Sandi Murovec - Muri: Midva s Stenmarkom sva bila zmenjena

Bili smo tam in bilo je – orgazmično. Film je logično, ne pa samoumevno nadaljevanje istoimenske knjige o sistemu učenja smučanja s podaljševanjem smuči (UPS), ki se ne ponaša le s patentom, ampak tudi z veliko uporabno vrednostjo. In ker Sandi Murovec - Muri, po izobrazbi arhitekt, po duši pa smučar, poudarja tehniko, in ne zgolj hitrosti, si kot ženska ne morem pomagati, da mi sistem UPS ne bi bil všeč. Nekateri ljudje imajo preprosto srečo, da svoje poslanstvo odkrijejo že v otroštvu. V plakatu, ki je visel na vratih očetovega krojača, je bila zapisana Murijeva življenjska zgodba, on pa ravno dovolj star, da jo je znal prav prebrati. Saj ko je pot prava, jo je mogoče presmučati brez mencanja na startu, večjih napak in strahu pred prelomnicami.

Muriju so se življenjska vrata vedno na široko odpirala kar sama, ker je bil pripravljen na izzive in prepih. Navdih, ki ga je kot šestletnik dobil od Ingemarja Stenmarka, edinega tujega smučarja, za katerega je bilo v Jugi legitimno držati pesti, zdaj kot nalezljivo ljubezen prenaša naprej. Življenje po načelu privlačnosti strastno ljubi tistega, ki mu ljubezen vrača in ga je na vsakem koraku pripravljen zagovarjati. Murijevo vodilo Life is beautiful, skiing is both zato ni floskula, temveč čista resnica. Slabe stvari, ki se zgodijo, so kot občasen sneg na televizorju iz osemdesetih, zato nikakor ne morejo načeti esence življenja. Tej je lepota imanentna. 

Zavrtiva čas nazaj do dne, ko se je začela vaša smučarska zgodba. Se spomnite trenutka, ko ste prvič stali na smučeh? Kako se je zgodila čarovnija?

Ni me uročil prvi smučarski dan ali prve smuči. Nekaj drugega je bilo, in to je bilo tako močno, da se spomnim vsega, kot bi bilo včeraj. Z očetom sem šel k njegovemu krojaču. Star sem bil šest let, kar pomeni, da so bila za mano že tri leta smučanja. V temnem prostoru sem med balami blaga čakal, da sta se gospoda pogovorila, ko so se nenadoma za njima škripajoče zaprla vrata. V prostoru sem tako ostal sam s smučarjem s plakata na zadnji strani vrat. Zdelo se mi je, da leži v zavoju, skoraj lebdi, in ta podoba je zlezla vame kot v znanstvenofantastičnem filmu. V tisti sekundi se je zgodilo – vse, kar sem bil in kar sem hotel postati! V desnem spodnjem kotu je bilo napisano ime in znal sem ga prebrati. Nisem še vedel, kdo je Ingemar Stenmark, je pa imel najboljše ime na svetu.

Tistega dne torej se vam je začela dogajati serija posebnih življenjskih naključij?

Res je, naslednji tak trenutek se je zgodil že čez kakšnih 14 dni. Bila je nedelja, ko sem po kosilu prižgal teve. Na sporedu je bil finale svetovnega pokala. Ker sta imela dva tekmovalca v skupni razvrstitvi enako število točk, je tekma odločala tudi o skupnem zmagovalcu svetovnega pokala. Spomnim se, da je komentator Marko Rožman napovedal: »Na startu modre proge je Gustavo Thöni, Italija, na rdeči pa naš Ingemar Stenmark, Švedska. Verjamem, da vas večina Slovencev v tem trenutku drži pesti za Šveda, ki je pravzaprav pol Slovenec, kajti vozi Elanove smuči ...« Tip s plakata vozi elanke? Ko sem to slišal, ni bilo več poti nazaj. Najbrž bi si zdaj kdo mislil, da sem čisto usekan. Mogoče res, ampak otroško dojemanje sveta, domišljija in navidezna povezanost s takšnimi in drugačnimi junaki ne poznajo meja. Nič drugega me ni zanimalo. To je bil moj svet – samo moj in tak, da ga ni razumel nihče drug. Mimogrede, Stenmark je v tistem legendarnem finalu padel in izgubil, jaz pa prvič točil solze razočaranja – kot kakšen fanatični brazilski navijač, kadar njihove nogometne bogove doleti poraz. Naslednji dan sem doma ukradel denar za zvezek in Delo, iz katerega sem izrezal Stenmarkovo sliko. Oče je znorel, a mi je bilo vseeno. Midva s Stenmarkom sva bila zmenjena. Od tistega dne in vse do konca njegove kariere sem ga spremljal. Seveda se je brezmejno otroško navdušenje pozneje spremenilo v bolj resno, zrelejše opazovanje tega za mene največjega smučarja vseh časov. Lahko bi rekel, da sem študiral vse njegove gibe, lahkotnost, mehkobo in neverjetno eleganco, čeprav mi, priznam, dostikrat tudi slučajno ni bilo jasno, kako jih izvede. A imel sem občutek, da vse skupaj leze v mene ...

Pa ste Stenmarka tudi osebno spoznali?

Sem, saj se stvari, ki imajo namen, s časom samo potencirajo. Tudi če bi bil scenarist svojega življenja, bi si takšno zgodbo težko izmislil. Nisem bil namreč rojen v družini vrhunskih športnikov, zato mi v tem pogledu ni bilo nič na doseguroke, a očitno sem bil svojemu idolu bliže, kot bi si lahko mislil. Stenmark je imel serviserja Jureta Vogelnika, njegova sestra pa je bila mamina sodelavka. Stenmark je bil torej dva telefonska klica stran. In tako so me kmalu odpeljali do njega, ko je končal trening. To, da sem ga lahko spoznal, je bilo približno tako noro, kot da bi danes pred nadobudnega nogometaša pripeljali Messija. Po takšnem srečanju drug svet in športi ne obstajajo. Pozneje mi je z enega od treningov celo poslal razglednico, kar je bila dolgo časa posebna atrakcija ne le zame, ampak vse moje prijatelje z ulice.

Ste z razglednico v žepu končno začeli trenirati smučanje?

Zapisal sem se smučanju, čeprav sem še treniral košarko. Hodil sem na OŠ Simona Jenka, ki je bila od nekdaj državna valilnica košarkarskih talentov. Ko smo postali osnovnošolski prvaki, so me povabili v klub Triglav in šel sem na svoj prvi letni kamp. Tam sem naletel na trenerja, ki se je ob vsaki napaki živalsko drl name – njegov pristop je bil pač tak, dokler mi v nekem trenutku ni počilo. Vanj sem vrgel žogo, mu povedal, kaj si mislim o njegovi koleričnosti, in odšel z igrišča – in iz košarke. Na parket se nisem nikoli več vrnil kot aktivni igralec, sem pa še dolgo časa hodil na treninge s člansko ekipo, kadar je manjkalo igralcev za trening. Košarka mi je dala veliko, predvsem odlično koordinacijo, občutek za prostor in, kar sem opazil pozneje, naučila me je hitrega razmišljanja v danem trenutku. Za resno kariero in kaj več bi bilo ob mojih 188 centimetrih višine tako ali tako premalo.

Spet dobra energija, ki vas je speljala na pravo pot – tokrat v obliki koleričnega trenerja košarke?

Če gledam nazaj, me je vse potiskalo v to, kar zdaj počnem, in to počnem že 25 let. Tako dolgo pa ne moreš početi nečesa, za kar ne bi bil dejansko poslan, če tega nimaš rad in če to na neki način ne postane tvoje življenje. Ves čas delam, pa nisem v službi.

Zakaj niste postali tekmovalec? Najbrž vas zato danes marsikdo vidi kot navadnega šminkerja, ki ni nikoli poletel čez varnostno ograjo v Kitzbühlu?

Zdaj bom pa razočaral drugače misleče. Seveda mi je vloga, ki jo imam v smučanju, prinesla tudi imidž, a ta ni bil zame nikoli na prvem mestu. Saj sem nekaj malega treniral smučanje, a starši me finančno niso bili sposobni podpreti prek razumnih okvirov. To dilemo je v trenutku rešila poškodba – zlomil sem si gleženj in smučarija je šla za nekaj časa na drugi tir. Da bi se vrnil h košarki, pa nisem več razmišljal. O stvareh moram biti 200-odstotno prepričan, pri košarki pa mi je manjkal pravi kamenček. Skoraj dve leti sem potreboval, da sem saniral gleženj in koleno. Če bi hotel ujeti preostale, bi potreboval veliko dodatnega treninga, še več denarja, to pa ni šlo. Zanimivo je, da pravzaprav ni bilo v tem nikakršnega grenkega priokusa, saj me je že takrat bolj kot druge zanimala tehnika, skozi prizmo košarke pa sem imel zelo močno razvito vizualizacijo. Spet je bilo nekaj, kar mi je govorilo: vroče, vroče, vroče ... Takrat sem se v popolnosti preusmeril k tehniki, dirkanje pa prepustil drugim.

Verjetno pa se je tudi že kazala vaša pedagoška žilica.

To je prišlo skupaj s potrebo, da svojo tehniko pripeljem na višjo raven. Šel sem po klasični poti in pravilih – od vaditelja do učitelja na najvišji ravni. Spet sem imel največjo možno srečo. Tisti, ki poznajo zgodovino smučanja, vedo, kaj v zgodovini učenja smučanja pomenijo imena, kot so Dušan Blažič, Damjan Ambrožič in Sašo Šorli. Ti trije so me vzeli pod svoje okrilje in me napilili do amena. Ker so se vsi trije nekako že poslavljali, so mi predali štafeto, njihova zgodba je postala moja. A to je bil šele začetek. Odprta vrata še ne pomenijo, da se bo zgodba nadaljevala. To sem kasneje večkrat pogrešal pri tistih, ki so prihajali za mano. Niso zgrabili priložnosti.

Za tisto družbo ste bili razmeroma mladi.

Ja. Z 22 leti sem bil zaradi najvišjih izpitnih ocen povabljen na izbor za demonstratorsko vrsto. Tam sem se moral kvalificirati med prvih deset, a sem bil enajsti, realno enajsti. Nisem si zaslužil mesta med prvo deseterico. Ko sem videl, kako smučajo stari mački, mi je postalo jasno, da bo treba še trenirati. A kot perspektivnega so me vseeno vabili na priprave. Že na prvem treningu so me obvestili, da se Sašo Šorli odpoveduje svojemu statusu, in tako sem postal čisto uradni član Demo teama. To pa je pomenilo, da sem kar naenkrat dobil bistveno boljše razmere za delo in enormno prednost v primerjavi z drugimi. Dobil sem opremo, imel sem organizirane treninge in imel sem na razpolago vse tedanje znanje. Težko opišem z besedami, kako zelo sem bil vesel. To je bil korak, ki sem ga čakal, ne zaradi nalepke na prsih, enostavno sem želel biti smučar in v smučariji sem pristal na polno!

Se niste ustrašili novih, večjih pritiskov?

Od nekdaj najbolje funkcioniram pod pritiskom. Ljudje smo seveda različni. Lep primer je nastop pred kamero. Vsi smo glasni, a le do trenutka, ko se je treba izpostaviti situacijam, ki ne dopuščajo napak oziroma te lahko drago stanejo. Takrat številni poniknejo. Priznam, rad delam pod velikim pritiskom, tudi pred kamero in fotoaparatom. Pa ne zaradi samovšečnosti, kamera mi je preprosto všeč, ker ne laže. Si ali nisi, tam in v tistem trenutku, podobno kot pri nastopu v živo.

Kot na premieri filma Na kanto!?

Recimo. Preden sem šel na oder, sem bil od vseh pričakovanj, odgovornosti, tudi dvomov tako moker, da bi srajco lahko ožel. Hkrati pa sem komaj čakal, da stopim na oder in povem nekaj besed. Med projektom se je v meni ves čas nabirala energija in komaj sem čakal, da jo bom lahko spustil iz sebe. V življenju, prisežem, nisem nikdar tako užival kot na premieri. Ko sem vas gledal z odra, se mi je zazdelo, da vas imam. Vse. Tam so bili mnogi, ki so za smučanje naredili bistveno več kot jaz, a stal sem tam in za tovrstna razmišljanja ni bilo časa. Bil je le trenutek, da povem, kar si mislim.

Ampak saj ste vedeli, da imate v rokah poseben izdelek. Kakšen pa bi bil lahko odziv občinstva, če ne pozitiven?

Pri nas filma ni še nihče delal na tak način. Ves čas snemanja smo dvigovali pričakovanja – fotke, ki smo jih objavljali, so bile vrhunske in posnetki prav tako. Provocirali smo. Zdelo se mi je prav, da enkrat tudi do našega dela ustvarimo odnos, namesto da zavidamo ali iščemo opravičila: Američani lahko tako posnamejo, ker so Američani, Avstrijci lahko tako smučajo, ker so Avstrijci, oni tretji lahko ... Ja, kdo smo pa mi? Morda res nismo vzgojeni z zmagovalno miselnostjo, a je vse prepogosto to predvsem izgovor. Skozi svojo kariero, ki je bila malo drugačna, sem vsaj glede na okolje, v katerem sem odraščal, vedno prebijal meje. In nikdar se nisem bal konkurence, sem jo pa spoštoval. Pravila so jasna: zakaj bi se nekoga bal vnaprej? Če zmagam, sem na pravi poti, če izgubim, si moram priznati, da bo treba pojesti še nekaj žgancev. Nobene znanosti. Vesel sem, da so mlajše generacije bistveno samozavestnejše. In če se še malo vrnem k filmu. Odgovornost seveda narašča z ustvarjanjem pričakovanj. Javnost je vedela, da delamo drugačen film – film, ki bo poskušal postaviti nove smernice.

Film je brez dvoma ambiciozen, perfekcionističen in tudi ravno prav nadut. Vaš film bi bil pač težko drugačen.

Ha, ha, sprejmem izziv. Take ocene so del smučarske scene. Ko prihajam na sneg, nekateri še vedno gledajo postrani, pa ne ker bi bil jaz tak hud frajer, ampak ker si za nekatere preprosto moteč. Takšnih ljudi ne zanima tvoje znanje, za take si nadutež in banalno brezzvezen – ker si pač profesionalen, direkten, ker je to tvoja služba, ker imaš opremo takšno, kakršna mora biti, ker na tvojih cunjah ni nobenih naključij, ker imajo vse stvari svoje mesto. Ampak tako to gre in nič drugače. Če jaz vem, kakšna očala gredo na mojo glavo, in če sponzor to podpira, potem bom točno taka tudi imel. Federer najbrž nima po naključju na glavi tistega traku. Michael Jordan je vsako tekmo v svojem življenju odigral z novimi supergami, niso ga zastonj klicali mister Perfect. Seveda se niti v sanjah ne morem primerjati z omenjeno dvojico, a govorim o pristopu. Poskušam biti predvsem fer do tega, kar delam. Nikoli se nisem oklical za najboljšega demonstratorja, z lahkoto pa povem, da sem eden tistih, ki je v tovrstno smučanje vložil daleč največ. Kot posebno prednost štejem tudi dejstvo, da sem Slovenec, pa to nima nikakršne zveze z nacionalizmom. Slovenci kot majhen narod moramo navadno prehoditi daljšo instrmejšo pot, ki pa je zato nabita s čustvi in pripadnostjo. Nekdo mi je na premieri rekel, da bi bilo zame bistveno bolje, če bi bil Avstrijec. Morda, a je vprašanje, če bi se v tem primeru sploh lotil takšnih projektov, ker bi me namreč sistem že pred tem uspaval.

Vendar mi zmoremo.

In tudi znamo. Danes se pogovarjava o smučanju in tu moraš biti slep, da ne bi opazil, da smo Slovenci izjemen smučarski narod. Toliko, kot smo Slovenci tudi v trenutku tega pogovora prisotni v smučanju, da ne bom navajal zgodovinskih statističnih podatkov, je neverjetno za tako maloštevilen narod.

Številni delajo tudi v najboljših reprezentacah.

Da, na svetu je skoraj ni reprezentance, ki ne bi imela vsaj enega Slovenca, bodisi trenerja bodisi pomočnika trenerja, fizioterapevta ali serviserja. Po smučarskih centrih v Avstraliji, Ameriki in na Japonskem, povsod boste zelo hitro naleteli na Slovenca kot enega tistih, ki ga tamkajšnje smučarsko okolje izjemno ceni. Številni naši strokovnjaki predavajo po vsem svetu, imamo izjemno zakladnico strokovnih del in literature, patentov in še bi lahko našteval. Tudi karving smučka je slovenska zgodba. Škoda je le, da tega znanja ne znamo akumulirati v smislu izjemne strategije ali celo svojevrstne blagovne znamke. Ampak nikoli ni prepozno, upam, da bomo le spregledali.

Sodi med revolucije tudi vaš sistem učenja smučanja?

Ko govorimo o učnih sistemih, programih vadbe, smučarski metodiki in didaktiki, moramo že v startu nekaj razčistiti: pridevniki unikaten, edinstven, najboljši, prvi, ne prvi ... vsi odpadejo! Smučarija je namreč živa in vedno gre le za nadgradnjo pred tem aktualnega. Odnos material – tehnika smučanja – sposobnost smučarja je tisti, ki vleče naprej, če to hočemo ali ne. Če imamo dober material, ta daje možnost boljšega smučanja, kar za seboj potegne spremembe v tehniki, ta pa fizično in tehnično boljšega smučarja, ki spet stremi k še boljšemu materialu. Tako se krog ponavlja in do danes se še ni nehal vrteti ...

Pa vendar, kakšno je bilo vaše izhodišče? Ste si preprosto želeli, da bi se ljudje hitreje in enostavneje naučili smučati?

Seveda. A nisem izumil smodnika. Ta zgodba je ležala na snegu, pa je nihče ni pobral. Niso videli, niso znali ali niso vedeli, to je zdaj vseeno. Zdaj je lahko seveda marsikdo pameten, a dejstvo je, da sem najprej porabil precej energije, da sem ljudem dopovedal, da se je stvar spremenila, spremenila pa se je zaradi novih smuči. In to ne z dnem, ko so smuči nastale, torej leta '95, ampak nekaj let kasneje, ko smo to smučko usvojili. Takrat je postalo evidentno, da je smučanje izjemno podobno drsanju ali rolanju. Toda če to drži, zakaj se potem ljudje tako hitro naučijo drsati, smučati pa ne? Pa sem si rekel: naredimo sistem, ki bo rolerje ali drsalke prenesel na sneg. S kratkimi smučkami bi pravzaprav moralo biti še laže kot z drsalkami, saj je smučar bliže podlagi kot drsalec, podlaga pa je prijaznejša. Stranki bomo rekli, da je vse le igra, in jo odmaknili od strahu pred neznanim. Igra odpre glavo na povsem drug način. Ko sem razvijal idejo, sem odkril, da je bil takšen poskus že narejen, in sicer leta '58. Cliff Taylor je učil smučanje s kratkimi dilcami, a imel je smolo, ker smuči takrat še niso imele stranskega loka, končna dolžina smuči pa je bila močno čez dva metra. Sistem sicer ni preživel, a dejstvo, da je nekdo že takrat razmišljal podobno, je pomenilo, da nisem zabredel v utopijo. Sistem UPS je danes zaščiten in mi ga ne bi uspelo zaščititi, če bi šlo za plagiat. Po začetni ideji je bilo treba postaviti zgodbo. Odločil sem se, da je ne bom osnoval na končnih storitvah, kar se je sprva zdelo nemogoče: kako naj učim brez opiranja na končne storitve? Ker tudi sam izhajam iz tradicionalne šole, del možganov ni znal prestopiti na drugo stran. Nato sem za nova izhodišča izbral učenje otrok, učenje deskanja in seveda trening drsanja oziroma rolanja. Vsi našteti programi so bile že dokazane zgodbe, da za učenje ne potrebujemo znanstvenih ekspertiz. Da bi se izognil storitvam, sem določil vadbene figure. Figure, ki posameznika samodejno postavljajo v pravilni položaj brez razmišljanja. Tako so nastali prisilni jopič, superman, veseljak, vrvohodec, vodonoša, bungy, paličar in ekspert v tem vrstnem redu, saj je vsak naslednji lik bliže končnemu položaju v smučanju. Nato se je vse skupaj ustavilo za pol leta. Imel sem zavoj, imel sem figure, učenca pa še vedno nisem mogel spustiti po hribu. Tema ... in sem čakal. In še enkrat več me je rešitev čakala v svetu otroških iger, njihovem dojemanju in preprostosti. Nastale so sestavljanke in povezanke, s tem pa sistem UPS.

Vaš sistem je kot prva profesionalka preizkusila hrvaška smučarka Nika Fleiss, to sezono pa spet sodelujete s Tino Maze.

S Tino se poznava že vrsto let iz smučanja, ne nazadnje sem s članicami delal že pred tem. Zgodba s Tino pa se najbrž ne bi zgodila, če ne bi šla Tina na svoje in če njene poti ne bi prevzel Andrea Massi. Naključje sicer, a Andrea je tečaj za učitelja tretje stopnje delal pri meni. Že takrat sva imela drugačne pogovore in poglede na tehnično bazo, ki bi jo morali obvladati tekmovalci in ki jo lahko zelo močno soustvarjajo s takšnimi profili smučarjev, kot so demonstratorji. Trenerji v večini primerov tega ne znajo, pa s tem nočem nikogar žaliti. Gre za specifiko dela. Trener ima svoje naloge, medtem ko trening baze večkrat zahteva nekoga, ki ga tekmovalec lahko spremlja tudi vizualno. Ko je bil Andrea postavljen pred izziv, je vedel, da bo treba Tino, če uporabim kar njegove besede, najprej resetirati. Leta 2008 je bila Tina okrog 40. mesta v veleslalomu. Telefon mi je zazvonil in seveda sem izziv sprejel. Trening tehnike seveda ne pomeni vadbe osnov šole smučanja, temveč iskanje rezerv v tekmovalčevi tehniki. V trenutku, ko smo začeli, so bile te dokaj velike glede na trend smučanja, ki je prihajal. Vseeno pa ne smemo pozabiti, da je Tina pred tem imela že šest zmag za svetovni pokal in je bila več kot preverjen smučarski potencial. Ni vsakdo zmagovalec in tudi delo z zmagovalcem je drugačno. Nekaj je priti v finale, nekaj je biti med prvih 15, nekaj med prvih deset, pet ali tri, nekaj povsem drugega pa je zmagati. Vse to ločijo ogromne stopnice, še bolj pa osebnosti.

Nekaj stotink, bi pomislil laik.

