Tadej Pogačar v kolesarstvu osvojil skoraj vse, kar se da: ostala mu je zgolj ena neizpolnjena želja

Kolesarski as Tadej Pogačar je v zadnjih letih vztrajno pisal zgodovino slovenskega kolesarstva, leto 2024 pa je v tem pogledu še dodatno izstopalo. Z zmagami od marca do oktobra je dokazal, da je najboljši kolesar na svetu, pomemben delež k pisanju novega poglavja slovenske pravljice pa je dodal tudi Primož Roglič.

Šestindvajsetletni gorenjski volk je že 2. marca na makadamskih cestah italijanske preizkušnje Strade Bianche z 81 km dolgim pobegom nakazal, kako bi se lahko odvila sezona. Sedem mesecev kasneje je sklenil krog prav v Italiji, ko je po Lombardiji števec ustavil pri 25 zmagah v sezoni.

Vmes je slavil tako rekoč na vsaki dirki. Le na dveh je ostal praznih rok, marca na spomeniku Milano-Sanremo, ki zanj kljub številnim poskusom ostaja zaklet, ter na veliki nagradi Quebeca. Omenjeni dirki je končal na tretjem oziroma sedmem mestu.

Glavni presežek sezone predstavlja obdobje med majem in koncem septembra ter "trojna krona" z zmagama na dirki po Italiji in Franciji ter naslovu svetovnega prvaka. S tem je postal šele tretji kolesar v zgodovini s tem trojčkom po Belgijcu Eddyju Merckxu (1974) in Ircu Stephenu Rochu (1987).

In ker je Primož Roglič v prvi sezoni z novo ekipo Red Bull-BORA-hansgrohe slavil na dirki po Španiji, to mu je uspelo četrtič, kar je izenačen rekord, je Slovenija v zgodovini edina z zmagami na vseh tritedenskih preizkušnjah in na cestni dirki SP.

Popolno leto za Pogačarja

Medtem ko je imel Roglič ob prilagajanju na novo ekipo tudi nekaj težav s padci in nekoliko nekonstantno formo, je bilo tekmovalno leto 2024 za Pogačarja popolno.

Tako popolno, da je po formuli danske statistične baze Prestigelisten postregel celo z najboljšo sezono v zgodovini kolesarstva. Boljšo celo od nekaj Merckxovih v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je belgijski kanibal pustošil po kolesarski karavani v povsem drugačni eri tega športa.

Presežkov je zmanjkalo že med vrhuncem sezone na Touru, kjer je za več kot šest minut ugnal Danca Jonasa Vingegaarda, za več kot devet pa Belgijca Remca Evenepoela. Še pred tem je za skoraj deset minut premagal nasprotnike na italijanski pentlji.

Pogačar je na prvi pogled izničil redke slabosti, ki so ga pestile v zadnjih letih. Delo z novim trenerjem Javierjem Solo je obrodilo sadove, vročina mu sredi poletja prav tako ni prišla do živega. Vsaj na prvi pogled se zdi, da prevlade glede na napredek in številke še nekaj časa ne bo konec.

Želi zmagati vse tritedenske dirke

Se pa pojavlja vprašanje, katere neizpolnjene cilje bo zasledoval v prihodnosti. Očitno je, da si 26-letni slovenski as želi v karieri dobiti vse tritedenske dirke. Na seznamu torej manjka le še Vuelta, ki bi se lahko na programu dirk znašla že prihodnjo sezono.

V igri pa je tudi še redkejši dosežek - zmage na vseh spomenikih. Za zdaj ima na največjih enodnevnih dirkah sedem zmag, štirikrat je slavil po Lombardiji, dvakrat v Liegeu, lani pa je dobil še bržčas najbolj prestižno dirko po Flandriji. Manjkata le zmagi na Milano-Sanremu in Pariz-Roubaixu.

Doslej so le trije kolesarji v vsej zgodovini zmagali na vseh petih spomenikih, to so Belgijci Eddy Merckx (skupaj 19 zmag), Roger De Vlaeminck (11) in Rik Van Looy (8). Nazadnje je to uspelo De Vlaemincku leta 1977.

V času velike specializacije bi zmage na vseh različnih terenih še dodatno potrdile Pogačarjevo vsestranskost. Glavna prepreka za dosego tega cilja bodo za Slovenca sloviti tlakovani odseki severnega pekla na poti do Roubaixa, za katere bi moral bržčas ojačati telo, mišice na rokah ter pridobiti kakšen kilogram.

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del