Anamarija Lampič: Poleti najbolj garam, saj moram pripraviti telo, da bo zdržalo celo sezono

Sicer še danes trenira z užitkom, le da natančno ve, zakaj je na treningu, zakaj dela: da bo pozimi dobra, da bo imela dobre rezultate, predvsem pa tudi ve, da je to zdaj njen poklic, s katerim si služi kruh. Brez trdega dela in treningov s Katjo Višnar gotovo ne bi pritekli srebrne medalje na ekipnem sprintu v klasičnem slogu na svetovnem prvenstvu v Seefeldu. Vsekakor pa živi svojo pravljico.

Kaj počnete, ko je konec tekmovalne sezone?

Anamarija Lampič: April je mesec, ko imamo tekači na smučeh počitek. Tako vsako leto s fantom odpotujeva, zdaj že četrto leto, greva za tri tedne in raziskujeva. Odločiva se za en kraj, letos so to bili Filipini. Vzameva samo vsak svoj nahrbtnik in greva. Raziskujeva turistične točke, pravzaprav okvirno že pred potjo pogledava, kam približno bova šla, potem pa spotoma pobrskava po spletu, s sabo imava tudi knjige.

Ste zdaj spočiti?

Anamarija Lampič: Dovolj je počitka, imam polno energije in že nekaj tednov treniram.

Kakšni so treningi v 'nezimski' sezoni?

Anamarija Lampič: Zelo različni so, če jih primerjam z zimskimi. Pozimi samo tečem na smučeh, tu in tam grem v fitnes in tečem kakšen kros. Mogoče ljudje ne vedo, ampak poleti je veliko težje, ker se takrat pripravljam, imam veliko intervalnih treningov in je vsega zelo veliko.

Trenirate ves dan?

Anamarija Lampič: Ne, v bistvu imam treninge dvakrat na dan, od štiri do pet ur, saj gre za profesionalizem. V poletnem pripravljalnem obdobju najbolj garam, saj moram pripraviti telo, da bo zdržalo celo sezono, da bom lahko tekmovala in prenesla vse napore.

Kako ste zadovoljni z minulo sezono?

Anamarija Lampič: Ne morem skriti, kako sem po srebrni medalji na svetovnem prvenstvu zadovoljna, sicer sem že po naravi preprosta in vesela. Redkokdaj sem nenasmejana in tudi rada imam, da so okoli mene takšni ljudje. Ljudje ti namreč dajo energijo. Tudi sama sem takšna oseba, da rada dam energijo.

Ima to kaj opraviti z vašo športno in dobrovoljno družino?

Anamarija Lampič: Pri nas doma smo bolj ali manj vsi nasmejani, vsi smo v športu in živimo za šport. Mami in oči imata rada šport, oče je nekdanji kolesar (Janez Lampič), tudi na olimpijskih igrah je bil, mami je rada plezala, hodila v hribe. Smo štirje otroci, pravzaprav velika družina, in se imamo radi, spodbujamo in podpiramo drug drugega ter smo ponosni na to, kar smo.

Ste imeli srečo, da ste precej zgodaj vedeli, s katerim športom bi se radi ukvarjali?

Anamarija Lampič: Ja, že pri šestih, sedmih letih mi je bil ta šport zelo všeč, ker poleti s treningi in drugimi športi toliko pridobiš, saj lahko treniraš vse: od kolesarstva, teka, plavanja, veslanja do plezanja. Vse športe lahko vključiš v ta šport, saj vse pride prav.

Kakšen je pravzaprav smučarski tek?

Anamarija Lampič: Zagotovo ni lahek, je eden izmed težjih športov, treba je leta pravilno delati, napredovati po stopnjah. Zelo pomembna je komunikacija med trenerjem in tekmovalcem ter zaupanje: da trenerju poveš, kako se počutiš vsak dan, kako se ti zdi, si v redu ali nisi, če imaš kakšne težave … Ko pride do obojestranskega zaupanja, seveda zraven spada še zdravje, odnosi … Ko se vse skupaj enkrat poklopi, pridejo tudi rezultati.

Vas še vedno trenira Italijan Stefano Saracco?

Anamarija Lampič: Še vedno. On je sicer glavni trener moške italijanske ekipe. Sprva smo z njim delali kot celotna slovenska reprezentanca, dve leti, lani pa sem se odločila, da bom z njim ostala še naprej. Zdi se mi, da sem naredila dobro potezo, ker nadaljujeva tudi letos. Res pa je, da tukaj zraven spada vse in mora biti vse na svojem mestu …

Ko že omenjate zdravje, niste imeli težave s srcem?

Anamarija Lampič: To je obdobje, ko so zame eni trenutki bili zelo težki. Imela sem tri operacije srca in takrat mi ni bilo ravno lahko. Z mano ni bilo nekaj zelo narobe, šlo je za aritmijo, ki se na srečo ni pojavljala med treningi, saj mi je srce poskočilo v mirovanju. Šla sem na pregled in ugotovili smo, da je potrebna operacija, ablacija srca. Ta pa poteka tako, da ti prek dimelj gredo s cevko do srca in ti žgejo celice, ki povzročajo aritmijo, moraš pa ležati pet ur povsem pri miru, kar ni ravno prijetno. Ko sem šla tretjič na operacijo, sem rekla, da ne grem več. Samo če me bodo prej uspavali. Začne te že vse boleti, zadnja stran telesa pa vsa otrpne. Na srečo je za zdaj vse v redu, nimam nobenih težav in upam, da bo tako še naprej.

Kaj vam je šlo skozi glavo, ko vam je zdravnik povedal, da se mogoče več ne boste smeli ukvarjati s športom?

Anamarija Lampič: Takrat mi je zdravnik povedal, da bom mogoče morala končati kariero. Spomnim se, v tistem trenutku je bila z mano mami. Obrnila sem se k njej, mislim, da je v mojih očeh zaznala solze. Včasih mi reče, da me je videla, da ne bom kar tako rekla športu ne. Takrat mi je bilo res hudo, ampak takoj, ko sem šla ven iz ordinacije, sem rekla: “Ne mami, še naprej bom trenirala, pa tudi če zaradi tega umrem.” To je bila res tista trma. Na srečo so ugotovili, da pride v poštev ta operacija in se to da rešiti. Imela sem tudi srečo, da se aritmije niso pojavljale v času treningov, temveč samo med mirovanjem. To je še zdaj takšna uganka, niso povsem prepričani, kaj natančno je to spodbudilo.

Povejte kaj o tem, da je potrebnih kar nekaj let treningov do prvih boljših rezultatov.

Anamarija Lampič: Tek na smučeh začneš zares trenirati šele pri 16 letih, ko se šele začne graditi pravi odnos. Prej je zelo pomembna igra, saj ko si otrok, to delaš z užitkom. Sicer še danes treniram z užitkom, ampak kot otrok ne razmišljaš, veš, da greš na trening, da bodo tam tvoji prijatelji, da bo igra, hec in vse skupaj sproščeno. Takrat je pomembno, da se naučiš osnov: ravnotežja, stabilnosti na smučeh, da skozi igro usvojiš tehniko …

Je kar precej stvari, ki prispevajo k temu, da smučarski tek poteka v redu?

Anamarija Lampič: Res je, včasih se recimo pri tistih, ki začnejo trenirati tek na smučeh pri 16 letih, opazi, da jim manjka otroškega vrtca, igranja. Ko si še otrok, razviješ ravnotežje, stabilnost in imaš malo občutka, ko si v skupini, da se znaš recimo preriniti. Če so recimo proge malo bolj zahtevne, z ovinki, po spustih, to pride zelo prav. To sicer ni ključnega pomena, je pa ena od malenkosti, ki prispeva k celoti. Ko sem bila majhna, sva z bratom Janezom mlajšim, s katerim sva narazen leto in štiri mesece, bila ves čas skupaj in sva vse delala skupaj. Oči in mami sta nama vsadila veselje do vseh športov. Vsak konec tedna smo hodili v hribe, na izlete.

Nista ob nedeljah rada gledala risank?

Anamarija Lampič: Ne. Včasih se spomnim, da sva v nedeljo zjutraj, ko so bile risanke, želela ostati doma, ampak mami je rekla: “Lahko sta doma in gledata risanke, lahko pa gremo na izlet in potem še na pico, na bazen.” Včasih nama je bilo težko, malo sva kuhala mulo, jokala, ampak ko smo bili v hribih in potem šli na bazen, sva pozabila, samo da je bila na koncu pica.

Kako pa je zdaj na tekmi, ko vam tik pred ciljem začne zmanjkovati moči, od kod potegnete zadnji atom energije?

Anamarija Lampič: To je, ko grem do limita in še čez. Za te tekme se pripravljam vse leto in vsaka tekma je razred zase, za vsako tekmo se moram zbrati. Včasih me stane, ker sem nekaj dni prej imela kakšen napačen trening, mogoče sem na fitnesu pretiravala in sem imela muskelfiber, kar na tekmi občutim, saj imam bolj kisle mišice. Kot rečeno, mora na tekmi veliko stvari biti v redu: sam se moraš v redu počutiti, tudi smučke morajo biti v redu, včasih še vreme ponagaja … Toliko dejavnikov je, kot sem že povedala: da imaš dan, da se dobro počutiš, da dobiš super smučke in je vse perfektno. Tako je bilo letos, ko sva s Katjo Višnar pritekli srebrno medaljo na ekipnem sprintu v klasičnem slogu na svetovnem prvenstvu v Seefeldu.

Ljudem ne moreš povedati, koliko veliko garanja in truda je vloženega. Na cilju sem bila vesela, da imam končno medaljo tudi jaz, ker sem gledala vzornice in si želela, da bi enkrat tudi sama imela medaljo. Ko sem to dosegla, me je samo spreletelo: “Ja, tudi jaz imam medaljo!” Res je zadoščanje, pozabila sem na vse, na trud, garanje, potenje … To mi da energijo, da pozabim na tiste mučne ure, ki sem jih prestala. Ko bi ljudje tudi vedeli, proti kakšnim velesilam se moramo boriti: recimo s Skandinavci, Rusi, ki imajo za treninge neomejeno količino denarja. Veš, da jih lahko premagaš, ampak mi moramo imeti perfekten dan, kar se nam je letos zgodilo na svetovnem prvenstvu, čeprav je malo takšnih dni.

Ima takšna zmaga potem res poseben pomen?

Anamarija Lampič: Za nas je to res nekaj ogromnega. Če pogledamo najboljše, ki so osvojili že nekaj medalj, oni to drugače doživljajo: “Okej, imam medaljo, v redu.” Gredo na slavnostno podelitev medalj, se malo nasmejijo, dobijo medaljo in to je to. Za nas pa je to res ponos, veselje, nazdravili smo, imeli žurko …

Bo Katja Višnar še naprej tekmovala?

Anamarija Lampič: Rekla je, da bo. S to medaljo se ji je kamen odvalil od srca, saj ima zdaj medaljo, kar ji je še večja motivacija.

Vam je kaj svetovala pred tekmo?

Anamarija Lampič: Pred startom je vsak v svojem svetu, vsak ima svoj ritual vsak se pripravlja malo drugače. Že zjutraj, že pri hrani se pozna razlika, saj vsak je nekaj drugega.

Kaj si vi privoščite za zajtrk pred tekmo?

Anamarija Lampič: Zajtrk je različen, odvisno od dneva, kaj mi paše. Enkrat jem marmelado in kruh, drugič marmelado in med, drugič kosmiče, proseno kašo s cimetom, recimo pečena jajca, kuhana jajca, pašteto, sir, pršut … Zjutraj, dve uri, do dve uri in pol pred tekmo, se moram dobro najesti, da sem sita in imam energijo, da ne grem z napihnjenim trebuhom naravnost na tekmo, ampak da se hrana že poleže in imam vseeno energijo. Potem sledi ogrevanje, nekateri potrebujejo pol ure, nekateri 45 minut. Nekateri delajo kratke šprinte …

Kaj vi počnete?

Anamarija Lampič: Odvisno od počutja, po občutku. Če sem utrujena, se malo manj ogrevam. Ko pridem na prizorišče in se začnem ogrevati, vidim, kako se počutim. Lahko povem, da se skoraj pred vsako tekmo malo drugače ogrejem, nikoli ni isto. Velikokrat poslušam glasbo, da se sprostim. Prva leta, ko sem bila na pokalu, sem bila vesela, da sem končno prišla na svetovni pokal, a sem bila nervozna, ker nisem ravno vedela, kako poteka ritual ogrevanja. Včasih me je vpitje navijačev zmotilo, saj ko se ogrevamo, so navijači že ob progi. Ko prideš, je toliko dejavnikov, na katere nisi navajen, in če nimaš izkušenj, malo 'zabluziš'. Prvo in drugo leto sem imela kar težave, da se dobro ogrejem. To je pač del šole, tako da sem sčasoma navadila na to.

Želite povedati, da je bil potreben čas, izkušnje, da ste dozoreli tudi kot športnica?

Anamarija Lampič: Lahko rečem, da sem šele zadnji dve leti končno dojela: “Aha, zdaj sem že toliko stara.” Natančno vem, zakaj sem na treningu, zakaj delam: da bom pozimi dobra, da bom imela dobre rezultate. To je zdaj tudi moj poklic, s katerim si služim kruh. Mislim, da gre vsakdo skozi te faze in šele zadnji dve leti ali tri leta se tega zelo dobro zavedam. Sicer sem stalno rada trenirala, se pa vseeno opazi razlika. Ko sem bila še pri 20 letih, sem šla na trening in imela občutek, da bi rada bila čim prej doma. Potem sem se spraševala: kaj bom doma, bom visela pred televizijo, zakaj se mi mudi domov, če imam trening. Včasih sem iskala bližnjice: “Bom tu malo skrajšala pa tam malo …” Malo goljufaš, ampak samega sebe. Do tega moraš priti sam in super je, ko to ugotoviš. Skozi to gre z odraščanjem vsakdo.

Imate kaj prijateljic zunaj športa?

Anamarija Lampič: Težko bi rekla, ker sem tako malo doma, lahko bi rekla, da je moja najboljša prijateljica tekaška smučka. Lahko bi tudi rekla, da je moja najboljša 'prijateljica' moj fant. Z njim se o vsem pogovarjam. Je nekdanji tekač, zdaj pa trener in, ja, on je moja 'najboljša prijateljica'. Tudi brat, recimo.

Imate raje fantovsko družbo?

Anamarija Lampič: Ja. Imam pa še mlajšo sestrico, deset let je mlajša od mene, zdaj prihaja v puberteto, ampak ko bo šla čez to obdobje, bo zagotovo moja dobra prijateljica.

Imate občutek, da je vaše življenje v primerjavi z življenjem vaših vrstnic, ki se ne ukvarjajo s športom, drugačno?

Anamarija Lampič: Šport ti prinese veliko pozitivnih stvari: od tega, da skrbiš za zdravje, potuješ. Sicer veliko ljudi misli, da ker veliko potujem, vidim veliko sveta. Dobro, grem na Norveško, v Francijo, na Kitajsko … Ampak grem na letališče, se usedem na letalo, letim, pridem na letališče, od koder grem naravnost v hotel in potem se iz hotela vsak dan vozim na prizorišče, kjer je tekmovanje. Ne vidim ne mesta ne drugih znamenitosti. Sem pa veliko v naravi, ki jo obožujem.

Vam je tako, kot je, v redu?

Anamarija Lampič: Ja, živim svojo pravljico, to velikokrat rečem. Vseeno se moram potruditi, veliko je odrekanja. Če recimo primerjam, veliko športnikov preneha trenirati v srednji šoli, ker jih takrat potegne k vrstnikom, moraš biti res močna oseba, da te ne potegne.

Kaj se vam zdi najbolj pomembno?

Anamarija Lampič: Najbolj pomembno se mi zdi, da ostanem zdrava, vse drugo sledi temu. Da sem zdrava in da izkoristim svojo športno kariero do konca, kar se da. Dokler bom uživala v tem športu, bom z veseljem trenirala in tekmovala. Ko pa mi bo enkrat težko ali ne bom več uživala, bom prenehala.

Za kakšen užitek gre ob vseh stvareh, ki jih premagujete?

Anamarija Lampič: Gre za svobodo, da lahko res uživam v teku na smučeh, ker se mi zdi, da ima malo ljudi poklic, ki si ga želi. Da lahko treniram in imam svojo svobodo, mi res veliko pomeni. To, da sem res svobodna, da sem se za to sama odločila in mi starši nikoli niso preprečevali, da česa ne bom trenirala. Res so me spodbujali, da sem zdaj, kjer sem.

Imate v mislih zlato medaljo?

Anamarija Lampič: Zagotovo imam določene cilje, gotovo bi se rada udeležila še najmanj enih olimpijskih iger in čez deset let imela družino, hišo. Rada imam otroke, veselo družbo in zdi se mi, ko bo čas za družino, da bom tudi jaz imela več kot dva otroka.

Besedilo: Suzana Golubov // Fotografije: Goran Antley