Pred natanko 50 leti so Slovenci prvič stopili na enega najvišjih vrhov sveta.
Viki Grošelj se pri 73 letih v Himalajo več ne podaja, da bi osvajal prvenstvene smeri. Je pa še vedno ljubitelj gora. Slovenec z največ preplezanimi osemtisočaki je o svojih podvigih napisal več kot 20 knjig. Pred pol stoletja je bil član odprave na Makalu. Ni mogoče primerjati današnjih časov s tistimi, je dejal za STA.
Oktobra mineva 50 let, odkar so Slovenci prvič stopili na več kot osem tisoč metrov visoki himalajski vrh. To je bila peta najvišja gora na svetu - 8481 m visoki Makalu.
"Do takrat smo bili Jugoslovani relativno neznani v Himalaji, od leta 1975 naprej pa so nas lahko dobro spoznali. V mogočni južni steni smo preplezali novo, prvenstveno smer. Eno prvih v velikih stenah osemtisočakov v tistem času. Še danes sodi tako imenovana Jugoslovanska smer med največje dosežke v zgodovini alpinizma," je dejal Grošelj v pogovoru za STA.
"Čeprav smo bili v odpravi samo Slovenci, smo prvenstveno smer poimenovali jugoslovanska, ker smo bili del tiste države. In še vedno nosi to ime."
Uspeh na Makaluju je sprožil plaz vrhunskih slovenskih dosežkov v Himalaji
"Slovenci imamo daleč največ zlatih cepinov, to so najvišja priznanja za alpinizem v svetovnem merilu, od vseh narodov. Če bi obstajal alpinistični ali pa himalajski zemljevid sveta, bi bili Slovenci na njem narisani kot res prava velesila, ne pa kot geografsko tako majhni, da sami sebe včasih komaj najdemo," je dejal.
Grošelj je bil najmlajši član šeste jugoslovanske himalajske odprave. "Takrat sem bil popolni himalajski zelenec, najvišji vrh, ki sem ga do takrat dosegel, je bil Mont Blanc. Nisem imel pojma, kaj vse se bo tam odvijalo, samo želel sem si, da ne bi razočaral vodje odprave, legendarnega Aleša Kunaverja, ker mi je zaupal in me je vzel v moštvo."
"Takrat sem si prisegel, da bom naredil vse, kar je v mojih močeh, da bo zadovoljen z mano in končalo se je tako, da sem celo prišel na vrh. Pridobil sem res veliko pomembnih izkušenj in na nek način je bila ta odprava zame osebno prelomna. Takrat sem spoznal, da sva si nekako malo na ti z ekstremno višino, torej z višino 8000 m."
"V primerjavi z današnjimi časi je bila oprema, ki smo jo takrat uporabljali smešna. Ampak takrat smo bili prepričani, da je to pač najboljše na svetu," je pojasnil Grošelj.
"Tisto, česar nismo mogli dobiti, smo skušali izumiti in izmisliti, predvsem Aleš Kunaver je prednjačil pri tem. Pri tem so nas podpirale tudi naše tovarne, ker so takrat videli priložnost, da tudi njihovi strokovnjaki pridobijo nove izkušnje. Ta odprava je v tistem času, ne govorim samo za Slovenijo, ampak za vso Jugoslavijo, imela dodaten emocionalni naboj. Pa seveda takrat se še ni tako potovalo, kot se danes, zato je bilo potovanje na drugo celino že samo po sebi izjemno doživetje."
Šlo je za klasično odpravo
"Naše pa tudi svetovno znanje takrat še ni bilo na tej ravni, da bi vzpon po tako težki steni lahko izpeljali v alpskem slogu," je povedal.
Sam alpski slog, ki označuje način plezanja ali osvajanja gora, pri katerem plezalci nosijo vso potrebno opremo s seboj in se vzpenjajo brez zunanje podpore, kot so vnaprej pripravljeni tabori ali pomoč nosačev, se je sicer prvič pojavil istega leta, je spomnil Grošelj. Leta 1975 sta namreč Reinhold Messner in Peter Habeler opravila vzpon na Gašerbrum I oziroma Hidden Peak v tem novem slogu.
"Novim trendom smo tudi mi kar hitro prisluhnili ter jih zelo hitro usvojili in osvojili. Everesta smo se kasneje še lotili na klasičen način prek zahodnega grebena, že leta 1984 pa sva s Stipetom Božićem v alpskem slogu splezala na Manaslu, to za Slovence usodno goro, na kateri sta se leto prej smrtno ponesrečila Nejc Zaplotnik in hrvaški plezalec Ante Bućan."
"Na Makalu leta 1975 smo pri plezanju še uporabljali tudi kisikove jeklenke. Takrat sploh nismo imeli informacij, da se da tudi drugače. Marjan Manfreda je sicer prišel na vrh brez dodatnega kisika, ker se mu je pokvarila maska za kisik. Takrat je šlo dejansko za svetovni rekord, v tem smislu, da je nekdo brez kisika prišel tako visoko gor. Kasneje smo veliko plezali brez pomoči dodatnega kisika. Sam imam 11 vzponov na osemtisočake, samo tri, tam bolj na začetku, sem opravil z dodatnim kisikom, ostalih osem pa brez."
Grošlja za prihodnost slovenskega himalajizma ni prav nič strah
"Kakorkoli smo Slovenci zelo majhni, se vedno najde kakšen, ki potegne stvari naprej," je dejal Grošelj. V zadnjem času je nanj naredil največji vtis Aleš Česen, ko je skupaj z Angležem Tomom Livingstonom opravil vzpon na Gašerbrum III (7952 m) v Karakorumu.
"So se pa trendi zelo spremenili. Klasične velike odprave niso več v modi niti potrebne. Gre za manjše ekipe, tako rekoč alpski slog plezanja, kar pomeni, da so v odpravah dva, trije plezalci, če jih je pet, je to že velika odprava. Odprave so bolj mobilne, tudi cilji so prilagojeni, večinoma se ukvarjajo z nižjimi vrhovi do višine 6000 m in malo čez."
Grošelj ni med največjimi kritiki komercializacije. "Mount Everest ima to lastnost, da je najvišji in zato je tam zdaj največji dren. Ampak to ni nič novega. Podobno smo mi naredili z našim Triglavom, ko smo ga pred 50 leti skušali približati širokim ljudskim množicam. Zdaj se to dogaja v Nepalu. To ni več alpinizem ali pa himalajizem, ampak gre za bolj kot ne ekstremni turizem. Je pa na nek način posledica povpraševanja in ponudbe in dobro za deželo, ker zaradi tega ljudje tam bolje živijo."
"Še najmanj težav s tem, da bi bile gore preveč oblegane, imamo alpinisti sami, ker nam normalni pristopi niso glavni izziv, ampak težke stene in grebeni. Teh je v Himalaji še veliko," je sklenil Grošelj.
piše Aleksander Mladenović
