Valentino Rossi: Motivacija je ključ do uspeha!

Devetkratni svetovni prvak, sin uspešnega italijanskega dirkača Graziana, je edini, ki mu je uspelo zmagati v štirih razredih – v razredih 125, 250 in 500 kubičnih centimetrov ter v motoGP. Svojo športno slavo je začel graditi leta 1996, ko je prvič postal svetovni prvak v razredu 125 kubičnih razredov z Aprilio. Prvi naslov v kraljevskem razredu, takrat je bil to razred 500-kubičnih strojev, je osvojil leta 2001 s Hondo. Po še dveh naslovih, osvojenih s to znamko v naslednjih letih v novem razredu motoGP, je leta 2004 prestopil k Yamahi in tudi s to postal svetovni prvak. Sezoni 2011 in 2012 mu nista ostali v lepem spominu in po polomu z Ducatijem se je leta 2013 vrnil k Yamahi, s katero je pred začetkom letošnje sezone podpisal pogodbo tudi za sezoni 2017 in 2018. Kljub 37 letom še vedno vztraja. Še vedno je med najboljšimi, in čeprav se kosa s precej mlajšimi tekmeci, se ne preda. Bogovi so menda večni. Tudi Dohtar je.

Dolgo ste v motošportu, že kot otroku je bilo dirkališče ob vašem očetu pravzaprav vaš dom. Ali dirkanje dojemate kot svoje življenjsko poslanstvo?

Odkar pomnim zase, vozim motocikel in si ne znam predstavljati, da bi v življenju počel kaj drugega. Če ne bi bil profesionalni dirkač, bi bil tako ali drugače povezan s športom. Motocikli so mi bili položeni v zibelko. Moj oče je bil dirkač in vseskozi sem bil z njim, ko je treniral in ko je tekmoval. Užitek je bilo biti tako blizu motociklov in odraščati ob njih. V posebno zadovoljstvo mi ji bilo, ko me oče posadil na kakšnega od njih. Vse odtlej je moje življenje povezano z dirkami.

Kdo vam je poleg vašega očeta stal ob strani na začetku dirkaške kariere?

Res, oče mi je vedno stal ob strani, me vodil in usmerjal. Poleg njega je ob meni vse od moje prve dirke moj dobri prijatelj Uccio.

Osemnajst let je od vaše prve zmage. Ali še vedno enako kot takrat čutite dirkaško strast?

Po toliko letih dirkanja lahko z gotovostjo trdim, da so se dirkači v tem času zelo spremenili. Danes so pravi športniki. Brez vrhunske fizične pripravljenosti in kondicije ne gre. Nekoč ni bilo tako. Lahko si manj treniral, ponočeval, popil kakšno pivo več, pa si v nedeljo vseeno zmagal. Tudi dirke so se spremenile. Medtem ko si nekoč preučeval potek dirke ali le posamezen krog in se bojeval do cilja, danes začneš dirko na polno in ohranjaš visok dirkaški ritem vse do konca. Če slabo startaš, si pred prvim zavojem v skupini z drugimi dirkači in zato težko ujameš vodilnega. Ni torej pomemben samo dirkaški ritem, vseskozi moraš biti zelo osredotočen. Sam sem moral nekoliko prilagoditi svoj slog vožnje, a to ni bilo težko. Ta šport obožujem in na motociklu treniram, kolikor je le mogoče. Za konce tedna, ko nimamo dirk, sem na svojem ranču, kjer proučujem mlajše dirkače in nekaj mojih prijateljev. Ob tem se zelo zabavam, hkrati pa je to res dober trening za moje telo. Vseeno pa je najpomem­bnejša zabava. Podobno je bilo takrat, ko sem začel dirkati. Še vedno čutim dirkaški adrenalin, brez katerega ne morem živeti. Veliko se pripravljam v telovadnici, treniram, a največ od vsega mi pomeni prav vožnja z motociklom. Rutina dirkaškega vikenda me ne moti, ponavljanje določenih zadev pa utrjuje mojo koncentracijo.

Kdo je vaš mentor, ki je izoblikoval vašo strast in slog vožnje?

Odraščal sem ob opazovanju dirkačev v osemdesetih in moja dirkaška strast je vezana na tisto obdobje. Moj slog vožnje pa se je z leti spreminjal. Slog se pri vsakem dirkaču nenehno izpopolnjuje, tako kot se spreminjajo motorji, gume in vse drugo. Dirkač mora imeti določen slog, s katerim je hitrejši od drugih. Vse pa se spreminja; šport kot tak, konkurenca, gume, in če te spremembe samo opazuješ, nazaduješ. Tudi sam se moraš spreminjati in prilagajati. Vedeti moraš, da delo nikoli ni končano.

Kaj vas je spodbudilo, da ste leta 2003 zapustili Hondo in odšli k Yamahi?

Ni bilo lahko, ko sem od Honde prestopil k Yamahi. Kar nekoliko strah me je bilo, obenem pa sem čutil, da bo to delovalo name kot pozitivna spodbuda in da mi bo to dalo svežo energijo. Laže in enostavneje bi bilo ostati pri Hondi, posebno po tem, ko sem osvojil naslov svetovnega prvaka. Honda je bila vedno zelo hitra, zato sem za odločitev potreboval kar nekaj časa. Pri Hondi nisem bil več zadovoljen, in ko sem se dokončno odločil, je strah izginil, postajal sem vedno bolj vznemirjen. Ko smo razvijali Yamahin motocikel, sem spoznal, da lahko skupaj dosežemo velike stvari. Ni bilo lahko, trdo smo delali, a že na začetku sezone smo bili pripravljeni za zmago. Tisti vikend v Welkomu 2004 je bil neverjeten, še vedno se ga spominjam, ob tem me prevzamejo močna čustva.

Kako pa je bilo, ko ste bili pri Ducatiju?

To je bilo težko obdobje. Trudil sem se na vso moč, a zadeve se niso odvijale tako, kot sem si želel. Vedno znova sem se spraševal, ali delam prav. Ko si star 35 let, tvoji rivali so mlajši deset let mlajši in so za teboj tri težke sezone, takrat se moraš vprašati, ali nisi morda prav ti razlog vseh težav. In prav to sem storil. Nato sem sprejel nekaj odločitev in danes so stvari veliko boljše. Za nadaljevanje svoje kariere sem to moral nujno storiti. Po tistih težkih dveh letih je marsikdo mislil, da je z menoj konec, da sem odpisan in da sem oplel. To me še danes zaboli. Zato je bila vrnitev k Yamahi toliko bolj uspešna, obenem pa sem dokazal, da je name treba še vedno računati. Odlično je, ko se vrneš na zmagovalno pot in se spet lahko bojuješ za naslov prvaka.

Znani ste po svojih ritualih pred dirko. Kako vam koristijo?

Ti rituali mi pomagajo pri koncentraciji. Ponavljanje istih stvari v določenih korakih mi pred odhodom na stezo pomaga pri osredo­točanju na vožnjo motocikla. Ne želim, da me pri teh ritualih motijo, saj so zame zelo pomembni.

Katera steza vam je poleg domače najljubša?

Jasno, da mi najbolj leži Misano, lep je Mugello, uživam na Phillip Islandu, no, tudi Laguna Seca ni bila slaba.

Konec sezone 2015 je bil precej nenavaden. Kaj je šlo po vašem mnenju narobe?

Predvsem bi rad poudaril, da je bila zame sezona 2015 odlična. Bojeval sem se za naslov prvaka in zaradi tega sem zadovoljen. Nato se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Recimo, da sem začutil, da me Marquez in Lorenzo ne spoštujeta, kakor bi pričakoval, in to sem le težko pogoltnil.

Imel sem priložnost za osvojitev naslova svetovnega prvaka, energijo bom skušal unovčiti tudi letos, saj se želim za naslov bojevati tudi v letošnji sezoni.

Kako ste se pripravljali na sezono 2016?

Veliko treniram, tako v telovadnici kot na ranču. Trening je čas garanja. Na prvih testih je pomembno, da sta telo in glava pripravljena na izzive. In teh v sezoni 2016 ne manjka, predvsem so velika sprememba drugačne gume.

Zakaj pred zavojem iztegnete nogo z motocikla? To je zelo podobno motokrosu.

Vedno sem vozil tako, da pred vstopom v zavoj iztegnem nogo. Tako ohranjam ravnotežje pri vožnji v zavoj. Zdaj to počne veliko voznikov.

Od kod vam sposobnost, da tako dobro vozite tudi v dežju na mokri stezi?

Treniranje na mojem ranču mi zelo pomaga. Na tamkajšnji stezi ni veliko oprijema, zato si prisiljen, da z motorjem skozi zavoj drsiš povprek. To mi koristi pri občutku za motocikel in za vožnjo v dežju.

Kaj vas motivira, da ostajate na najvišji ravni, tudi ko se 'mulci' ne vedejo spoštljivo?

Pri tem je najpomembnejša motivacija – več kot vsi treningi in moja leta! Motivacija je zame najpomembnejša, če ne že odločilna. Vprašanje, ki si ga moramo postaviti, je, zakaj dirkamo. Sam dirkam zato, ker mi je to všeč in ker pri tem uživam. Rad sem na motociklu in rad sem na stezi. To pomeni, da sem še vedno po toliko letih zelo motiviran. To je pomembnejše od vseh negativnih stvari. Na začetku sezone 2016 sem še bolj motiviran in še enkrat bom skušal odpeljati dobro sezono.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord