Pred natanko 25 leti se je zgodilo nekaj, kar je Slovenijo za vedno zapisalo na zemljevid največjih športnih narodov.
Na današnji dan pred četrt stoletja sta v Sydneyju prvo olimpijsko zlato medaljo v samostojni Sloveniji osvojila veslača Iztok Čop in Luka Špik, kmalu zatem še strelec Rajmond Debevec. Špik in Debevec sta ob dejstvu, da je 23. september postal simbol dosežkov slovenskega športa, ponosna. A dodajata, da gre za dan vseh, ki imajo radi šport.
Današnji datum je postal simbolična stična točka, v katero so se z uvedbo državnega praznika oziroma dneva slovenskega športa stekli vsi prejšnji in poznejši slovenski uspehi. Ti so bodisi ovekovečeni z zlatimi, srebrnimi in bronastimi črkami bodisi z drugimi merljivimi presežniki, s katerimi slovenski šport navdušuje rojake z vseh koncev in krajev.
Eno največjih poglavij slovenskega športa sta 23. septembra 2000 v daljnem Sydneyju spisala veslaški dvojec Čop-Špik in izkušeni ostrostrelec Debevec. Pravzaprav so do uspeha prišli brez prave drame, natančno, z vsakim strelom ter skupnim zavesljajem proti ciljni črti. S tem so v Sloveniji, kjer se je komaj začenjal nov dan, sprožili navijaško evforijo. Začela se je zlata slovenska olimpijska doba.
Čop in Špik sta v tistem obdobju pometala s tekmeci na tako rekoč vseh tekmovanjih, pred tem sta kljub le kratkemu obdobju skupaj v čolnu postala še svetovna prvaka leta 1999.
Zdaj sta člana dvojnega dvojca simbolično povezana z državnim praznikom v čast vseh slovenskih športnikov in športnic ter njihovih uspehov. Ponosen na dejstvo, da je ravno ta dan izbran za državni praznik, je 46-letni Špik, ki je iz Anglije, kjer zdaj živi in dela, ob prazniku športa spregovoril za STA.
"Lepo se mi zdi, da je ta dan povezan s tistim dnevom, ko sva z Iztokom osvojila zlato. Dejstvo pa je, da to ni le naš dan, ampak dan vseh športnikov v Sloveniji in vseh tistih, ki imajo radi šport," je bil jasen.
Špika predvsem veseli dejstvo, da je šport v Sloveniji na tako visoki ravni
To med drugim pripisuje dejstvu, da je obvezen del šolske vzgoje, kar vidi kot pomemben dejavnik spodbude za mladino.
"Športna vzgoja v Sloveniji mora ostati del šolske izobrazbe. V naših časih se spomnim, da je bil to eden od predmetov, za katerega si na koncu, če ga nisi resno jemal, dobil tudi negativno oceno in si moral popravljati. To je vsekakor bilo sporočilo vsem," se šolskih časov spominja olimpionik.
Spomin na dogajanje v deželi tam spodaj pred četrt stoletja sicer pri Špiku že nekoliko bledi. V ospredju ostaja predvsem trenutek, ko sta s Čopom v finalu prečkala ciljno črto kot prva.
"Tistega dne sicer ne podoživljam pogosto. Če me ne bi novinarji klicali, sploh ne bi vedel, da je 23. Danes se najbolj spomnim trenutka, ko sva zmagala in same medalje. Razvoj tega spomina bi najbolje opisal z glasbeno primerjavo. Najprej obstaja dolga verzija skladbe, ko se spominjaš podrobnosti in vseh dogodkov, potem se pa ta postopoma krajša, na koncu pa je samo še tisti refren - za mene je to medalja," je slikovito dodal mlajši iz zmagovalnega slovenskega čolna.
"Dejstvo, da si dosegel največ, kar si lahko v tem športu ... To je tisto, kar ti ostane," je še zlato kolajno podoživel Špik.
Čop in Špik sta se do dragocenega kosa žlahtne kovine skorajda sprehodila
V predtekmovanju sta tekmecem zbežala za dobrih osem, v polfinalu pa za štiri sekunde.
Srčni utrip sta svojim rojakom, ki so finale spremljali sredi noči, dvignila le ob koncu finala, ko sta dovolila, da se norveški dvojec približa, vseeno pa sta z močnimi zavesljaji zadržala več kot zanesljivo prednost in poskrbela za prvo intonacijo Zdravljice na OI.
Le nekaj ur kasneje je ob poslušanju slovenske himne solze sreče točil do takrat tako rekoč nezlomljivi Debevec, ki je na svojih petih olimpijskih igrah prišel do tako želene zlate kolajne v kraljevski strelski disciplini na OI v trojnem položaju.
"Zelo dobro se spomnim 23. septembra 2000. To je moj življenjski dan ali pa recimo eden od življenjskih dni. Takrat sem to doživljal izjemno čustveno, danes z distanco gledam na tisti dan malce drugače, ampak seveda sem izjemno ponosen na sam dosežek," je v izjavi za STA dejal 62-letni legendarni in še vedno aktivni športnik.
Pri takrat 37 letih je po brezhibni predstavi v prvem delu tekmovanja, ko si je nabral veliko prednost pred tekmeci, razmišljal, da zlata kolajna na vrhuncu predstavlja konec njegove športne poti. Temu vendarle ni bilo tako.
"Po osvojeni zlati medalji sem mislil, da bo to nekako predstavljalo konec moje kariere, ampak sem jo potem nadaljeval in osvojil še dve olimpijski kolajni," je dodal Debevec, ki je nato v Pekingu v isti disciplini kot v Sydneyju osvojil bron, v Londonu pa je do brona prišel na 50 m v ležečem položaju. Tekmuje še danes, a v neolimpijskih disciplinah.
"Zlate kolajne, ki smo jih na ta dan osvojili skupaj z Iztokom Čopom in Luko Špikom , so zgolj simbolika tega dne. Pomembno je predvsem to, da se Slovenci radi in veliko ukvarjamo s športom. Na ta način smo vsi bolj zdravi, obenem pa tudi širimo prepoznavnost države v tujini," je ocenil.
Ob prazniku, ki ga Slovenci praznujejo na dan, ko se je veselil svoje največje športne zmage, ima Debevec tudi sporočilo za mlade: "Vsem mladim športnikom, bodisi že zdaj uspešnim, ali pa nadobudnim bodočim uspešnim slovenskim športnikom, želim, da sanjajo svoje sanje, da posežejo po najvišjih vrhovih, osvojijo odličja, ki si jih želijo, in da bodo srečni in seveda tudi zdravi in zadovoljni pri tem, kar počnejo."
Slovenija je tako pred kot po Čopu, Špiku in Debevcu osvajala kolajne na največjih tekmovanjih. V vsej zgodovini je bilo teh na OI v samostojni Sloveniji 55, od tega 24 na zimskih in 31 na poletnih igrah.
Ob tem pa ne gre pozabiti niti tistih, ki so v nekdanji skupni državi s svojimi uspehi in kolajnami utirali pot zdajšnjim generacijam športnikov in športnic, niti vseh, ki z izjemnimi dosežki nadaljujejo poslanstvo športnih velikanov preteklosti.
pripravila Gorazd Jukovič in Aljoša Žvirc
