Tone Vogrinec: "Bojan Križaj je imel že od doma pravo osnovo!"

Kako smo že rekli – gorenjske noge in štajerska pamet –, ko smo skušali opisati čudežno navezo Bojana Križaja in Toneta Vogrinca, ki je slovensko smučanje potegnila v svetovni vrh, južneje slovanskim narodom pa dokazovala – in to v časih, ko je kazalo, da bo Jugoslavija večna – da smo Slovenci pametnejši, marljivejši in bolj nobel. Tona bi temu rekel kombinacija naravnih predispozicij in organiziranega sistema dela. Prve je prispeval Križaj, drugo pa Vogrinec, ki je leta 1972, ko se je zaposlil v državni smučarski reprezentanci, ostro odpravil vrtičkarstvo in svojim varovancem zastavil en sam cilj: biti prvi na svetu.

V dobrih tridesetih letih šefovanja slovenski smučariji je preživel marsikaj, odhod Bojana Križaja, spore s tem in onim tekmovalcem ali trenerjem, in tudi sam presenečeno opazoval trajanje slovenske smučarske pravljice. Potem ga je doletela osamosvojitev, ki je smučanju odvzela skoraj ves nacionalni naboj, v zadnjem času pa še slabi rezultati. Te sicer spremlja z direktorskega položaja smučarskega sklada in zanje ni odgovoren, a to tiste, ki jih fehta za denar za smučarijo, bolj malo briga. Čakata ga še dve leti tega dela, potem pa ... Hm, penzija? Nekako si ga človek ne zna predstavljati kot upokojenca.

Tone Vogrinec se je rodil v Mariboru (in njegov zaščitni znak je vsaj toliko kot ona poltisočletna čmiga na Lentu ali Zoran Predin) pred 62 leti, tam treniral najprej tenis in rokomet, dokler ni spoznal alpskega smučanja. Kot tekmovalec je bil ziheraš, znal je »prilagoditi hitrost razmeram na progi«, pa je brez večjih težav preživel vse klasične smuke stare celine in bil je dovolj brihten, da je kot trener doumel, da to ne pelje nikamor.

S kolegom Esadom sva se z njim pogovarjala dan po slovenskem nogometnem fiasku za Bežigradom. Po začetnem žogobrcarskem ogrevanju smo zavili na bele poljane. Časopisje je tisti dan pljuvalo čez Prašnikarja in njegove, pa smo to uporabili kot iztočnico.

Tudi smučanju se je začelo dogajati nekaj podobnega.

Vogrinec: Mi smo se tega zavedali, zato ni bilo bolečine, saj je bilo jasno, da bodo – takoj ko se bo ta prostor odprl tudi za druge športe – šteli edino uspehi. Že nekje sredi svoje trenersko-menedžerske kariere sem razmišljal, da tako ne more iti naprej, ampak vedno znova sem bil presenečen, da je v valovih trajalo trideset let, kar je bil jasen dokaz, da vse skupaj ni bil slučaj. Tudi takrat, ko smo začenjali, je veliko ljudi reklo, da se Križaj rodi le enkrat in da bo, ko bo on nehal, tako vsega konec. Pa ni bilo. Vse do današnjih dni.

Jasno pa je, da je družina Kostelić primazala klofuto slovenskemu smučanju, čeprav tudi to ni nič nenavadnega. Pred tridesetimi leti so bile pomembne domače razmere za ukvarjanje z določenim športom, danes pa šteje le denar. Tako lahko tudi nekdo iz Vojvodine postane vrhunski smučar, skakalec ali hokejist, čeprav tam razmer za to sploh ni. Toda če imajo njegova družina, njegov klub ali njegova pokrajina dovolj denarja, da tega mladca že pri dvanajstih pošljejo na trening na Novo Zelandijo, pa če je še oče tako zagrizen, kot je Gips, potem ima lahko tudi Vojvodina Kosteliće.

Od smučarskih varovancev ste drugače kot Prašnikar vedno zahtevali smučanje na nož. Kdaj ste spoznali, da le tak način dolgoročno daje rezultate?

Vogrinec: Sam sem bil aktiven smučar, celotno desetletje sem bil član jugoslovanske reprezentance, štartal sem na vseh tekmah, ki se še danes vozijo, ni bilo smuka, ki ga nisem odpeljal. Med letom šestdeset in oseminšestdeset, preden sem se poškodoval in šel k vojakom, sem se odlično naučil, kako se ne sme delati. Kajti mi smo dejansko vse delali narobe. In če deset let potuješ okrog in opazuješ konkurenco, kaj, kako in s kakšnimi potenciali dela, skušaš vse to posnemati in narediti še bolje.

Ko sem leta 1972 prevzel mlado ekipo, je bila teorija jasna: naš cilj je biti prvi na svetu, čeprav ni realno, da bomo to kdaj dosegli, toda če si ne bomo postavili takšnega cilja, bomo ostali v ozadju. Tako smo zastavili že po kategorijah, takrat je bilo namreč zelo poudarjeno zgod-nje selekcioniranje, h kateremu se počasi vračamo, ker je bilo takrat tako uspešno. To pomeni, da že pri najmlajših kategorijah, že pri 14- in 16-letnikih, sestaviš reprezentanco in izbranim omogočiš najboljše razmere.

Vzpostaviš zelo ozko bazo, iz katere gre piramida navzgor. Sam sem vse življenje treniral, da bom med prvimi petimi Jugoslovani, kar mi je vedno uspevalo. Jugoslovanski prvak sicer nisem bil, zato pa sem nekajkrat osvojil medaljo in bil slovenski prvak. Realno gledano pa sem bil ves čas med tretjim in petim mestom. Ko smo nastopali zunaj, je bilo važno premagati katerega od naših, pa četudi je bil on dvainšestdeseti, jaz pa oseminpetdeseti, samo da sem bil pred njim. Takrat smo že pri najmlajših poskušali z drugačno filozofijo, po kateri ni bilo več tekmovanja med nami, ampak z drugimi.

Sami torej niste sodili med pretirano napadalne smučarje?

Vogrinec: Moja taktika je bila uvrščati se med boljše Jugoslovane, ker je bil svetovni vrh nedotakljiv. Imel sem sicer nekaj rezultatov, ki so nekaj obetali – spomnim se, da sem bil enkrat sedmi, ampak takrat jih je ogromno padlo. Imam še nekaj krožnikov iz Wengna, ki sem jih dobil v kombinaciji, ki je bila že takrat podobna današnji, ko se na koncu uvrsti osem tekmovalcev. Krožniki so bili točno določeni: od ena do tri takšen, od štiri do deset malo manjši, tako da sem dobil malega.

Takšnega za kavo?

Vogrinec: Ja, ja. Bil sem ziheraš. Velikokrat sem prišel v cilj, malokrat sem odstopil, ker sem izračunal, kaj se mi splača. Čeprav se mi finančno ni nikoli izplačalo. Toda to je bila zame fakulteta. Sam namreč še danes govorim našim trenerjem in staršem, ki me sprašujejo, ali se splača še vlagati v njihove fante, ki so denimo na robu B-reprezentance: če jim tja do osemnajstega leta uspe končati osnovno izobrazbo (srednja ali strokovna šola), kar večini smučarjev uspe, in če gre njihova krivulja potem navzgor, lahko ujamejo korak vsaj s slovenskim vrhom, ki že ponuja določeno eksistenco tudi po koncu kariere.

Seveda ne samo finančno eksistenco, saj je pri smučariji pač tako – če nisi med prvimi petnajstimi na svetu, si ne moreš veliko pomagati. Če si med petnajstim in tridesetim, je podobno, kot bi imel srednje dobro službo, nad trideset pa samo vlagaš. Je pa še nekaj. Do devetnajstega, dvajsetega ali enaindvajsetega leta se že pokaže, ali bo tekmovalec dosegel slovenski vrh in skušal naskakovati svetovnega ali pa ga bodo starši raje poslali na študij. Čez naše roke je šlo na tisoče mladih športnikov, pa so vendarle prsti ene roke dovolj za tiste, ki so imeli pozneje v življenju težave. Ni je boljše šole za mlade tekmovalce od te, da pri štirinajstih potujejo čez lužo, kjer se učijo jezika in nabirajo stike.

Ni je boljše priprave za nadaljnje življenje, kot je deset let potovanj. Če primerjam svoje življenje z življenji svojih sošolcev s študija strojništva, ki ga nisem končal, sem v primerjavi z njimi v zvezdah. Po vsem tem, kar sem doživel, se naučil in napravil, navsezadnje tudi po standardu. Ko sem lani delal obračun za nazaj, sem rekel, da bi šel, če bi se še enkrat rodil, po isti poti, z majhnimi korekturami.

V karieri smučarskega trenerja ste odkrili kar nekaj talentov, ki so postali vrhunski smučarji – ste kdaj razmišljali, katere so skupne lastnosti, ki jim morajo imeti šampioni?

Vogrinec: Te lastnosti so bolj ali manj enake pri vseh športih. Najprej moraš imeti psihofizične predispozicije, ki jih lahko razviješ v organiziranem sistemu dela. Pri nas smo ga imeli in ga imamo še vedno, poteka pa dejansko trideset let. Pri nas točno vemo, kako delati. Pred dnevi sem imel predavanje na seminarju teniških trenerjev, na katerem naj bi jim razložil, kako je smučariji uspelo in kako naj bi to prenesli v tenis. Menim, da je tu precej podobnosti, čeprav gre za dve povsem različni športni panogi. Menim, da bi morali tudi pri tenisu delati tako kot pri smučariji.

Žalostno je, da Slovenci – razen treh super punc, Matevžičeve, Pisnikove in Srebotnikove – med moškimi nimamo nobenega niti med petsto, pri tem smo pa po številu igrišč na kvadratni kilometer in glede na število prebivalcev daleč v vrhu. Za nameček je tenis tja do šestnajstega leta relativno poceni, ker treniraš, spiš in ješ doma, pa tudi oprema ni tako draga. Zakaj torej ne gremo naprej? Vzemimo Ljubljano, kjer kar mrgoli teniških klubov, med katerimi pa je nekaj takšnih, ki obstajajo samo zato, da v klubu izvajajo dejavnosti, kot so bifejske in podobne.

Vsak od teh klubov si zaradi imidža pridobi kakšnega v slovenskih razmerah vrhunskega tenisača, s katerim skuša tržiti klub. Ampak sodelovanja med klubom X in Y niti slučajno ni. Obstaja huda konkurenca, ki se kaže v nekakšni slovenski teniški ligi, ki nikogar ne zanima in ki v je medijih ne omenijo niti s tremi vrsticami. Vse to je brez veze, ker si niso postavili cilja biti v svetovnem vrhu. Mnogim tenisačem je edini cilj postati trener ali učitelj tenisa nekje v Nemčiji in zaslužiti nekaj tistih evrov. Če bi šli po regijah skupaj in angažirali strokovni kader (nam je bilo že pred leti jasno, da brez farmakologa, fizioterapevta, kondicijskega trenerja, ki so pri nas vključeni v ekipo kot popolni profesi-onalci, ne gre) ter imeli skupne priprave, potem bi še bilo kaj. Fizioterapija mu je resnično zelo pomagala!

Tako pa igralci ne pridejo niti do sparing partnerja, ker ima vsak svoj vrtiček in noče igrati. Če bi te tri regije spet imele tabore, ki ne bi bili samo enkrat na leto, ampak vsak teden, potem bi prišlo do združevanja kakovosti. To smo pri smučanju naredili. Še preden sem prevzel smučanje, je bilo klubaštvo tudi pri nas tako močno, kakor je danes pri tenisu. Strašno važno je bilo, ali je zmagal Gorenjec ali Štajerec, kar je bilo sicer bolj poredko, potem so bili tu prepiri zaradi tega, kdo bo prišel v reprezentanco. Ko sem nastopil, je bilo takoj jasno, da mi je čisto vseeno, ali je kdo Gorenjec ali Štajerec. Zakaj? Ker sem bil plačan kot profesionalec.

Ste bili takrat, leta 1972, prvi profesionalec?

Vogrinec: Pred menoj je bil to tudi moj dolgoletni trener Marjan Magušar, ki je bil profesionalec, ampak z omejenimi finančnimi sredstvi. Sam sem se zadeve lotil drugače, saj sem že leta 1972 postal šef slovenskega smučarskega poola in sem sočasno skrbel za trening kot trener in kot zbiralec sredstev. Tako so se možnosti ekipe malce povečale. Iz tistega časa je tudi naslednja anekdota. Ko je Križaj leta 1975 postal evropski mladinski prvak, je hotel pokazati, da je iz pravega testa in je želel nabirati točke tudi v absolutni konkurenci.

Takrat so bile tekme svetovnega pokala tudi na Japonskem in vsi funkcionarji so bili proti potovanju tja, ker naj bi preveč stalo. Z velikimi težavami sem vse prepričal, da sva šla s Križajem vendarle na Japonsko. Moja rana na želodcu, ki sem jo imel dolga leta, je bila posledica takšnih potovanj ... Ker če greš z enim tekmovalcem z glavo skozi zid za velike denarje na Japonsko, pa ti ta pade pri prvih vratih, dobiš po nosu tak’, da je groza. K sreči se je dobro izšlo, osvojil je točke in blazno napredoval, prišel v prvo jakostno skupino in začel kariero, ki je pripeljala do prvih zmag. Ali pa na koncu sezone, sezone, ki sva jo prepotovala z mojo stoenko. Takrat je bilo v jugoslovanski zvezi za telesno kulturo pravilo, da so ti, če si potoval na tekme v tujino, plačali vlak, če pa z avtom, pa le polovico karte za vlak.

Na smučarijo v Val D’isere ali Wengen ne moreš iti z vlakom, ker sicer potuješ tri dni, zato sva se tja peljala z avtom. Konec sezone sem naredil obračun in predsednik Smučarske zveze Jugoslavije Žarko Ostojić iz Sarajeva je ob pogledu nanj vzkliknil: »Pa to su velike pare, ko mu je to odobrio?« Takrat je Dušan Senčar napravil eno in edino napako, ki sem mu jo takrat zelo zameril, pa mu pozneje tudi odpustil – o njem vse najboljše – ko je rekel: »Ja mu nisam ništa podpisao.« To je bil zame velik udarec. Ne vem, ali se je zbal za funkcijo, on je bil takrat predsednik jugoslovanske alpske komisije. No, takrat pa je pokazal jajca moj prijatelj Janez Kocjančič, ki je bil v bistvu v nemilosti, ker je prihajal iz Kavčičeve garniture in bil skupaj z njim politično izbrisan.

Predvsem v Sloveniji je bil odrinjen in le z ogromnim lobiranjem mu je takratna politika dovolila, da je postal predsednik Smučarske zveze Slovenije. Udaril je po mizi: »Zar ste vi poludjeli? Jesu Tone i Bojan bili tamo, jel je vozio svojim avtom? Imamo pravilnik? Imamo!« Po njegovi zaslugi sem dobil denar in od takrat Janeza cenim, ker je še dostikrat dal jajca na tnalo, ko je bilo treba. Takšni so bili ti začetki, bojeval sem se za tisti kurčev denar, ki sem ga dobil ob koncu sezone, ampak razmere so že bile, Bojan jih je že imel.

Se spomnite prvega srečanja z Bojanom Križajem?

Vogrinec: Prvo srečanje je bilo na treningu mladinske in članske reprezentance na Pohorju. In če se prav spomnim, sem bil takrat že trener moške reprezentance. Tam nekje leta 1972 sem začel kot trener ženske reprezentance, medtem ko je bil trener moških Avstrijec Alojz Kar. Ker mu jugo-slovanska zveza ob koncu sezone ni plačala stroškov, je rekel: »Kurc vas gleda!« In je šel. In ker ni bilo denarja, so rekli: »Tone ti češ biti i za muške i za žene,« tako da sem bil na SP v Sant Moritzu sam trener moških in žensk. Ko sem bil trener samo za moške, mislim, da je bilo leta 1973, so za njimi trenirali mladinci, med katerimi sem opazil Bojana, ki je izstopal po tehniki. Ker sem malo za tem odslovil nekatere starejše in formiral mlado ekipo, se je v njej znašel tudi Bojan.

Ste takoj vedeli, da je to to?

Vogrinec: Izstopal je po tehniki, poznalo se je, da je tehnično zelo dobro naučen, v Tržiču je bila takrat tržiška smučarska šola zelo dobra. Tudi stric in oče sta smučala, tako da je imel Bojan že od doma pravo osnovo.

Ob vsem dolžnem spoštovanju do Križajevih dosežkov – mnogi še danes mislijo, da bi lahko s svojim talentom dosegel še več, če ga ne bi pri tem ovirala slovenska zadržanost?

Vogrinec: Največja Bojanova težava je bila, da je v njegovem času vedno obstajal en super šampion. Stenmark ni pustil nobenemu zmagati. Če si bil v tej generaciji, si imel smolo, saj si se že avtomatično potegoval izključno za drugo mesto, ker je bilo prvo rezervirano za Šveda. Če si ga vendarle premagal, je bil to pravi čudež. Pozneje je bil to Tomba. Letos bo imel to vlogo Bode Miller. Če analiziraš samo Bojana, vidiš, da je imel svoje rezerve, tako kot vsak. Rok Petrovič je bil recimo super šampion eno leto, ampak očitno je malce drugače razmišljal. Bil je produkt sistema zgodnjega selekcioniranja, poleg tega je imel doma očeta strokovnjaka, sociologa, profesorja na fakulteti, tako da se je spoznal na šport.

Bil je med prvimi tekmovalci na svetu, ki je v mlajših kategorijah tolikokrat zmagoval. Trofeja topolino je nekakšna pionirska olimpijada, ki jo vsako leto priredijo v Italiji. Najboljši smučarji na svetu so bili že pri dvanajstih šampioni prav s tem, ko so zmagovali na Topolinu. Petrovič je vse to naredil na kvadrat, saj je zmagal nekajkrat, tako pri mlajših kot starejših. Pri njem se je pokrilo tudi to, da so takrat, ko je bil pod vrhom, uvedli pregibne kole. Petrovič je začel pravilno smučati na pregibnih kolih, medtem ko se je smučarska elita morala privajati nanje. Rok jih je do potankosti pogruntal v svoji najboljši sezoni, ko je petkrat zmagal. Prvi je začel voziti prek kolov, medtem ko so vsi drugi še vozili okrog. Zato je bil nepremagljiv. Toda to ni moglo trajati večno.

Poleti so njegove kasete krožile med reprezentancami, vsi so jih videli, ga posnemali in na-slednje leto vozili prek kolov, na čelu s Stenmarkom in Križajem. Prav Bojan je naslednje leto zmagal v skupni uvrstitvi slaloma. Rok bi lahko z dobrim delom vzdrževal to, toda njegovi rezultati so začeli padati in odločil se je za študij.

Menda ni hotel več poslušati nasvete trenerjev?

Vogrinec: Rok je bil velik individualec, imel je svoje ideje in program, kako ostati na vrhu. Ni bil več pripravljen delati s kondicijskim trenerjem Markom Klemenčičem, ki smo ga nastavili samo zaradi njega, prav tako je delal manj trdo od drugih – in posledice so bile tu.

Križaj je na oko – za laike – smučal lepše kot Stenmark, pa je slednji nanizal desetkrat več zmag kot on. Zakaj je bil Šved boljši?

