Športne prevare: danes so navijači tisti, ki so zadnji branik pravičnosti v športu!

Vrhunski šport se je s komercializacijo že davno oddaljil od idealov viteštva in večinoma je le še dejavnost, v kateri zmaga pomeni vse. Četudi je ta dosežena makiavelistično. Cilj pač opravičuje sredstva.

Najbolj znan način nepoštenega doseganja prednosti pred tekmeci je zagotovo doping. Pa je to edini način? Doping v športu namreč pomeni uporabo farmakoloških sredstev ali metod za doseganje boljših rezultatov športnikov. Ob njegovi omembi torej pomislimo na uporabo nedovoljenih substanc, s katerimi športnik pridobi določeno prednost pred drugimi tekmovalci, redkeje pa pomislimo denimo na finančni doping in druge povsem jasne oblike goljufanja oziroma zavednega ali nezavednega nespoštovanja pravil.

Velika večina kršitev pomeni predvsem ­kršitev pravil oziroma načel etike in morale, kar v športu opredeljuje predvsem izraz ferplej ali načela poštene igre. Boj proti dopingu in ferplej poskušata zagotavljati pravico do enakosti v športu.

Goljufije se torej lahko dogajajo v različnih oblikah in na različne načine, vendar bistvo ostaja enako – doseganje prednosti na nedovoljen način. Rezultati boja proti goljufijam v športu oziroma med športniki pa so kljub jasnim pravilom pogosto povsem različni. Medtem ko lahko tisti v individualnih športih izgubi pravico nastopanja in so mu tudi odvzete vse zmage, je v ekipnih športih takšna sankcija zelo redka, saj morajo biti izpolnjeni dodatni pogoji (število goljufov v ekipi). Ne glede na sankcijo, ki doleti šport­nika, je v interesu javnosti predvsem rezultat ali njegova razveljavitev.

'Rokometaš' Thierry Henry

Nogometnim navdušencem je najbrž v spominu ostala maradonovska roka francoskega nogometnega zvezdnika Theirryja Henryja, ki je Francijo prek Irske popeljala na svetovno prvenstvo v Južnoafriško republiko. Reprezentanci sta se pomerili v dodat­nih kvalifikacijah, na dveh tekmah, za zagotovitev vozovnice na največji nogometni dogodek na svetu.

Poleg nastopa na svetovnem prvenstvu je zmaga v tem dvoboju boljši ekipi prinesla tudi milijone evrov sponzorskega denarja, televizijskih pravic in druge možnosti zaslužka. Na tehtnici sta bila zato tako športni kot tudi finančni uspeh. Francija se je s prve tekme vrnila z majhno prednostjo enega gola, toda na povratni tekmi so Irci prednost domačinov kmalu izničili. Vse do 102. minute igre je dišalo po streljanju enajstmetrovk, potem pa je na prizorišče stopil Henry. V kazenskem prostoru si je pri obvladovanju žoge dvakrat pomagal z roko in žogo podal do soigralca, ki mu ni ­bilo težko zadeti. Kar je videl ves svet, je sodnik spregledal.

Henry se je kmalu po tekmi celo javno opravičil, vendar to ni vplivalo na rezultat. Strinjal se je celo, da bi bila ponovitev tekme najpravičnejša rešitev. Irska se je pritožila pri Fifi in zahtevala ali ponovitev tekme ali 33. mesto na svetovnem prvenstvu. Jasno je bilo, da jih bodo zavrnili.

Skladno z lastnimi pravili namreč ni mogoče posegati v odločit­ve sodnikov na tekmi (»Odločitve sodnika glede dejstev, povezanih z igro, vključno z dejstvom, ali je gol dosežen ali ni, in rezultatom tekme so dokončne.«), na svetovnem prvenstvu pa je prostora le za 32 ekip. Francozi so vso zadevo tolmačili s pojasnilom, da so bili v preteklosti tudi sami žrtve napačnih sod­niških odločitev in da je šport pač takšen.

Floyd Landis in francoska pentlja

Floyd se je kot vrhunski kolesar med letoma 2002 in 2004 kalil ob boku Lancea Armstronga. Po Lanceevi začasni upokojitvi pa je svoj trenutek slave doživel leta 2006, ko je na Elizejske poljane prikolesaril prvi v skupni razvrstitvi.

Še preden je bil konec julija 2006 objav­ljen podatek o njegovem pozitivnem urinskem testu, je nad Floydovim dosežkom visela senca dvoma, saj je imel po 17. etapi nenormalno visok T/E (razmerje testosterona in epistosterona). Ravno 17. etapa je bila tista, v kateri je Floyd uprizoril epsko vožnjo in do takrat vodilnega Oscarja Pereire na­dok­nadil skoraj osem minut zaostanka, ki jih je v obupni predstavi pridelal prejšnji dan.

Stuart O`Grady, avstralski kolesar, je Lan­disovo predstavo na Touru komentiral takole: »Lahko bi si mislil, da se je Landis poslužil dopinga, saj sem tistega dne kolesaril z njim. Za menoj je zaostajal 13 minut. Potem pa nas je sam dohitel in prehitel. Kar je naredil, je nemogoče. Nisem slab kolesar,
pa sem bil kljub temu tistega dne videti kot otrok na kolesu.«

Landis se je zoper dveletni suspenz pritožil, a ni bil uspešen ne pred protidopinško agencijo iz ZDA ne pred Mednarodnim šport­nim razsodiščem (CAS) v Ženevi. Mednarod­na kolesarska zveza (UCI) mu je odvzela nas­lov zmagovalca Dirke po Franciji in zmagovalec je postal Pereiro. Pred Landisom je bil edini zmagovalec, ki je bil pozneje diskvalificiran, Maurice Garin davnega leta 1904.

Ragbi, Bradford Bulls in kršitve letnega proračuna

Leta 2005 je ragbi ekipa Bradford Bulls končala na tretjem mestu angleškega prvenstva in se tako uvrstila v končnico, pozneje pa v velikem finalu osvojila naslov prvaka.

Superliga je takrat imela pravilo, da se revizija nakupa igralcev in stroškov, povezanih s plačami igralcev, opravi za preteklost. Tako se je šele v sezoni 2006 izkazalo, da so pri Bullsih za igralce namenili več denarja, kot so to dovoljevala pravila tekmovanja, za kar so bili kaznovani z odvzemom dveh točk v sezoni 2006 in finančno kaznijo. Takšna kazen pa ni imela nikakršnih retroaktivnih posledic. Naslov prvaka in vse finančne nagrade so obdržali, k čemur je treba prišteti še dodatna finančna sredstva iz naslova sponzorstev in televizijskih pravic.

Kršitve pravil o maksimalnih stroških, ­dovoljenih za igralski kader, so finančni ­doping. Ekipa, ki prekrši takšna pravila, si namreč lahko privošči več kakovostnej­ših igralcev kot njeni nasprotniki.

'Skesana' Marion Jones, štafeta in ­moštveni športi

Po odmevnem javnem priznanju, da je lagala glede uporabe nedovoljenih sredstev, je Mednarodni olimpijski komite (MOK) od članov obeh štafet (100 in 400 metrov) na olimpijskih igrah v Sydneyju zahteval vračilo medalj. Člani štafet, brez Marion Jones, so se zoper takšno odločitev pritožili pri CAS-u in bili uspešni, čeprav bi bilo logično, da bi bila diskvalificirana celotna štafeta. V času olimpijskih iger 2000 namreč ni bilo določeno, da morajo v primeru dopinga enega od članov štafete tudi vsi drugi vrniti medalje. Enako je bilo odločeno tudi v primeru diskvalifikacije Jeromeja Younga.

Mednarodna atletska zveza in Mednarodni olimpijski komite sta se iz tega primera očitno nekaj naučila in spremenila pravila tako, da bi bila danes v podobnem primeru diskvalificirana celotna štafeta.

Ne glede na navedeno spremembo pa obstaja praznina v moštvenih športih. Tako ne Mednarodna košarkarska organizacija ne Svetovna protidopinška agencija (WADA) nista sprejeli pravila, po katerem bi bila v primeru dopinga enega člana ekipe diskvalificirana celotna ekipa. To pomeni, da lahko finalno tekmo odloči gol ali koš dopingiranega igralca in bo tak rezultat obveljal. Sankcija bo doletela le igralca.

Slovenski protidopinški pravilnik pravi, da se sankcije zoper ekipo uvedejo, »če sta med prireditvijo več kot dva člana moštva kršila predpise proti dopingu«. Definicija moštvenega športa je sledeča: »Šport, pri katerem je dovoljeno zamenjati igralca med tekmovanjem.« Ne glede na takšno definicijo moštvenega športa vanj sodi tudi odbojka na mivki. Kako bi ob morebitnem dopingu presojali rezultat ekipe?

Štirje različni primeri in štiri različne posledice. Henryjeve roke niso z ničimer kaznovali, Landisu so izrekli dveletno prepoved tekmovanja in mu odvzeli zmago, Bullsom so odvzeli točke v sezoni, ko je bila odločitev sprejeta (in ne v tisti, ko se je kršitev zgodila), člani štafete so obdržali osvojene medalje.

Se te kršitve resnično toliko razlikujejo med seboj? Bistvo vseh je pridobiti prednost na nedovoljen način. WADA si prizadeva poenotiti in uskladiti pravila na področju dopinga, medtem ko prizadevanj za poenotenje kazni v primeru goljufij ni. Zato so razlike v sankcijah tako očitne in tudi nepravične.

Fifa se je dolgo otepala uvedbe tehnologije, ki bi sodnikom olajšala odločitev v spornih trenutkih.

Povsem jasno je, da se sodniške odločitve ne smejo in ne morejo 'odpreti' za pritožbe po tekmi. V takšnem primeru bi se zoper izid vsake tekme pritožilo 20 odvetnikov. Brez dvoma pa je treba uvesti boljše načine odkrivanja in sankcioniranja ravnanj igralcev, ki so kršili pravila. Henryjeva roka je ostala nekaznovana, medtem ko je Miloš Krasić, nogometaš Juventusa, dobil prepoved nastopa na dveh tekmah, ker je na tekmi z Bologno v letošnjem os­mem krogu italijanskega prvenstva simuliral prekršek za najstrožjo kazen. Prav tako kot uživanje nedovoljenih substanc na izid v športu lahko bistveno vpliva tudi finančni doping.

Kazen, ki je doletela Bullse je zanemarljiva v primerjavi s koristmi (predvsem finančnimi), ki so jih imeli od osvojitve naslova. Najkočljivejša pa je tema dopinga pri moštvenih športih. Naj res vsa ekipa trpi zaradi neodgovornega ravnanja posameznika? Na drugi strani se je treba tudi vprašati, kako se počuti nasprotna ekipa, ki ji je ta posameznik zabil odločilni gol.

Ne glede na vse pravilnike in določila se šport, če osta­nemo idealisti do konca, igra zaradi gledalcev. Ravno gledalci pa so najhujši in večinoma najpravičnejši sodnik. Večinoma zato, ker so neredko tudi krivični, saj lahko obsodijo preuran­jeno. In ravno gledalcev oziroma navijačev bi se športniki morali najbolj bati. Brez njih namreč ni športa.

Blaž Bolcar, Ilustracija Goya

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del