Rajmond Debevec: V času tokijskih iger bo najbolj trpel olimpijski duh

Kot ocenjuje, bo v času posebnih olimpijskih iger, ki jih bodo zaznamovale omejitve zaradi pandemije, najbolj trpel olimpijski duh. Žalosti ga, da mladi športniki, ki bodo prvič nastopili na igrah, ne bodo doživeli pravega olimpijskega vzdušja. V času iger bodo veljale omejitve gibanja v sami vasi in na prizoriščih, ne bo pristnega kontakta in priložnosti, da se srečaš z najbolj znanimi športniki na svetu.

Debevec ne želi napovedovati slovenske medalje na igrah, namesto tega želi vsem slovenskim športnikom najbolje. Za strelko Živo Dvoršak verjame, da je sposobna poseči po visokih mestih, pri tem pa izpostavlja pomen dobre psihične pripravljenost.

Devet let mineva od vašega osmega nastopa na olimpijskih igrah. Vaši nadaljnji olimpijski nastopi so bili nekako "nasilno prekinjeni" po črtanju določenih disciplin s strani Mednarodne strelske zveze (Issf). Kako zdaj gledate na celotno zadevo?

Resnici na ljubo za igre v Riu 2016 nisem dosegel kvote v disciplini malokalibrska puška leže, kjer sem štiri leta pred tem v Londonu osvojil bronasto kolajno, šele nato so iz olimpijskega programa črtali to disciplino. Moja olimpijska pot se je obrnila navzdol nekaj let pred tem. Že pred Londonom sem vedel, da v trojnem položaju nisem konkurenčen najboljšim strelcem, zato sem vso svojo energijo in znanje preusmeril v malokalibrsko puško leže, kar se je izkazalo za odlično potezo. Leta naredijo svoje, ta pot navzdol se enkrat zgodi vsakemu športniku in je enosmerna, zelo malo je možnosti, da bi se znova obrnila v nasprotno smer. Če se ozrem nazaj, potem lahko rečem, da ne obžalujem niti ene minute, ki sem jo namenil strelstvu, bolj obžalujem, da vodstvo Issf v vsej svoji vnemi ali nerazumevanju športa ubira napačne poti. Kaj bodo vse njihove poteze prinesle, pa bo pokazal čas.

Kaj vas najbolj moti v delovanju Issf?

Moti me predvsem nedemokratičen način vodenja. Ruski milijarder in poslovnež ter predsednik Issf Vladimir Lisin se je obkrožil z ljudmi, ki ne razumejo strelstva. Iz njega ni mogoče delati biznisa, strelstvo ima svoje zakonitosti, ki je nekaterim bolj všeč, nekaterim pa manj, treba je ohraniti dušo tega športa. Predvsem me moti njihovo samopašno ravnanje brez upoštevanja volje športnikov, trenerjev, sodnikov ali vodilnih oseb nacionalnih zvez. Ti odnosi v strukturi so zelo načeti.

Vaša olimpijska zgodba je fascinantna, osem nastopov, tri kolajne, od tega ena zlatega in dve bronastega leska. Bi si lahko želeli še več?

Zadovoljen bi bil že z eno kolajno, osvojil pa sem tri. Na nekaterih igrah bi resda lahko iztržil več, v celoti pa sem s tem izkupičkom več kot zadovoljen.

Katere olimpijske igre so vam ostale najbolj v spominu?

V Sydneyju 2000. Ne le zaradi moje zlate kolajne, ampak zaradi sijajnega in sproščenega vzdušja. Igre so bile na sporedu septembra, ko so tam spomladanske temperature, kar mi zelo ustreza, v primerjavi z nekaterimi drugimi igrami pa tudi nadzor in režim v sami olimpijski vasi ni bil tako strog. V času teh iger je bil celoten občutek zelo prijazen in sproščujoč.

Na katerih olimpijskih igrah bi lahko iztržil več, pa vam to ni uspelo?

Najbolj zrel za kolajno sem bil v Atlanti 1996. V vseh treh disciplinah sem bil zares vrhunsko pripravljen, a ponujene priložnosti nisem izkoristil. V zračni puški sem se v finale uvrstil kot četrti, na koncu pa zasedel šesto mesto, v obeh malokalibrskih disciplinah pa se po spletu nesrečnih okoliščin in zavoljo slabše zadnje serije nisem prebil v veliki finale, v obeh sem nato osvojil deveto mesto. Štiri leta pred tem sem v Barcelono resda prišel kot svetovni prvak v malokalibrski puški v trojnem položaju, ob tem sem mesec dni pred igrami postavil tudi nov svetovni rekord v tej disciplini, a tedaj mentalno še nisem bil pripravljen za kolajno.

Kaj menite o letošnjih igrah v Tokiu. Pandemija koronavirusa je prekinila štiriletni olimpijski ciklus, igre bodo zavoljo slabe epidemiološke slike prvič v zgodovini minile brez gledalcev?

V času iger bo najbolj trpel olimpijski duh. Najbolj me žalosti, da mladi športniki, ki bodo prvič nastopili na igrah, ne bodo doživeli pravega olimpijskega vzdušja. V času iger bodo veljale omejitve gibanja v sami vasi in na prizoriščih, ne bo pristnega kontakta in priložnosti, da se srečaš z najbolj znanimi športniki na svetu. Menim, da tokijske igre mnogim ne bodo ostale v najlepšem spominu, tako kot so prejšnje. Tekmovalni naboj bo, a nastopi pred praznimi tribunami kljub silni medijski podpori prinašajo povsem druge občutke, ne dvomim pa, da bodo vsi tekmovalci kljub vsem tem okoliščinam izjemno motivirani in željni dokazovanja.

Kdo ima po vaši oceni od slovenskih tekmovalcev največ možnosti za vidne uvrstitve?

Vsi slovenski športniki, ki bodo nastopili v Tokiu, so morali doseči zelo stroge kriterije mednarodnih zvez, kar pomeni, da so sposobni poseči po visokih uvrstitvah na tekmovanjih. Kljub okrnjenemu olimpijskemu duhu jim motivov v Tokiu ne bo manjkalo, nekateri od njih se tudi resno spogledujejo z odličji najbolj žlahtnega leska. A nisem pristaš tovrstnih napovedi, prav vsem želim vse najboljše.

Slovenske strelske barve bo zastopala Živa Dvoršak. Kako vidite svojo reprezentančno in klubsko kolegico, kakšne možnosti ima v zračni in malokalibrski puški v trojnem položaju?

Živa bo že tretjič zaporedoma nastopila na igrah, vsakič gre stopnico višje. Letos se je izkazala z odličnimi dosežki, počasi tudi mentalno dozoreva, kar je v našem športu zelo pomembno. Boj s samim seboj bo izjemnega pomena, ne samo tehnična pripravljenost, temveč tudi psihološka. Vsekakor je sposobna poseči po visokih mestih, a moramo vedeti, da je v strelstvu izjemno izostrena konkurenca, nekatere njene tekmice iz Južne Koreje in Kitajske, ki redno posegajo po kolajnah na velikih tekmovanjih, pa so se v zadnje času skrivale in v tej sezoni sploh še niso nastopale. Vsekakor bom srčno navijal za Živo.

Ste velik ljubitelj športa, kako boste spremljali letošnje OI v Tokiu?

Iz udobnega domačega naslonjača se lahko igre spremljajo zelo dobro. Glede na to, da čedalje manj spim, mi to ne bo težko. Stiskal bom pesti za vse naše športnike, še posebej pa me veseli, da se je v Tokio prebila tudi košarkarska reprezentanca, ki je zmožna premagati vsako reprezentanco.

Cilji za prihodnost?

Želja je še vedno močna in včasih presega moje zmožnosti, a vselej si postavljam realne cilje. V neolimpijskih disciplinah še naprej posegam po kolajnah, v olimpijskih disciplinah pa so še vedno na sporedu tekme, ko lahko unovčim svoje bogate izkušnje. Strelstvo je moj način življenja, po Tokiu pa se že začne nov olimpijski ciklus ...

Pogovarjal se je Aleksander Đurić

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