Rdeča mu pristaja, a nikoli ni bila glavni cilj

Letos na dolgem, 3417 km dolgem romanju od Burgosa do Santiaga de Compostele ni prikazal slabosti. Cilj je bil jasen, noge pa na mestu do samega konca. Vmes je tudi večkrat tvegal, a kot je sam dejal po deseti etapi, v kateri je presenetljivo napadel tekmece, a nato zdrsnil na spolzkem asfaltu, "no risk, no glory".

Brez tveganja ni slave. Nove odrgnine ga niso ustavile, ravno zaradi tveganja v 17. etapi, ko je za več kot minuto in pol zlomil tekmece, pa je še tretjič potrdil dejstvo, da je nesporni kralj Vuelte. Glede na nedeljsko predstavo v slogu olimpijskega prvaka v vožnji na čas, ne bi potreboval niti tega na poti do zanesljive skupne zmage. Tekmeci so poskušali, a z izjemo Kolumbijca Miguela Angela Lopeza v 18. etapi, ostali praznih rok.

Lopez je nato po debaklu v 20. etapi celo sestopil s kolesa, njegov moštveni kolega pri Movistarju, Španec Enric Mas je v zadnji etapi, v vožnji na čas ob prihodu pred katedralo v Santiago de Composteli gledal celo v hrbet Rogliču, potem ko je ta za njim startal dve minuti, tretji v skupnem seštevku, Avstralec Jack Haig pa je v skupnem seštevku zaostal skoraj osem minut. Še dokaz več, kako je z nekaj potezami nekdanji smučarski skakalec nagnal strah v kosti tekmecem tako na 76. Vuelti kot za naslednje sezone.

Če bi osvojil Tour, toliko španskih pentelj ne bi imel

Nova prevlada na tritedenski dirki ni prav nič presenetljiva. Glede na to, da sta tako Roglič kot njegov rojak Tadej Pogačar daleč najbolj prepričljiva na večdnevnih dirkah, so zmage na največjih od teh le logična posledica. Nenazadnje sta dobila prav vse, na katerih sta se pojavila v zadnjih dveh letih od Vuelte 2019. Glavna mantra največjih dirk ostaja izogniti se padcem in drugim nevšečnostim, ki na okoli 3500 km dolgih trasah prežijo na kolesarje.

Nekaj, kar je Roglič na zadnji plati boleče izkusil že večkrat, nazadnje prav na letošnjem Touru, ko bi se moral s svojim mlajšim rojakom udariti za skupno zmago. Tam je po odstopu Zasavca hitro postalo jasno, da Pogačar nima pravega tekmeca v lovu na svojo drugo zaporedno krono na Touru.

Rogliču je ob koncu sezone ostal le še naskok na skupno zmago na edini preostali tritedenski pentlji v koledarju. Ugibanja v športu niso najbolj hvaležna, a jasno je, da če bi 31-letnik v zadnjih dveh sezonah uspel dobiti Tour, ne bi krenil v Španijo. Tam ne bi spisal zgodovinskega dosežka in se kot tretji kolesar vpisal v anale s trojčkom zaporednih skupnih zmag.

Po Touru je sicer že na olimpijskih igrah v Tokiu z zmago v kronometru v narekovajih rešil sezono, na poti od Burgosa do Santiaga de Compostele pa na lastnem "caminu", kot Španci imenujejo romarske poti do Santiaga de Compostele, prehodil oziroma prekolesaril še pot lastne potrditve.

"Ob padcu na Touru in po odstopu ni bilo konec sveta. Kar je bilo, je bilo, to sem sprejel. Šel sem na olimpijske igre in uspela mi je nora stvar. Nato Vuelta in znova noro," je Rogličeve besede na novinarski konferenci prenesla RTV Slovenija.

Dokler bo Kisovčan pri močeh in bo kljuboval naporom zahtevnega poklica, bo vselej v prvi vrsti zasledoval glavni cilj v karieri, Vuelta pa bo ostala kot rezerva, če bo Tour še naprej, kot v treh od zadnjih štirih izdaj, izmuzljiv v zasledovanju kolesarskih sanj.

Leta 2018 je na njem prvič odkrito startal na visoko generalno uvrstitev in za las zgrešil stopničke ob takrat enostavno še premočni ekipi Skya (zdaj Ineos Grenadiers). Leto kasneje se je odločil izpustiti Tour in nastopil na dvojčku Giro-Vuelta ter na španskem delu prvič okusil slast zmage na tritedenski pentlji.

Leto 2020 bo za vselej s posebnimi črkami zapisano v analih slovenskega kolesarstva. Sijajen dvoboj predzadnji dan Toura je takrat v svojo korist odločil mladi Pogačar, medtem ko je Roglič, čeprav skrušen in razočaran, pokončno priznal poraz in čestital takrat močnejšemu tekmecu. Letos sta ga padca oddaljila že od boja za slovensko prevlado na največji dirki.

Pozen začetek, daljše nadaljevanje?

Doslej je imel Kisovčan v zadnjih tednih tritedenskih dirk vselej kakšen trenutek slabosti, ki je malce obudil dvom o končnem uspehu. Špansko popotovanje od ene do druge katedrale pa je bilo popolno nasprotje. V izvrstni formi je bil nedosegljiv za tekmece, slovenska javnost pa že zdaj nestrpno pričakuje naslednji obračun Roglič - Pogačar na najvišji ravni kolesarstva.

Glede na prikazano obeh, bo teh še precej. Rogličeva kariera v kolesarstvu se je začela pozno, napredek pa je viden tudi v četrtem desetletju njegovega življenja. Zato ni pričakovati, da bi se 31-letnik ustavil v lovu na sveti gral kolesarstva.

Koliko let še ima? To je bolj vprašanje za Rogliča, ki najbolj ve, koliko let želi vztrajati. V kolesarstvu je našel novo ljubezen in nekaj, kar mu smučarski skoki niso mogli dati. Odločnost in trma Zasavca, ki po razočaranjih vedno najde pravo pot nazaj, pa ga bosta še naprej gnali do velikih uspehov. Bodisi do četrte zmage na Vuelti ali prve na Touru ali Giru.

Pripravil Aljoša Žvirc

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel