10 let po tragični himalajski nesreči Tomaža Humarja

10. 11. 2019, 09:35 | Športno | Vir: STA
10 let po tragični himalajski nesreči Tomaža Humarja (foto: profimedia) profimedia

Mineva deset let od tragične nesreče vrhunskega slovenskega alpinista Tomaža Humarja. Njegova življenjska pot se je končala v objemu gora v Nepalu ob sestopu s himalajskega vršaca Langtang Lirung (7227 m/morjem). Natančnega datuma smrti Humarja ni bilo mogoče opredeliti, je pa kot verjetni datum obveljal 10. november 2009.

Rojen 18. februarja 1969 v Ljubljani, živel v Kamniku, oče dveh otrok. Zaposlen je bil na Carinski upravi v Ljubljani. Od leta 1987 je bil član Alpinističnega odseka Kamnik. Opravil je več kot 1500 vzponov, od tega 70 prvenstvenih doma in po svetu. Leta 1996 je prejel nagrado zlati cepin za vzpon na Ama Dablam.

Zares dihal šele na 5000 metrih

"Ni plezal zaradi slave ali alpinističnih nagrad, čeprav jih je dobil veliko in čeprav ga je po preplezani južni steni Daulagirija leta 1999 poznal praktično ves svet. Plezal je zato, ker je zares zadihal šele na 5000 metrih. V dolini ni imel obstanka - srce, razum in noge so ga, kar je vedel zase, vlekli gor, v stene. Kot je govoril, je plezal zato, ker je bil samo v steni zares blizu Njemu," je možno prebrati na spletni strani, posvečeni Humarju, humar.com.

Najtežjo steno v svoji karieri, Daulagiri, je preplezal solo, v alpskem stilu. Po uspešni vrnitvi je pri gradnji hiše padel vzvratno v odprtino za stopnice in si močno poškodoval obe nogi. V naslednjih mesecih, ki jih je preživel po bolnišnicah in zdraviliščih, je bil nekajkrat na robu preživetja. Zdravniki so bili prepričani, da ne bo nikoli več hodil.

Utrpel je zlom desne stegnenice in zdrobljeno levo peto. Po vrsti operacij, skupno jih je imel deset, se je maja 2001 izkazalo, da bo kljub vsemu še lahko uporabljal noge, čeprav je bila desna malce krajša in je bil levi gleženj delno nemobilen. Okreval je ... in plezal naprej.

Goznega Jožo pokliče Gola gora

Gozdni Joža, kot se je sam poimenoval že v mladosti, se je postavil znova na noge. Nato ga je "poklicala" Gola gora, kot imenujejo Nanga Parbat. Z njeno južno, Rupalsko, steno, ki velja za najvišjo na svetu, se je spogledoval dolgo, preden se je odločil, da se je zares loti.

Prvič se je nanjo skušal povzpeti leta 2003, a ga je narava ustavila še pred začetkom: kombinacija slabega vremena in črevesne bolezni, ki je napadla celotno odpravo, mu je onemogočila, da bi vstopil v steno. Vrnil se je dve leti pozneje; zagrizel se je vanjo, a ga je stena na 6000 metrih ukleščila in mu ni pustila ne naprej, ne nazaj. Vsem pričakovanjem in dotedanjim izkušnjam navkljub se je reševalni helikopter pakistanske vojske dvignil na omenjeno višino in Humar je bil rešen.

Reševalna akcija je bila edinstvena, saj so Humarja rešili z vrvjo, na kateri je visel vse do pristanka v baznem taboru. Akcija, ki je bila takrat pospremljena s prenosom prek interneta in veliko medijsko pozornostjo, je razdvojila slovensko javnost. Humar se je od takrat v gore odpravljal popolnoma sam in daleč od soja žarometov.

Humarjev zadnji vzpon

Za njegov zadnji vzpon, na Langtang Lirung, niso vedeli niti njegovi najbližji znanci. "Jagat, ta je moj zadnji," je v torek, 10. novembra 2009, sporočil šerpi Jagatu Limbuju, poleg njega edinemu članu odprave. To so bile zadnje besede, ki jih je poslal v svet. Helikopter s švicarskimi reševalci ga je našel v soboto, 14. novembra, zjutraj. Ni mu bilo več pomoči.

Na željo svojcev in prijateljev je ostal v Himalaji.

Pomembnejše odprave:

  • 13. november 1994: Ganeš V., (6989 m) - na vrhu: Stane Belak-Šrauf, Tomaž Humar
  • 6. maj 1995: Anapurna 1 (8091 m) - na vrhu: Tomaž Humar sam iz zadnjega tabora, Davo in Drejc Karničar ter Carlos Carsolio
  • 4. maj 1996: Ama Dablam (6828 m) - na vrhu: Vanja Furlan, Tomaž Humar; za vzpon sta prejela nagrado Zlati cepin
  • 2. november 1996: Bobaje (6808 m) - solo vzpon
  • 1. oktober 1997: Lobuče (6119 m) - solo vzpon
  • 9. oktober 1997: Pumori (7165 m) - na vrhu: Tomaž Humar, Janez Jeglič, Marjan Kovač, normalni dostop
  • 31. oktober 1997: Nuptse (7742 m) - na vrhu: Tomaž Humar, Janez Jeglič
  • 26. oktober 1998: El Capitan (2307 m) - solo vzpon, smer Reticent Wall
  • 2. november 1999: Daulagiri (8167 m) - solo vzpon, južna stena
  • 8. november, 2002: Šiša Pangma, (8046 m) - na vrhu: Tomaž Humar, Maksut Žumajev, Denis Urubko, Aleksej Raspopov, Vasilij Pivcov
  • junij 2003: Nanga Parbat (8125 m) - neuspešen poskus
  • 22. december 2003: Aconcagua (6960 m) - na vrhu: Tomaž Humar, Aleš Koželj
  • oktober 2004: Jannu (7464 m) - poskus (solo), vzhodna stena
  • 23. april 2005: Cholatse (6440 m) - na vrhu: Tomaž Humar, Aleš Koželj, Janko Oprešnik
  • avgust 2005: Nanga Parbat (8125 m) - neuspešen poskus (solo)
  • oktober 2006: Baruntse (7129 m) - solo, Z stran JV grebena
  • oktober 2007: Anapurna, srednji vrh (8091 m) - solo vzpon, smer v desnem delu J stene in V greben
  • november 2009: Langtang Lirung (7227 m) - smrtno ponesrečen ob sestopu

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri