zanimivo, ja. V zvezi s tem obstaja zgodba, ki je ljudje sploh ne poznajo. Deset let sem igral v jugoslovanski reprezentanci, od tega osem let, ko Kičanović in Dalipagić sploh nista govorila med seboj. Bila sta največja možna rivala in edina, ki sta to rivalstvo nosila tudi z igrišča. Na igrišču je bil pa to najbrž najboljši tandem, kar jih je v amaterski košarki sploh kdaj bilo. Jaz sem se dobro razumel z obema, z vsemi pravzaprav. Kot Slovenec sem imel zanimivo vlogo, bil sem drugačen.

Slavnić me je na začetku klical mirni, ker sem bil bolj tih in sem samo opazoval. No, ampak potem, ko sem onesposobil Kičanovića in naredil še nekaj podobnih reči, me je poimenoval mirni ludak, v pozitivnem smislu. V nekem smislu sem bil povezovalec in zato sem veliko izvedel, česar drugi niso. Nekaj mi je povedal Kičanović, nekaj Dalipagić, nekaj Slavnić … No, in na moje vprašanje, kako je prišlo do tega njunega rivalstva in kako to, da na igrišču kljub temu shajata, sem izvedel, da izhaja še iz Partizana, z medsebojnega tekmovanja in dokazovanja.

Kičanović mi je rekel: »Glej, če ne morem sam dati koša, bom podal Dalipagiću, ker vem, da ga bo on dal, kar je spet dobro zame. Kaj naj pa drugega naredim? Veš, da mu bom podal. To, da se ne pogovarjam z njim, je pa druga stvar.« Neformalni vodja? Čosić je bil ta, ki so ga vsi spoštovali. On je bil že v reprezentanci, ko sta tja prišla Dalipagić in Kičanović, potem je prišel še Delibašić, pa Slavnić, pa potem Jerkov, mi …

On je vse vpeljal in je bil zato eden od vodij, čeprav je bil zaradi svoje mormonske vere spet malo drugačen, ampak njega so prav gotovo upoštevali. Potem se je ta vloga razdelila med Kičanovića, Dalipagića, Slavnića in še Delibašića. Težko je opisati, kako jim je sploh uspelo shajati skupaj. Vsak med njimi je bil namreč prepričan, da je glavni, in vsak se je tako tudi obnašal v vsakem trenutku. Ampak med seboj so se pa upoštevali.

Kako se je Čosićevo mormonstvo kazalo navzven?

Bilo je ogromno šal na njegov račun in sprejemal jih je z veliko toleranco. Kazalo pa se je v obredih. Ob nedeljah ni ne treniral ne igral, v Manili na svetovnem prvenstvu 1978 je pri tridesetih stopinjah in stoodstotni vlagi hodil okrog v obleki s kravato in v beli srajci, opravljal je predpisane obrede. In če smo bili v letalu, je odšel in to storil na stranišču.

Nekoč nam je to razložil, da je pač v nekem trenutku srečal boga, da ga je začutil ... Slavnić ga je še naprej zbadal: »Dobro, Krešo, ampak, daj, povej nam, no, kako si ga začutil, od kod si ga začutil, kako je prišel vate?« Čosićevi odgovori so bili zmeraj zanimivi. Takrat mu je rekel: »Gledaj, kako ja tebi da objasnim, šta je slano, kad ti sol nikad probo nisi?«

Zanimivo je še to, da je bil Čosić, preden je stopil v mormonsko vero, eden največjih, če uporabim milo besedo, veseljakov, kar jih je bilo. Do osemnajstega leta je bil že zvezda, v tistih letih, ko so v Jugoslaviji vozili fičke, je imel že audija 200, potem pa pri 22 letih kar naenkrat totalna sprememba.

Od vseh vaših velikih tekmovanj se je mnogim najbolj vtisnilo v spomin evropsko prvenstvo v Franciji leta 1983 in sloviti pretep z Italijani. Kako se je to zgodilo? Menda ta pretep ni bil edini na tistem tekmovanju?

Generacija igralcev, ki je takrat sestavljala jugoslovansko reprezentanco, Kičanović, Slavnić, Dalipagić … je šla že proti koncu svoje športne poti, vsi so jo že po malem končevali. Trener je bil Djerdja. In kot trener – ob vsem spoštovanju do njegove kariere – je bil katastrofa. Skozi vse priprave smo se bolj ali manj sprehajali po igriščih, malo trenirali. Sicer smo vsa leta ogromno trenirali, res garali. Takrat pa ne in smo prišli tja nepripravljeni.

Prvo tekmo smo igrali z Grki in jih premagali za eno točko, s tem da smo na koncu favlirali Galisa. Kar pometli smo ga po tleh, pa tega sodniki niso piskali. Okej, smo se izvlekli, normalno, vsaka ekipa ima kakšno krizno tekmo na prvenstvu, gremo dalje. Gremo proti slačilnicam, kjer je na hodniku stal neki Grk, jezen, seveda, zapela sta se s Slavnićem in že je bil tu splošni pretep. Prava makjaža, šele varnostniki so nas spravili narazen.

Naslednji dan smo igrali s Španci in izgubili. Nervoza je bila že na višku. Na hodnikih podobna zgodba, prerivanje, spet je bil Slavnić blizu. No, in potem tekma z Italijo. Avtobus, ki nas je pripeljal do dvorane, je moral ustaviti dvesto metrov pred njo, potem pa smo šli skozi kordon policije do slačilnice. Tista tekma je bila potem po televiziji. Najprej je Bonamico razbil Kičanovića, ga resno poškodoval in Kičanović do konca prvenstva ni več igral. Potem je bilo še nekaj malenkosti, kulminiralo je pa vse skupaj takrat, ko je Dražen Petrović v neki akciji padel na tla. Jaz sem se postavil zraven njega, ker so bili Italijani besni in so domnevali, da blefira. Pritekel je Meneghin, me zgrabil za lase in začel se je splošni pretep.

To moram priznati: prvič v zgodovini smo dobili tekmo, pa ne vem, ali smo dali ali dobili več košev. Smešne scene. Kičanović in Slavnić sta stala na novinarskih mizah in brcala, sam sem padel čez eno od njih in podrl dva pisalna stroja, Grbović je pritekel na igrišče s škarjami. Na koncu je izpadlo vse kot burleska. Gledalci niso videli vsega, mi smo si dodatne posnetke ogledali pozneje v hotelu, in to skupaj z Italijani. Škoda, da je taka generacija končala na tak način.

Vas je bilo kaj strah, ko se je na vas spravil Meneghin?

Ne. Na igrišču me nikoli v življenju ni bilo strah. Bil sem igralec, ki je veliko prodiral pod koš, mnogokrat dobil nemogoče udarce od visokih, močnih igralcev, pa se nisem bal. Če bi bilo treba, bi se na igrišču stepel tudi s tistim največjim. Vedno sem si govoril: »Na igrišču mi nihče ne more nič.«

Vrnimo se k najstniškim letom in iskanjem močnejšega kluba, kot je bil Maribor. Po neki logiki bi vas morala posvojiti Olimpija, toda odšli ste v Split k Jugoplastiki?

Že leto dni pred mojim odhodom k Jugoplastiki so prišli do mene ljudje iz Olimpije z značilnim nastopom. Prišli so v Maribor, se pogovarjali s člani uprave, po koncu pogovora pa je nekdo prišel do mene in me potrepljal po ramenu: »Dobro je, Pero, v redu.« In odšel. Gledam jaz: »Kaj pa je temu človeku?« Oni so mislili, da so se vse dogovorili. Ko so me naslednjič poklicali iz Ljubljane, sem jim rekel, naj kar pozabijo na vse skupaj in da bodo, če bi kaj radi od mene, najprej govorili z menoj. In sem ostal v Mariboru.

Naslednje leto, ko sem bil že član A-reprezentance, se je vsa zgodba ponovila. Tokrat so se celo pogovarjali z menoj: »Kaj pa bi ti mel?« Moram reči, da sem imel zelo majhne zahteve, glede na tisto, kar so drugi zaslužili. Želel sem si spačka, pa ne bi bilo treba, da je nov. Zdel se mi je fajn, pa da se bom lahko, ko bom imel čas, iz Ljubljane odpeljal v Maribor. Pa neko sobo v Ljubljani. Za spačka niso hoteli niti slišati. Sobo pa skupaj z Ivanovićem. Sem rekel: »Hvala lepa!« In se nisem več pogovarjal z njimi.

Potem sta me pa Jugoplastikina igralca, kolega iz reprezentance, Jerkov in Krstulović povabila na kosilo. In smo se za najdaljšo mizo na svetu, tako se mi je zdela, sestali na eni strani še ne osemnajstletni jaz, na drugi pa šest, sedem ljudi iz takratnega najboljšega jugoslovanskega kluba. Najprej smo dve uri in pol sedeli in jedli. To je tista psihološka … Prideš, te pozdravijo, vsi so prijazni, se pogovarjajo s teboj o fuzbalu, o Hajduku, o Jugoplastiki, o košarki in ti sediš tam in te pacajo. Na mizi pa same morske stvari, jaz pa, priznam, do takrat v življenju nisem jedel školjk, škampov, še vedel nisem, kaj je to.

Kar se hrane tiče, sem bil zelo izbirčen, celo probleme sem imel z želodcem. Ampak sem dve uri in pol jedel vse, kar so oni jedli, in se delal, da to jem že vse življenje. Zmeraj sem počakal koga, da je začel jesti pred menoj, ker o škampih nisem imel pojma, kaj naj z njim. Pri prstacih se mi je malo dvignil želodec, ko sem jih zagledal. Saj, potem so bili dobri … No, na koncu smo se v desetih minutah vse zmenili. Postavil sem neke pogoje, dobre, sijajne pravzaprav za tiste jugoslovanske razmere, ampak če bi imel menedžerja, bi dobil desetkrat toliko.

Pri osemnajstih ste prvič v življenju prišli do večje vsote denarja. Ste imeli kaj težav z nenadno spremembo?

Zame je bila košarka prva in vse. Ta denar, OK, pojavil se je, pa nikoli prej ga nisem imel, ampak ni me bistveno spremenil, vsaj ne v tem smislu, da zaradi njega ne bi več treniral, ne bi igral, ne, moje razmišljanje je ostalo približno enako. Poznalo se je samo pri eni stvari. Takrat sem imel ogromno ponudb za igranje v Ameriki.

Poznal sem Georgea Ravellinga, ki je bil trener na Washington State University, in prek njega stalno ponudbo za igranje zanje. Bil sem eden redkih, ki je dobil šest letalskih kart, tako da bi lahko trikrat prišel in odšel, preden bi se sploh odločil, ali bom ostal tam. Če ne bi šel v Jugoplastiko, bi se zagotovo odločil za študij in igranje v Ameriki.

Verjamem tudi, da bi lahko igral v NBA, prepričan sem o tem. S tistimi preddispozicijami: belec, ki je tako skakal, kakor sem jaz, kar je tam strašno cenjeno. V Ameriki sem z jugoslovansko reprezentanco igral proti Jordanu, Larryju Birdu, Magicu Johnsonu ... V dvorani, recimo, kjer je bilo 20.000 gledalcev, sem šel z žogo v protinapad, v dvokorak, dva visoka centra, črnca sta skočila, žogo sem prenesel in jo na drugi strani koša zabil nazaj.

Cela dvorana je stala na nogah, frenetično ploskala, ker ljudje niso mogli verjeti, da se lahko pojavi od nekod neki belec, ki počne to, kar sicer počnejo samo črnci. Tisto leto, ko sem podpisal za Jugoplastiko, sem s tem klubom sodeloval na turnirju v Bologni, na katerem je bila tudi ekipa Washington State University in vso noč so me prepričevali, naj pridem, ampak to je pa bilo, ja. Zaslužil sem svoj prvi denar, ki je vplival na mojo odločitev, da se nikoli nisem odpravil tja.

NBA pri nas takrat ni bila tako popularna kot danes?

Ja, ampak jaz takrat o NBA seveda niti še nisem razmišljal, razmišljal sem o kolidžu. Takrat noben Evropejec ni mogel priti do NBA, če ni prej dal skozi univerzitetne košarke. To je bilo nepisano pravilo, ki se je spremenilo šele čez 15 let.

Po dveh sezonah pri Jugoplastiki je vendarle prišla na vrsto Olimpija in začetek vašega love – hate razmerja s tem klubom. So vas poiskali oni?

Ja. V drugi sezoni mojega igranja v Splitu so se že spomladi, ko je tam gostovala Olimpija, z ekipo pojavili tudi trije, štirje funkcionarji, med njimi oba pokojna, Ivo Štrakl in Ivo Zorčič: »A maš čas za eno kavo?« »Najbolj primerno ni,« sem rekel, ampak smo se dobili in so nakazali, da bi bil že čas, da se dobimo in zmenimo. Potem smo se dobili na Čatežu po zadnji tekmi sezone, tekmi s Cibono v Zagrebu.

Bili so prijazni, pogovarjali smo se in se dogovorili, da pridem k Olimpiji. In tam sem ostal do sezone '85–'86. Love – hate, ja, tako kot pravite. V tej moji zadnji sezoni smo se suvereno vrnili v prvo ligo, iz katere smo izpadli prejšnje leto zaradi različnih težav z igralci. Bil sem daleč najboljši igralec in strelec te sezone in sem se konec aprila oglasil v klubu, kjer mi Lorbek, ki je bil takrat sekretar, pravi: »Veš, Peter,« in gleda neke liste, »ti pa nisi več na spisku.« »Kako nisem več na spisku, ne razumem …« »Ja, veš, so se odločili uprava pa trener, pa to, da bomo šli malo na mlajše …« »Kako mlajše?« Še 27 let nisem bil star. In res, ni me bilo več v ekipi.

Brezposelni?

Ja, treniral sem na stranskih koših in tekal po Tivoliju. Kaj naj zdaj delam? Menedžerja nisem imel in sem čakal. In potem predzadnji dan prestopnega roka – takrat so bila pravila jasna: maja si prestopil in do naslednjega maja nisi mogel nikamor – zazvoni telefon in se oglasi Kičanović: »Bi ti prišel v Partizan?« »Daj, pokliči me čez deset minut,« sem rekel in stopil do žene v dnevni sobi, ki je, še preden sem lahko kaj rekel, vprašala: »A gremo kam?« Natočil sem dva viskija: »V Beograd.« »Prav,« je rekla.

Kako umazana je bila jugoliga?

Mislim, da bi velika večina igralcev, ki igra danes, kakih 70 odstotkov, pa ne samo v Sloveniji, ampak v večini evropskih ekip, v jugoligi težko igrala košarko in zaslužila z njo. Ta liga je bila, prvič, izjemno kakovostna, drugič, to je bila liga neverjetnih igralcev. Lahko si šel v Čačak k Borcu, ali v Titograd, ali v Skopje. Te ekipe so imele enega reprezentanta, mi z ekipo Jugoplastike pa polno reprezentantov, ampak ko smo zmagali v Čačku, smo metali brisače in bili že napol prvaki.

V tej ligi se je svašta dogajalo. Kičanović je rekel takole: »Na tekmi bom svojemu bratu, če bo treba, zlomil roko, potem mu bom pa priskrbel najboljšega zdravnika, da mu jo nazaj naštelajo.« Bilo je veliko tudi umazanih trikov, ampak tudi ti so del športa. Bilo je tudi nekaj drugih poskusov oviranja nasprotnikov. V Čačku so nad koš montirali ogromen ventilator. Ko si metal proste mete v drugem polčasu, je bil ventilator zmeraj vklopljen in je res mešal zrak. Vrhunska košarka, vrhunski igralci pa še vsi umazani štosi zraven.

In tudi veliko humorja?

V Sarajevu sem bil pri vojakih in zelo blizu dogovora, da postanem član Bosne. Potem iz tega sicer ni bilo nič, ampak navijači v Sarajevu so me oboževali. Na neki tekmi sem pokrival Delibašića, začela sva pa takole: prvih sedem metov je zadel on, prvih sedem zadel jaz in vmes mogoče še kdo drug tudi kakšnega. Nekoliko pozneje zgrešim svoj prvi met, Mirza zadene. In zdaj vsa dvorana, nekaj tisoč ljudi, začne peti pesmico: »E, naš Mirza, e, naš Mirza, nemoj tako, našem Peri nije lako.« Pa sem falil en sam met. Sredi tekme smo se ustavili in začeli režati.

Sloviti primer z Bobanom in slačenjem hlač pred sodnikom se je zgodil pa takole: z Bobanom sva bila v mladinskih reprezentancah vedno skupaj in na prvi tekmi končnice – igrali smo jo v Velenju, ker je bila Olimpija kaznovana – sem dal Partizanu 45 košev. In je rekel trener Čorović, da me bo pokrival Boban, ki je bil z 2,06 višji in dovolj hiter. In me drži, drži, jaz ga gledam in v nekem trenutku – res ne vem, zakaj – mu pravim: »Boban, a mi boš dal žogo nazaj, če ti jo dam?« On me gleda: »Pa, da.«

Ma, jok, igramo dalje. Naslednji napad, spet driblam na vrhu rakete: »Boban, ako ti dam, vratit češ mi je?« »Ma, da, sigurno.« Ne bo, ne. In tretjič pridem do njega, moji se odkrivajo: »Boban, očeš mi dat?« »Pa kad sam ti reko.« Jaz njemu: »Jelene ti tvoje?« Jelena je bila njegova hčerka. »Pa Jelene mi moje.« In ko je to rekel, sem mu dal žogo. In v tistem vsi njegovi v kontro, mahajo, moji vsi nazaj, midva sama na polovici in on mi vrne žogo. Dvorana polna ko šibica, vsi gledalci: »Uuuuu …« Sodnik Belegović iz Prištine zapiska in gre k zapisnikarski mizi. Grem za njim in: »Kaj je? Kaj se dogaja?« Se obrne in tehnična Vilfan, tehnična Petrović. »Zakaj tehnična?« »Zaradi omalovaževanja košarke.«

Toda problem je bil, da je bila to tretja tehnična Bobana Petrovića in da zaradi tega v finalu proti Bosni, ko nas bodo v polfinalu izločili, ne bo mogel igrati za naslov prvaka. In po tistem prerivanju – saj ne vem, ali bi to sploh povedal ali ne, ampak Playboy je prava revija za to – potegnem hlače dol, spodaj sem sicer imel en slip, vendar se ga na fotografijah sploh ne vidi, in rečem: »Pa kad me več jebeš, onda me i naguzi.« Še ena tehnična in konec.

Kmalu zatem so imeli na TV Slovenija okroglo mizo na temo deviantni pojavi v športu. Na tapeti smo bili: jaz, pa jaz še celo najmanj – pred kratkim sem si namreč ogledal posnetek te oddaje –, Primož Ulaga, ker ni hotel skakati na velikanki, in neki nogometaši … No, leta 2000 so v Jugoslaviji izbirali deset naj športnih potez stoletja in z Bobanom sva se uvrstila med teh deset. Šport mora biti šov. Na šport ne gledam na vulgaren način. Tudi če nekdo pokaže rit, ni nujno, da je to vulgarno in primitivno.

Bili ste temperamentni, priznavate, da celo ekscesni igralec. Se vam ne zdi, da je mogoče tudi to vplivalo na vaše odhode iz Olimpije?

Absolutno. Dejstvo je, da nikoli nisem bil tiho, da sem vedno povedal to, kar sem mislil. Če so mi iz uprave poskušali z nekimi štosi nekaj povedati in si izmišljevati, kar sicer so počeli in še danes počno, sem lepo odkrito povedal, da mene – ne. Ena od stvari, ki je bila zame zakon, je bila pogodba. Splitska Jugoplastika je bila, recimo, vrhunsko profesionalno organiziran klub, kjer je vse teklo. Jugoplastika in Partizan sta kluba, ki sta organizirana na nivoju Reala iz Madrida, v njih ni ene stvari, ki bi bila prepuščena slučaju. Tam si razmišljal samo o igranju.

Dve leti v Splitu sem razmišljal samo o tem, kako jesti, spati, trenirati in igrati, nič drugega. Potem pridem pa sem in se srečujem s stotimi majhnimi problemi. In sem se vedno postavil zase. Lahko povem primer: v pogodbi je pisalo, da je izplačilo takrat in takrat, ga ni bilo, namesto tega: »Ja, veš …« Preprosto, dal sem jim vizitko, šel po ženo in sva se odpeljala na Ptuj k njenim, bil tam lepo na bazenu, malo tekal in počakal na to, da so me čez deset dni poklicali: »Je že tu.« Sem vprašal: »Sem naredil kaj narobe?« »Ne,« so rekli, »saj imaš prav.«

Prav že, toda radi te nimajo zaradi tega. Bil sem drugačen, preprosto drugačen. Vem, da me nekateri soigralci niso marali, ampak tega nisem razumel. Če nisem dal trideset ali štirideset točk na tekmo, oni niso nič zaslužili. Sam sem spoštoval vsakogar, ki je dal toliko in s tem še meni nekaj prinesel v žep. Ampak tu so prevladovali neki drugi interesi. Recimo, ko sem prišel iz Splita, sem na enem od prvih treningov na glas zakričal na nekoga. Po treningu me pokliče k sebi nekdo iz uprave in pravi: »Poslušaj, Peter, malo bolj pazljiv boš moral biti.« Ga gledam: »Kaj sem pa naredil?« »Veš, to, ko si zakričal, pa to … Tu smo Slovenci, pa nismo navajeni …«

Če to primerjam s Partizanom: prvi trening, tam Djordjević, Obradović, Zorkić, branilci, odlična ekipa, ki sem jih vse poznal že od prej, prijatelji med seboj, ampak ko se je začel trening, ostro, na polno, zdrli so se drug na drugega … »Pa, ljudje,« sem rekel, »v slačilnici bo pokol.« Pridem v slačilnico, čakam, kaj bo – nič. »Pero, greš z nami?« To je to, to je šport, stresen, ekscesen, moraš reagirati. Tam sem bil najbolj miren, tu so mi pa rekli … Zgodba z Olimpijo se je potem ponovila še dvakrat, z Jelovcem in s Sagadinom.

Omenjate jugoslovansko reprezentanco in Jugoplastiko ter Partizana kot zgled profesionalizma, Olimpijo pa kot 'balkan'?

V nekaterih stvareh je bila veliko slabše, neprimerljivo slabše organiziran klub. V tem smislu ja.

Je zdaj v Olimpiji kaj bolje?

Ne vem, težko rečem. Zadnjih sedem, osem let z njimi praktično nisem imel kontakta. Žena je bila zadnjič na poslovilni tekmi Slavka Kotnika po sedmih letih prvič v Tivoliju. In to zato, ker so me pred sedmimi leti, na tekmi Olimpija – Panatinaikos, vrgli iz dvorane. Pridem tja z ženo in hčerjo, pa mi vratar pravi s solzami v očeh: »Mene je tako sram, ampak ne smem vas spustiti v dvorano.«

Žena in hči sta šli v dvorano, jaz pa v poletni bife, kjer je dal natakar na šank steklenico viskija in smo ga spili, tekmo pa gledali po televiziji. Moja žena in hči, žena sploh, je bila na vsaki moji tekmi. V naši družini smo spoštovali to, kar sem počel in od česar smo navsezadnje živeli. Če smo igrali s Škofljico, je bila na tekmi, in če smo igrali z Realom, je bila na tekmi. In je rekla: »Tako dolgo ne bom šla v halo Tivoli, dokler spet ne bova imela tistih sedežev tam pod koši.« Letošnje vodstvo nas je povabilo, prvič po sedmih letih sem dobil stalne karte.

Od vseh vaših sporov je najbolj svež tisti s Sagadinom. Kje so njegove korenine?

Sagadin je odličen trener, vendar mislim, da bi on moral biti samo trener. Lahko opišem pogovor, ki bo veliko povedal o odnosu med trenerjem in igralcem oziroma o Sagadinovem odnosu do igralcev. Sedela sva s Sagadinom in se pogovarjala. Pravi on: »Mi te potrebujemo, igral boš, ponujamo ti triletno pogodbo.« »OK,« pravim, »bom končal kariero v Olimpiji, sijajno.« »Igral boš pet ali pa štirideset minut, odvisno, koliko bom ocenil, da je treba.« »Ja, seveda, ti si trener, o tem se nama sploh ni treba pogovarjati.« Vse to razčistiva, nakar pravi Sagadin: »Tako, zdaj se morava pa samo še dogovoriti, koliko boš za to dobil.« Zdaj ga jaz gledam in pravim: »O tem se pa midva ne bova pogovarjala.« »Kako misliš, da se ne bova pogovarjala?« »O tem se bom pogovarjal z direktorjem, menedžerjem … ne pa s trenerjem,« sem rekel. »Ja, ja, pa to ne gre, pri nas je navada …«

»Glej,« sem rekel, »izplačilo mora biti 15. decembra, recimo, in ne bo denarja. V športu se dogaja, tudi v svetovnih klubih se zamuja z izplačilom. Ampak če s tem ne bom zadovoljen, bom to tebi rekel na treningu, midva bova v konfliktu. Če pa se bom o tem dogovoril z direktorjem, s predsednikom, menedžerjem, kakor je normalno, ti na treningu ne bom nič očital.« In takoj sva bila v sporu. Ampak zakaj v sporu? Ker sem zahteval nekaj normalnega. Končalo se je tako, da je on meni oktobra leta 1992 preprosto rekel: »Ne potrebujem te več.« Jaz pa poln moči, sijajno sem treniral, prvič v življenju sem opravil proces treninga z utežmi.

Zakaj? Samo zaradi tega spora?

To je zelo preprosto. Sagadin je človek, ki ne prenese igralca, ki bi bil drugačen, ne daj bože, da bi bil zvezdnik. Saj lahko pogledamo samo Olimpijo v zadnjih petih, šestih let. S Sanijem Bečirovićem je zelo podobna zgodba. Sani bi še mirno ostal leto dni v Olimpiji, ampak mi smo vedeli že novembra leto pred tem, da bo šel, ker je Sagadinu zrasel čez glavo. Pa ne da bi bilo to kaj slabega. Vsi veliki igralci zrasejo čez glavo svojim trenerjem.

Sagadin je absolutist in v tisti situaciji, kakršna je bila v nekem obdobju v Sloveniji, si je on začel domišljati, da je največja zvezda, kar je popolnoma zgrešeno. Prepričan sem, da od 4500 ljudi, ki pridejo na tekmo, nihče ne gleda Sagadina, razen mogoče njegove familije. Primer, recimo: vsako leto se dela predstavitvena brošura Olimpije in eno leto so morali to brošuro vreči stran, ker ni bila njegova slika na prvi strani. To je skregano z logiko, prvi so vedno igralci. In to sem vedno povedal.

Svoje odločitve ste, tako ste večkrat sami rekli, sprejemali v hipu, instinktivno. Je bila taka tudi ta, da sprejmete mesto trenerja pri Olimpiji?

Res je, odločitve sem sprejemal v trenutku. V glavnem so bile dobre in za redke mi je žal. Za to mi je. Ampak zadeva je bila naslednja. Mene so oziroma me je poklical pokojni Ivo Zorčič, ki je bil potem direktor kluba: »Peter, poslušaj, mi se pogovarjamo, iščemo domačega človeka in ti si zmeraj govoril, da bi rad bil pri Olimpiji, da bi rad delal.« To je že res, da sem govoril, da bi rad delal, ampak sem zmeraj tudi dodal, da ne bi bil rad trener, mene to res ni nikoli zanimalo.

In sem rekel: »Glej, Ivo, ne pride v poštev.« Čez pol ure spet telefon: »Peter, pridi sem, da vsaj sedemo, premisli.« »Nima smisla,« sem rekel, »ampak naj bo, se dobimo v ponedeljek.« Čez pol ure spet telefon: »Poslušaj, tu je zbranih toliko ljudi, pridi sem, pa da vidimo.« OK, pridem v halo Tivoli, kjer je bilo res zbranih deset, petnajst ljudi, takih in drugačnih, vplivnih, dobrih, sposobnih in ne vem kaj vse, in moram reči, da so me pripeljali v situacijo … In to priznam, čeprav sem zmeraj govoril, da bom storil tisto, kar sam hočem. Takrat se nisem mogel drugače odločiti. In sem rekel: »V redu.«

Sagadin vas je takrat obtožil, da ste skupaj z novinarjema Stanetom Trbovcem in Miho Žibratom načrtno spodkopavali njegov položaj pri Olimpiji.

To je zgodba, povezana s komentiranjem iger Olimpije tistega leta. Olimpija je normalno osvajala domače naslove, pokalne naslove in tu se je dalo nekako okrog prinesti tudi gledalce. Ampak njene igre so bile obupne. In to sem na televiziji tudi povedal, ker sem navsezadnje za to tudi plačan. Posnetke teh spornih tekem smo šli še enkrat pogledat in s Sagadinovimi obtožbami nimajo nobene zveze. On je pač iskal krivca za to, da lahko odide, da bi se pozneje lahko vrnil. Nikoli nisem razmišljal, da bi prišel v Olimpijo na njegovo mesto.

No, ta izziv sem sprejel in takoj poklical Drvariča ter ga postavil na trenersko mesto, sam pa sem postal šef stroke ali nekaj takega. Potem smo začeli delati s tisto ekipo in mislim, da smo zelo dobro delali, ampak problem je bil v tem, da je bil razmik med časi, ko sem sam še igral, in temi, ko sem postal trener, mogoče premajhen. Druga težava je bila v tem, da igralci, ki sem jih dobil, v tistem trenutku še niso bili pravi profesionalci. Izhajal sem iz tega: v redu, bom trener, samo ne bom se pa ukvarjal z njihovimi osebnimi stvarmi. Ja, v redu, če bo kdo prišel k meni …

Ampak imam ekipo profesionalcev? So rekli: »Ja.« To je dvanajst ljudi, ki so dobro plačani, da igrajo košarko. Ne bom jih nadziral, ali hodijo spat. »Fantje,« sem jim povedal, »na igrišču bomo delali do konca, trenirali bomo pasje, igrali bomo, druge stvari bodo sproščene, tako kot sem pač bil navajen delati v drugih klubih.« Očitno pa v sistemu, ki je bil tako drugačen od tistega, ki ga je prej vzpostavil Sagadin, ti igralci sploh niso znali funkcionirati. Če jih nisi 24 ur na dan pritiskal, gnjavil, če jim nisi grozil, potem niso normalno funkcionirali.

Počasi sem ugotavljal, da to nikamor ne pelje. In po porazu v Idriji, ko smo v pokalu izgubili z Domžalami … Pa mi trije (misleč nase, na avtorja besedila in fotografa, op. p.), bi z dvema centroma dobili tisto tekmo! Že ko sem se peljal proti Ljubljani, sem se odločil, da končam to zgodbo.

Košarka se je zelo spremenila od takrat, ko ste jo sami igrali. Nekako ni več tako romantična, po igrišču tekajo nabildani tipi, napad je omejen na 24 sekund … Pridete kdaj v skušnjavo, da bi kot televizijski komentator ocenjevali dogajanje na igrišču z nekdanjimi očmi?

Ko sem leta 1991 začel delati kot televizijski komentator z Miho Žibratom, je bila to še romantična košarka. Po razpadu Jugoslavije, Sovjetske zveze pa je prišla na površje nova košarka, Malkovićeva košarka z neskončno dolgimi organiziranimi napadi, vse vnaprej izdelano z desetimi akcijami, blokadami, vse predvidljivo, sama moč in nobene tehnike, šarma …

Ko sem začel komentirati samostojno, priznam, sem imel velike težave realno ocenjevati to, kar gledamo. Včasih bi najraje rekel: »Dajte, preklopite na kak drug kanal in glejte kaj drugega. Jaz to moram delati, vam pa tega ni treba. (smeh) K sreči tega gledalci niso opazili. Danes sem sposoben iskreno odkomentirati tekmo, se spraviti v evforično stanje in uživati v tem, pa čeprav ugotovim, potem ko na tekmo pogledam z distance, da to še zmeraj ni bila neka strašna košarka.

Kot eden prvih slovenskih športnikov ste spoznali pomen javnega nastopanja. Spontano ali vam je kdo svetoval?

Ne vem, kako se je to zgodilo, ampak že ko sem prišel v Maribor v člansko ekipo, sem verjel, da je zelo važno, kako javno nastopaš. Kot petnajstletnik sem dal izjavo za radio in na koncu so ugotovili, da so moje izjave najboljše. Ker sem vedel, da bom dal izjavo in sem se na to pripravil. Bil sem prvi igralec Olimpije, ki je na tekme začel hoditi v obleki in s kravato, mislim da nekje leta '82, '83.

Ko sem se pojavil v Tivoliju z obleko in s kravato, so nekateri popadali po tleh od smeha, nekateri so rekli, da sem peder, nekateri, da nisem normalen, da spet hočem izstopati … Ampak sem vztrajno hodil na tekme v obleki. »Glejte,« sem rekel, »zame je tekma vrhunski dogodek. Jaz sem vrhunska zvezda tega dogodka in se bom temu primerno oblekel.«

Se vam zdi, da bi se, recimo, Primož Peterka lahko izognil pastem v svoji karieri, če bi ga naučili javno nastopati?

Sigurno, sigurno. O tem smo se veliko takrat pogovarjali. Primož Peterka bi se marsičemu izognil, stoodstotno, če bi takrat imel okrog sebe prave ljudi. Ne ljudi, ki bi mu nekaj vsiljevali, ker tega ne moreš. Dolgi lasje, zakaj bi me motili dolgi lasje? V tistem času sem videl reklamo, v kateri je nastopal z dolgimi lasmi, ne? Ampak, kako je izgledal? Perfektno, urejeno, šmekersko. Pa je imel prav tako dolge lase kot sicer. Se pravi, se da. Če bi imel takrat okrog sebe prave ljudi, ki bi mu svetovali. Zelo pomembno je, v kakšnem okolju se mladi ljudje gibljejo. Čeprav potem pridemo spet do tega: sam sem se gibal med ljudmi, ki niso počeli nič od tega.

Na igrišču ste veljali za temperamentnega, celo ekscesnega, v zasebnem življenju pa za precej bolj umirjenega. Če se ne motim, je vaš priljubljeni šport ribolov. Lahko bi se pogovarjali o Splitčankah in Beograjčankah ter jih primerjali z Ljubljančankami in Mariborčankami, ampak vi ste poročeni že od 19. leta, ne?

Jaz sem bil povsod z ženo, s katero bova prihodnje leto praznovala 25-letnico poroke. Ko sva se poročila, je bil to strašen šok za vse. »Kako? Zakaj? Je žena noseča?« Vprašanje je, ali bi bil zunaj igrišč tako umirjen, če se ne bi takrat poročil. Nisem psiholog, da bi tako razglabljal, ampak živel sem sam z mamo, oče me je zapustil pri šestih letih, odšel živet v Celje in me v življenju ni več pogledal. Nikoli več v življenju me ni pogledal! To je katastrofa!

Pozneje je bil upravnik zaporov v Celju za mladoletne prestopnike in sem od nekaterih med njimi izvedel, da so morali biti vsi tiho, ko so se igrale tekme po televiziji, in vsi gledati. Mene pa ni poklical. Mogoče sem nekako pogrešal nekoga zraven sebe. Mama? Ja, ampak mama ti lahko da, kar ti pač lahko …

Pa vseeno, povejte nam, kako lahko mlad zvezdnik v najbolj potentnih letih ostane srečno poročen, in vam damo mir?

Z ženo sva živela perfektno, perfektno. Verjetno sva bila najbolj zaljubljen par, kar jih je obstajalo na tem svetu. Tako sva živela. Žena me je spremljala na vseh mogočih potovanjih. Težko je to pojasniti, ampak najina zveza je bila tako močna, da … Včasih so mi rekli, da pol denarja, ki ga zaslužim, porabim za telefon. Tako, kakor pravite, težko je to razložiti. Celo kolegi iz reprezentance so mi govorili: »Čakaj malo, pa mi smo zvezdniki, mi smo bogovi za bivšo Jugoslavijo, pa za pol Evrope …« Ampak tovrstno sem bil pa drugačen od njih. Tu sem imel svojo pot, svoje razmišljanje, svojo filozofijo in nič me ni moglo speljati s te poti.

Besedilo: Tadej Golob

Foto: Bor Dobrin

Košarka danes in vse dni na naših spletnih straneh.

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere