Jakica Jesih: Blondinka na odprtem morju

Kot malo znana jadralka se je udeležila regate Jacques Vabre, ki sledi trgovski poti kave med Francijo in Brazilijo. Cilja 8760 kilometrov dolge lanske izvedbe te dirke, namenjene dvočlanskim posadkam, na Kostariki sicer ni videla, a je pred tem doživela nepozabnih 11 dni med morjem in nebom, ki se je nad barko in okoli nje premikalo s hitrostjo tudi do 45 vozlov. Tri mesece pozneje je še vedno navdušena.

Menda pozimi uidete kam na toplo. Kam?

Če se le da. Nekaj let sem hodila v Južno Ameriko, pokrajina je lepa pa še južnoameriška energija mi zelo ustreza. Obenem je moja južnoameriška zgodba povezana tudi s transatom. Življenje je polno naključij in do tega mojega transata jih je pripeljalo kar nekaj, začelo se je pa z Južno Ameriko, z mojim prvim obiskom Južne Amerike. Za neki korporativni časopis sem morala napisati članek o Arnetu Hodaliču, fotografiral je pa vaš fotograf Bor Dobrin.

Odpeljali smo se nekam na Kras. Takrat sem že imela kupljeno karto za Buenos Aires. Potujem vedno sama, in ker sem šla tja prvič, sem se pozanimala, kam naj grem in kam ne, česa se moram paziti kot blond deklina, ki tam postopa. Vedela sem, da sta oba že bila dol. Ko ju tako sprašujem, se oglasi Bor in pravi, da bo tudi on takrat tam in da bo jadral s prijatelji iz Ria de Janeira v Buenos Aires. »Bi šla mogoče z nami?« »Seveda,« sem rekla, »z največjim veseljem.«

In ste šli namesto v Buenos Aires v Rio de Janeiro in na jadranje?

Ja. Skiper Boštjan je tja priplul čez Atlantik in z neko drugo ekipo, midva z Borom sva pa priletela 31. decembra v Rio in se vkrcala na to našo 40-feetno elanko. Novo leto smo pričakali med ogromnimi križarkami pred Copacabano, ogledali smo si še ognjemet, med katerim se je, jasno, ulilo, in se potem odpravili proti Buenos Airesu na dobrih tisoč milj dolgo pot. Bilo nas je pet. Močno je pihalo, kar nekaj neviht smo doživeli, ki naj jih ne bi, ker jih takrat tam po navadi ni.

Morali bi pluti s prijaznim vetričem v polkrmo, na koncu je bilo pa vsega, tudi močnih vetrov in visokega vala. V Santosu se je izkrcal par, ker je punca zbolela za morsko boleznijo, in tako smo še krepek kos poti odjadrali trije. Takrat sem prvič doživela odprto morje, saj sem prej jadrala zgolj na Jadranu, kjer se obala večinoma vidi in je bil naš cilj običajno premik do naslednjega zaliva z dobro oštarijo. Tam sem pa prvič doživela, da kopnega ni bilo in da zvečer nisem bila 'nekje'. Pot je postala cilj in začela sem živeti na barki.

Vam je bilo všeč?

Noro všeč. Tudi to, da je bilo zaradi vremena nekaj adrenalina, da je odpadlo redno kuhanje in umivanje, da smo spali po dve uri in da je bil zaradi vsega skupaj navzoč nekakšen pozitiven stres. Imela sem to srečo, da sta bila Boštjan in Bor najboljša možna posadka, da sta mi za prvič pokazala najlepši možni offshore, kar si ga človek lahko želi. Če bi Boštjan kot skiper takrat paničaril ali dajal od sebe kakšne negativne impulze, bi to jadranje verjetno doživela kot stresno izkušnjo, bilo pa je prav nasprotno. Po eni strani je bil odgovoren in suveren, da sem se počutila zelo varno v tistem nevarnem okolju, po drugi strani je bil pa tako skuliran in miren, da si je lahko privoščil biti zabaven in zanimiv. Oceansko jadranje se mi je ob primernih ljudeh zazdelo nekaj najlepšega, kar se ti v življenju lahko zgodi. Takrat sem se zaljubila v to obliko jadranja in kadarkoli se je pozneje tudi kje v naši bližini ponudila priložnost za kakšno, sem dvignila rok'co, ali bi me vzeli zraven.

Od transatlantske regate so minili trije meseci. Kako zdaj gledate nanjo?

Mogoče se šele zdaj prav zavedam, kako srečna sem lahko, da se je na pravi način skupaj zložilo toliko dogodkov. Predlani sem pomagala prijatelju v Izoli organizirati match race regato. Prišla je tudi neka nemška ekipa, kot dobra gostiteljica sem jim želela narediti zabaven večer in sem jih povabila v Portorož, v Pirata na Piranjo, slavno srfarsko žurko po celodnevnem tekmovanju.

Šli smo tja, beseda je dala besedo, spoznala sem njihovega krmarja Felixa Oehmeja – ki se je ravno vrnil z Global Ocean Racea (GOR), regate okoli sveta, na kateri je jadral z enim najboljših nemških jadralcev Borisom Herrmannom in celo zmagal. Poslušala sem ga z velikimi očmi, z njim seveda delila svoje offshore navdušenje in ostala sva v stiku. Pozneje se je začela odvijati zgodba moje sojadralke Anne-Marie Renken, ki si je prizadevala za udeležbo na zadnjem GOR-u, ki ga organizirajo na vsaki dve leti.

Tik pred začetkom dirke je ostala brez sponzorja in brez barke. Kakšen dan pozneje jo je kontaktiral najin sponzor Celox s ponudbo za udeležbo na Transatu Jacques Vabre, ki je bil na sporedu čez dva meseca, ravno dovolj za hitre priprave. Želeli pa so žensko posadko.

Ker če bi šla z moškim, bi to bilo videti kot šlepanje?

Ne. Celox je sicer distributer jadrnic Akilaria za ta del Evrope, a je bil njihov cilj poleg promocije barke tudi promocija ženskega oceanskega jadranja. Želeli so svetu sporočiti, da offshore regatiranje ni rezervirano samo za sponzorirane profesionalne posadke z velikimi budžeti in vrhunskimi jadralci, ampak da je dostopno tudi rekreativcem s sprejemljivim proračunom. In da se ga lahko lotita tudi dve zagnani in predani punci, ki sicer hodita v službo. Anna je torej nujno potrebovala žensko sojadralko, žensk pa v offshore jadranju ni veliko.

Tiste redke, ki so, se ga lotevajo zelo resno in so zasedene s svojimi projekti, rekreativk je pa malo in mislim, da Anna do njih niti ni prišla. Ker Anna in Felix živita v severni Nemčiji, v Kielu in v Hamburgu – in se poznata –, se je Anna z vprašanjem najprej obrnila nanj in Felix je predlagal mene. Anna kot izkušena offshore tekmovalka in jaz kot rekreativka z nekaj tisoč oceanskimi miljami, a brez ene same offshore regate sva bili idealna kombinacija za promocijo te sponzorjeve ideje.

Pogovarjal sem se z vašim prijateljem Andražem Mihelinom, ki je rekel, da v Sloveniji sicer je nekaj boljših jadralk od vas, da pa se ne spomni nobene razen vas, ki bi si z vsega dvema mesecema časa za priprave upala udeležiti regate Jacques Vabre čez Atlantik.

Veliko je boljših. Aktivno jadram šele zadnja tri leta. Ne morem reči, zakaj one mogoče ne bi šle, lahko pa povem, zakaj offshore regatiranje ni tako zelo ženska domena. Prvič zato, ker je takšno jadranje zelo inženirska, tehnična stvar. Na barki gre lahko vsakih pet minut kaj narobe. Ne samo da lahko gre, pogosto tudi res gre narobe, ker se jo na regati žene do meja. 

Nenehno se ukvarjaš z raznimi sistemi, nenehno je treba nekaj popravljati ali pa vsaj vzdrževati ... in tam nimaš fantov, prijateljev, ki bodo kaj popravili namesto tebe. Sama nisem najbolj tehničen tip na svetu, v ženski populaciji recimo malce nad povprečjem, me pa ti sistemi ne plašijo, ampak me zanimajo. Če te plašijo, se v tem svetu ne znajdeš, saj postane vse skupaj preveč stresno. Regatiranje je tudi zelo naporno, saj se ves čas ženeš do roba svojih fizičnih in mentalnih sposobnosti. Vedno bi namreč lahko – ali pa celo moral – dati še več od sebe, se pravi, da tvoj maksimum nikoli ni zares dovolj, in tega se ves čas zavedaš.

Barka, s katero sva midve jadrali, sodi v razred class 40 in je raketoplan, odlična barka, da moraš biti srečen na njej. A sile na njej so velike, fizično je zahtevna, atletska. Spi se malo in neredno, hraniš se z dehidrirano hrano, na katero telo ni navajeno ... Vse skupaj je precej naporno. Športne zakonitosti so pa povsod enake: če hočeš biti dober, moraš veliko trenirati, če hočeš veliko trenirati, nisi doma. Potem šele pridejo regate. Redke offshore regate, denimo razreda class 40, trajajo nekaj dni, večinoma so dolge nekaj manj kot mesec, kadar se pluje na primer čez Atlantik, ali pa več mesecev, če se udeležiš kakšne okoli sveta. Pa še takrat, ko si doma, te mentalno ni tam, ker si z mislimi že na vodi.

Ženske imamo večinoma druge prioritete in se težko odločimo za takšen življenjski slog. Jaz sem se na Annino ponudbo odzvala, ker sem se zavedala edinstvenosti te priložnosti. Takšne ponudbe ne padajo z neba. Zame je bil moj transat zelo dragocen izlet v ta svet, saj sem se v izjemno kratkem času ogromno naučila. Mojo ljubezen do oceanskega jadranja je samo še poglobil oziroma jo prestavil na povsem nov nivo, a v moji sedanji življenjski situaciji bi se mu zelo težko v celoti predala.

Menda naj bi vam Andraž rekel, ko ste ga poklicali in mu povedali, da so vam ponudili nastop na tej regati: »Odpravi se v fitnes!«

Ja, najprej mu nisem čisto verjela, a ko sem prišla na barko, mi je bilo zelo jasno, kaj je mislil. Na takšne regate se ljudje fizično pripravljajo vsaj kakšno leto. Jaz sem imela pred odhodom v Francijo, kjer smo cele dneve pripravljali barko, nekaj manj kot deset dni časa – in velik del sem res preživela v fitnesu. Delala sem razne vaje, tudi za moč, večinoma pa za koordinacijo in vzdržljivost. Za koordinacijo zato, ker moraš na barki ob vsem, kar počneš, še loviti ravnotežje. Če bi projekt potekal po ustaljeni poti, bi se temu treningu posvetila za leto dni in bi se mi bolj poznalo, ampak mislim, da je trener Anže, ki me je vzel pod perut in se z menoj ukvarjal tistih nekaj dni, dobro opravil svoje delo.

Na tej regati je praviloma zahtevnejši prvi del z močnejšim vetrom. Tokrat je bil menda še posebno močan.

Ja, praviloma je vreme na začetku, ko izpluješ iz Le Havra v Britanskem kanalu in jadraš po severnem Atlantiku, slabše, tokrat pa smo imeli res ekstremno slabo vreme. Tekmeci, ki jim midve niti po izkušnjah niti po jadralskem znanju nisva segali do kolen in ki so pred tem že več kot 15-krat preregatirali Atlantik – in ki so vedeli, kaj pričakovati –, so se strinjali, da še nikoli niso imeli takega Atlantika. Kar se tega tiče, sem precej odnesla. Če bi se deset dni vozili z desetimi vozli in bi nama pri Azorih kljub temu odneslo krmilni list, bi se vrnila precej nezadovoljena. Če že ne dosežeš cilja, je fino, da odneseš vsaj kakšno drugo dragoceno izkušnjo.

No, kako je bilo?

Precej napeto. [smeh] Startati bi morali v nedeljo. Jasno, vremenske modele smo gledali že dneve in dneve prej, z meteorologom Juretom Jermanom, ki je svetoval pri vremenu in delal rutinge nekaterim najboljšim jadralcem na svetu, smo bili na Skypu večkrat na dan. Kombinacija globoke depresije in serija manjših ciklonov, ki se je zgradila na robu te depresije, je povzročila močne vetrove tudi na območju, kjer sicer prevladuje azorski anticiklon s stabilnim, lepim vremenom. Na vremenski karti je bilo vse rdeče. Najprej so se nekateri še važili: »Glej to, stari! V to bomo šli ...« Bolj ko se je približeval dan D, nedelja, 30. oktobra, bolj zaskrbljeno smo se gledali in se spraševali, ali si tega res želimo.

Strinjali smo se, da smo najprej jadralci in potem tekmovalci. Če ne bi šlo za regato, se nihče ne bi podal v napovedanih 60 vozlov vetra [približno 110 km/h]. Na startu smo bili trije razredi. Najin class 40, ki je najbolj 'rekreativni' razred, čeprav tudi v njem tekmuje kar nekaj dobro sponzoriranih profesionalcev. Potem open 60, kjer so proračuni že zelo veliki in v katerem moraš imeti zelo dobrega sponzorja, če hočeš biti konkurenčen. Potem so pa še trimarani, multi 50. Ko so se začeli tudi vrhunski skiperji razreda open 60, katerih barke so vendarle narejene predvsem za resna morja, spogledovati med seboj, nas je pa res stisnilo.

Z Anno sva sicer že vnaprej povedali, da v takem ne bi radi izpluli, in sva imeli tudi že pripravljen plan B – plutje po kanalu do Irske ter tam postanek, dokler se teh 60 vozlov, na katere naj bi naleteli ob vstopu v Atlantik, nekoliko ne spiha. Midve nisva bili uigran tim, saj sva se šele spoznali, imeli sva tudi popolnoma novo barko, na kateri sva odjadrali zgolj 500 kvalifikacijskih milj.

Strinjali sva se, da ni nobene potrebe, da bi silili v težave. Če te takšno vreme zaloti sredi morja, nimaš izbire. Dokler si pa na kopnem in se lahko odločaš, bi bilo pa izplutje neodgovorno do lastnega življenja, do življenj potencialnih reševalcev, do barke in do sponzorja. Bil je to trenutek, ko je bilo treba več poguma in zrelosti za reči ne kot ja.

Start so potem prestavili?

Ja, start te regate je velik dogodek, ogleda si ga 300 tisoč ljudi. Organizatorji za gledalce naredijo nekakšen inshore prolog, priobalno regato med bojami, potem pa se barke poženejo na odprto. V razredu class 40 smo se najprej odločili, da v nedeljo za potrebe sponzorjev, organizatorja in javnosti odpeljemo ta prolog ter se nato kot razred vrnemo v marino in počakamo, da se razmere zunaj nekoliko umirijo. Vsi smo dvignili roke za to odločitev. No, ko jo je bilo treba naslednji dan še podpisati, nas je – zanimivo, kako deluje ta množična psihoza – ostalo čvrsto odločenih, da ne gremo, samo še polovica. Kar je pomenilo, da naš start ne bo prestavljen, in to ni bilo prijetno spoznanje.

V soboto zvečer, večer pred startom, smo okrog pol polnoči prejeli sporočilo, da imamo v nedeljo zjutraj obvezen sestanek. Izvedeli smo, da so se v soboto zvečer dobili skiperji 60-ic in sklenili, da ne bodo šli v to vreme. Nihče si ni želel, da bi imel po štirih dneh regate polovico bark zunaj tekmovanja. Start so prestavili za tri dni. V sredo se je že toliko spihalo, da je bil veter obvladljiv.

Po vaših sedanjih izkušnjah: kako bi se končalo, če bi vas takrat poslali v tistih 60 vozlov? Bi bil masaker?

Ja, mislim, da bi bil. Tudi tako je bilo veliko odstopov in tehničnih težav, pa so nas poslali v precej šibkejši veter. Midve sva odstopili po 11 dneh jadranja, na Azorih. To je bil zadnji odstop. Vsega skupaj je odstopilo 15 od 35 bark, od tega sedem od 16 v našem razredu class 40, vsi v tem prvem delu od Le Havra do Azorov. Pa nas niso poslali v najhujše razmere, večino časa smo jadrali v vetru nekje med 25 do 45 vozli.

Močan veter je seveda tudi privlačen, ker ti, sploh če piha od zadaj, lepo pospeši barko. Zelo mikavno je izbrati močnejši veter in jo potegniti po krajši poti skozi srce fronte, a je tudi cena lahko velika. Sile na barke so toliko večje, material trpi in posadka je še bolj utrujena. Odstopi zaradi tehničnih težav so pogosti, a če se ti izide, veliko profitiraš. Ta misel je kar privlačna. Midve sva jadrali bolj konservativno in nisva iskali najmočnejših vetrov.

Kako je torej bilo teh 11 dni na regati?

Naporno. Zgodilo se mi je nekaj, za kar sem mislila, da se mi nikoli ne bo, in o čemer sem prej brala le v kakšnih alpinističnih knjigah Marka Twighta in podobnih. »Na 8000 metrih sem naredil en korak in bruhal od izčrpanosti ...« Kako? Menda si fit in ne more biti tako grozno. Živim precej povprečno življenje in se ne izpostavljam ekstremnim okoliščinam, zato si nisem predstavljala, da bi se lahko kdaj znašla v takšni situaciji. Pa sem se, doživela sem, da moje telo ni moglo več. Mentalno sem bila motivirana in dobre volje, fizično pa v nekem trenutku do konca izčrpana.

Vseh 11 dni smo jadrali v orco [v veter] v močnem vetru in visokih valovih. Fronte so si sledile ena za drugo, stresno in naporno je bilo, brez enega dneva vmes za nekoliko počitka, di se vsaj malo naspali. Po valu gor in potem – banf – na drugi strani včasih tudi v luknjo med valoma. Vsakič znova te veseli, da barka ostane v enem kosu in da vse na njej še vedno dela.

In če ne bi ostala v enem kosu?

Varnost je zelo pomembna postavka in organizator ji je namenil veliko pozornosti. ISAF-ov trening preživetja na vodi je bil obvezen za vse posadke. Tudi barke so z vidika varnosti zelo dobro opremljene. V primeru nevarnosti veš, kako je treba odreagirati. Najobičajnejša praksa je, da se aktivira inštrument, imenovan EPIRB, ki prek satelita pošlje signal v center v nemškem Bremnu, od tam pa začnejo koordinirati reševanje. Velja, da k tebi preusmerijo najbližjo ladjo, na katero naj v Atlantiku ne bi čakal več kot 48 ur. Če gre barka na dno, se posadka reši v rešilni splav, sicer pa velja, da je tudi poškodovana jadrnica še vedno najvarnejša in je najbolje ostati na njej.

Predstavili so nam helikoptersko reševanje in nas opozorili na podrobnosti, na katere najbrž v trenutku reševanja ne bi niti pomislili – da se recimo ni dovoljeno dotakniti reševalca, ki se spušča na barko s helikopterja, dokler se ne dotakne barke in razelektri. Enako velja za jeklenico, ki bi jo spustili s helikopterja, pa še cel kup drugih koristnih, najbrž celo življenjsko pomembnih informacij smo dobili.

Vrniva se na morje ...

Težava je bila v tem, da je fronta sledila fronti in se nisva imeli časa odpočiti. Načeloma naj bi izmenjaje spali na dve uri, kar v realnosti ni šlo. Ne vem, ali se nama je v 11 dneh uspelo dvakrat tako izmenjati. Dve uri v kosu spati na taki regati je podobno, kot če bi mi zdaj rekel, da lahko spim do nedelje. [Pogovarjala sva se v petek.] Dejansko spiš 20 minut, pol ure, mogoče uro in 15, in to se ti zdi že čudovito, potem pa se že zgodi nekaj, zaradi česar moraš pokonci.

Osebna higiena je zelo osnovna, ne umivaš se veliko, ker imaš na sebi nekaj plasti oblačil in si za cel postopek slačenja, umivanja in oblačenja preveč utrujen. Že samo to, da loviš ravnotežje, pa čeprav tisti trenutek nič ne delaš, ti pobere nekaj energije. Ko se podaš na oceansko regato, nisi samo jadralec, in to je zame ena od lepot offshora.

Poleg velikega morja, širokih razgledov, sončnih vzhodov in občutka hvaležnosti za razne malenkosti, ki je tudi precej dragocen. Tudi jadralec si pa še mehanik, elektronik, elektrikar, računalnikar, meteorolog, navigator pa šivilja, čistilec, plezalec, kuhar, motivator, improvizator ... Če karkoli od tega nisi, položaj pa to zahteva od tebe, nastane problem.

Na Youtubu sem si ogledal posnetek, tisti, na katerem poskušate nekaj povedati v kamero, pa zaradi utrujenosti ne morete. Se tistega sploh spomnite?

Seveda, zelo dobro se spomnim. To je tista situacija, za katero si nisem nikoli mislila, da jo bom doživela. Posnetek je nastal po treh, štirih res napornih dneh. Od naju sicer nihče ni pričakoval kaj velikega, ker nisva bili konkurenčni, in tudi nama je bilo to povsem jasno, ampak ko enkrat startaš, tekmuješ. In ko tekmuješ, daš vse od sebe. Če je to vse manj ali celo bistveno manj od drugih, je to zate še vedno vse. Midve sva dali vse od sebe, in to je bilo potem tako videti. [smeh] Že precej izčrpana sem menjala prednje jadro, bili so veliki valovi, zalivalo me je, mučila sem se z zapenjanjem ... potem sem se vrnila v kokpit in začela od izčrpanosti bruhati. Poskusila sem nekaj pojesti pa spet bruhala. Ni mi bilo slabo, tudi počutila sem se dobro, samo telo ni več moglo.

Potem sem se le pripravila do tega, da sem pojedla eno energetsko ploščico na dan in ob tem vizualizirala kalorije, ki mi bodo vrnile moči. Piti pa še vedno nisem mogla, telo je zavračalo vsakršno tekočino. Zoprno, res. Po dveh dneh takega življenja je nastal tisti posnetek za zgodovino. Z govorjenjem sicer nimam težav [smeh], takrat pa nisem mogla iz sebe spraviti niti besede, in to v slovenščini.

Menda je jadranje v dvoje psihično prav posebno zahtevno tudi zato, ker moraš poleg vseh svojih težav prenašati še partnerjeve?

Ja, ta medsebojna dinamika v zelo stresnem okolju je lahko kar problematična in prav zato 'shorthanded' ne kotira prav veliko niže kot solo jadranje. Pri nama se je to zelo poznalo, ker sva se spoznali komaj dva meseca pred startom in skupaj prejadrali samo kvalifikacijskih 500 milj. Karakterno sva si bili precej različni, z jadralskega vidika pa po nekem srečnem naključju kar komplementarni.

Anna je bolje od mene poznala barko, saj je na zelo podobni trenirala skoraj vse zadnje leto. Jaz sem pred kvalifikacijo na barki tega razreda preživela zgolj dva dni. Poleg tega je ona blazno tehničen tip in je odlično razumela vse sisteme na barki. Ni samo vedela, kako jih uporabljati, ampak tudi to, kako jih popraviti. Jaz sem se skozi regato šele seznanjala z nekaterimi bolj zapletenimi od njih, saj prej za to ni bilo časa. Poleg upravljanja, recimo, hidrogeneratorja za pridobivanje elektrike, pripadajočega konverterja, avtopilota, ruterjev, satelitske povezave, vseh kompasov, radarja, programa za rutinge ter klasičnih jadralskih del in veščin je tretji pomemben moment psiha.

To je bila pa moja domena, kar me je presenetilo, saj sem bila zdaj prvič na takšni regati in nisem vedela, kaj naj pričakujem. Prav lahko bi me bilo tudi strah, še posebno v razmerah, kakršne sva imeli, in bi me Anna morala spodbujati, a je bilo ravno obratno. Pokazalo se je, da premorem kar precej psihične trdnosti. Verjetno bi bilo pošteno razlog za to vsaj delno pripisati tudi temu, da je bila odgovornost na Anni in da se je ona zelo dobro zavedala, kaj vse gre lahko narobe, jaz pa ustrezno manj. Na koncu je bila ona odgovorna za to, da vsi sistemi delajo, jaz pa za to, da sva kul. [smeh]

Odstopili sta, ker se vama je pokvarilo krmilo?

Pravzaprav nama ga je odbilo. Zadaj sta dva krmilna lista in enega nama je odbilo, ker sva v nekaj zadeli, zelo verjetno v kakšno ribo. Nekaj ravno dovolj trdega, pa ne prav zelo.

Pred jadranjem ste srfali, se potapljali, jahali, ukvarjate se s športnim plezanjem ...

Plezam rekreativno, jahala sem nekaj let, pa ne preveč uspešno, kaže da za konje nisem najbolj nadarjena, sem imela pa z jahanjem veliko veselja. Potapljam se pa že zelo dolgo, prosto, na dah.

Offshore jadralske kariere ste se lotili razmeroma pozno. Pa ne zato, ker bi bila leta velika ovira za takšna tekmovanja, ampak ker pomenijo – sposodil si bom izraz vašega prijatelja Andraža Mihelina – ultimativen egotrip, ki si ga človek laže privošči pri petindvajsetih ali pri štirinajstih ...

Ja, se strinjam. Ultimativen egotrip zato, ker takšno jadranje zahteva celega človeka, in to svobodo imamo ljudje laže pri mlajših letih. Pozneje pride družina, druge obveznosti in takšno življenje je lahko za okolico vsaj precej naporno. Sicer pa je dobro oceansko jadranje pogojeno predvsem z zelo veliko izkušnjami, uspešno preživetimi takšnimi in drugačnimi dogodivščinami, zrelostjo, s pravilnimi odločitvami ... tudi zato so najboljši offshore jadralci na svetu stari povprečno okoli 40 let. In ni jih veliko. Še posebno malo je žensk.

Jaz svojega jadranja ne jemljem kot offshore kariere. Na tri regate razreda class 40 sem bila povabljena kot soskiperka, odkar sem se vrnila, a sem vse tri zavrnila, ker si zdaj ne morem vzeti potrebnega časa. Za naslednjo se bom odločila, ko jo bom lahko izpeljala po pravi poti. S pripravami in treningi, z dovolj časa za spoznavanje s sojadralko in barko, da bom šla lahko na regato tudi s ciljem doseči neki rezultat. To se mi zdi smiselno.

Tekst: Tadej Golob, foto: Ivana Krešić, Bor Dobrin, osebni arhiv

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