Dr. Nada Rotovnik Kozjek: Vnos po­sameznih hranil prilagodimo obremenitvam

Receptov za uspeh v športu je toliko, kot je ljudi, ki se vsaj bežno zanimajo zanj. Sploh, odkar je šport postal industrija, ki mora prodajati zdaj en, zdaj drug dodatek in z njim povezano znanje. Da si s pretirano vadbo in ob nasvetih šarlatanov ne uničite zdravja, je zato o tem dobro premisliti, preden greste na prvi maraton. In če kdo v Sloveniji lahko reče, da o tem kaj ve, je to dr. Nada Rotovnik Kozjek.

Dr. Nada Rotovnik Kozjek je vodja ambulante za klinično prehrano v okviru Onkološkega inštituta v Ljubljani, kjer skrbi za to, da bolniki, ne samo rakavi, ne bi hujšali. Poleg tega je reprezen­tančna zdravnica veslačev. Med delom z enimi in drugimi ni tako velikih razlik, kot bi si kdo mislil, pravi. Drugi del priimka ima po možu, legendarnem alpinistu Pavletu Kozjeku, ki se leta 2008 ni vrnil z odprave v Pakistanu.

Vaše ime se pogosto pojavlja v medijih, ampak zanesljivo pa po vsakokratnih olimpijskih igrah, ko se vam za uspeh zahvali Iztok Čop. Kakšna je vaša vloga pri njegovih medaljah?

To bi pravzaprav moral on povedati, dejstvo pa je, da sem njegova zdravnica že od Sydneyja. Skrbim za njegove zdravstvene težave, pa seveda tudi za vse druge stvari, ki se tičejo presnovne podpore, se pravi ustrezne hrane in življenjskega režima, ko gre za finese v športni prehrani. Temu rečem zdravstvena plat zadeve. Osnovni namen prehranske podpore športnikov in vsega drugega, kar sodi zraven z zdravstvenega vidika, je preprečevanje poškodb. Ko se športnik že poškoduje, je vse že precej zamujeno. Eno so nesreče, ki se jim ne moreš iz­ogniti, druga stvar so pa poškodbe, ki so povezane s preutrujenostjo, in sem sodijo vse vrste poškodb imunskega sistema – prehladi, hujša obolenja itd. – in tudi poškodbe mišic in sklepov. Že leta na podlagi precej preprostih kazalnikov ugotavljamo, kdaj je športnik preobremenjen. Obstajajo testi, treba je poznati stanje presnove, z leti se pa tudi precej naučiš o športniku, še zlasti, če je športnik inteligenten, kot je Iztok, ker dobiš od njega odziv in je z leti sodelovanje vedno boljše. Moram pa reči, da je bilo sodelovanje, glede na to, da je bil Iztok vse starejši, tudi čedalje napornejše [smeh], ker nam je že zmanjkovalo manevrskega prostora. Starost zahteva svoj davek, predvsem pri daljši regeneraciji in temu ustreznem prilagajanju treningov. Po drugi strani pa, če ne bi toliko let delali skupaj, tega sploh ne bi znali speljati.

Mu sestavljate jedilnik?

Ne, to bi bila neumnost. Športnik kalibra Iztoka Čopa mora vedeti, kaj naj jé. V osnovi in ob treningih. Tega se nauči z leti. Seveda športnika nenehno izobražuješ, mu daješ podatke, pobiraš od njega feedback. Obstajajo osnovna pravila športne prehrane, ki se jih je treba popolnoma držati, potem jih samo izboljšuješ glede na situacijo, glede na tip treninga, fazo treninga in glede na odziv organizma. Zadnja leta smo si zelo pomagali s tem, da smo merili sestavo telesa in z novo tehnologijo dobili tudi dodatne podatke.

Sestavo telesa? Kaj to pomeni?

To, da merimo, kako se telo odziva navsezadnje tudi na treninške dražljaje. Ali je, recimo, pretirano dehidrirano, ali je celo prenalito z vodo, ali je ta voda predvsem v celicah, ker je športnik preutrujen, da bi jo lahko prerazdelil ... Skratka, pomagali smo si z veliko znaki, ki so nam bili v opozorilo, kdaj naj se ustavimo, kdaj gremo naprej in kdaj je potrebna še kakšna dodatna regeneracija.

Se pravi, da bi bilo preozko, če bi vam rekli nutricionistka?

Absolutno, to daleč presega nutricionizem. Hrana je samo eden od virov hranil, s katerimi podpiramo telo. Mi se sploh ne ukvarjamo s tem, ali bomo jedli špagete ali kruh, to je oslarija. Ukvarjamo se s tem, ali bomo v telo vnesli zadosti energije, predvsem v obliki sladkorjev, in ustrezno količino beljakovin oziroma posameznih aminokislin v različnih oblikah, da bo organizem ob obremenitvah optimalno deloval. Vnos po­sameznih hranil prilagodimo obremenitvam, seveda si pri tem pomagamo tudi z večjimi odmerki posameznih hranil, s tako imeno­vano farmakonutricijo, ko hranila delujejo kot zdravila, kar je sicer tudi moje vsakodnevno delo. Tukaj pravzaprav izvajam enake principe presnovne podpore, ki jih uporab­ljam vsak dan pri bolnikih, ki so v ve­liko težjih situacijah. Bolniki so zaradi bo­lezni pogosto v hudem presnovnem stresu. Pri športniku je veliko laže, ker lahko za nekaj časa odstraniš stres [športno vadbo] in si telo lahko opomore.

V finalu zadnjih olimpijskih iger v Londonu sta Čop in Špik silovito začela, vodila večji del, popustila šele v finišu tekme in osvojila tretje mesto. Se je na podlagi podatkov, ki ste jih imeli o obeh športnikih, dalo napovedati takšen razplet?

Na olimpijadi nam je postalo jasno, da sta zelo dobra. Objektivni podatki meritev so kazali, da sta prišla v formo, to, da sta osvojila tretjo mesto, pa ne pomeni, da sta popustila. Težava je bila ta, da sta bili progi desno od njiju deležni dodatnega vetra. Če bi onadva veslala na eni od zunanjih prog, bi najbrž spremljali zelo hud boj z Novozelandcema za prvo mesto. Mislim, da nista nič popustila, ampak ju je malo zapustila športna sreča. To se je zelo lepo videlo na­slednji dan, ko so favorite postavili na zunanje proge, med njimi seveda neki angleški čoln, in se je ta 'tretji veter' lepo pokazal. V športu poznamo 'drugi veter', ki zapiha, ko spraviš svoj organizem na višji nivo, ampak 'tretji veter' pride pa od zunaj. Na koncu smo ugotovili, da smo svoj načrt izpeljali stoodstotno, zmanjkalo nam je le nekaj sreče. No, pa saj je bil načrt na neki način nadstoodstoten.

Iztok Čop je [ob Rajmondu Debevcu] naš najuspešnejši športnik na olimpijskih igrah. Zakaj?

Glede na to, da sem delala z velikim številom športnikov, lahko rečem, da je on eden redkih, ki mi je strokovno zaupal. On je športnik, ki ne pametuje o področjih, na katera se ne spozna. Stvarem ne sledi slepo, ampak jih preveri in od njega dobiš feedback. Iztok je športnik, s katerim je bilo izjemno veselje delati. Sicer tega, če ne bi bilo to delo tudi izjemno intelektualno zanimivo, glede na to, da ga izvajam praktično v prostem času in ob mojih rednih zaposlitvah, vsa ta leta ne bi mogla početi. Tudi mi, ki smo strokovnjaki s posameznih področjih, smo ob sodelovanju z njim rasli. Sam tega ne moreš početi, za to potrebuješ partnerja, s katerim lahko gradiš. Vse znanje, ki sem ga z leti nabrala, je znal Iztok dobro unovčiti. Pri njem ni bilo dvoma. Sprejel je, prilagodil, izvedel in izkazalo se je, da gremo v pravo smer.

Kako ste pa sodelovali z njegovimi trenerji? Nekako ste posegali na njihovo področje?

Dober športni tim je zmeraj sestavljen iz več različnih strokovnjakov. Bolj ko si ti strokovnjaki zaupajo in so sposobni skupaj delati, večji je športnikov uspeh. Nihče ni pameten za vse. Pri nas, vsaj marsikje, je največja težava ta, da je eden pameten za vse. Temu se po ameriškem filozofu Harryju Frankfurtu reče filozofija bullshita [smeh] oziroma sranja oziroma preslepljevanja, ker se mnogi igrajo s podatki, ki jih v resnici ne poznajo in tudi ne razumejo dobro. Tukaj nam je bilo v olajšanje tudi to, da je Iztok športnik z dolgoletnimi izkušnjami in si je v veliki meri trening prilagajal kar sam. Del treninške zgodbe je imel v svojih rokah. Sam je uvedel alternativne metode treninga, recimo trening na višini s smučarskim tekom. In ko je izvajal to fazo treninga, smo prilagodili presnovno podporo višini, kar pomeni, da smo skrbeli, da je imel dovolj železa, da je jedel za klinično prehrano v okviru Onkološkega inštituta zadosti vitamina E in vitamina C itn.

Ste vodja ambulante, ki je stara štiri leta. Se je prijela?

Seveda. Ne samo da je presnovna podpora bolnikov osnovni del njihovega zdravljenja, trenutno imamo več kot 30 bolnikov s parenteralno prehrano na domu, kar pomeni, da si vsako noč dajejo infuzijo hranilnih raztopin, da lahko preživijo. To so bolniki z odpovedjo prebavil. Polovica teh bolnikov nima raka. To so bolniki po zdravljenju raka, katerih prebavila so propadla, so jih odrezali ali so preveč vneta, da bi delovala, ali pa so bolniki, ki jih drugače ne bi mogli niti zdraviti, ker imajo rakasto bolezen in jim prebavila ne delujejo. Na enak način zdravimo tudi bolnike, ki imajo delno ali popolno odpoved prebavil zaradi benignih boleznih, kot so Chronova bolezen črevesja, po obsežnih kirurških posegih itn. To je dejavnost, ki smo jo uvedli v Sloveniji in ki tem ljudem omogoča preživetje. Tega prej v Sloveniji v sistematični obliki ni  bilo. Druga stvar, ki jo vsakodnevno delamo, je to, da bolnikom, ki se zdravijo, s presnovno podporo pomagamo, da je to zdravljenje uspešnejše. Izguba telesne teže za rakastega bolnika pomeni, da bo terapija slabše prijela in da ima slabšo prognozo. To je zelo jasno dokazano. Bolnik, ki hujša, bo prej umrl.

Pred tem ste delali kot anestezi­ologinja. Kako to, da ste se začeli zanimati za prehrano bolnikov in za šport­no prehrano?

Zgodba je kompleksna, z osebno noto, ki mi je tudi omogočila, da na bolnike, ki se zdravijo zaradi rakastih bolezni, in športnike gledam nekoliko drugače. V gorah sem nam­reč doživela hudo nesrečo, in če sem se po tej nesreči hotela rehabilitirati, sem morala začeti tudi pravilno jesti, da sem si zacelila številne poškodbe in spet pridobila mišice, ki mi držijo koleno. Posledice te nesreče še vedno čutim. Letos sem bila še četrtič operirana na istem kolenu. To znanje torej tudi na sebi veliko uporabljam. Poleg tega je tudi moja družina živela športno in je bil to moj zasebni vsakdan. Pavle je bil vrhunski šport­nik, ki je s klobas prešel na gele, in to zelo uspešno unovčil. Pri svojih letih je bil zelo konkurenčen mladcem, zlasti na višini, kjer odločajo takšni detajli, kot je vnos hranil. Na Čo O-ju je še vedno superiorno soliral [leta 2006 je Pavle Kozjek v samostojnem vzponu preplezal jugozahodno steno osemtisočaka Čo O] in pri tem prešel popolnoma na šport­no prehrano. Za ta vzpon je dobil tudi mednarodno priznanje zlati cepin. Poleg Iztoka je bil on moj drugi najuspešnejši pacient, ki je ugotovil, da mu moje znanje koristi pri njegovi športni aktivnosti. Tretja stvar je pa ta, da je znanje, ki se je razvilo pri zdravljenju rakastih bolnikov, zelo jasno pokazalo, da je odziv na zdravljenje, če bolnika medtem ustrezno presnovno podpremo, boljši, bolnikovo življenje je kakovostnejše z več možnostmi za preživetje. Naša tarča pri tem je pa v osnovi skeletna mišica, ki ima funkcijo nekakšne presnovne banke za celotni organizem. Tukaj pridemo do številnih skupnih točk. V vseh primerih gre za osnovno fiziologijo s področja presnove. Odzivi organizma so na neki način enaki, ko gre za presnovni stres ne glede na vzrok, naj gre za šport ali hudo bolezen, in zato mora biti tudi presnovna podpora podobna.

Je to dokaz, da je vrhunski šport nezdrav?

Seveda, vsako pretiravanje je nezdravo. Če vsakodnevno pretiravamo z neko stvarjo, recimo s stresom, je to tudi nezdravo. Ni je stvari, ki ne bi bila v pretiravanju nezdrava. Vrhunski športniki se v svoji karieri, še zlasti ob slabi presnovni podpori – in s tem mislim predvsem prehransko podporo ter drugo regeneracijo, kot je spanje in ustrezen življenjski slog –, lahko zelo poškodujejo. Vsi poznamo poškodbe vrhunskih športnikov, ki jih nosijo skozi leta, in marsikdo med njimi je pozneje tudi šibkega zdravja, ki je povezano s tistim, kar se je z njim dogajalo med ukvarjanjem z vrhunskim športom. Mislim, da bi se temu lahko precej izognili s tem, da bi šport­nike ustrezno presnovno monitorirali, ne pa da se lotimo ukrepanja šele takrat, ko je šport­nik že poškodovan, bolan ali pretreniran. Takrat smo že zamudili. S tem je podobno kot pri drugih boleznih. S preventivo naredimo za svoje zdravje največ. Ko smo že zboleli, samo še nekaj popravljamo, optimalno zdravimo. S preventivo lahko škodo genskih napak, okolja, pretiravanj v veliki meri ublažimo in si ohranimo zdravje v pozna leta.

Tudi sami ste športnica z zmago na Ljubljanskem maratonu pa z udeležbo na havajskem ironmanu, kamor se je treba uvrstiti. Ampak če se ne motim, ste se športa resno lotili šele po tridesetem?

Ja, če temu rečemo tako. Začela sem vaditi šele po poškodbi in morala sem zelo vaditi, da sem okrevala. Ampak šport sem imela vedno rada. Kot srednješolka sem tek­la in nekoč zasedla tretje mesto na republiškem krosu. Kot mladinka sem zmagala na prvem maratonu Treh src v Radencih, čeprav relativno slabo trenirana in po spletu naključij. Pozneje sem se z redno vadbo navadila večjih naporov in seveda zmogla več. Vsi moji športni dosežki so samo posledica tega, da redno vadim. Šport uporabljam predvsem zato, da odpravim hendikep z nogo, pa tudi kot neke vrste psihično toaleto. Vsi vemo, da če se lahko pri kakšni dejavnosti zares osredotočiš, ali kot pravi moja soseda Ladka, spucaš dušo, je to pri športu. Tečeš, si prezračiš glavo in laže postaviš prioritete, kaj je pomembno in kaj ne. Čas, ki ga porabiš za šport, je najboljša investicija. Poleg tega je šport dejavnost, pri kateri si laže poiščeš socialno okolje, v katerem se prijetno počutiš. S športom sem si zgradila svojo družbo, ki mi je pomagala v hudih živ­ljenjskih trenutkih, in če ne bi imela športa, ne vem, kako bi vse te stvari preživela.

Doktorirali ste iz glutamina. Zakaj je pomemben?

Na kratko je težko povedati. Glutamin je vsekakor ena najpomembnejših, če ne celo najpomembnejša aminokislina v organizmu. Potrebujemo ga pri številnih procesih, od teh navadnih za gradnjo proteinov, potem sodeluje v številnih encimskih sistemih, vpliva na gensko regulacijo, delovanje imunskega sistema, delovanje črevesne stene itn. Če malo bolje poznamo presnovne procese, vidimo, da ima glutamin v intermediarni presnovi podobno vlogo kot glukoza, se pravi, da je tudi osnovni energetski substrat, kadar v telesu začne zmanjkovati glukoze. Do neke mere ga sami proizvajamo v skeletnih mišicah. Glutamin lahko nastane z razgradnjo beljakovin pod vplivom stresnih hormonov, nastaja pa tudi iz glutamata in amonijaka, kar pomeni, da iz nekoristne snovi, kot je amonijak, nastane nekaj zelo koristnega, in to tudi kaže na  fascinantne sposobnosti našega telesa. Ob stresu začne telo glutamin pospešeno proizvajati, ko pa je stresa v organizmu zelo veliko, glutamina za osnovne presnovne procese in imunski sistem primanjkuje. Takrat je dobro glutamin dodajati. Z njegovim dodajanjem lahko preprečimo kvarne učinke stresa, se pravi poškodbe. Ampak moramo pa vedeti, kako, koliko in kaj. Šele potem je glutamin koristen kot zdravilo.

Ali je vrhunski športnik lahko vegetarijanec?

Vrhunski športnik je zelo težko vegetarijanec. Vegetarijanska hrana mu seveda lahko pomeni osnovo, ampak bo težko samo z vnosom živil rastlinskega izvora pokril beljakovinske potrebe, še zlasti pa potrebe po posameznih aminokislinah. Te so v vrhunskem športu zelo specifične in zahtevajo veliko znanja o presnovi, fiziologiji športa ter individualnih značilnostih posameznika. Tukaj postaneta ključni kakovost in količina proteinov, ki jih dodajamo. Z rastlinsko hrano nam to – ob pravem času in zadosti – dejansko težko uspeva. Zato je veliko vrhunskih športnikov, ki pravijo, da so vegetarijanci, pravzaprav laž­nih vegetarijancev. V resnici, vsaj mnogi, ki sem jih jaz spoznala, uživajo vsaj sirotkine proteine, kar je super, ker s tem v organizem dovajajo kakovostne beljakovine. Vprašanje je, ali je to potem še pravo vegetarijanstvo. Če pa športniki ne uživajo pravih beljakovin, se najedajo in telesna vadba je manj učinkovita ter za telo bolj obremenjujoča. Dokler smo mladi in močni, se lahko najedamo, potem pa zmanjka zaloge v organizmu. Če ne dovajaš pravilnih aminokislin ob pravem času, začne telo kuriti lastne. Vegetarijanska hrana je sicer z vidika zdravilnih učinkovin za organizem fantastična, ampak v količinah, ki naj bi jih uživali, vsebuje tudi zelo veliko vlaknin, in tukaj se pojavi problem tolerance prebavil. Ne morem si predstavljati, da bi jed­la izključno živila rastlinskega izvora ter pri tem trenirala kot vrhunski maratonec. Ne bo šlo, ker so prebavila med vrhunskim naporom slabo prekrvljena, organizem pa nima takšne sposobnosti za predelovanje velike količine vlaknin. To je še dodatni razlog, zakaj je tako težko z vegetarijansko hrano v vrhunskem, res vrhunskem športu. Ob tem bi še dodala, da se mi zdi, da je za vse telesno aktivne ljudi, tako vrhunske športnike kot rekreativce, pomembno predvsem, da imajo kakovostno in raznovrstno osnovno prehrano ne glede na to, ali je vegetarijanska ali ne. Ob tem naj upoštevajo osnovna pravila šport­ne prehrane in ne iščejo čudežnih živil ter načinov prehranjevanja. Pretirano ukvarjanje s hrano nam jemlje čas za druge stvari v življenju, ki so prav tako pomembne.

Že dlje časa opažam tekače, ki tečejo s plastenko v roki, pa prav počasi. Ima to kakšen smisel?

V zadnjih letih so priporočila za pitje zelo individualizirana. Načeloma se moramo vprašati, koliko tekočine in soli izgubimo pri do­ločenem naporu v določenih razmerah in intenzivnosti. Na splošno velja, da pri po­časnem teku, ki traja manj kot uro, to s plastenko nima posebnega smisla, mirno nas lahko počaka v avtomobilu. Če smo pa šport­nik, ki izgublja zelo veliko tekočine in je ob tem znoj še zelo slan, potem naj bo pa v tisti plastenki slana tekočina s sladkorji. Če ne bomo pijači dodali soli, ne bomo mogli nadomestiti izgubljene vode. Veliko športnikov je kronično dehidriranih in zaradi tega prihaja do številnih zdravstvenih težav, povezanih najprej s slabo regeneracijo, ker se dehidrirano telo slabo regenerira. Poznamo kampanjo proti soli, ki je v osnovi koristna, lahko pa je zelo dvorezni meč. Na eni strani so živila, zlasti predelana, recimo konzerve, ki vsebujejo ogromne količine soli, in ob tem poznamo ugotovitve, da je uživanje zelo soljene hrane tudi povezano z rakastimi obolenji. Po drugi strani pa, če bo navdušen rekreativni šport­nik ves čas užival neslano hrano, se ne bo  nikoli rehidriral. Takemu športniku se splača skuhati špagete v bolj slani vodi. Luka in Iztok sta v zadnjih letih veliko pila rehidracijsko tekočino, ker smo ugotovili, da sta kronično dehidrirana. V zadnjem ciklusu, ko smo lovili vse malenkosti, sta pila rehidracijsko tekočino, ki jo sicer uporabljamo za zdravljenje drisk. Okus sta popravila s športnimi pijačami za navadne športnike, ki imajo praviloma premalo soli. Sol je treba dodajati tudi ob ukvarjanju s športom v višjih temperaturah. Na ironmanu na Havajih smo šli vsi na tekmo z dodatno soljo v kapsulah ali tabletah, sicer ne bi mogli zadržati vode v sebi.

Je res, da je voda v velikih, pre­velikih količinah celo nevarna?

Toksična je, ja. S športno prehrano se ukvarjam že toliko časa, da sem lahko sprem­ljala, kako se spreminjajo koncepti, kar se tiče uživanja tekočine. Najprej so priporočali malo tekočine in po priporočilih za pitje med telesnim naporom so postavili prve okrepčevalne postaje šele po 16 kilometrih. Ob tem naj pripomnim, da se marsikdo tega precej zdravstveno nevarnega načela še vedno drži. Nato, v devetdesetih letih, se je razvil koncept pitja med telesnim naporom v drugo skrajnost, ko je veljalo, da si ob občutku žeje s pitjem že v zamudi in so se ljudje nalivali. Zaradi tega so se začele na velikih maratonih pojavljati celo smrti, ker so ljudje tekli zelo počasi in pili vsaka dva kilometra ter se prenalili z vodo. To se je dogajalo, tudi če so pili športne pijače, ker je v njih praviloma malo soli, samo okoli 20 milimolov soli na en liter. Pri naporu je regulacija elektrolitov motena, zato se je voda v telesu zadrževala in prihajalo je do smrtnih hiponatremij, do možganskega edema. Ko so analizirali, zakaj se to dogaja, so ugotovili, da ljudje tečejo tiste maratone po pet, šest ur, vmes hodijo in nenehno pijejo, kar je bilo absolutno preveč. Zdajšnja priporočila iz leta 2007 so zelo individualizirana. Za vsakega športnika je treba ugotoviti, koliko vode izgubi, koliko soli, in temu prilagoditi vnos tekočine. Izhodišče je osnovni kopalniški test, ko se stehtamo pred naporom in po njem. Kot osnovno pravilo za rekreativnega športnika pa velja, da je treba piti, če traja tek več kot eno uro, in to ne samo vode. V telo je treba vnesti tudi nekaj soli, bodisi s pijačo bodisi s hrano.

Nekje sem zasledil tudi vaš nasvet za športnika, ki po dolgotrajnem naporu, recimo kolesarjenju, popolnoma izprazni energetske zaloge, kot pravimo, crkne. In sicer naj bi zavil do prve bencinske črpalke po napolitanke in kokakolo. Sliši se zelo nezdravo.

Kokakola prav gotovo, ker pa ne maram napolitank, sama raje izberem čokoladno ploščico. Nezdravo? Saj kaj pa potrebuješ, ko crkneš? Takrat potrebuješ glukozo, se pravi sladkor, potrebuješ tekočino in seveda še kak stimulans. Kokakola je tukaj zaradi veliko sladkorja in kofeina odlična. Ko pretiravamo s športom, si lahko z njo kar dobro pomagamo. Poleg tega je takrat dobra tudi za prebavila, ker ne povzroča driske ali jo pri razdraženih prebavilih celo malo ublaži. Sama je sicer ne pijem, če pa grem za nekaj ur na kolo, jo pa z največjim užitkom.

V osnovi se ukvarjate s čim večjim vnosom energije v telo športnika ali bolnika ...

Z optimalnim vnosom.

… je lahko energije preveč?

Lahko, seveda. Vrhunski športnik in tudi bolnik je ne potrebujeta več, kot je potrebujeta. Pretiran vnos energije in hranil je za telo dodatna obremenitev. Za športnike obstajajo osnovna pravila športne prehrane, koliko energije naj užije pred treningom, koliko med njim in koliko po njem. To se da izračunati in to potem dodamo normalni prehrani. Pri vsakem športu, ne samo vrhunskem, izhajamo iz normalne prehrane. Ta je vedno osnova. Večina 'posebnih diet' pa športnikom bolj škodi kot koristi.

No, saj, ampak večino Slovencev mučijo druge težave. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je kar 65 odstotkov Slovencev pretežkih, kar nas v Evropi med 52 državami uvršča na visoko sedmo mesto. Številni si skušajo pomagati s shujševalnimi kurami. Kakšno je vaše mnenje o njih? O najbolj priljubljenih, kot so ločevalne diete, diete s hranili z nizkim glikemičnim indeksom ...

Moje mnenje je, da so shujševalne kure kurji pristop. Ločevalna dieta pomeni samo to, da bomo manj pojedli, ker bomo ločevali. Najboljši pristop k regulaciji telesne teže je, da v telo vnesemo nekoliko manj, kot porabimo. Tukaj nam ne more pomagati nobena dieta, ampak samo lastna disciplina in počasen pristop ter zmernost. V življenju se zmernost pri hrani zelo splača. Če se bomo pa začeli zelo intenzivno ukvarjati s športom, si bomo pa lahko privoščili tudi, da bomo ne­zmerni, privoščili si bomo lahko tudi kokakolo, ki si je sicer ne bi smeli. Prehrana, v kateri prevladujejo živila z nizkim glikemičnim indeksom, ima smisel v vsakdanjem življenju, če se ne ukvarjaš z naporom, pri katerem bi hitro potreboval sladkor. Takrat je to neke vrste zdrava prehrana. Če gre pa za športnika,  ki mora čez pol ure teči na Šmarno goro, potem pa, prosim, tik pred tem naj poje nekaj z visokim glikemičnim indeksom. Če bo jedel, recimo, otrobe, se pravi hrano z nizkim glikemičnim indeksom, bo do energije prišel šele, ko se bo vrnil domov. Dieta po krvnih skupinah znanstvene osnove za zdaj nima. Verjet­no je v ozadju zavedanje, da del individualnega pristopa k hrani predstavlja tudi naša genetska različnost. Lahko da se bo kakšna povezava pokazala, vsekakor pa ne na tak preprost, banalen način, kot si ga ljudje s to dieto predstavljajo. Pri hujšanju bi opozorila še na eno stvar: z leti je vedno bolj treba varčevati z mišicami. Sama se ne bom lotila stradanja, ker se bojim za tistih nekaj mišic, ki jih imam. Vedno sem bila suha, z neko blazno mišično zalogo nisem šla v srednja leta in je bil moj start zaradi tega zelo slab. Tiste mišice, ki jih pa imam, se trudim ohraniti, ker če jih bom zdaj izgubila, pomeni, da bom v prihodnosti funkcionalno prej začela pešati. Največja neumnost, ki jo lahko naredimo, je hujšanje ob bližajočih se petdesetih. Takrat smo hormonsko že slabši in tako nastavljeni, da bomo pri hujšanju predvsem izgubljali mišice. Špeh nam bo ostal. Bolj suhi bomo sicer mogoče eno tekmo odtekli hitreje, ampak zaradi tega čez pet let ne bomo mogli več teči, ker nas bodo sklepi tako boleli. Pri športni aktivnosti, posebno pri športni aktivnosti na prazno, brez ustrezne prehrane se začnemo razgrajevati. Tukaj ga ljudje najbolj lomijo, ko hočejo nekaj na silo, z dietami, namesto da bi počasi, z delom na mišicah. Če boš pravilno treniral, ti bo tudi tisto maščobo, kolikor je je preveč, uspelo pokuriti. Je pa z leti dejansko bolje, da smo malo bolj okrogli.

Na biotehniški fakulteti v Ljubljani so pred kratkim določili gen za debelost. Kaj to pomeni?

Šla bi na drugo izhodišče. Pravkar sem se vrnila z evropskega kongresa za klinično prehrano [v Barceloni]. Pediater iz Münchna, profesor Berthold Koletzko, ki je eden najbolj znanih pediatrov na svetu, nam je predaval o prvih tisočih dneh življenja. Kaj danes vemo? Vemo, da se v prvih tisočih dneh živ­ljenja v veliki meri določa naše poznejše zdravje. S tem je mišljeno že to, kakšna je mama ob zanositvi. To strokovno imenujemo programiranje v zgodnji razvojni dobi. Iz dotoka hranil, ki prehajajo na plod, se ustvarjajo tako imenovane epigenetske modifikacije. Kar pomeni, da se bo do otrokovega tisočega dneva starosti zaradi zunanjih vplivov oblikoval njegov genetski profil. Tudi zaradi vplivov hranil in drugih vplivov okolja. Najslabša kombinacija naj bi bila prenatalno stradanje (pred rojstvom) in pretirano hranjenje po rojstvu. Debelost v prvih dveh letih živ­ljenja naj bi doprinesla kar 30 odstotkov k debelosti. Ti podatki še dodatno podpirajo razloge za dojenje. Materino mleko je tista hrana, ki je za otroke zdravstveno najugodnejša in neposredno preprečuje debelost. Skratka, danes vemo, da vplivi okolja v prvih tisočih dneh življenja v veliki meri vplivajo na to, ali bomo debeli ali ne. Enega gena za debelost ni. Genetsko podedujemo predvsem nagnjenost k debelosti, ali se bo ta izrazila, pa je očitno odvisno precej tudi od tega, kaj se dogaja v prvih tisočih dneh našega življenja, in nato, kakšen je naš življenjski slog, okolje itn. Spoznanja o genetskem programiranju v zgodnjem razvojnem obdobju tudi osvetljujejo vpliv staršev in družbe na zdravje otrok v odrasli dobi.

Ta številka bo izšla kakšnih deset dni pred Ljubljanskim maratonom, ki je v zadnjih letih postal izjemno priljubljen. Vas to kot športnico veseli?

Meni se zdi to lepo. To je tak socialno lep dogodek, na katerem vsak najde tisto, kar išče, kar je tudi namen športa. Eni imajo hude ambicije, drugi se gredo zabavat, kar je lepo, ampak čakam pa na dan, ko bodo vsi tekli samo maraton. Mislim, da je vsak, ki se odloči preteči maraton, to tudi sposoben. Doseči moramo to, kar imajo veliki maratoni po svetu. Da se teče 42 kilometrov, pa tudi če se vmes hodi. Tisti dan bo pa to pravi Ljub­ljanski maraton. Saj, kakor je že zdaj, je super, ampak lahko smo še boljši.

Besedilo: Tadej Golob

Foto: Ivana Krešić

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord