Vita Lukan, ki stopa po poti zlate Janje Garnbret, o predanosti, disciplini in slovenskem odnosu do plezalstva

Vita je s svojimi šestnajstimi leti postala članica slovenske reprezentance, kjer pridno niza nove vrhunske uspehe. Poleg napornih treningov študira fizioterapijo, ki se odlično povezuje s plezanjem.

Kako pomembne so za vas v življenju rutine?

Rutinam, sploh v športu, pripisujem zelo velik pomen, saj se mi zdi, da lahko le tako ohranim organiziranost. Zame velja, da si rada stvari planiram vnaprej, saj si na ta način lažje in učinkovitejše razporedim svoj čas. Vsekakor se včasih prepustim tokom dogodkov, da ohranim dinamiko, ki mi vliva potrebno energijo.

Bi lahko rekli, da ste zaradi vpetosti v šport bolj organizirani in samodisciplinirani?

Definitivno. Že v gimnaziji sem se naučila, kako se organizirati, da sem lahko uspešno usklajevala šolo in šport. Samodisciplina je po mojem mnenju v športu ključna, saj sistematično delo ponavadi prinese tudi vrhunske rezultate. Kljub temu, pa je najbolj pomembna ljubezen do športa, ki vedno doda piko na i. 

Trenutno ste v samem vrhu svetovnega prvenstva. Se sploh zavedamo, koliko truda se skriva za vsem tem?

Vsako leto se trudim izboljšati svoje šibke točke in iščem ter dodajam različne pristope treninga. Sploh na tekmah najvišjega nivoja moramo tekmovalci poskrbeti za veliko dodatnih stvari, ki niso direktno povezane s treningi, kot so na primer preventiva, ustrezna prehrana in rehabilitacija. Več stvari kot pokriješ, večje so možnosti za uspeh.

Koliko sebe mora športnik dati v to, da lahko dosega vrhunske rezultate – sploh tako mlad?

Predvsem se mi zdi pomembno, da želja po uspehu prihaja iz športnika, ne pa s strani staršev oziroma kakšnega drugega zunanjega dejavnika. Kajti le tako lahko tekmovalec ohrani motivacijo in iz leta v leto napreduje. V mladinski konkurenci imajo nekoliko boljše možnosti tekmovalci, ki imajo nekoliko več naravnega talenta, v članskih vrstah pa le-ta ne pride več toliko do izraza, ampak se pokaže sistematični trening, osredotočenost in vztrajnost.

Se vam zdi, da je v Sloveniji plezalstvo dovolj priznano oziroma ga Slovenci dovolj cenimo in spremljamo?

Plezanje ima v Sloveniji bogato zgodovino, saj Slovenci že vrsto let krojimo sam svetovni vrh na najvišjem nivoju. Prepoznavnost in priljubljenost pa v zadnjih letih eksponentno narašča, kar je posledica prenašanja tekem za svetovni pokal na nacionalni televiziji in seveda uspehi celotne reprezentance.

Piko na i pa je pred kratkim dodala še Janja Garnbret, ki je zdržala pritisk in z zlato medaljo na olimpijskih igrah v Tokiu upravičila vlogo favoritinje. Prepričana sem, da je s svojim uspehom nad plezanjem navdušila tudi tiste, ki do olimpijskih iger zanj še niso slišali.  Vsekakor si želim, da se trend nadaljuje in šport še bolj približamo širši publiki, obenem pa upam, da se bo, skladno s priljubljenostjo, širila tudi plezalna infrastruktura in plezanje omogočila vsem, ki si bodo to želeli.

Kakšne razmere so v Sloveniji za plezalce?

V primerjavi z ostalimi državami nekoliko zaostajamo z infrastrukturo. Tujci se vseskozi čudijo, kako je mogoče, da dosegamo take uspehe, kljub temu, da v Sloveniji razmere za trening niso najboljše. Res pa je, da se v zadnjih letih na tem področju veliko razvija in po mojem mnenju, bomo v prihodnosti na enaki oziroma višji ravni kot ostale države.