Viki Grošelj: Prvi hip sem bil zelo vesel, da se je stroka oglasila, ko sem pa bral argumente, sem bil zelo razočaran

Ko bo izšla ta številka Playboya, bo Viki Grošelj že v Katmanduju, na svoji novi, že 19. himalajski odpravi. Cilj sam po sebi tokrat niti ni tako zanimiv, zanimiva pa je zasedba, saj so se spet zbrali še aktivni udeleženci prve slovenske uspešne odprave na osemtisočak. Šest starih sabelj oziroma prdcev, kot pravijo v plezalskem žargonu, ki so leta 1975 sodelovali na drugi jugoslovanski odpravi v južno steno Makaluja, se bo pod njegovim vodstvom septembra in oktobra trudilo povzpeti po normalni smeri na Ama Dablam (6838 m), eno najlepših gora v pokrajini Solo Kumbu. Verjetno je zgolj slučaj, da je z nje lep razgled na nekatere največje uspehe, ki jih je dosegel v svoji 30-letni himalajski karieri. Na že omenjeni Makalu pa na Lotse in Everest ter Čo Oju, na katerem je stal dvakrat, če omenimo bližnje osemtisočake.

Med alpinističnimi kolegi Grošelj nikoli ni slovel kot ekstremni plezalec, si je pa prislužil spoštovanje vsakogar, ki je kdaj v redkem zraku velikih višin skušal držati njegov tempo. Kot da bi nad 5000 metri preklopil na dizel ali poseben varčevalni program in se mirno, kot je v navadi v njegovi naturi, sprehodil mimo zasoplih sotrpinov.

Rodil se je leta 1952 v Guncljah blizu Ljubljane, ki so tako danes po njegovi zaslugi vas z največjim številom osvojenih osemtisočakov v Sloveniji. Od Guncelj do Turnca pod Šmarno goro in njegovih stenic ni prav daleč, pa ga je plezanje okužilo že v osnovni šoli. Kot vsi slovenski alpinisti je opravil šolanje v domačih in višjih evropskih gorah in se pri triindvajsetih udeležil svoje prve himalajske odprave. Pod vodstvom Aleša Kunaverja je bil eden tistih, ki so vzpon čez južno steno Makaluja (8463 m) kronali z vrhom in s tem vzponom slovenski himalajizem spravili na svetovno raven.

Njegova naslednja himalajska odprava je bila tragična. Na Manasluju (8163 m) leta 1983 se je v plazu nad baznim taborom smrtno ponesrečil soplezalec in prijatelj Nejc Zaplotnik. Odpravo so seveda končali in se vrnili domov, a je bil naslednje leto že spet tam in dokončal delo.

To sta bila torej (šele) dva, a čez dve leti je sledil Pakistan in Broad Peak (8047 m) ter Gašerbrum II (8035 m), pa je s štirimi zbranimi med najvišjimi gorami na svetu postal zanimiv za javnost. To je zaslutila tudi Planinska zveza Slovenije in ga z geslom 8000 plus uvrstila kot svojega predstavnika v akcijo Podarim-dobim. Slovenskim plezalskim ekstremistom je šlo v nos, češ, kaj bo ta, ki se »sprehaja« po osemtisočakih, a bi najbrž ostalo pri tihem nerganju, če ne bi Grošelj medtem prišel do francoske revije Vertical in v njej opazil svoje diapozitive iz južne stene Lotseja, podpisane z imenom Toma Česna.

Prav te fotografije naj bi dokazovale Česnov vzpon v tej steni. Obvestil je Planinsko zvezo Slovenije, ta Toma Česna, ki je besno udaril nazaj s tezo o starih silah, ki da mu strežejo po karieri in časti. Po zaslugi vrhunskih plezalskih kolegov, ki so se zvečine postavili na njegovo stran, pa slovenskega novinarstva, ki tako kot oni ni znalo ločiti dveh popolnoma različnih reči, kot je spor o usmeritvi slovenskega alpinizma in vprašanje, ali je človek preplezal južno steno Lotseja ali pa se je o tem zlagal, je bil precej časa v očeh večine Slovencev Grošelj tisti, za katerim je treba vpiti »držite ga!«. Danes so stvari precej bolj jasne, čeprav odgovora na to, ali je bil Česnov Lotse alpinistični podvig stoletja ali le njegov največji nateg, še danes ni.

Opoziciji navkljub je Grošelj nadaljeval akcijo, dospel do desetih osemtisočakov, potem pa se mu je rodil sin in je zbiranje najvišjih gora, vsaj tako se zdi, opustil. Je pa še naprej pridno zahajal v Himalajo in se leta 2001 še drugič povzpel na Čo Oju in za nameček še odsmučal z njega.

Viki Grošelj je zaposlen kot učitelj športne vzgoje na osnovni šoli, a bi s svojim prijetnim glasom in retoričnimi sposobnostmi, ki si jih je pridobil na stotinah predavanj o himalajskih odpravah, najbrž do kruha prišel tudi kako drugače. Že zdaj vedno bolj postaja tisti, na katerega se je treba obrniti, ko se kaj zgodi v Himalaji in je treba nekoga spraviti pred kamero, da razločno in všečno pove kaj smiselnega. Prav tem njegovim sposobnostim (pa trudu seveda) se lahko Tomaž Humar zahvali za svoje življenje. Če bi Grošelj jecljal, bi on ostal v steni.

V zadnjem času so po medijih Humarja zelo pogosto zmerjali s frazo »za nekatere junak, za druge bedak«. Kaj je za vas?

Ko smo ga morali reševati, se s tem nisem niti ukvarjal. Zame je bilo ključno, da ga dobimo dol, in takrat je bilo za vprašanje »junak ali bedak« več kot dovolj časa. Zdaj pa, ko analiziram zadeve, zame ni ne eno ne drugo. Bedak niti slučajno ne, junak pa v tem smislu, da je zdržal toliko časa, da je odigral svojo partijo maksimalno in se je lahko še pripel na helikopter. On je tudi pri reševanju napravil ogromno. Ne vem, ali bi malo bolj oslabelemu človeku to uspelo narediti. Ker pa je junak tisti, ki napravi nekaj ekstremnega, in ker njemu tokrat ni uspelo, v tem smislu ni junak.

Varčnim Slovencem je šlo v nos tudi to, koliko je stalo to reševanje in kdo ga bo plačal.

Humarju je v Pakistanu uspelo pokriti vse stroške reševanja do prihoda vojske, kar pomeni, da je pokril tiste prve polete, ki so bili kar dragi. Stali so približno 20.000 dolarjev. 6000 dolarjev je itak moral že prej položiti kot varščino za morebitno reševanje, drugo je šlo pa iz njegovega zavarovanja pri švicarski zavarovalnici Elvia. Edini strošek, ki trenutno razburja slovensko javnost, je milijon tolarjev in pol oziroma 6000 evrov. Toliko so stale tri letalske karte za švicarske reševalce, ki so šli v Pakistan z redno linijo. Z redno linijo pa zato, ker je bila najhitrejša. To je za zdaj odprto. Garancije za druge stroške je dal Mobitel, ta milijon in pol pa leži na slovenskih davkoplačevalcih, kot temu radi rečemo.

Humar sam mi je zagotovil, da se bo pregriznil, da to sam plača, ker jim noče biti dolžen. Za strošek, ki ga je imela z reševanjem pakistanska vojska, ta glavni strošek, katerega številke ne vem natančno, je pa Humar dobil zagotovilo predsednika Pakistana, da ne bo šel naprej. Ker da je to, da so rešili človeško življenje in prišli na prve strani svetovnih časopisov z geslom »turizem in ne terorizem«, sto ali pa tisočkrat več vredno. Tako da lahko potolažimo vse slovenske davkoplačevalce in jih obenem spomnimo, da pa plačujemo za vse gorske nesreče pri nas, vse ljudi, ki imajo težave z drogo, s pijačo pa ponesrečene v prometnih nesrečah. Kot dodatek in malo v Humarjev bran bi rad povedal še to, da je možakar na humanitarnem področju prav tako ekstremen kot pri alpinističnih dosežkih. Govorim o konkretnih dejanjih. Ne nazadnje je družini umrlega soplezalca Janeza Jegliča pomagal dograditi hišo.

Bi se vi podali v takšno steno ob takšni vremenski napovedi?

 Jaz se niti z dobro napovedjo ne bi podal v takšno steno. Morda pred 30 leti, če bi bil alpinizem tako naprej, kot je zdaj, bi morda počel tudi kaj takega, ampak jaz itak nisem soloplezalec. Na nekaj pa ne smemo pozabiti. Ne glede na vremensko napoved – njemu je zmanjkal en sam dan. Če bi imel še en lep dan, bi dosegel tisto ramo na 6800 metrih, ki ji jaz pravim kar Messnerjeva rama, s katere bi se lahko vsak hip, ko bi mu zagustilo, spustil dol. To se da, kar sta dokazala tudi Američana (ameriška plezalca sta leta 2004 v tej steni priplezala do višine 7600 metrov, potem pa sestopila zaradi bolezni enega od njiju, op. p.).

Lahko bi se vrnil dol in vsega tega sranja ne bi bilo. Vremenska v Himalaji pa ... Sam sem iz tistih časov, ko smo pogledali, pa šli. Nobenih napovedi nismo imeli. Sicer je pa tam vreme tako nepredvidljivo, da bi se lahko njemu še prej pokvarilo, lahko bi pa držalo en teden. Mislim, da vzrok ni bil v slabi vremenski napovedi, mislim, da je bil vzrok v tem, da pred dvema letoma (pri prvem poskusu, op. p.) ni niti resno vstopil. Da ga je to najbolj ziritiralo, da je rekel: »Zdaj pa moram nekaj dati od sebe.« Tudi to, da se je lotil centralnega dela – prej je načrtoval vzpon po isti smeri kot Američana – je po tem, do koder je prišel in kako mu je šlo, napravil maksimalno.

Prišel je lepo po dnevih, kakor je rekel: prvi dan do tja, drugi dan do tja, edino tretji dan je bil problematičen. Tako da jaz v njegovem vzponu ne vidim nič spornega, nič na silo. Napaka je bila mogoče ta, da s seboj ni vzel še ene 50-metrske vrvi, s katero bi mogoče imel realne možnosti, da se sam rešuje naravnost navzdol. Ampak, jasno, kalkuliral je s tem, da bo lahek.

Niso ga kritizirali samo laiki, ampak tudi kolegi alpinisti.

Mislim, da so take situacije kot nalašč, da se stroka oglasi, preprosto zato, da analizira, kaj je bilo prav in kaj ne, in da vsi skupaj iz tega nekaj potegnemo. Prvi hip sem bil zelo vesel, da so se oglasili, ko sem pa šel brat argumente stroke, pa moram reči, da sem bil zelo razočaran. Iz več razlogov. Prvi je, da so pomešali dve popolnoma različni stvari. Eno je strokovna utemeljitev svojih stališč, druga je pa tisto, kar imamo alpinisti sicer zelo radi, in to je zabavljanje, čvekanje na račun drugih, in tega dvojega, če hočeš nastopati kot strokovnjak, ne smeš niti slučajno mešati. Ker sicer izgubi vso relevantnost, vso težo argumentov.

Ampak, ali se vam ne zdi, da je ravno sam Humar pomešal vse to?

V kakšnem smislu?

Da sta čvekanje in alpinizem pri njem neločljivo povezana? Z vso instant duhovnostjo?

To se popolnoma strinjam. To ni moj način plezanja. Tretje oko in te stvari in ta pretirana medijska pozornost. To je sigurno res. Ampak ne smemo pozabiti. Možakar se je lotil enega največjih svetovnih problemov v alpinizmu, in to na najbolj čist način, ki je zdaj top, top. Solo, brez druge pomoči, in šel je v pravo smer. Kar je medijsko zraven vlekel, je njegov problem. Jaz sam tega ne bi nikoli delal tako. On pa je, ker se mi zdi, da to njega ne samo ne moti, ampak ga celo vzpodbuja. To, da se pa alpinisti zdaj oglašajo, da ne bi uboge zavedene ljudske množice mislile, da to ni pravi način alpinizma, se mi zdi pa malo deplasirano. Sploh pa tako kot to Jakofčič opisuje (septembrski Playboy): »... smo se prizanesljivo smejali ...« Ne moreš na tak način.

Omenili ste čist način. Kako čist, če so se pa morale vplesti tri države in najsodobnejši helikopterji, da so ga spravili ven?

Trdim, da je on začel vzpon na čist način. V steno je šel sam in prepričan sem, da bi – tako, kot je začel, in tako, kot je plezal tista prva dva dneva – steno preplezal na najbolj čist način. Kar pomeni, da bi prišel do nekam ali pa se vrnil nazaj. Načrt je bil stoodstotno tak. Humar ni šel namenoma noter, da bi tam obsedel in da bi ga toliko ljudi reševalo. Ampak, jasno, najboljši namen se včasih sprevrže v to, v kar se je.

Športni psiholog dr. Matej Tušak je internetno prenašanje Humarjevega reševanja primerjal z neposrednim prenosom prometne nesreče. Se vam ne zdi takšna uporaba interneta sporna?

Mogoče. Še enkrat pravim. Jaz na tak način ne morem plezati. Mogoče sem malo old fashioned, ampak predvsem, tudi če bi bilo to v mojih časih mogoče, tega ne bi dopustil. Med vzponom ne razmišljam niti o družini, o ženi ali sinu. Zelo moram biti zbran na to, kar počnem, in ta moja popolna koncentracija služi temu, da opravim vzpon, predvsem pa, da se varno vrnem. Šele potem začnem razmišljati o drugih stvareh. Jaz se tako tega ne bi lotil, preveč bi me motilo. Humarja pa očitno celo vzpodbuja.

Če pustimo ob strani to, da ga je na koncu celo rešilo. Ker tisti hip, ko je ugotovil, da je zadeva brezupna, je poklical. In tisti hip je reševalna akcija stekla. Še to lahko rečem: dejstvo je, da bo v prihodnosti, čez 15 let po moje, takšno spremljanje plezalca, kot smo ga zdaj doživeli, žlahtna klasika. Čet 15 let bo to še veliko bolj spremljano. Po drugi strani bodo imeli pa vsi tisti, ki tega ne marajo, ki to odklanjajo, obilo možnosti za totalno samoto, za svoj način. In tudi tisti bodo dobili sponzorje. Če se bo pa kdo pritoževal, da zaradi tega ne bo dobil sponzorjev, naj pride pa k meni, mu bom jaz pomagal.

Mnogi so že pred tem Humarjevim Nanga Parbatom trdili, da moraš posedovati za alpinizem določena suicidalna nagnjenja. Vi se, domnevam, s tem ne strinjate.

Zelo me veseli, da sta prav dr. Matej Tušak in dr. Stojan Burnik (predavatelja na fakulteti za šport, op. p.) pred kratkim opravila raziskave o tem. Kaj sta ugotovila? Ugotovila sta, da so alpinisti izjemno stabilni v primerjavi z drugimi vrhunskimi športniki, celo nekoliko bolj realni, usmerjeni v pozitivno smer, da imajo izjemno radi življenje in da tvegajo v mejah mogočega, brez kakršnihkoli suicidalnih nagnjenj. To njuna raziskava potrjuje. Če pa gledam samega sebe, lahko rečem, da ne poznam človeka, ki bi imel bolj rad življenje. Zato se mi takšna mnenja zdijo preživeta in mimo.

Sedanji minister za zdravje, dr. Andrej Bručan, je skušal doseči, da bi poškodovani v gorah, tako alpinisti kot tudi planinci, ostali brez v celoti povrnjenega bolniškega nadomestila.

To se mi zdi smešno in deplasirano. Sem pa zato, da se nekatere stvari uredijo, če se gremo kapitalizem. Da se gorska reševanja nekako zavarujejo, da se to plača tako kot v drugih državah. O tem se davkoplačevalci res lahko upravičeno sprašujejo. Vsa reševanja v slovenskih gorah, naj bodo to alpinisti ali pa nekdo, ki zabluzi nekam v copatih in ga je treba reševati, gredo zaenkrat na račun davkoplačevalcev.

Te stvari je treba pri nas poštimati. Dejansko je pa res, da vse zavarovalnice takšne esktremne športe malo bolj zaračunajo. Kljub temu bi pa svetoval temu ministru, da naj, če hoče zmagati na naslednjih volitvah, ta predlog čim prej umakne. Ker kdo pa rešuje vse te ljudi po gorah? Alpinisti, ti isti alpinisti. Tisti plus, ki ga mi naredimo kot reševalci, kot dobro trenirani, pripravljeni ljudje, pa če pustimo ob strani tisto zloglasno promocijo države Slovenije ... Skratka, naš plus, ki ga naredimo državi Sloveniji, je sigurno višji od minusa.

Pred kratkim je ljubljanski Dnevnik opravil intervju s socialno psihologinjo dr. Mirjano Ule o današnji mladini, ki si bolj od vsega želi varnosti in osebnega miru in se najbolj od vsega boji tveganja. Če povežemo to z željami ministra Bručana, da se ljudje ne bi izpostavljali nevarnostim v gorah, ali se vam ne zdi, da smo Slovenci vedno manj naklonjeni tudi tveganju drugih ljudi, recimo alpinistov, zlasti če »nima nihče nič od tega«?

Mogoče. To je teza, o kateri bi moral razmisliti. Sam sem bral tisti intervju z dr. Uletovo in se mi je zdel zelo zanimiv, nisem pa še razmišljal o tem, ali to pomeni tudi odvračanje od teh ekstremov. Po drugi strani pa glede na izjemno odzivnost tega ekstremnega dejanja in pozneje reševanja mislim, da to Slovence še vedno zelo zanima. Sem pa stoodstotno prepričan, da v Sloveniji bo oziroma je še nekaj ljudi, ki jih te stvari zanimajo in, naj kar opozorim, da tudi ciljev ne manjka. Ne samo v alpinizmu.

Nestrpno čakam, kdaj se bo pojavil Slovenec, ki bo poskušal priti peš na severni ali južni tečaj. Polarna območja so Slovencem še vedno neznanka, tabula rasa. Bilo je nekaj poskusov, ampak nič omembe vrednega. Tako da tisti Slovenci, ki imajo, čutijo to željo v sebi, naj se je ne sramujejo, ampak naj gredo v to smer. Zanesljivo bo dovolj Slovencev, ki jih bodo podprli. Sam bom prvi med njimi.

Ampak že zdaj, ko se je Humar srečno vrnil, so se mnogi obrnili proti alpinizmu in tveganju, brez katerega v tem športu ne gre. Kaj bi šele bilo, če bi Humar ostal tam?

Res je, da so bili ti pomisleki, ampak že to, da se javno izrazijo, da se o njih debatira, je zelo pozitivno. Skozi to se bo izkristaliziralo, kaj in kako. Mislim, da bi bilo veliko slabše, če bi bili ljudje tiho in bi se pojavil neartikuliran odklon od alpinizma. Ampak dokler se ljudje razburjajo, parlamentirajo za in proti, pomeni, da so s srcem pri stvari. Nihče pa seveda ne more vedeti, kam bodo šli novejši trendi in kam ta mladina, za katero je za moje pojme pravzaprav malo skrb zbujajoče, da rezultati raziskav kažejo njeno težnjo k varnosti in zapečkarstvu.

Razumete pa lahko pomisleke ljudi, ki se ne ukvarjajo z alpinizmom? Na prvi pogled je namreč to res precej neracionalno početje.

Absolutno in to, se mi zdi, je prinesla sprememba sistema. Ko smo prestopili v kapitalizem, je varnost po svoje manjša, kot je bila v času socializma in je kar naenkrat postala vrednota, za katero se moraš zelo pobrigati. Paziti moraš na svojo službo, vedno teže jo je dobiti, čas je dragocen, lastnina je dragocena in v tem smislu so ljudje veliko bolj okupirani z lastno varnostjo. Prej smo jo do neke mere imeli, denarja sicer ne prav veliko. Socializem je po svoje boljše gojišče za take ekstremne športe. V socializmu smo plavali v nekem povprečju, in če si hotel nekaj iz sebe narediti, si moral butniti nekam visoko.

Se spomnite, kaj je vas nagnalo v alpinizem?

Čista radovednost. Začel sem tako kmalu, da se sploh nisem znal usmerjati. V šestem razredu osnovne šole sem se začel ukvarjati z alpinizmom, ko smo se peljali s kolesom mimo Turnca (kratkih sten v vznožju Šmarne gore, op. p.). Videli smo, da ljudje tam plezajo, in smo rekli: »Pejmo pogledat, kaj je to.« To je bila sreča zame, ker sem takoj prišel v stik s pravo, formalno šolo plezanja in šele na njeni podlagi začel brati knjige in se usmerjati. Ni bilo vzorov. Po svoje je bilo naključje, po svoje sem pa vesel, da je bil to moj prvi šport. Kot otrok sem se sicer ukvarjal z vsem mogočim, ampak alpinizem je bil moj prvi šport.

Nevarnost vas ni nikoli odvračala?

Radovednost je na začetku nevarnost premagala, saj sploh nisem vedel, da je to nevarno. Najhujšo izkušnjo sem imel, ko sem bil star 18 let in se mi je brat smrtno ponesrečil v francoskih Alpah. Takrat sem pa na lastni koži občutil, da je to strašno nevarna zadeva, celo obljubil domačim, da bom nehal plezati. Zdržal sem samo pol leta, potem sem se pa moral vrniti v gore.

Zame je alpinizem najlepša »postranska« stvar na svetu. Ne moreš ga sicer primerjati z družino ali z otroki, to ne. Ampak kljub vsej zaljubljenosti v alpinizem pa vidim v teh, predvsem ekstremnih dejavnostih alpinizma črno piko, in sicer to, da so zelo nevarne. Nekaj odstotkov nevarnosti v alpinizmu je takih, na katere ne more vplivati niti vrhunski alpinist, vrhunsko izobražen, natreniran in izkušen. Padajoče kamenje, podirajoč serak ...

Bi bili veseli, če bi se vaš sin začel ukvarjati z alpinizmom?

Težko je reči. Po svoje bi bil bolj vesel, če se ne bi. Tole se bo slišalo malo samovšečno. Mislim, da mora vsak otrok preiti svojega očeta, ga nekako nadgraditi. Matija ima obilo možnosti, ker mislim, da je zelo bister fant, da me bo nadgradil, posekal na drugih področjih. Če me bo pa skušal v alpinizmu, bo pa to zelo težko naredil. Gotovo mu bom pa dal vse informacije na področjih, ki ga bodo zanimale. Če bo to alpinizem, mu jih bom dal.

Niti slučajno ga ne bom vzpodbujal ali pa usmerjal v alpinizem, mu pa tega ne bom niti prepovedoval. Ker s prepovedjo šele stvar ponavadi postane zanimiva.

Če se za trenutek še vrneva k Humarjevemu Nanga Parbatu. Na začetku niste verjeli, da je reševanje mogoče?

Stoodstotno ne. Ne nazadnje sem verjel Tomažu Humarju, ki so ga na njegovi spletni strani še eno uro, preden je zaprosil za reševanje, citirali, da je reševanje iz te stene nemogoče. Še danes trdim, da je bilo to reševanje izjema, ki potrjuje pravilo, da se iz te stene tega ne da početi. Če se sam ne bi spravil na tisti raz, ga ne bi dobili ven za nič na svetu, ker je stena tam prestrma in helikopter ne bi mogel priti nad njega.

Se pravi, da ste se te akcije lotili bolj s figo v žepu?

Niti ne s figo v žepu. Upanje vedno ostaja, pa tudi zaradi tega, da si na koncu ne bi česa očitali. Ne vem, ali ste poslušali trakove, ampak jaz sem ga prve dni, ko sem govoril z njim, ves čas nagovarjal, naj se skuša sam izvleči. Ker vemo, da se tam ne da reševati, pa ne nazadnje zato, ker imam jaz sam svoje izkušnje s Pakistanci iz let 1986 in 1993. Obakrat smo potrebovali helikopterje, in sicer zaradi pomrznjenih ljudi, ki jih je bilo treba transportirati v dolino, in smo imeli obupne težave. Vse smo se dogovorili, pa smo morali čakati 14 dni leta 1986, da so to storili. Te slabe izkušnje so mi ves čas zvonile po glavi.

Tudi potem, ko so Pakistanci obljubili, da se bodo zelo zavzeli, ko se je angažirala politika in so dobili z vrha navodila in željo, naj potegnejo človeka ven, smo kljub temu organizirali vzporedno akcijo, domnevajoč, da jim po vsej verjetnosti ne bo uspelo. Ta vzporedna akcija s švicarskimi reševalci bi bila zelo draga. Potem se je izkazalo, da sicer ne tako zelo, ker njihovega helikopterja ne bi mogli pravočasno transportirati tja. Šele 48 ur ali več za reševalci bi lahko prispel v Pakistan in smo poslali samo njih. Skratka, to so bile vse akcije, ki smo jih vlekli sočasno, zato da na koncu ne bi rekli: »Jebenti, če bi pa to predvideli, bi se pa to rešilo.« Upanje vedno ostaja in ne poznam plezalca, ki bi na mojem mestu sedel doma in govoril: »Ah, saj je itak brez veze, zdaj pa delajmo to s figo v žepu.« Iskreno sem verjel – ne v to, da se ga da rešiti, ampak v to, da bomo vse naredili, kar se da, da ga rešimo.

Šlo je tudi oziroma predvsem za noro bitko s časom.

Noro. Ampak moj občutek noč pred končnim reševanjem je bil pa zelo dober. Šel sem spat, pa nisem mogel. Tako poln adrenalina sem bil, da kljub utrujenosti nisem mogel zaspati in sem si rekel: »Če bo stvar uspela, bo super, če pa ne bo, si pa ne bom očital, da česa nisem napravil. Zdaj je vse v rokah reševalcev, pakistanskih ali švicarskih.« Potem je prišla pa še sreča, ki spremlja hrabre, ko se je odtrgala vrvica, s katero je bil Humar privezan k steni.

Pozabil jo je odvezati ali kako?

V bistvu ne. On je visel na tem prusiku (pomožna, tanka vrvica, ki jo uporabljajo alpinisti, op. p.), da je lovil 15-kilogramsko utež, ki je visela na vrvi s helikopterja. Lovil s cepinom, viseč na tisti vrvici, in ko jo je ujel, je od sreče to takoj pokazal pilotoma, misleč, da se bo lahko odpel, ampak je bila vrv s helikopterja že tako napeta, da se to ni več dalo. Helikopter je začel vleči, pa ni šlo. Še enkrat, spet nič in šele tretjič je šlo.

Potem je pripovedoval pilot, kako je držal helikopter na tistih 6350 metrih in spremljal, kolikšna teža visi na vrvi. Pilot si je rekel, da ima Humar kakšnih 70, 80 kilogramov, skupaj z opremo maksimalno 100. Potem je pa šlo 80, 90, 120, 180 ... Kaj je zdaj to? 200, 250 ... Pogledala sta dol, ker se je helikopter že nagibal, prišlo je do 270, ko Humarja kar naenkrat ni bilo več spodaj, ozrla sta se okrog in ju je pogledal skozi okno. Izstrelilo ga je kot iz katapulta in še sreča, da ga ni samo malo bolj, ker bi priletel v rotor, tako je zanihal.

Tisto šalo, scenarij za film o reševanju Humarja z Nanga Parbata, poznate?

Ja, poznam.

Vam je bilo všeč, ker je scenarist edino vam namenil čast, da bi sami odigrali svojo vlogo?

Zelo, ker bi rad spoznal Seana Conneryja (odigral naj bi ministra Rupla, op. p.) in Elizabeth Hurley (Maja Roš, op. p.). Tako da, če se bo kdaj to zgodilo, bi bil zelo vesel.

Mogoče boste pa spoznali vsaj Fredija Milerja (igral naj bi pilota pakistanskega helikopterja)?

Tudi Fredija. (smeh) Je pa tako. Ko sva z ženo gledala na fotografijah te tipe, pilote, je rekla, da si ona ne bi upala z njimi čez cesto, kaj šele v helikopter. Potem smo pa izvedeli, da gre za same vrhunske pilote, šolane v Ameriki, ki govorijo nekaj jezikov. Welt klase.

Ste bili sami kdaj v podobnem položaju kot Tomaž Humar?

Podobnih ... bil sem v zelo težkih položajih. V tako težki steni, kot je Nanga Parbat, nisem bil nikoli sam, bil sem pa kar nekajkrat v zelo težkih situacijah, in to bistveno višje. Sestop z Everesta, sestop s Kanča (Kančendzenge, tretje najvišje gore na svetu, op. p.), ko sva s Stipetom pustila na vrhu vrv, misleč, da je ne bova več potrebovala. K2 ... Tisti sestop je še vedno travma, da bi moral včasih pri luči spati, ko se spomnim nanj. Ampak imel sem srečo, da sem se lahko iz takšnih položajev izvlekel sam.

Ne bom rekel, da zato, ker sem pametnejši, da sem manj tvegal v pravih trenutkih ali podobno. Ob vsem tem sem imel dostikrat veliko sreče. Prav zato ne bom vrgel kamna v Humarja, pa nihče drug, ki je vsaj malo fer, tudi ne. Še nekaj moramo priznati Humarju. Od leta 1994 vsako leto počne vrhunske stvari in ga do zdaj nikoli ni toliko polomil, da bi ga morali reševati. Ali je splezal ali pa se je izvlekel. In zdaj, po 11 letih, smo pa lahko malo manj kritični do tega, da mu je bilo treba pomagati.

Ko sem vas povprašal po težkih trenutkih v vaši plezalski karieri, sem kar domneval, da boste omenili odpravo na K2 iz leta 1993. Na tej odpravi je na gori zaradi višinske bolezni in viharja umrl Boštjan Kekec. Se ga ni dalo spraviti v dolino?

Prepričan sem, da ne, čisto nemogoče. V takih položajih mora človek aktivno sodelovati pri reševanju. Lahko je navezan in ga nekako malo usmerjaš, mora se pa premikati. Boštjan se je pa po pripovedovanju fantov, ki so ga drugi dan vendarle poskušali spraviti v dolino, pred šotorom sesedel v tla. Vlekli so ga dol, do tja, kjer se začne zahtevna prečnica, in tam pa ni bilo boga, ki bi ga spravil naprej.

Med alpinisti veljate za človeka z izjemnimi naravnimi danostmi pri prilagajanju na veliko višino. Ste tudi sami opazili, da vam gre to bolje od rok kot drugim?

Ne, nikoli nisem tega opazil, celo trdim, da imamo vsi enake težave. Mene prav tako glava boli kot druge, prav tako mi gre na bruhanje, prav tako sem ves matast. Ne nazadnje se spomnim reševanja z Daulagirija (1998, op. p.), ko so se kolegi, ki so v dolino spravljali plezalca v težavah, pritoževali nad menoj, ki jim s prvega višinskega tabora nisem dovolj hitro prihajal nasproti. »Kaj je z Viklnom,« so bentili, »kar dol čepi, sploh nam ne pride pomagat!« (smeh) Jaz sem imel takrat tudi težave z višino in sem se počasi gibal.

K sreči se mi to potem vedno obrne na bolje. Mogoče sem dovolj potrpežljiv, da me ne spravi iz tira. To jemljem kot del himalajizma. Ne vidim, da bi bil kaj drugačen. Sem pa potrpežljiv. Pa tudi če traja tri tedne ali mesec dni, bi še kar čakal in vztrajal. Res pa je – in sodim med Slovence z največ staža, prebitega nad osem tisoč metri – da nisem imel nikoli takšnih težav, da bi zaprosil za pomoč.

Ste kdaj opravili kakšne teste, ki bi merili prilagodljivost na redek zrak v višinah?

Ne, nikoli in si niti ne predstavljam, kakšni testi bi to lahko bili. Verjamem pa, da bi bilo to, če bi hoteli resno delati, izjemno drago, in kljub temu, da se nas po svetu kar nekaj ukvarja s tem, gre vendarle za zelo omejeno populacijo in rezultati ne bi ne vem kaj pomenili. Je pa menda to odvisno od krvne skupine.

Konec osemdesetih je Planinska zveza Slovenije kot alpinističnega predstavnika za akcijo Podarim-dobim imenovala vas in vaš program 14-krat osem tisoč. Zakaj se ta akcija ni posrečila?

Akcijo sem formalno imenoval osem tisoč plus, tako smo jo tudi oglaševali, kar pomeni čim več osem tisočakov. Če bi takrat rekel, da bom osvojil vseh 14, bi bil to mogoče previsok cilj. Sprožil sem jo namreč takrat, ko sem jih imel pet, leta 1988. Po sprožitvi te akcije je bilo zame res nekoliko lažje, ker sem prišel do sponzorjev in sem jo zelo lepo peljal. Potem je pa prišlo leto 1994, do takrat je tekla optimalno, in rojstvo sina. Po tistem sem akcijo sicer še nadaljeval, samo sem šel, ko je bil sin star deset mesecev, na Anapaurno.

Ni mi dosti manjkalo, s Stipetom Božićem sva visela tri noči na zadnjem višinskem taboru, celo poskušal sem proti vrhu, ampak me je obrnila odgovornost do sina. Očitno sem tak tip človeka, da sem začel drugače gledati na te reči. Potem sem imel možnost še na Daulagiriju 1998, ampak bi moral zaradi spleta okoliščin sam proti vrhu in sem se ustrašil. Preprosto nisem bil, pa ne zavestno, ampak v podzavesti, pripravljen toliko tvegati kot nekoč. Potem sem ugotovil, da obstajajo v življenju še druge prioritete, in akcijo sem mirne duše opustil. Bolj sem se držal tiste misli: igral sem igro proti Sloveniji in izgubil s 14 : 10. Ampak nisem slabo igral.

Pa ste misel na vseh 14 osemtisočakov res opustili?

Takrat v bistvu sem. Zdaj pa pravim tako: pustimo času čas, morda pa, bog ve ...

Ker ne nazadnje ste bili po tem še na enem osemtisočaku, še enkrat na vrhu Čo Oja?

Ja, tisto je bila bolj napaka v sistemu. Takrat sem šel tja kot vodja slovenske policijske odprave. Če bi zelo tiščal ta svoj projekt naprej, bi si najbrž izbral takega, na katerem še nisem bil, pa bi si to odpravo malo priredil sebi, ampak meni je takrat res šlo za to, da bi policaji stopili na kak osemtisočak. In kakorkoli sem ocenjeval vrhove po težavnosti, po logistiki, je Čo Oju izskočil kot najmanj težaven. In sem se potem zanj odločil. Res je tudi, da smo obljubili, da bo nekdo smučal z njega, predvsem zato, ker je bil Davo Karničar član moštva. Potem pa, malo za šalo in malo za res, nisem rad vodja neuspešnih odprav in se potrudim narediti tisto, kar obljubim. In sem šel gor in odsmučal, kar je bilo za mojo dušo, kot bi najmanj dva še zraven splezal.

To je bila moja želja od leta 1991, ko smo poskušali smučati s Kančendzenge. To željo sem že dolgo pestoval, nisem pa razmetaval z njo. In, evo, se je sanjsko izteklo. In ker se je izteklo tako sanjsko, odsmučal sem z vrha in to točno, skoraj do minute točno 26 let po prvem osemtisočaku, sem si pa rekel, da je bilo prelepo, da bi še naprej izzival. Ampak zdaj vidim: alpinizem te drži pokonci. Ne potrebuješ ekstremne eksplozivne moči in ekstremne gibljivosti, ampak si lahko z močjo in vztrajnostjo, ki se ju da trenirati v pozna leta, aktiven še kar nekaj časa. Popolnoma neobremenjeno ... Jaz nikoli nisem ciljal cilja, ampak sem vedno, če bo, bo, če ne, pa ne.

Na slovenski policijski odpravi na Čo Oju ste bili stari 49 let, pa ste edini prišli do vrha. Pa se človek potem vpraša, kakšne policiste premore Slovenija.

(smeh) Ti fantje, ki so bili takrat tam, so bili vsi alpinisti, ki pa so vendarle v službi pri policiji. Jaz sem tja peljal alpiniste. Po drugi strani je pa res, da vsi alpinisti ne prenašajo najbolje višine oziroma so bili himalajsko precej neizkušeni in mislim, da so se malo ustrašili razmer, v katerih prej še nikoli niso bili in v njih niso trenirali. To je bil ključ do njihovih težav. Edino, to pa moram le povedati, sem pričakoval, da bodo zaradi svoje cehovske pripadnosti malo bolj stopili skupaj in pokazali več energije, kot so je.

Policijske pripadnosti?

Ja. Da bodo rekli: »Jebenti, ne smemo se osramotiti!« Da ne bi delovali tako anemično, kot v resnici so. Nekateri, ne čisto vsi, ampak več kot pol.

Škoda bi bila, če vam ne bi uspelo, ker ste najvišje in torej najtežje osemtisočake že preplezali.

To je res. Mogoče me bo pa še kaj zagrabilo. Odvisno od tega, kako se bodo razvijale družinske stvari. Pustimo se presenetiti. Jaz sem zadovoljen, ne vem pa, ali bi bil kaj bolj ekstremno zadovoljen, če bi imel še te štiri manjkajoče.

Je k zaključku ali odlogu akcije kaj pripomoglo tudi Česnovo mnenje, ko je bil na vrhuncu slave, da zbiranje osemtisočakov ni več vrhunsko alpinistično dejanje?

Ne, absolutno ne, to s tem nima nobene zveze, sploh zato, ker Česen takrat ni imel prav. Ne vem, kaj je njega zbodlo, še zdaj mi ni čisto jasno. Cilj moraš čutiti, imeti ga moraš v krvi, da se mu čisto predaš, da greš in poskusiš, pa še takrat ni nujno, da bo uspelo. In če to imaš, ti zunanji vplivi tega ne morejo porušiti. Jaz sem vedel, da imam prav, pa če bi me vsi pljuvali. Saj so me. Pa se je izkazalo, da to ni to.

Ampak takrat so se mnogi vrhunski slovenski alpinisti postavili na njegovo stran. Ste bili nad tem kaj razočarani?

Ne. Ker če bi bila situacija obratna, bi se pa postavili na mojo stran. Oni takrat niso razmišljali o bistvu alpinizma, niti slučajno. Tudi argumentirali so svoje tako, da je meni slabo prihajalo. Razburjali so se, češ da Planinska zveza Slovenije podpira mene, ki pač hodim na osemtisočake, ne pa vrhunskih dosežkov. Po drugi strani nam pa prav ves svet prizna, da je takrat slovenski alpinizem oziroma himalajizem prišel na prvo mesto zaradi vrhunskih stvari, ki jih je PZS dejansko podpirala. Sam tisto obdobje celo imenujem naše najboljše obdobje. Jaz sem pa v bistvu samo zraven korakal in jim po svoje pomagal, ni bila pa nobena odprava pisana meni na kožo.

Nasprotno. V tistem obdobju so se osvajali zlati cepini in opravljali čudoviti vzponi, oni so se pa razburjali, da se mene podpira, kar so jih pa rezultati totalno demantirali. Po svoje me je malo prizadelo, ker se je pozneje vendarle pokazalo, kdo je imel prav. Pa še zaradi tega, ker sem nekako verjel, da smo alpinisti bratje v orožju. Da ko gre za stroko, pa vendarle stopimo skupaj in se podpiramo. To me je po svoje razočaralo. Po drugi strani pa tega ne jemljem kot čisto slabo. Takrat sem sicer shujšal za kakšnih pet kilogramov, ampak ... Vse se je izčistilo, izkristaliziralo, alpinizem je stopil z belega konja, ljudje so videli, da alpinisti nismo sami fejst ljudje, da se tudi kregamo ... Tako kot povsod smo.

Kmalu po sporu s Česnom o vrhunskosti oziroma nevrhunskosti vaše akcije 8000 plus je izbruhnila afera Lotse, katere katalizator ste bili prav vi, ko ste odkrili, da Česen svoj vzpon čez južno steno tega osemtisočaka dokazuje z vašimi diapozitivi. Je šlo za maščevanje?

Tudi to lahko pogledamo, in ker so akterji še vsi živi, bomo hitro videli, kdo je bil katalizator česa. Ko sem jaz po naključju na razstavi v Smeltu odkril svoje diapozitive, ki so bili v francoski reviji predstavljeni kot njegovi, sem prek Toneta Škarje, ki je bil takrat načelnik komisije za alpinizem, obvestil predsednika planinske zveze. Predsednik je predlagal, da napišemo vsak svojo verzijo, da sedemo skupaj in se pogovorimo. Takrat nihče ni razmišljal o kakršnikoli javnosti, takrat je šlo za strokovno debato. Jaz sem to upošteval, napisal, kar so zahtevali od mene, in oddal na planinsko zvezo, Česen pa ni napisal ničesar, ampak je takoj odšel v javnost. Pričakoval je, da se bo s pompom, ki ga bo dvignil, rešil tega. In je napravil narobe.

Je bil na vrhu ali ne?

Jaz sem stoodstotno prepričan, da ni bil. Prve trenutke sem bil jaz eden tistih, ki sem mu najbolj verjel. Ampak potem, ko sva se slišala po telefonu in je govoril, kot da sem jaz z Lune, on pa z Marsa, takrat sem pa začel hudo, hudo dvomiti. Mene je takrat, ko je afera izbruhnila, kar nekaj slovenskih alpinistov spraševalo, kaj mislim o tem. »Veš, da je bil, če je rekel,« sem jim odgovarjal. To so bili še bolj viteški časi. Ampak ko sem postal kar naenkrat ne samo katalizator, ampak tudi krivec za to, da rušim »lik i djelo druga Tita«, takrat sem bil pa toliko, da sem si rekel: »Čakaj, poglejmo, kako je res s tem.« In sem sam raziskoval, iskal njegove izjave in ugotavljal, si dal na lastne stroške prevesti francosko revijo Vertical in druge članke, v katerih se je pokazalo, da možakar laže, da bolj ne more.

Tudi vas so enkrat obtožili, da lažete o vzponu na vrh, in sicer je to trdil zdaj že pokojni Goran Kropp, Šved, ki je bil pridruženi član slovenske odprave na K2 leta 1993. Za kaj je šlo takrat?

Ko gledam nazaj, mislim, da čisto zaradi pojemanja njegove popularnosti. Goran se nam je po vrnitvi z odprave ves čas samo zahvaljeval, za to, da je lahko bil z nami, da se je med nami naučil, kaj je to pravi ekspedicionizem ... V izjavah in v intervjujih, ki jih je dajal, tudi za naše časopise in televizijo – Marjeta Keršič je leto in pol po odpravi govorila z njim na festivalu gorniškega filma v Trentu – je govoril samo pozitivno o Slovencih. In to, da smo za ta uspeh morali žrtvovati Kekčevo življenje. Skratka, zelo pozitivno in normalno. Po tistem je odšel na Everest s kolesom (iz Švedske se je do Nepala pripeljal s kolesom, potem pa peš naprej, op. p.), kar je bilo za skandinavske države velik dosežek. Švedska nima razvitega alpinizma in tudi ideja je bila super. Uspelo mu je in ga je izstrelilo v medijsko nebo, ampak bolj zaradi načina, kako se je podviga lotil, kot zaradi tega, ker bi bil on vrhunski alpinist. To si moramo biti na jasnem. In ko je evforija začela pojemati, leto, dve po tem, je pa udaril. Ko so se vtaknili vanj, pa ne Slovenci, da tisto na Everestu ni bilo čisto, da je uporabljal tudi nekaj dodatnega kisika, je pa začel mahati okrog sebe.

Nismo bili na udaru samo mi. Spravil se je na tudi na Messnerja, pa ne vem še na koga vse. Natančnega vzroka ne vem. Mislil sem, da se bova še kdaj srečala, pa da ga bom lahko vprašal, pa se na žalost ne bova. Ampak, če je imel občutek, da je bilo z našim K2 kaj narobe, bi moral povedati takrat, ko se je to zgodilo. Ne moreš pa tega potegniti na plan čez štiri leta. »Takrat je bilo pa to tako ...« Kje si bil pa takrat?

V Himalajo vedno bolj prodira tudi gorsko vodništvo s klienti, ki plačajo za to, da jih peljejo na vrhove, tudi tiste najvišje. Tega se lotevajo tudi Slovenci, ki smo lani imeli prvo smrtno žrtev med vodenimi. Kakšno je vaše mnenje o tem?

Nekaterih stvari preprosto ne moreš ustaviti. Lahko jih odsvetuješ in rečeš, da to ni to. Edino to lahko rečeš. Se bodo pa te stvari seveda dogajale. Himalaja je tako zanimiva, vedno se bodo našli ljudje, ki si bodo želeli tja, in vedno se bodo našli ljudje, ki jih bodo peljali. Tega sam ne bi nikoli delal, preprosto zato, ker vem, v kakšnem dreku je človek na teh višinah, ko se moraš pregrizniti, da poskrbiš zase in nimaš niti najmanjše možnosti, da bi človeka, ki se poškoduje, ki mu je slabo, spravil v dolino. Te odgovornosti ne bi upal prevzeti. Sem pač tak tip človeka. Kar nekaj skupin ljudi sem že peljal v Himalajo na treking, to z veseljem naredim, ampak to so sprehajanja do višine baznih taborov, više pa ne. Čeprav se moram celo pohvaliti in vedno trdim, da sem prvi strokovni vodja slovenske komercialne odprave na sedemtisočak.

Pred dvema letoma sem peljal skupino na Pik Lenina, ampak to je še v okvirih, v katerih smo skušali sodelovati tudi z ruskimi vodniki, ne preveč posrečeno. No, na koncu sta prišla na ta vrh tudi dva, ki formalno, po izobrazbi, nista alpinista. Ampak to je zame tista skrajno skrajna meja. Toda to je posel in ljudje ga bodo vedno počeli. Pogovarjal sem se z Guyem Cotterjem, ki je prevzel agencijo Adventure Consultants po Robu Hallu (novozelandski himalajec, ki je skupaj s klientom umrl v snežnem viharju na Everestu leta 1996; po takratni tragediji je Krakauer, tudi eden od klientov, napisal uspešnico, ki jo v slovenskem jeziku poznamo pod naslovom Izginuli, op. p.), in ga vprašal, ali je po tisti nesreči kaj upadlo zanimanje ljudi za Everest. »Ne samo, da ni upadlo,« je rekel, »še več jih je po tej nesreči na Everestu.« Folk hoče to. Isti ljudje, ki so bili takrat zraven na Everestu, se zdaj pripravljajo na Makalu (peta najvišja gora na svetu, op. p.). Kaj naj jaz zdaj rečem? Tako kot Hillary in Messner in drugi dvignem svoj glas in rečem, da to ni pravi alpinizem? Pa saj to vsi vemo! Z vodniki vred vsi vemo, da to ni pravo.

Še eno temo morava obdelati. Kljub vsemu smo Playboy. Bi peljali s seboj v Himalajo tri ženske, tako kot jih je Humar?

Od teh žensk, ki jih je Humar vzel s seboj, bi zanesljivo vzel zdravnico, ker ima mesto v ekipi – ali zdravnika, saj je vseeno, če je zdravnica, me čisto nič ne moti. Bioenergetičarke zanesljivo ne bi, ker bi me samo motila, s tem da moram pa nekaj povedati. Ta gospa, Nataša Pergar, je zelo prijeten človek in nimam nič proti njej. Z novinarko oziroma novinarjem je pa čisto stvar dogovora. Neko podobno funkcijo, kot jo je zdaj imela Maja Roš, je imel leta 1979 na naši odpravi na Everest novinar Marjan Raztresen. In ker jaz tako ne bi nikoli plezal, bi bila odveč. Če je pa to dogovor – Delo je bilo medijski sponzor – potem pa itak ne moreš nič. Ne bi je vzel s seboj tudi zaradi tega, ker mi tisto, kar hočem povedati, uspe samemu napisati in je ne potrebujem.

Podmena mojega vprašanja je bila, ali se vam ženske ne zdijo moteč dejavnik v tistem krutem, moškem okolju?

Ne. (po premisleku) Bil sem na treh resnih himalajskih odpravah, na katerih so sodelovale ženske. Leta 1983 je bila z nami na Manasluju Ana Mažar, čez tri leta na neki drugi odpravi Marija Štremfelj, ki je bila tam z možem in se v tem smislu ni zaradi tega nič dogajalo, leta 1991 pa so bile z nami Mariča Frantar in Poljakinji Wanda Rutkiewicz ter Eva Pankiewicz, tri ženske, pa niso bistveno vplivale na potek dogajanja. Bolj je moje osebno mnenje morda, da je alpinizem, predvsem himalajizem, prenaporen za ženske. Ženske si predstavljam v teh oblikah alpinizma, ki so še take, človeške. Turno smučanje, lepo plezanje, tudi športno plezanje, himalajizem se mi zdi pa za ženske pregaraški.

Stereotipi pripisujejo ženskam boljšo intuicijo kot moškim, ampak kaže, da za Himalajo to ne velja, saj so skoraj vse, ki so resneje poskušale na najvišjih gorah sveta, tam tudi umrle.

Ja, to je res, ampak vsakdo ima pravico poskušati. Še to bi dodal k tistemu vprašanju o ženskah kot motečih dejavnikih v Himalaji. Ženska v Himalaji, sploh nad baznim taborom, kakšnih atributov niti ne more pokazati. Tam se še moški med seboj ne prepoznamo. Kdo je pa tisto bitje, zavito v puh in plezalno opremo? (smeh)

Slovenci smo skoraj gotovo edini narod v Evropi in najbrž na svetu, katere predsednik vlade je alpinist, celo dejavni alpinist. Sta se z Janezom Janšo kdaj srečala v gorah?

V gorah se nisva nikoli srečala, vem pa, da je kar dober plezalec. Če prepleza Čopov steber (znamenito smer v Severni triglavski steni, op. p.), potem že sodi v zgornji razred alpinistov. Srečala se nisva nikoli, sva se pa med tem reševanjem pol ure pogovarjala po telefonu. Dolg, ključen razgovor sva imela pri tem reševanju. Ko je kazalo, da bo reševanje zahtevalo veliko denarja, je bil on tisti, direktor firme (smeh), ki je moral dati komando, da ali ne, in ko je kazalo, da bodo to ogromno ogromni stroški, si je vzel 20 minut za premislek, potem je pa sporočil, naj nadaljujemo. Jaz mu tega ne pozabim do konca življenja. Tu me je zelo prijetno presenetil. Rad bi se kdaj srečal z njim, da rečeva še kakšno hribovsko.

Tadej Golob