Ultratekačica Rea Kolbl: "Tekma največkrat poteka v meni, ne tam zunaj"

Rea Kolbl se je na začetku jeseni mudila v Sloveniji, tik pred odhodom v Grčijo na tekmovanje Spartan v Šparti, in izkoristil sem priložnost, da se podučim o tekaških podvi­gih, ki se na prvi pogled zdijo rezervirani iz­ključno za superheroje. Na najino srečanje sem se brez pomisleka pripeljal z avtomobilom, čeprav živim tri semaforje stran.

Rea je prišla s kolesom, pa čeprav zdaj že vrsto let živi v Boulderju v Koloradu (no, pripeljala se sicer ni direktno od tam, se pa niti ne bi čudil, če bi se).

»Nisem vedela, da v Sloveniji kolesarji lahko vozijo kar vsepovsod – po pločnikih, sredi ceste. V Ameriki bi že na prvem ovinku dobili kazen,« pove z nasmehom, ko si hrbta sna­me športni nahrbtnik, ki jo je tega dne spremljal po različnih postojankah.

Tistih nekaj dni je bila v Sloveniji zgolj na obisku, a njeno življenje se ni ustavilo niti za trenutek. Ves čas je bila na preži, kdaj lahko med enim in drugim obiskom ali med enim in drugim intervjujem izkoristi urico ali dve za gibanje.

Za naskok plezalne stene v Plezalnem centru. Za hiter pohod na Šmarno goro, seveda z utežjo v vsaki roki, ker sicer nima smisla. Za par krogov v Športnem parku Svoboda. Njeno telo je ves čas v pogonu.

Ker to je telo, ki ima po marsikaterih standardih nadčlo­veške zmožnosti. A s temi spodobnostmi ni bila rojena. Danes 28-letna Rea ima za seboj nadvse zanimivo zgodbo, v ka­teri se skriva tudi zelo pomemben nauk – vztrajaj tudi, ko misliš, da poti naprej več ni.

Intenziven začetek

Mlada leta so Rei vsekakor dala odlično izhodišče za življenje profesionalne ultra­tekačice in ambasadorke Spartan Race Slovenia 2020. Pri šestih letih je namreč stopila v svet gimnastike in se ji popolnoma pre­dala. Enajst let je bila s telesom in srcem posvečena temu športu, postala je repre­zentantka in državna prvakinja.

Trenirala je skoraj vsak dan – šestkrat na teden je imela treninge popoldne, od dva do trikrat pa še dopoldne. Za marsikoga med nami se to zdi ubijalska rutina, Rea pa se je temu predala in v tem našla svojo srečo. Zastavljala si je izzive in vsakič znova poskusila preseči samo sebe.

Ali ji je bil kot mladi punci tak­šen način življenja všeč, jo zvedavo poba­ram v pričakovanju vsaj najmanjšega znaka obžalovanja. »Absolutno. Samo to mi ni ni bilo všeč, da sem se morala s trenerjem ves čas prepirati. On je namreč vztrajal, da moram trenirati manj, jaz pa sem hotela trenirati še več.«

Tega ni bilo konec tudi po koncu gimnastične kariere. S 17 leti je iz profesionalnega športa vstopila v popolnoma drug svet. Po končani bežigrajski gimnaziji je odpotovala v ZDA in tam vpisala študij fizike in astrofizike na Berkeleyju.

Pozdravljena, motivacija!

»Po opustitvi gimnastike mi je bilo zelo težko. To je bilo vse, kar sem poznala, in bala sem se, da nikoli več ne bom našla nečesa, kar mi bo tako zelo všeč,« pravi. Takrat je vedela le, da tako velika sprememba zahteva nov začetek. Zato je izkoristila priložnost za študij v ZDA. In ker Rea obožuje premagovanje same sebe, seveda ni izbrala najlažje poti.

»Vedno mi je bila všeč matematika, fizika pa se mi je zdela zanimiva. Astrofizika se je potem v vsem tem znašla bolj po naključju, ker sem sli­šala, da je smer izredno težka in da tam ni veliko žensk. Pomislila sem, aha, tole se pa sliši kot dober izziv.« In se je predala, seveda popolnoma.

O tem, kam jo bo ta študij popeljal, ni razmišljala. Pričakovanj ni imela, prav tako ne dolgoročnih načrtov. Le izziv je bil pomemben. Kakopak ga je dosegla z diplomo iz fizike in astrofizike ter magisterijem iz vede o gradivih in inže­niringa. A z enim nepričakovanim stranskim učinkom: čezmerno telesno težo.

»Po gimnastiki sem si od športa vzela premor. Bilo je res intenzivno, veliko je bilo odrekanj, stran od tega sveta pa sem lahko živela drugače. Med študijem tako nikoli nisem rekla ne čokoladi ali sladoledu, manj sem se gibala in se posledično zredila. Nekajkrat sem nato skušala na hitro shuj­šati, pa ni šlo. Bilo je vedno slabše. Potem pa sem se odločila, da se tega problema lotim sistematično, s tekom.«

Čeprav je živela v deželi, znani predvsem po hitri hrani in maksimalnem udobju, je imela na Berkeleyju odlično okolje, da svojo motivacijo podkrepi z vsemi spremljevalnimi dejavniki. Študentska menza ji je ponujala širok izbor hrane, s katero si je lahko po svoje sestavljala jedilnik, njena tekaška trasa pa jo je vsak dan vodila do prečudovitega razgleda na veličastni most Golden Gate.

»Več ko sem tekla, bolj se mi je zdravo jedlo in bolj sem se začela vračati v staro formo.«

Teka se je lotila leta 2010 in se čez dve leti že odločila, da svojo rekreativno dejavnost popelje na tekmovalni test – na trail race, tek čez drn in strn po pohodniških poteh in lokalnih stezicah.

»Preden sem se prijavila na to tekmo, nisem imela niti približne ideje, ali sem kot tekačica tudi hitra. Potem pa sem zmagala in ugotovila, da sem.« In ker se prvega vedno spominjaš, se je ta maraton Rei vtisnil v spomin kot začetek, na katerem je gradila.

»Spomnim se, da mi je bil najtežji tek po hribu navzdol. Na koncu so me kolena že tako bolela, da sem se po klančinah spuščala ritensko.«

A izkušnja je bila v celoti dovolj sladka, da jo je nemudoma zagra­bila poznana vročica športne predanosti.

»Odtekla sem 50 kilometrov, potem sem hotela več. Petdeset milj. Ko sem pretekla 50 milj, sem jih hotela 100. A sem prej spoznala dogodek Spartan Race – vzdržlji­vostni tek z ovirami. Prijavila sem se s prijatelji, ampak oni niso hoteli teči z mano v ekipi, ker me med tekmo niso hoteli čakati.«

Na koncu jih je vse premagala. In rodila se je nova ljubezen. Vzdržljivostni tek z ovirami je zahteval točno to, kar je mlada športnica iskala – organiziran tre­ning, strategijo in neprestano premagovanje lastnih zmožnosti. »Leta 2016 sem se potem prijavila v elitno skupino in se tam kvalifi­cirala za svetovno prvenstvo. Takrat sem se tej panogi tudi popolnoma posvetila.«

Odkrivanje umetnosti teka

Kdor se relativno redno udeležuje maratonov, gotovo dobro ve, kako njegovo telo med tekom deluje. Ve, s kolikšno hitrostjo mora teči, da ne izkašlja pljuč že pri prvi točki za okrepčilo. A Reo je znanost teka ponesla še korak dlje. Z meritvami je nam­reč mogoče določiti posameznikovo optimalno hitrost za tek na tako dolge proge, kot jih premaguje Rea.

»Te meritve so bile precej zabavne,« se jih z navdušenjem spo­minja. »V laboratoriju sem šla na tekalno stezo in izmerili so različne parametre, s katerimi so ugotovili, pri kateri hitrosti teka je moje telo namesto maščob začelo porabljati ogljikove hidrate.

Finta je nam­reč, da takrat, ko tečeš počasi, telo za energijo kuri maščobe, ko tečeš hitro, pa telo preklopi v kurjenje ogljikovih hidratov. Takrat proizvaja laktate, in ko jih proizvede preveč, ne moreš več teči. Na maščobi lah­ko torej tečeš res dolgo in pri meni so ugotovili, da mi telo preklopi v kurjenje ogljikovih hidratov pri precej veliki hitrosti teka.

To pomeni, da lahko hitro tečem na dolge proge, se mi pa ogljikovi hidrati pokurijo zelo hitro, ko mi telo enkrat preklopi na hidrate.«

Povedano drugače, Rea ima telo, narejeno za zmagovanje na vzdržljivostnih tekmovanjih. Juhu torej je lahko še večje izzive poiskala tudi na najekstremnejših tekaških podvigih! Letos se je tako prvič podala na preizkušnjo, ki je rezervirana le za najtrpežnejše – na adventure race, eno- ali večdnevno multišportno avanturo.

»To je bil zame vsekakor nov izziv, saj tekma vključuje več športov. Traja lahko en dan, lahko pa tudi sedem dni. Poteka po nemar­kiranih poteh, med štartom in ciljem pa so postojanke, checkpointi, kjer ti povedo, kako se boš prebijal do naslednje postojanke.

Na primer, od ene do druge hodiš, nato do tretje veslaš, do četrte plezaš in tako naprej. Takšne tekme zahtevajo precej strategije, tudi zato, ker je velik del orientacijski, saj med tekmo ne smeš imeti telefona, ure ali GPS-a, dobiš le kompas in zemljevid. Za večdnevne tekme moraš dobro premisliti tudi o tem, kdaj bo najbolje spati in počivati. Pri tem imam še veliko prostora za izboljšave.«

V letu 2019 se je Rea podala na dva takšna neizprosna izziva. Drugi, daljši, je potekal na Fidžiju, pot pa je tekmovalce vodila po 700 kilometrov dolgi progi okoli otoka.

Če ste mislili, da je obisk BTC-ja v času popustov pravi preživitveni test, se začnete smiliti sami sebi, ko vam Rea opiše, kaj vse doživijo tekmovalci na teh športnih avan­turah.

»Zjutraj sem skorajda doživela vročinski udar, ponoči pa podhladitev,« pove z nasmehom. Z nasmehom zato, ker zdaj že ve, da lahko v takšnih trenutkih potegne iz rokava še enega asa – mentalno izostrenost.

»Ko je najhuje, si rečem le – ena noga pred drugo pride do cilja. Pomislim, kakšno srečo imam, da se lahko pro­fesionalno ukvarjam z nečim, kar me tako osrečuje. Prepričam se, da bo bolečina že minila. Tekma tako največkrat poteka v meni, ne tam zunaj.«

Takšni ekstremni podvigi, kot je bil ta na Fidžiju, privabijo ekipe z vseh koncev sveta, a se ne priča­kuje, da bodo vsi tudi prišli do cilja. Zmaga pa je že to, da cilj sploh dosežeš.

Življenje na najvišjih obratih

Kako pa sploh poteka običajen dan v življenju Ree Kolbl? Človek bi si mislil, da pripravljanje na takšne ekstremne pod­vige zahteva življenje, ustrojeno po strogo določenih pravilih. A Rea ne živi po Excelovih tabelicah.

V temelju sicer zdravega življenja ima eno temeljno prioriteto – vsaj osem ur spanca. Tako se njeno telo spočije po vsakodnevnih treningih in rednih tekmah.

Vsak dan se začne s tekom. Če je krajši – za Reo je to tek, ki traja tja do tri ure –, pred njim poje banano, če pa se od­loči za kaj konkretnejšega, recimo za osem­urni tek, poje obilnejši zajtrk.

»Običajno so to ovseni kosmiči, v katere dodam proteine, sadje in oreščke.« Nekaj ur na dan ji potem vzame posvečanje socialnim medijem, kar je danes nujna praska vsakega profesionalnega športnika, popoldne pa sledi še en trening.

»Odvisno, kaj mi paše. Včasih grem na kolo, včasih na pohod, včasih v fitnes. Poskrbim, da imam vsaj dva treninga na dan, ampak pogosto mi ostane tudi še kaj časa za druženje.«

Saj res! Kako pa je videti družabno življenje športnice, ki trenira dvakrat na dan in hodi na tekme, ki trajajo tudi po ves teden?

»Šport je trenutno moje življenje. Vsi prijatelji, ki jih imam, so v športu. V Boulderju imam dobrega prijatelja, s katerim skupaj trenirava skoraj vsak dan. On me je seznanil z vsemi temi športi, ki sem jih v zadnjih letih preizkusila. Ampak moj življenjski slog trenutno zagotovo ne omogoča uravno­teženosti, kot jo morda ljudje običajno pri­čakujejo v odnosih.«

Rea, ki je takšno predanost izkusila že v času svoje gimnastične kariere, si je takrat sicer rekla, da nikoli več ne bo celostno predana samo eni stvari, a kaj, ko so jo izkušnje pripeljale do ugotovitve, da je stoodstotna predanost del nje.

»Vem, da le tako lahko dosežem vse, kar hočem.«

Če to prevedemo v partnerske odnose, je jasno, da Rea lahko sobiva le z nekom, ki je ravno tako športnik po duši. Ki bo razumel takšno predanost. In ki bo, kot pravi Rea, razumel, da se gre zjutraj najprej laufat, potem pa se dan lahko začne.

Glede na to, da na tekmah premagaš večino moških, ne vem, koliko jih lahko zdrži ta tvoj tempo z vsakodnevnim tekom, posku­šam vsaj malce braniti našo moško lenost. »Oh, saj ni treba, da gre vsako jutro na tek z mano. Pomembno je le, da razume, da jaz to potrebujem,« hitro doda Rea.

Spomladi se vidimo!

Rea je pred kratkim osvojila Spartan Ultra World Championship na Švedskem. Na najtežji progi v zgodovini te serije. In ostala neporažena na 24-urnih tekih z ovirami. Ko jo vprašam, na kaj je v živ­ljenju najbolj ponosna, seveda našteje svoje tekaške dosežke. Od številnih zmag do divje avanture na Fidžiju. Kaj pa akademski dosežki? Rea odkima. V teku je našla tisto najbolj destilirano srečo. In mnoga spoznanja.

»Odkar profesionalno tekmujem kot ultratekačica, sem o sebi spoznala, da sem izredno trmasta. Ugotovila pa sem tudi, kaj me osrečuje. Da mi to, da bi imela dobro službo in veliko denarja, ne pomeni nič. Da potrebujem le toliko, da lahko delam, kar me veseli. Bolj kot denar cenim čas.«

Edinstvena ženska z edinstveno zgodbo se bo v Slovenijo vrnila spomladi, ko bo v Sloveniji od 22. do 24. maja potekal prvi Spartan Race Slovenia. Rea bo seveda tekmovala. Zelo verjetno bo tudi zmagala. Srčno upa, da se bo na tej tekmi preizkusilo čim več ljudi. Tudi tistih, ki na tek morda gledamo malce postrani.

Ker Spartan v bistvu ni tek, ampak je menda nekaj veliko bolj zabavnega. Je doživetje, h kateremu lahko pristopite popolnoma brez tekmovalnega zagona. Možno se je namreč prijaviti tudi v odprto kategorijo, kar pomeni, da lahko celotno progo prehodite in izpustite ovire, ki so vam pretežke. Resni tekmovalci tega ne smejo. Vsaka neuspešno speljana ovira namreč zahteva, da na mestu opravite 30 vojaških sklec (burpijev).

»Če lahko prehodite šest kilometrov, se vsekakor prijavite na Spartan Race,« pravi Rea.