Vogrinec: Bil je hitrejši. (smeh) Bojan je bil stilist, daleč najlepše ga je bilo gledati, tudi markantna osebnost je bil s tistimi blondnimi lasmi in poudarjenim profilom. Stenmark je imel več vrlin, tudi drugačno tehniko od njega, bolj napadalno, racionalno, manj je izgubljal v zavoju ...

Značajsko sta si bila precej podobna, oba zadržana …

Vogrinec: Ja, to pa morda drži, čeprav je bil Bojan vendarle drugačen, kajti Stenmark je bil le tipičen severnjak in je bil najsrečnejši, če so mu dali mir, če ga nihče nič ni vprašal in če se mu ni bilo treba z nikomer družiti. Bojan je bil človek kolektiva, za tiste čase celo izjemen človek kolektiva. Vedelo se je, da mi po njegovi zaslugi dobivamo sredstva, ki smo jih potem dajali nižjim kategorijam, kar počnemo še danes. Pool namreč lahko živi le tako, da trži najuspešnejše tekmovalce in tako zbere dovolj denarja, da lahko financira našo perspektivo. Bojan ni nikoli omenjal, da dobi premalo in zakaj ne več – izjemno je bil fer, sprejel je sistem, iz katerega je tudi sam zrasel.

In zakaj sta Janica in Ivica boljša od naših smučarjev?

Vogrinec: To pa je tako, da je od sto tisoč podobnih poskusov uspel morda eden. Pri njih spoštujem predvsem to, da je ta družina dosegla rezultate v takšnem drilu. Če bi svojima sinovoma skušal predpisati takšen program, sem prepričan, da bi me pri osemnajstih, ma ne, pri šestnajstih, poslala v tri krasne, češ, ali je oče fukjen. V urbanem okolju, v kakršnem danes živijo ti otroci, zlasti v Zagrebu, obstaja milijon možnosti, da zaideš levo ali desno, zato je še toliko večji čudež, da sta ju mati in oče Kostelić uspela zadržati v tako ozkem kanalu.

Bil sem na tiskovni konferenci v Zagrebu, na kateri sem se pogovarjal z Janico, ki se je ravno odpravljala na pot. Pa sem jo vprašal, ali se ji mudi. Rekla je, da ima ob dveh letalo in da gre na Mljet. Znano je, da ima družina Kostelić na tem otoku svoj vikend, kjer poleti živijo. »Joj, kako si srečna, da greš na Mljet, jaz bi tudi takoj šel takole pomladi,« sem odgovoril. Ona pa: »Ma sranje i Mljet, ja bi išla na skijanje u Kaprun.« To je bilo ob koncu smučarske sezone. Zato sta pa dobra, ker trenirata trikrat več od drugih.

Plačujeta pa tudi visoko ceno, Ivica s svojimi poškodbami, Janica zdaj s ščitnico?

Vogrinec: Cena bi bila visoka, če jima ne bi uspelo. Zdaj pa, ko sta uspela, so vrata odprta, v igri so veliki denarji in zadovolj-stvo, ki pride zraven, saj je denar tudi merilo za to in jima zagotavlja relativno enostavno nadaljevanje kariere. Seveda je tu tudi slava, čeprav v teh južnoslovanskih deželah ne veš, kaj te čaka. Lahko te tudi zasovražijo, saj vemo, kako je s tem – ko si gori, te vsi hvalijo, ko si pa doli, te vsi pohodijo, to je splošno znano. Ampak na koncu jima je vendarle uspelo in vse te žrtve so bile nekako poplačane. Čeprav je še vedno vprašljivo, ali se splača toliko tvegati za ceno zdravja. Vprašanje je, kaj bo, ko bosta stara štirideset let.

Ali veste kaj več o ozadju zadnje afere, ki je izbruhnila po izjavi Janičinega zdravnika?

Vogrinec: Vso zadevo je zakuhal tisk. Rumenega tiska je na Hrvaškem še več kot v Sloveniji in Jutranji list je eden izmed tistih, ki ni bil naklonjen Kostelićem že od takrat, ko je narisal Ivico v fašistični čeladi. Jasno je, da rumeni tisk komaj čaka na takšne stvari, ker od tega živi. V hrvaški reprezentanci s tem očitno niso hoteli pred javnost, zlasti zato ne, ker so zdravniki sočasno sanirali tudi Janičino operirano koleno in so verjetno mislili, da bodo ubili dve muhi na en mah – medtem ko bi po-zdravili koleno, bi se lotili tudi zdravljenja ščitnice. Ko sem osebno izvedel za izvide in mnenja avstrijskega zdravnika, je bilo jasno, da bo šesttedenski tretman z nekimi tabletami pokazal, ali je zadeva odpravljena ali pa bo zdravljenje treba nadaljevati.

Nikjer torej ni rečeno, da zadeva kmalu ne bo spet v redu. Ta zdravnik Sučur, ki je o tem obvestil javnost, pa je po moje to storil zaradi dveh razlogov: prvič zato, ker se je malo bal, da bi kljub tem ugotovitvam Kostelići terali svoje naprej in da bi padla odgovornost na njega. Morda je bilo vmes tudi to, da mu niso povedali, da že imajo tretma. In drugič: zaradi osebne publicitete. Potem je bila še tiskovka, na kateri je Ante ponorel. Zdaj se je zadeva nekako umirila, tudi zato, ker so poklicali specialista z zagrebške klinike, ki je postavil podobno diagnozo kot avstrijski zdravnik. Ta je rekel, da bi lahko Janica delala s 65-odstotno močjo tudi med tretmajem. Sučur je zahteval popoln počitek.

V marčni številki Playboya smo gostili Jureta Koširja, ki je nanizal nekaj očitkov na vaš račun. Najprej tega, da ste se samo na videz umaknili, samo na mesto direktorja ski poola, in da vaše odločitve še vedno najbolj držijo.

Vogrinec: Lahko kar takoj odgovorim na to. Izjemno ponosen bi bil, če bi bilo to res, ampak ni. Na to mora odgovoriti Klemen Bergant. Jasno je, da se tudi posvetujemo, kaj in kako, toda vse športne odločitve so v rokah Klemena Berganta. Marketinško pa ja, saj imam profesionalno pogodbo do leta 2006, v kateri piše, da sem šef marketinga oziroma ski poola in jasno je, da bom predlagal Klemenu Bergantu, naj kaznuje vsakega tekmovalca, ki ne bo spoštoval pravil. Ali bo Klemen to naredil, je njegova stvar, ampak bo moral narediti, če se bomo tako zmenili. To je moj vpliv, drugega nimam, sem pa ponosen, če tako mislijo.

Drugi očitek je, da dajete strokovne komentarje (po pokalu Vitranc in Zlati lisici), čeprav ste zdaj od strokovnosti oddaljeni kilometre?

Vogrinec: Ta izjava, da nimam pojma, se ponavlja že trikrat ali štirikrat. Ampak če stojim v cilju in če je nekdo naš dober, rečem super, če je pa zanič, pa to, da naj gre v kurac, kako je bilo to zanič. To bom do smrti govoril, ker je to moja pravica. Ne razlagam pa tega na strokovnem sestanku ali med trenerji, ker je to moja ocena.

Še tretji Koširjev očitek, če jih že naštevamo: očita vam negativni pristop do tekmovalcev, ko jim ni šlo. Najbrž je mislil na vaše komentarje.

Vogrinec: To je totalno brezpredmetno, ker nisem trener že vrsto let. Svojo zadnjo progo sem postavil leta 1980 – in ponosen sem na to – na olimpijskih igrah v Lake Placidu, na tisti famozni tekmi, na kateri je Križaj zgrešil vratca.

Ki jih v bistvu ni videl?

Vogrinec: Namesto mimo pravega kola je šel mimo zunanjega. Mogoče je bil kol zunaj ritma, Križaj pa nervozen. Takrat smo se blamirali še z nečim, tudi jaz. Bil sem v cilju in seveda nisem videl, kaj se je zgodilo. Takoj sem vložil protest, zaradi katerega je Križaj lahko ponovil vožnjo. Sledil je odmor, v katerem so protest obravnavali. Takrat tehnične možnosti za ogled posnetkov niso bile tako dobre kot danes, ko si ga lahko ogledaš v trenutku, to je kar trajalo. V Ljubljani v studiu sem imel Marjana Laha, ki je športnik, difovec, tudi na smučarijo se spozna. On mi je zagotavljal: »Tona, stoprocentno ni bilo kola! Napaka na progi, stoprocentno!« Pa je imel možnost verjetno to petkrat pogledati. In jaz sem seveda vztrajal pri protestu, tako da se je start drugega teka zavlekel skoraj za pol ure. Ves svet je čakal na ta kurčev protest. Ko so mi predvajali posnetek, sem samo v tla pogledal in rekel: »Sorry!« In šel ven. Jasno je bilo kot beli dan. To je bila moja zadnja proga v živ-ljenju, ki sem jo postavil. Dobro, potem sem bil še nekaj časa direktor reprezentance in vodja stroke, ampak takrat, ko je Jure v zadnjih letih vozil v Kranjski Gori, že dolgo nobene zveze nisem imel s trenerstvom.

Najbrž je mislil komentiranje tekem v cilju?

Vogrinec: Nikoli nisem po televiziji komentiral tekem, ampak to je isto. Če je Jure za en drek peljal, če ne zna po luknjah vozit, kdo mu je kriv? To bom še danes povedal, ne glede na to, ali sem menedžer, trener ali penzionist. Ampak imel sem občutek, da sem z vsemi smučarji prijatelj, zato mi ni vseeno, če Jure tako misli. Ogromno koristnega sem napravil zanj, mogoče mu bom to enkrat tudi povedal, ker se tega najbrž ne zaveda, tudi pri sponzorjih. O njem nisem nikoli rekel niti ene slabe besede, nasprotno, še danes pravim, da je ta pravi dedec. Zato je tudi uspel.

Ne glede na to, da je imel manj uspešnih rezultatov, kot bi jih lahko imel, je bil kot osebnost izjemno uspešen. Tomba je zbral petdeset zmag, Jure eno, pa sta se nekako enačila. Zato ker dobro zgleda, ker je prijazen, ker zna jezike, ker se zna vesti ... O njem sem vedno govoril in vedno bom govoril samo pozitivno. In nimam enega samega razloga, da bi o njem povedal kaj slabega.

V preteklosti ste imeli nekaj nesporazumov s tekmovalci in trenerji. Izstopata dva, tisti z Matejo Svet in Janezom Šmitkom ...

Vogrinec: Trije, bili so trije! Še Filip Gartner. Kar se Janeza Šmitka tiče, sploh ne bom več komentiral, ker je to ta pingpong levo in desno. Najbolje bo, da ne komentiram. Lahko rečem samo to, da sem Janezu Šmitku nekajkrat odpustil vse naše spore, nekajkrat ga tudi znova angažiral, pa nihče tega na mojem mestu ne bi nikoli napravil, saj me je enkrat v Mladini tako popljuval, da sem moral iti na sodišče in tožbo tudi dobil in je bil Vasle (novinar, ki je pisal o tem, op. p.) zaradi tega kaznovan. Vedno znova sem rekel, da sem v interesu smučarije pripravljen sodelovati tudi s hudičem. Če je bilo v interesu smučarije, da se Janez Šmitek vrne, in če sem bil jaz pri tem odločilni dejavnik, sem pozabil na vse, kar je bilo, in spet je bil vključen. Do konfliktov je prihajalo najmanj z menoj, ker nisem bil jaz tisti na terenu. V zgodovini sta bila dva konflikta bolj problematična. To je bil spor s Filipom Gartnerjem, s katerim dolga leta nisem spregovoril besede, in tisti z Matejo Svet.

Smola Filipa Gartnerja, ki je bil dober trener, najprizadevnejši in najbolj marljiv trener na svetu, kar sem jih poznal, je bila, da je delal osem let z istimi tekmovalci. Preprosto ni šlo več. Tekmovalci niso bili več pripravljeni delati na isti način in, jasno, bil sem šef in sem moral ukrepati. Morda sem takrat napravil napako, da se nisem podrobneje pogovoril s Filipom o tem, da je potrebna zamenjava. Nisem ga odrezal, kot ljudje mislijo, ampak sem mu ponudil, da bi postal šef ženske ekipe. Se pravi, da ga nisem degradiral. Njegov brat, ki je bil šef ženske ekipe, bi šel pa k moškim za drugega trenerja. Očitno je šlo za navezo z bratom, ki ni bil zadovoljen, in sta šla oba.

O sporu z Matejo Svet pa tole: imel sem pisno dovoljenje generalnega sponzorja Gorenja, da izjemoma dovoli imeti Bojanu zasebnega sponzorja. Mateji bi dovolil isto, če bi takratni generalni sponzor Unior iz Zreč dal isto dovoljenje. Unior je odgovoril pisno, in to še danes hranimo: »Damo dovoljenje tudi Mateji Svet, toda sočasno izstopimo iz poola.« Če bi to napravil, bi oškodoval jugoslovansko smučarijo za generalnega sponzorja, ker drugega ne bi dobil. In sem rekel: »Sorry, Mateja, za to ceno pa ne morem dovoliti tega sponzorja.« Ampak mislim, da to ni bil glavni razlog za njeno prenehanje. Ni nehala zaradi tega. Z vsemi nekdanjimi smučarji imam dobre stike, tudi z Juretom. Dobro, z enimi se imaš raje, z drugimi manj. Na moje uradno slovo od smučarije so prišli vsi, moji sotekmovalci, vsi drugi, tudi Filip Gartner, s katerim sva pozabila, kar je bilo, tudi Janez Šmitek, zdaj ko nisva več na isti ladji, vsi so prišli, razen Mateje Svet. Škoda je za tako šampionko in jaz še danes govorim o njej samo najlepše. Nikoli ni bila poškodovana, dosegla je super rezultate, bila svetovna prvakinja, pa v mladosti, pri dvaindvajsetih, nehala smučati. Sigurno ni nehala zaradi tega sponzorja, saj je imela dobre pogodbe z drugimi.

Koliko morate spraviti skupaj kot direktor smučarskega sklada?

Vogrinec: Moj plan je milijon evrov na leto v gotovini plus vsa oprema, ki je je pa še tudi nekaj.

In s tem se pokriva slovenska smučarija?

Vogrinec: Ne, ne, proračun naj bi bil milijon sedemsto petdeset tisoč evrov na leto, bistveno manjši kot gre za kakšne nogometne ali rokometne klube. Na koncu ga bomo morali skrčiti na 1.600.000. Če so tisto sezono olimpijske igre, je malo ceneje, ker olimpijski komite plača udeležbo, če so svetovna prvenstva, je malo dražje, če ni ne enega ne drugega, je nekaj srednjega, ko se bo mogoče dalo malo privarčevati. Denar dobimo še od televizijskih pravic za tekme v Kranjski Gori in v Mariboru, potem so pa še sredstva ministrstva za šolstvo in šport in sredstva fundacije za šport. Eden naših sodelavcev je izračunal, da država, ki zagotavlja skozi ministrstvo in fundacijo skupaj okrog 20 odstotkov sredstev našega programa, dobi od nas večino tega nazaj z DDV-jem in carinami.

Dejanski neto znesek državnih sredstev znaša le osem odstotkov. To, kar nam da država, ji vrnemo z DDV-jem. To je pa škandal! Ampak danes iti na fronto pa začeti rogoviliti, da država nič ne da ... Če pa ni denarja ne v zdravstvu, ne v šolstvu, v kulturi, v športu ..., tako da bi bilo neupravičeno delati velik kraval, če ti država nič ne da. Nima. Saj vidimo, da ima državni budžet tri in pol odstotke deficita ali še več.

Mislite, da bi se morali Slovenci odločiti, katere športe bomo gojili in katerih ne, ter ostro potegniti črto med enimi in drugimi? Je ženski rokomet tisto, s čimer se bomo ponašali Slovenci?

Vogrinec: Janković mi bo zelo zameril, ampak če mi trije najdemo dva milijona evrov, imamo ženskega evropskega prvaka. Kupiš vse! Saj nima nobenih svojih. To ni tisto, da imaš pionirsko, mladinsko in člansko ekipo, potem si pa dober. Tega ni več. Danes se sprašuješ, ali je smiselno, da gre Krka v Moskvo, kar jo stane okrog 30.000 evrov, in tam zgubi s 54 koši razlike. Ali ima to smisel? Če o tem vprašaš Miloša Kovačiča, ki dobiva živčne napade, najbrž ne. Pred leti sem zelo forsiral skozi vse mogoče športne forume, da bi morali uvesti – pa ne portoroških sklepov – nekakšen administrativni ukrep, s katerim bi zmanjšali število tistih, ki se vozijo po vsem svetu po teh silnih evropskih ligah. Seveda sem dobil po nosu in pozneje tudi sam ugotovil, da se tega z administrativnimi ukrepi ne da rešiti.

To bo uredil trg in moja prog-noza športa v Sloveniji – to sem že večkrat povedal – je strmo navzdol. Ker bo trg to začel urejati, drugič, marketinška sredstva – sam vidim pri nas, ker imamo še vedno veliko tujih partnerjev – je izjemno težko dobiti. Danes ni več situacije, da bo ali direktor neke firme ali šef marketinga neke firme rekel: »Na, tu maš, pa daj mi mir!« Tega ni več. Ker ima za seboj nadzorni svet. Tuje firme pri nas grejo na računico – dvomilijonski trg in si zračunajo, koliko tukaj prodajo in koliko od te prodaje lahko dajo v marketing, koliko tega marketinga usmeriti v institucionalno propagando, koliko drugam. In to so tako majhni odstotki, da niso omembe vredni. Klasični primer – ta mi gre najbolj na živce – je firma Renault, največji slovenski izvoznik z 10.000 zaposlenimi pri nas – zadnja leta ne da nič več za okolje, v katerem živi. Če se spomnim Bernarda Coursata, ki je bil generalni direktor in je imel rad Slovenijo in ima tudi slovensko prijateljico, ta je imel takšen občutek. Pa je šlo nekaj za klinični center, za Cankarjev dom, za ATP turnir v Domžalah, za smučarijo ...

Danes pa samo še direktna prodaja avtomobilov. Nam niti skromne pogodbe niso hoteli podaljšati in smo šli k Fordu in tam podpisali boljšo. Ampak, kaj pa je Ford pri nas? Pa so našli majhno afiniteto za nas, Renault nič več. To se bo nadaljevalo. Marketing v športu je prišel izključno na daj-dam. Če imaš medijski prostor, če imaš televizijo – predvsem televizijo – če si korekten do tega medijskega prostora, če pokažeš pivo Union in se ne slikaš s hrvaškim dresom okrog vratu, ampak imaš še vedno svoj dres okrog vratu, ko greš na tiskovno konferenco, na katerem piše Union, če imaš to možnost vračati, boš imel kaj od marketinga. Če te možnosti nimaš, te nihče več ne jebe. Danes obstaja nekaj športnih panog, ki ogromno stanejo, pa zberejo na domači tekmi sto gledalcev. Večkrat dam za primer mariborsko žensko odbojko: krasen šport, krasne babe, lepo jih je gledat, ampak one kot večkratne državne prvakinje igrajo tudi v raznih evropskih ligah. Tam ne morejo zmagati, potovanja so izjemno draga, doma pa jih nihče ne gleda.

Morajo pa kupovati tujke, Ukrajinke in ne vem koga vse še, pa to nikogar ne zanima. Če bi bil jaz šef marketinga, ne bi dal nič, ker od tega ne bom imel nič in me bo lastnik zgrabil za vrat.

Rešitev je, da bo trg to uredil in da bo ostalo deset, dvanajst športnih panog, ki bodo šle na mednarodni nivo.

Za svojo šestdesetletnico ste priredili veliko praznovanje, za katero je med mariborsko in pravzaprav vso slovensko elito vladalo veliko zanimanje. Ste kot slav-ljenec in organizator čutili to potrebo ljudi po povabilu, po udeležbi?

Vogrinec: Minimalno. Nekaj takih je bilo, ki niso bili vabljeni, pa so prišli in so bili kljub temu dobrodošli. Takrat sem izdal knjigo, ki je bila v bistvu poročilo o delu, pa sem združil praznovanje šestdesetletnice in slovo od funkcije. Rekel sem si: ‘Ne bom delal tu v tej sobi eno slovo pa tam v drugi še eno in še tam, povabil bom vse na kup.’ Šotor od Zlate lisice je še stal, nekaj sponzorjev sem pridobil, tako da mi ni bilo treba zaradi tega bankrotirati. Osnovni kriterij, koga povabiti, je bil: vse generacije smučarjev, s katerimi sem delal, vse trenerje, vse funkcionarje, vse sponzorje, to je bila osnova. Plus prijatelji in ožji krog političnih prijateljev, vezanih na šport. Prišel je tudi Milan Kučan, kar je šlo nekaterim na živce. Kučan pač pride na take zadeve, tudi na mojo poroko je prišel, lahko rečem, da mi je na neki način prijatelj. Jasno, take ljudi čisto skromno povabiš: ‘Če boš morda hodil kaj okrog po Mariboru, bi bil zelo vesel, če bi prišel pogledat.’ In je prišel. Bilo je takšno srečanje, na katerem smo položili tudi obračun, bilo je luštno, bilo je fajn in s tem je bilo poslavljanja konec.

Doslej ste se dvakrat poskusili tudi kot politik na volitvah. Je svet politike toliko drugačen od športnega in poslovnega? Čemu pripisujete neuspeh?

Vogrinec: V bistvu nisem poskušal. Bilo je tako, da sem na prvih volitvah dovolil, da so moje ime dali na listo demokratske stranke, ampak na takšno mesto, kjer je bilo vnaprej znano, da gredo naprej samo prvi trije. Želel sem si, ko se je Slovenija osamosvojila, dodati kamenček v mozaik tudi na drugem področju. Ampak ne v klasični politiki, in tako še danes razmišljam, ampak na področju športa, turizma, da bi tam skušal premakniti vlak. Drugič sem pa kandidiral za državni svet, tudi takrat na prigovarjanje nekaterih političnih opcij. Dosegel sem izjemno dober rezultat, dobil ogromno glasov, ampak, jasno, na področju, ki je zelo veliko, šlo je za okolico Maribora, je bil izvoljen samo eden. Bil sem tretji. Takrat so rekli in me prepričevali, da gre za simbolično funkcijo, pozneje sem pa videl, da tisti frajerji, ki so bili izvoljeni, sedijo na sejah po cele ure in ure in sem bil kar vesel, da se je tako izšlo. Hvala bogu, da nisem bil izvoljen.

S tem je bila ta zgodba končana, drugih političnih ambicij nisem imel, sem pa zdaj v mariborskem mestnem svetu, kjer pa imam ambicije, vendar izključno za dvoje. Ker v vsem mestnem svetu v prejšnjih mandatih ni bilo enega samega, ki bi se potegnil za šport in turizem, je to moje področje. Sem tudi član odbora za šolstvo, kulturo in šport in sem kar deloven in moja ambicija je, da bi se v Mariboru kaj več napravilo, čeprav za zdaj brez večjega uspeha, ker tudi tu denarja ni. V tem mandatu, ki traja štiri leta, bom sigurno zelo siten in tečen, da bi na tem področju kaj premaknili. Za razvoj Pohorja, razvoj športnih objektov v Mariboru, pokrivanje kulture in šolstva, da se tudi tam zasnovane investicije izpeljejo ... Tu bom morda celo koristen.

Doslej ste bili že trikrat poročeni, s čimer znatno presegate slovensko povprečje. Kako to?

Vogrinec: Prvič sem se poročil prehitro z ozirom na moje ambicije v športu in po nekaj letih zakona sem, po domače povedano, dobil nogo. Tudi razumljivo in sem razumel takratno družico, saj me skoraj dvesto dni na leto ni bilo doma. Ne eno ali dve leti, vrsto let. Imela sva dva majhna otroka, sama se je mučila z njima in, jasno, me je imela poln kufer. Bolj ali manj sva se sporazumno razšla in do danes ohranila korektne stike, še vedno solidno komunicirava in se tu in tam tudi srečava. Potem sem se preselil v Ljubljano, kjer sem bil najprej v hotelu, potem sem spoznal Nino, imela sva se fajn, rodila se nama je hči, ki je danes stara osemnajst let.

Luštna, če le morem, grem z njo na kosilo, srečujem se z Nino in z Markom (Crnkovičem, op. p.), ki je zdaj z njo poročen. Z Nino se sicer nisva poročila. Značaja, Ninin in moj, nekako nista šla skupaj, to sva tudi sporazumno ugotovila in sklenila, da je bolje, če greva narazen in ostaneva prijatelja. V tretje je šlo pa rado, spoznal sem Alenko, ki je v nasprotju s prvima dvema z mojega področja, je direktor marketinga v Probanki in se ukvarja s podobnimi težavami kot jaz, tako da se lahko tudi doma pogovarjava o podobnih stvareh, imava več skupnega, imava tudi hči, ki je danes stara sedem let in je cukrček. Tudi ona se s svojimi polbrati in polsestrami dobro razume, tako kot oni z njo in mislim, da sem zdaj na pravi poti, da bom tako tudi končal.

»Trajno razmerje z žensko je mogoče le, če ste propadli,« je dejal neki ameriški milijonar, ki se je petkrat poročil. To vprašanje pogosto postavljamo našim intervjuvancem. Ste imeli kot uspešen in slaven človek preveč priložnosti, da bi prvi zvezi lahko zdržali?

Vogrinec: Ne, ne, razlog za to ni v tem, ker bi iskal neke druge variante. Mislim, da je šlo za to, da smo bili različni karakterji. Moja prva žena Brigita je umetnica, uspešna, izdeluje keramiko, ki jo sama po-slika, čeprav pravi, da ima že dovolj tega, da mora biti nenehno kreativna. Tudi z mojo sedanjo ženo poslovno sodelujeta. Druga, Nina, furjasta, skače levo, desno, je imela druge misli kot jaz. Želel sem si topel dom, ki ga zdaj imam. Ne bom pozabil, ko sva s prvo ženo še bila študenta, ko sva se srečavala z vespo, ko sva bila še oba mlada, je nekega lepega dne rekla, in to preden je bilo med nama kaj resnega: »Kaj pa imava midva pravzaprav skupnega? Kaj če bi začela zbirati znamke ali pa metulje? Nič nimava skupnega!« Rekel sem ji: »Ne serji!« Potem sva nadaljevala zvezo, imela otroke, ampak zgodilo se je točno to. Ona je bila umetnica, živela je v drugem svetu. Že takrat, čeprav je študirala angleščino in zgodovino in šla šele pozneje študirat umetnost, je imela drugačno razmišljanje kot jaz. Kaj imava skupnega? Ni dovolj samo to, da imaš otroke, seks in da ti nekdo doma kuha. Moraš imeti nekaj več skupnega. Tudi z Nino je bilo tega premalo.

Zdaj upam, da imava z ženo nekaj več. Da vsaj nekaj je. Več je to, da Alenka rada smuča, da greva rada vsako nedeljo, če sva v Mariboru, na enourni sprehod na neki hrib, tam pojeva kosilo in eno uro nazaj. Da me ona pri tem vzpodbuja in grem jaz rad pa tudi ona. Rada igra tenis z menoj. Jaz sicer ne tako rad z njo, ker bi rad igral z boljšim partnerjem, ampak tu pa tam stisnem zobe in igram. To, da je nekdo znan in da ima malo več denarja, je mogoče pri kom pomembno na začetku. Pri meni ni bilo nikoli. Tudi pri teh ženskah, ki sem jih imel, to ni bilo pomembno. Da bi pa kot metulj letal s cveta na cvet ..., dobro v nekem obdobju, ko sem bil razočaran, ko se ločiš in skušaš dokazati sebi in drugim, kakšen lev si, da ni težko dobiti ženske, mogoče en čas letaš okoli. Ampak to ni življenje.

V portretu, ki so ga o vas pred leti napravili v Mladini, je pisalo, da ste s svojim znanjem nemščine strli srce marsikatere nemške prvokategornice. Kakšni časi so bili to? Je šlo za živahno obdobje?

Vogrinec: Ne, saj ni bilo tako hudo ... Sigurno sem bil nagnjen na nemško področje zaradi boljšega znanja nemščine, ki mi je skorajda materni jezik, saj stara mama sploh ni znala slovensko. Potem pač iščeš družbo in greš malo ven. Imel sem nekaj dobrih prijateljev in prijateljic s tega področja, zlasti z nemškega, ampak nič kaj posebnega. Čeprav po ločitvi pa bi skoraj ostal v Oberstaufnu, to pa res. Tam je bila, vsaj kar se mene tiče, resna zadeva. Za tisto prehodno obdobje je bilo luštno, da sem imel nekoga, ki sem mu lahko naslonil glavo na rame. Ime ji je bilo Silvia in je bila nekdanja nemška reprezentantka, zelo luštna punca, hči župana v Oberstaufnu. Ampak je bilo jasno, da je najina zveza neperspektivna.

Vas je predstavila domačim?

Vogrinec: Ja, ja, tam sem bil kralj. »Toni, Toni, Toni,« so se drli, ko sem prišel. Še dve sestri je imela, luštna družinica. Njena mama je imela cvetličarno. Srečevala sva se nekje na poti, jaz do pol poti in ona do pol, recimo v Kaprunu, kjer sva lahko malo smučala. Ampak razpletlo se je tako kot vsake take stvari na daljavo. Sprva so bila najina srečanja pogosta, potem pa so razvodenela. Ona se je potem poročila v Italijo. Kar se pa živahnosti smučarije tiče ... V prejšnjih časih je bilo takole: ves dan trening, večerja, ekipa spat, ti pa ven. Tega je vedno manj. Tudi pri drugih ekipah.

Vse je postalo preveč resno. To je tak tempo, s toliko obveznostmi, s takšnim stresom, da tudi moji trenerji, mladi fantje, komaj kaj gredo ven. V hotelu ostanejo tudi po večerji in se pogovarjajo o programih, nikomur se ne da ven. Včasih smo dobivali ogromno povabil organizatorjev. Danes opazujem, kako je s tem v Kranjski Gori in v Mariboru. Sprejem za vodje ekip, trenerje in tekmovalce, pa ni žive duše. Pride le nekaj lokalnih funkci-onarjev nekaj pojest in popit.

Poleg Bojana Križaja in Jureta Koširja, ki smo ju omenjali v tem pogovoru, je za Playboy spregovoril še en vaš znanec, in sicer Walter Wolf. V pogovoru je omenil, da sta znanca še iz mariborskih povojnih časov. Nam lahko zaupate kakšno anekdoto o tem zanimivem človeku?

Vogrinec: Walter Wolf je bil v Mariboru v istem klubu kot jaz. Spomnim se, da je prihajal iz izjemno revne družine in da je kmalu izginil iz Jugoslavije. Ko se je pojavil v formuli ena prek mojega prijatelja, novinarja Heinza Prullerja, je vedno govoril o sebi kot o »austrokanadien ol miliarder«. In sem vprašal Heinza: »Čuj, Heinz, od kod pa je Walter?« »Njegov oče je Avstrijec, ampak živi v Kanadi.« »Ampak, ali ni on mogoče Slovenec?« »Ne, ne, ne, keine frage, keine frage.« In sem naročil neki nemški fotografinji, ki je pozimi spremljala smučanje, poleti pa formulo ena, naj ga vpraša, ali me pozna. »Seveda,« je rekel, »saj smo ja skupaj gor rasli.« Tako smo ugotovili, da je to res naš Walter. Ko sem se ločil, sem pri Anderliču v Mariboru napravil fantovščino, ker sem se vračal v fantovski stan, in se je tam slučajno pojavil tudi Walter Wolf.

Vključil se je v družbo, saj ga moji prijatelji tudi vsi poznajo, s seboj pa je imel ravno svojo novo izvoljenko, ki je bila miss Avstrije, ampak ne tisto leto, ampak leto prej. Ko smo se napili, smo ga zajebavali: »Ma, idi v kurac, kaj voziš k nam te oldtimerje! Letošnjo pripelji, letošnjo, ne lanske!« Kako je z njegovim bogastvom, pa ne vem. Res je, da me je enkrat peljal na helikoptersko smučanje in da mi je v Heavenly Valleyju v ZDA nekoč pokazal svoje zasebno letalo, ampak največkrat sem, ko sva šla ven, plačeval jaz.

Esad Babačić in Tadej Golob