Tudi teh, a je pot do zmage vedno kompleksna in splet številnih dejavnikov, ki se morajo poklopiti. Včasih tudi sreče, čeprav najboljši nikoli ne špekulirajo s srečo, ki občasno sicer poseže v razplet. Najboljši zmagujejo, ker so najboljši, in ne zato, ker bi imeli posebno pogodbo s fortuno. Ne glede na to, kaj in kako sva s Tino delala, se nič od tega ne bi zgodilo, če za njo ne bi stal Andrea Massi. Ko jo je fizično pripravil, je s tem pripravil vse potrebno, da je začela zmagovati tudi glava. V bistvu jo je pripeljal tako daleč, da se je ob potencialu, ki ga je s tem lahko razvila do zgornjih meja, spremenila še v serijsko zmagovalko. In če sem prej rekel, da posebno stopnico pomeni zmaga, potem je serijsko zmagovanje nadstropje višje. In zato se mnogi sprašujejo, kaj sploh počnem v ekipi oziroma s Tino.

Mislite, da ljudje res tako razmišljajo?

Absolutno! Kako lahko nekdo, ki se ni nikdar pojavil na startu tekme svetovnega pokala, kaj šele, da bi zmagal, tehnično pomaga nekomu, ki je dokazan zmagovalec, in to celo brutalen zmagovalec. Odgovor je preprost: seveda lahko! Vsak tekmovalec namreč v vsej svoji perfekciji in tisočih ponovitvah mnogokrat težko vidi prostor za rezerve. Okrog sebe torej potrebuje ljudi, ki čutijo njegovo smučanje in smučanje v celoti. Tina ni edina, ki dela z demonstratorjem oziroma z nekom, ki ga ekipa vpokliče za delo pri tako imenovanih mikroregulacijah v tehniki smučanja.

Moških pa ne vzamete v šolo? Ženska reprezentanca, Nika Fleiss, Tina Maze ...

Zanimiv sklep in povsem odvečen namig, če je to bil namig. Mislim, da bi se ženske tekmovalke strinjale, če odkrito povem, da je moško smučanje še vedno nekaj stopničk više od ženskega. Ali povedano drugače: pri puncah je bistveno več rezerv, zato je iz njih mogoče več iztisniti. Vendar to ne pomeni, da moški nimajo demonstratorjev. Mario Matt in Beni Reich jih imata. Hermann Maier na primer je bil pred svojim bumom zaposlen kot učitelj smučanja, kar se je izkazalo kot dobra osnova. Tudi Norvežani že vrsto let prakticirajo tovrstno delo. Ne glede na to, kako je bilo vprašanje zastavljeno, se stvari premikajo naprej. Tina me je denimo obvestila, da se je Svindal zanimal za delo z mano. Mislim, da ta podatek pove marsikaj o tem, kako razmišljajo najboljši. Iščejo vse možne poti do novih stotink. Mislim, da bo za demonstratorje še precej dela, navsezadnje imajo moški izjemno težko obvladljive smuči in tu se bodo tudi v prihodnje iskale rezerve. Vprašanje je le, kdo si je sposoben priznati, da potrebuje nasvet.

Rekli ste, da je material vedno teže obvladljiv. Kam gre torej razvoj smuči oziroma kam sploh lahko še gre?

Material je vedno teže obvladljiv zaradi geometrije. Zdaj je šel nazaj – prej smo imeli 27 metrov stranskega loka, zdaj ga imamo že 35 metrov. Seveda se temu deloma prilagajajo tudi postavitve, ampak ne tako hitro, da bi jih popolnoma zamenjali. In zato danes prihaja do blaznih razlik. Tisti, ki so se dobro adaptirali, lahko v trenutku odskočijo tudi za več sekund, čeprav še vedno govorimo o vrhunskih tekmovalcih. Moje mišljenje je, da so vse te spremembe napaka, nisem zagovornik novih geometrij.

Na vsako vprašanje imate odgovor in se tudi ne bojite imeti nasprotnega mnenja. Postaja mi jasno, zakaj vam ljudje zaupajo.

No, to je vaša ocena. Je pa res, da okolica hitro zazna, kdo si. V množici otrok, ki se odločijo za košarko, kmalu vidiš tistega, ki mu v očeh piše, da je pravi. Seveda se odstopanja vedno dogajajo. Imamo smučarje, ki so izjemni talenti, so lenuhi. Imamo take, ki imajo v očeh neskončno željo, pa nimajo talenta. Imamo tudi takšne, za katere bi lagal, če bi rekel, da smo v njih takoj prepoznali potencial, a so pozneje eksplodirali in rezultatsko enormno hitro napredovali. Enako velja za poklic, ki ga opravljam.

Domnevam, da si le stežka predstavljate, da bi v življenju delali kaj drugega.

Najbrž res, a tako pač je. To je moja pot in v njej uživam, čeprav ni brez pasti. Če si zelo močno predan eni stvari, obstaja tudi nevarnost, da te posrka, preostali svet pa hitro izgubi barve, postane siv. K sreči sam nimam te izkušnje. Zgodba se je ves čas širila in k sreči dobivala vedno več barv.

V kaj pa potem verjamete? Vsakdo mora namreč v nekaj verjeti. Menda.

Verjamem, da ima vsaka stvar svoj smisel. Mogoče se sliši klišejsko, a hočem povedati, da se nam tudi slabe stvari zgodijo zato, da bi se nam lahko jutri zgodile dobre. Ali če povem drugače: bi te narava hotela na svetu zato, da bi te nenehno kaznovala? To nima nobenega smisla. Ni najbolj prijazno, če rečem, da si za slabo vedno kriv sam, a tako pač mislim. Če dobim slabo zdravstveno diagnozo, mi ne preostane drugega, kot da grem nazaj v čas in pogledam, ali sem zares naredil kaj, da se mi to ne bi zgodilo. Verjamem, da za 98 odstotkov stvari, ki se nam dogajajo, odgovarjamo sami. Vse drugo je sreča ali smola. A ta dva odstotka ne moreta spremeniti ustroja! Ne moreš biti nesrečko vedno in povsod – to so ljudje, ki jim rečem jamrovčki. Kot tudi ne moreš biti le srečko, ki muvedno vse leti na kup samo od sebe. Vse, kar narediš dobrega, ima svoj eho, in enako velja za slabo.

Kar pomeni, da verjamete v fiziko.

Ja, verjamem. Ali se temu reče fizika ali kaj drugega, niti ni pomembno. Vsekakor verjamem, da obstaja določena energija. Če ljudje v njih prepoznavajo bogove, tudi prav. Če ne drugega, gre za energijo, ki ti je vedno na razpolago in se je v vsakem trenutku lahko oprimeš. Nekateri temu rečejo tudi ljubezen, fantastično. Moram pa dodati: žal se mi zdi, da tovrstno energijo mnogi ljudje uporabljajo le v trenutkih nesreče.

V čem v življenju še tako zelo uživate kot v smučanju?

Nekaj je premagalo vse: prvo podobo smučarja, vse najlepše zavoje, ambient in čudovite prizore, ki jih smučanje ponuja, dosežke in potrditve – seveda delaš stvari, da bi izpolnjeval sebe, da bi gradil svoj potencial, da bi rastel –, vse to je premagala Lori. Kot moški svojo hči mogoče doživljam drugače kot njena mamica, a kljub temu je moškemu, ki je šel skozi toliko rokenrola in ki resnično rad živi, šele rojstvo otroka zares osmislilo življenje. Če ne bi bilo nje, bi lahko vse vrgel v kanto. Ko te otrok pogleda v oči, v vsej polnosti doživiš vso resničnost stavka: življenje je lepo. Neizmerno uživam v vlogi očeta. Otrok je tvoj partner. Lori me je naučila, da so v življenju prioritete. Morda nisem vedno najboljši očka, a se trudim. Ljudje velikokrat izgubimo kompas in svojo energijo usmerimo v nepomembnosti, stvari torej, ki s kakovostjo in bistvom življenja nimajo nikakršne zveze. Če sva prej rekla, da na svet prideš, ker ima to smisel, to še ne pomeni, da nismo vsi postavljeni pred nalogo, da ga tudi najdemo.

In ker je bila prva stvar, ki sem jo slišala o vas, ta, da imate zelo radi ženske, vas moram vprašati še o njih. Pa tudi o odnosu med moškim in žensko na splošno – se tudi vam zdi, da je danes na tem področju huda kriza?

Če sem že izzvan, si ne morem pomagati, da ne bi potegnil vzporednice med ženskami in avtomobili. Vsi moški bi imeli najboljši avto v mestu in bi ga nato po možnosti čez dve ali tri leta zamenjali. Seveda pa družbena norma predvideva en avto, razen če ti ga kdo ukrade ali je zaradi sporne kvalitete razpadel. In v tempogledu sem, priznam, zamenjal nekaj avtomobilov. Kar zadeva drugi del vprašanja, pa verjamem, da se odgovori skrivajo predvsem v družbi. Ženske ste s feminističnimi gibanji hotele priti do moči, ki jo a priori posedujejo moški. Do določene mere je bil vaš boj utemeljen, ste pa pozabile, da narava ni zastonj ustvarila moškega in ženske. V čisto vsakem pogledu se pač ne moremo primerjati. Če je preveč preletavanja z ženske na moško stran, se problemi namnožijo. Če greva na najmanjšo možno skupnost, to je družina, sem tradicionalist – kot moški pač ne bom peglal vsak dan. Pa ne, da imam odpor do peglanja, da sem gibalno nesposoben za peglanje ali da enostavno ne dojamem potega gor in dol. Ko sem v skupnosti z žensko, bom za žensko naredil tisto, za kar menim, da je moje delo. In to je vse, kar lahko povem na to temo. Je pa res, da imam rad ženske. Ženska čustvenost ima posebno mistiko, ki je moški ne premoremo, zato v ženskah nikoli ne iščem tistega, kar bi našli pri moških. Ženska lepota je lepa, ker je ženska!

Kdaj se počutite najbolj svobodnega?

Svoboda je možnost biti tisto, kar si in kjer si. Tega pa ne razumem samo kot pravico, da si vzameš svoj košček in ne pustiš, da te svet spreminja, brusi in oblikuje. Najbrž je absolutna svoboda dejstvo, da počneš tisto, kar imaš najraje. Pomembno je tudi, da si znaš vzeti čas za sebe, in jaz si ga vzamem kar nekaj. Pa še nekaj, ne smeš pozabiti sanjati. Velikokrat sanjam stvari, ki ne obstajajo. Sanjam zelo intenzivno in zgodi se, da v sanjah najdem rešitev, ki jo pri polni zavesti najbrž ne bi nikoli našel.

Katera je vaša šibka točka?

Strah pred samoto. Ne bojim se smrti in ne bojim se neuspeha. Bojim se samote.

K sreči se ne bojite uspeha, sicer ne bi bilo smučarskega filma, ki bi ga zdaj rad videl ves svet.

Hvala za to iztočnico. Prepričan sem, da so tisti, ki niso nikoli odšli iz Slovenije in niso imeli opravka s širšo regijo, ostali v marsičem prikrajšani, pa tudi ozkogledni. Tujina odpre glavo, vsadi ti prepričanje, da je v življenju mogoče marsikaj in da se pri sledenju idejam ne gre prehitro ustavljati. Seveda ni lahko, obstajajo tudi porazi, a vedno znova moraš iskati razmere za rast. Mikrookolje, kot je naše, te žal prevečkrat prepričuje v nasprotno: bodi miren, bodi tiho, sedi v kotu, ne bodi glasen. Mogoče je to vloga za pravljične junake, ki spremljajo dedka Mraza, ker dedek Mraz pač naredi vse v njihovem imenu, v realnem življenju pa je malo drugače. Tragedija je, da nazadnje to majhnost sprejmeš kot normalno. Ta majhnost in zaprtost ti lahko nevarno zlezeta pod kožo.

Povedano tako je skoraj preveč lepo, da bi bilo res – imate vsaj policijski dosje ali kak drug madež?

Bil sem pravnomočno obsojen na dva meseca zapora in dve leti pogojne.

Ste otipavali kakšno gospo, ki si tega ni želela?

Ne, sem bil pa poklican na vojaške vaje v trenutku, ko sem imel na urniku smučarijo. Šel sem na smučarsko zvezo k sekretarju in mu rekel, naj mi da opravičilo, ker moram na tekmo v Sarajevo. Opravičilo mi je sicer napisal, podpisati se pa ni hotel, zato sem se kar sam. To sem nesel na vojni oddelek in ga vrgel sekretarju na mizo. Moje opravičilo s ponarejenim podpisom se je tako vrnilo na smučarsko zvezo, kjer so seveda sprožili cel halo. Upravičeno. Ko sem se vrnil domov, je bila pred blokom policija, mama pa prepričana, da sem dilal ali kradel. Na policiji so me potem poslikali z vseh strani in dobil sem častno serijsko številko, ker sem ponaredil uradni dokument in se izognil državljanski dolžnosti.

Tega se plejboj načeloma ne bi smel sramovati. Saj res, vam je že kdo rekel, da ste navaden plejboj?

Najbrž, če ne direktno, si je pa mislil. Ampak s tem nimam problemov, saj vemo, kako to gre, ali si ženskar ali pa peder, nekam te vedno popredalčkajo. Rad živim, rad se zabavam in v tem kontekstu sem lahko tudi plejboj. Najbrž je prav, da si ta pridevnik tolmači vsak po svoje. Zelo smešno bi bilo torej, če bi rekel, da nisem plejboj, predvsem pa mi tega ne bi nihče verjel. 

TEKST Tina Torelli

FOTO Aleš Fevžer in Boštjan Gunčar (čb-portret)

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord