Anže Kopitar: Če nimaš visokih ciljev, ne boš pokazal svojega potenciala

O Anžetu Kopitarju veste vse in ni nobene potrebe, da bi še jaz tule modroval, zato samo zelo osnovno. Rodil se je na Jesenicah, odraščal v Hrušici (ki je tam čisto blizu, in če ne bi bili Slovenci taki lokalpatrioti, bi rekli, da na Jesenicah), čez slab mesec bo star 25 let, visok je 193 centimetrov, njegova bojna teža je 100 kilogramov in na leto zasluži približno sedem milijonov dolarev. Pred kratkim si je kupil maseratija in stanovanje na Bledu, ima pa še hišo v Los Angelesu. Ima tudi stalno punco (že precej časa) in, ne, ni klical Kim Kardashian. In, ne, ona ga ni klicala nazaj.

Odkar je prišel v Slovenijo, doživlja obleganje tako firbcev kot novinarjev. Čeprav bi se lahko s svojimi milijoni odpravil v kak mondeni svetovni športni center, kjer bi ga pedenali od spredaj in od zadaj in mu predvsem dali mir, se pripravlja na atletskem stadionu na Bledu (za katerega, priznam, ne bi vedel, da obstaja) in prijazno odgovarja na novinarska vprašanja.

Redni bralci Playboya vedo, da smo se v junijski številki pogovarjali z njegovim očetom, ki je kot trener takrat pripeljal slovensko reprezentanco v elitno skupino svetovnega hokeja. Pogovora s sinom smo se torej lotili oboroženi z insajderskimi informacijami.

Končal se je dobrodelni turnir v golfu na Bledu in glede na to, da ste zbrali rekordni znesek, ste najbrž zadovoljni z njim?

Ja, zelo zadovoljen. Mislim, da je bil tudi odnos Triglava in moje ekipe ravno pravi, nabrali smo zelo veliko denarja, kar je bil tudi naš cilj. Čisto natančna vsota še ni znana, ker moramo še nekaj zneskov dobiti iz licitacije, kjer ves denar še ni bil nakazan, mislim pa, da bo končna vsota nekje okoli 25 tisoč evrov, kar mislim, da je kar lepa cifra.

Del denarja gre za otroke, ki si ne morejo privoščiti počitnic?

Razdelili smo ga na tri dele. Triglav že vozi otroke, ki si ne morejo privoščiti počitnic, na Pokljuko, sam sem se pa že lani povezal z Zvezo prijateljev mladine na Jesenicah, da peljejo otroke na morje. Manjši del denarja gre pa na Hrušico, ker želi lokalno športno društvo tam pozimi postaviti igrišče za mini hokej, ne vem pa, ali bodo to igrišče pustili tudi čez poletje in bi na njem poleti igrali hokej z rolerji. Rad bi napravil nekaj, da bi se tudi Hrušica razvila in bila bolj hokejsko usmerjena. Nogometna igrišča že imajo, igrala za najmlajše so že postavljena, zdaj pa mogoče še kaj povezano s hokejem.

Brez zamrzovalnih naprav? Pač, ko zamrzne.

Mislim, da se dobijo neke naprave, da lahko zelo hitro narediš led, v glavnem bi bilo pa vse naravno. Sneg bi navozili in ga polili z vodo.

O uspehu te akcije vas sprašujem zato, ker je Slovenija v krizi.

Ja, sem se zelo bal, kako bo zaradi krize, in sem veliko teh artiklov nabral v ZDA. Tako smo ponudili moj podpisani dres, žogo s podpisi vseh igralcev Houston Rockets, ki mi jo je priskrbel Goran [Dragić], podpisani dres hokejista Brada Richardsa iz New Yorka, za katerega se nihče ni prav posebej zanimal in nam ga ni uspelo prodati. Zelo me je skrbelo, na koncu pa sem bil presenečen. Nisem pričakoval, da bomo zbrali toliko denarja, kot smo ga.

Kako to, da ste se odločili za golf? Pred prihodom v ZDA ga niste igrali.

Ne, sploh ne, ampak malo sem ukradel idejo v LA-ju. Vsako leto pred sezono tam prirejamo dobrodelni turnir v golfu. Pravzaprav je golf šport, pri katerem najlaže zbereš denar, najlaže dobiš skupaj sto ljudi, da lahko potem skušaš nekaj narediti. Golf igram šele tri leta, a zelo aktivno, zelo sem se ogrel zanj.

Kako pa to? Ali ni golf za ljudi po petdesetem?

Ne, saj pravim, jaz sploh nisem vedel zanj. Mislim, vedel sem, da golf obstaja, ampak niso mi ga predstavili tako, kot so mi ga ob prihodu v Ameriko. Tam vsi hokejisti igrajo golf in sem ga še jaz.

Zakaj vam je pa všeč? Ali ni golf igra, ki je čisto nasprotna hokeju?

Nasprotna, no, ni ravno toliko intenzivna in agresivna. Najbolj mi je všeč, ker sem kot hokejist vedno v notranjih prostorih, v dvorani ali garderobi, doma moram počivati, zmeraj sem notri. Ko pa igram golf, je okoli mene zeleno, grem ven, se sprostim, udarim tisto žogico, kolikor jo udarim, včasih malo bolje, včasih slabše, pomembno je, da sem na svežem zraku in da se sprostim.

Po prihodu domov je tukaj v Sloveniji nastala cela norišnica. Ste v ZDA vedeli, da je vaš uspeh tako odjeknil v teh krajih?

Vedel sem, da ima pač večjo vrednost kot pa sama uvrstitev v končnico prejšnja leta, da bo pa taka norišnica, se mi pa ni sanjalo. Že sam sprejem na Brniku, kjer je bilo toliko ljudi, je bil nekaj neverjetnega. Pa potem na Hrušici naslednji dan. In ne vem, kako se bo vse skupaj odvijalo naprej. Pokal pride v petek [tri dni ni po opravljenem intervjuju], tako da bo zanimivo tudi to videti. Sem bil kar malo presenečen, kako veliko težo je imela ta zmaga v prvenstvu.

Kako pa je s tem v LA-ju? Ste hokejisti še vedno v senci košarkarjev?

Zdaj se je to kar nekako obrnilo ...

Pogledal sem si tisti skeč iz oddaje Funny or die, v katerem skušajo izdelovalci slave, The Fame Makers, iz hokejistov LA Kings napraviti zvezdnike ...

To je bil tak štos, ampak v vsakem štosu je nekaj resnice. V senci Lakersov smo bili kar nekaj časa. Verjetno smo še, saj imajo oni devet ali enajst naslovov, ne vem čisto točno, in se mi s svojim prvim težko primerjamo z njimi. Trenutno smo mi vroča roba v LA-ju, pa tudi oni so nam naredili uslugo s tem, ko so izpadli že zgodaj v končnici. Tako da se je vmes malo obrnilo in mislim, da sedaj veliko več ljudi pozna hokej.

Se lahko mirno sprehodite po središču Los Angelesa?

Malo lažje kot tukaj, ampak me tudi tam ustavljajo in prosijo za fotografiranje in podpise.

So ljudje bolj ali manj tečni kot v Sloveniji?

To je povsod isto, saj ni nihče prav tečen. Tudi jaz sem tekel do kakšnega znanega športnika, ko sem bil majhen, in ga poprosil za avtogram. To je normalno. Skušam ugoditi vsem, a vedno ne gre. Vsega je zelo veliko in vsi hočejo nekaj svojega. Če sem doma doma, ni težav, če grem pa ven, so pa takoj slike in podpisi in ljudje se začnejo pogovarjati z menoj, kot da se že dolgo poznamo. Takrat mi postane malo nelagodno. Nekaj je tudi takih, ki so hokejski strokovnjaki in mi razložijo, kako so oni vedeli, da bomo zmagali, in podobno. Enkrat smo se dobili s kolegi v gostilni in se je našel eden, ki je kar prisedel k naši mizi in poslušal, kaj govorimo. Mislil sem, da bo trajalo minuto, da bo nekaj povedal, da bo vprašal za kak podpis in sliko, kar ne bi pomenilo nobenega problema, pa ni. Po dveh, treh minutah sem se obrnil k njemu in ga vprašal, ali mu lahko kaj pomagam.
»Ne, ne, ne,« je rekel, »jaz samo malo poslušam.« Potem sem mu pa le rekel:
»Poslušajte, zdaj je pa čas, da vstanete in greste, ker nimate tukaj kaj delati!« Še vikal sem ga.

Je v Los Angelesu podobno?

AK: Se tudi najdejo, ne pa tako kot v Kanadi. Tam te pa vsak pozna in te spremljajo na vsakem koraku. Med večerjo se jih oglasi vsaj pet, ki bi radi govorili s teboj ali ti vsaj zaželeli srečo.

Se res v Vancouvru ponoči vozijo z avtomobili okoli hotela in trobijo, da igralci nasprotne ekipe ne bi mogli spati?

Ne ponoči, čez dan. Naš dan gre namreč tako: zjutraj greš na razdrsavanje, sledi kosilo, potem imaš pa tri ali štiri ure časa za počitek. Sam po navadi vsaj kaki dve uri odspim in takrat se pa res vozijo okrog hotela in trobijo. Letos se je v New Jerseyju našel nekdo, ki se je oglasil na recepciji hotela in zahteval, naj me pokličejo, češ da je moj brat. In ker niso hoteli, je napravil celo sceno, češ da je moj brat in kaj se gredo, čeprav na koncu tega spora ni bil več brat, ampak bratranec.

Ko smo se pred časom pogovarjali z Markom Miličem, nam je povedal, da so jih novince pred začetkom sezone v ligi NBA opozorili tudi na nevarnosti zunaj igrišč, tudi na ženske, ki prežijo na košarkarje, da bi si s seksom z njimi zase in za morebitnega otroka zagotovile prihodnost. Najbrž je tudi v profesionalnem hokeju podobno?

Ja, saj je bil prav zdaj eden naših obtožen posilstva [Drew Doughty], ampak se zgodba te ženske ne ujema z dejstvi, pa še spreminjala jo je in bodo obtožbe najbrž ovržene. Pika ob tvojem imenu pa ostane. Takih je veliko. Pred sezono imamo vedno sestanke, na katerih nas naši varnostniki opozorijo na posamezne ženske. Obstajajo take, ki luknjajo kondome.

Domnevam, da stiki z javnostjo sodijo v vaš delokrog. Je to določeno?

Ne, čisto nič ni določeno, odvisno od moje mile volje je, ali bomo sodeloval ali ne. Glede tega ni pravil. Če hočem dati kakšen intervju, ga dam, če pa ne, pa lahko po mili volji rečem, da ga ne bom.

Ne piše v kakšnem vašem gamebooku?

Ne, to ne. Z mediji sem dolžan komunicirati samo med sezono, po tekmi, če to kdo zahteva, pa še takrat lahko našim medijskim predstavnikom rečem, da raje ne bi, pa potem oni to uredijo.

Je to eden zadnjih intervjujev pred vašimi počitnicami?

Danes imam tega z vami, potem pa še enega malo kasneje. Pa v petek enega, potem pa bom malo ugasnil telefone.

In vas čakajo počitnice ali takoj priprave?

Prav danes je bil prvi dan priprav, tako da že gledamo naprej v novo sezono.

Kakšne so vaše priprave?

Največkrat jih opravim tukaj na stadionu na Bledu. Veliko je teka, potem je fitnes, vmes pilates za boljšo gibljivost. Mešanica vsega, stabilizacije, veliko vaj za trebušne in hrbtne mišice, ker vse izhaja iz tega. Pa fitnes, takšne in drugačne vaje, pa tudi različni teki, malo daljši, malo krajši, sprinti ...

In to enkrat, dvakrat na dan?

Enkrat na dan, ampak je teh vaj ve­liko, tako da traja trening nekje tri do tri ure in pol.

Trener je pa vaš oče?

Ja, zdaj delamo v majhni skupini, v kateri sva z bratom Gašperjem, pridružil se nama je tudi Žiga Svete. Število skušamo obdržati pod petimi člani, ker je trening potem veliko bolj intenziven in lahko oče bolje nadzoruje, kaj se dela in kako se dela.

Ko smo se z njim pogovarjali, je rekel, da vama obema z Gašperjem primanjkuje eksplozivnosti.

Drži, to sploh ni skrivnost. Nikoli nisi stoodstoten. Lahko bi bil tudi močnejši in bolj vzdržljiv, ampak trenutno pač najbolj intenzivno delamo pri razvijanju eksplozivnosti.

Kako težki ste, če smem vprašati?

Zdaj sem sicer malo težji, moja igralna teža na začetku sezone pa znaša okoli 100 kilogramov. Med sezono so potem majhna nihanja.

Kakšen je oče kot trener?

Zelo strog, kot bi moral biti vsak trener. Zna sicer popustiti. Do naju z Gašperjem, ki naju najbolj pozna, ima zelo veliko občutka. Ve, kaj potrebujeva, koliko, kdaj mora popustiti, kdaj naviti tempo, razume vse to. Zelo intenziven je, ker je bil tudi sam športnik, in mislim, da se to prenese.

Kaj pa kot oče?

Ko sem bil mlajši, je bil zelo strog. Vedel je, kako je, ko prideš v tista leta, v puberteto, in včasih je znal tudi zaro­potati. Ko si enkrat starejši, pa pogledaš nazaj, vidiš, da je vse počel dobronamerno. Ni bil strog samo zato, ker bi mislil, da mora biti strog.

Domnevam, da je bil vaš prvi vzornik?

On je bil zmeraj moj vzornik. Pač, ko sem bil majhen, sem po vsaki tekmi pritekel k njemu v garderobo in tam sedel s fanti, vsi so me poznali. Velikokrat me je po treningu vzel s seboj in sva šla drsat. Bil je moj prvi idol, še pred nekaj leti sem gledal tiste njegove kasete, kako je bil uspešen z Jesenicami po razdoru Jugoslavije, pa tudi že prej je bil dober. On je verjetno glavni krivec za to, da sem, kar sem ta trenutek.

Če danes pomislite na posnetke njegovih tekem – kakšen hokejist je bil?

Za tiste čase je bil zelo dober. Povedal mi je, da za časa komunizma ni smel noben hokejist iz države, dokler ni bil star 28 let. Glede na to, da sem bil jaz že v vrtcu, ko je bil on toliko star, si ni želel iti drugam. Igral je v Avstriji, na Bledu pa na koncu v Mariboru, pa mislim, da bolj za svojo dušo kot zaradi tekmovalnosti. Če pa pogledamo v njegova najboljša leta, so bili on, Marko Smolej in Andrej Razinger nosilci igre tako reprezentance kot Jesenic. Mislim, da je bil v svojih časih in s kariero, ki jo je imel, zelo uspešen.

Na vaši spletni strani sem prebral, da je sedaj vaš vzornik Sergej Fedorov.

Že od malih nog sem rad gledal ruski hokej, v tistem času je bilo na Jesenicah med tujci tudi največ ruskih igralcev. Ko sem po televiziji spremljal olimpijske igre in svetovna prvenstva, sem najraje gledal rusko igro, ker so igrali tak lačni hokej.

Fedorov je zadnja leta igral v ruskem prvenstvu in se bo letos upokojil, ste pa vi v NHL-u zaigrali proti njemu?

Nekajkrat sem igral proti njemu. Malo čudno je bilo na začetku. Ko si majhen, ga gledaš po televiziji in razmišljaš, kako bi bilo fajn, če bi se lahko slikal z njim, potem pa kar naenkrat igraš proti njemu in si ga želiš premagati. Kar malo čudno je to.

Je bil še vedno mojster?

Še zmeraj je. Saj tak igralec, kot je on, tak kaliber, zelo težko pozabi igrati hokej.

Fedorov je znan po tem, da lahko igra na vseh položajih. Kako pa je z vami? Saj za centra tudi vi igrate precej obrambno.

Ja, igram kar obrambno in ne glede na to, da sem center, moram oddelati tako v napadu kot v obrambi. Mislim, da je on igral tudi na poziciji branilca in je bil pri tem uspešen, tu pa ne vem, kako bi meni šlo.

Na tekmovanju NHL All Star Game Superskills Competition je Fedorov udaril pak s hitrostjo 101,5 milje na uro, kar je nekaj več kot 160 kilometrov na uro. Ste vi kdaj izmerili hitrost svojega udarca?

Enkrat sem tudi sam sodeloval na tem tekmovanju, in če se spomnim, sem prišel nekje do 94, malo čez 94 milj na uro. Je še kar blizu.

Če se ne motim, se še vedno ne ve, kdaj se bo začela nova sezona prvenstva NHL.

To je malo zapleteno. Spored je že prišel ven, prva tekma naj bi bila 12. ok­tobra, težava je pa ta, da vodstvo NHL in sindikat igralcev še nista podpisala pogodbe. Pogajanja zdaj potekajo, in ko se bodo zaključila, se bo lahko sezona normalno začela.

Obstaja nevarnost za kakšno stavko, lockout [začasna prekinitev dela, neke vrste hokejska stavka]?

Upam, da ne. Lahko se zgodi tudi to, če se ne bodo mogli dogovoriti. Ampak sam si tega ne želim pa mislim, da si ne želijo niti drugi igralci, sploh po takšni sezoni, kot smo jo imeli letos.

Kdaj se pa igralci zberete?

Zberemo se prvi dan našega tabora, to je 21. septembra, tako da načrtujem odhod v Ameriko nekje med 10. in 15. septembrom.

V tem taboru potekajo priprave?

Ja, takrat se pač uradno začnejo skupne priprave. Prej je pa po pravilih pogodbe ekipi prepovedano, da se skupaj pripravlja.

Zakaj pa takšno pravilo?

Ne vem, tako je. Včasih so ekipe poklicale vse igralce že prej, pa seveda nihče ni hotel prav zgodaj na priprave. Petindevetdeset odstotkov naše ekipe ne živi v LA-ju. Po eni strani je bilo nefer do njih, igralci pa seveda niso mogli reči ne. Tako se zdaj zberemo en teden pred uradnim zborom in skupaj malo drsamo, 21. septembra se pa začne organizirana skupinska vadba za vse.

Do takrat se pa sami pripravljate?

Ja, sami.

Glede na to, da ste – če citiramo vašega očeta – najbolje pripravljeni hokejist ekipe LA Kings, ali je kaj zanimanja za to, da bi tudi drugi igralci čez poletje trenirali z vami?

Mislim, da ne. Nikoli se nismo pogovarjali o tem. Zadnje tri ali štiri sezone sem bil zelo dobro pripravljen, tako da ohranjamo isti način treninga. Zmeraj so kakšne malenkosti, ki jih je treba spremeniti, ampak zdaj že dobro poznam svoje telo, tudi oče ve, kaj mi najbolj pomaga na ledu, in se nekako že rutinsko pripravljamo na sezono.

Poleg tega, da igrate hokej na vrhunskem nivoju, ste menda talentirani za mnoge druge športe, od golfa do tenisa. Vaš oče je v intervjuju rekel, da bi vas bilo prav škoda, če ne bi postali poklicni športnik.

Ja, saj sem gor rasel s športom. Vsakič, ko sem prišel iz vrtca in kasneje iz šole, smo se s prijatelj iz Hrušice zbrali in igrali tenis pred hišo ali košarko, nogomet. Skratka, nikoli nismo sedeli pred računalnikom, če ni bilo grdo vreme. Zmeraj smo kaj počeli zunaj. Seveda, nekaj talenta moraš imeti, nekaj koordinacije, da se naučiš vseh teh športov, in zgleda, da imam to srečo, da imam to v sebi in precej hitro postanem vsaj kolikor toliko dober, kateregakoli športa se že lotim.

Niste pa nikoli oklevali med hokejem in kakšnim drugim športom?

Ne, hokej je bil pri meni zmeraj prva stvar. Poleg hokeja sem organizirano igral samo še košarko, in sicer v šolski košarkarski ligi, ampak drugače je bilo vse podrejeno hokeju, vedno je bil na prvem mestu.

In ste od majhnega veljali za čudežnega dečka hokeja?

Ja, tako so govorili. Ne vem ... Zmeraj sem igral s starejšimi, dve leti, tri ali celo štiri, in to me je nekako gnalo naprej. Oni so bili hitrejši in močnejši in mogoče sem se zaradi tega malo hitreje razvijal. Čudežni deček je pa mogoče malo preveč, prevelik kompliment. Tukaj, kjer sem zdaj, sem seveda zelo zadovoljen in upam, da se bo moja kariera podobno odvijala.

Saj, oznako čudežni deček ljudje hitro prilepimo, ampak večina teh čudežev se do članske ekipe izgubi, izgine. Ko sem takole od zunaj spremljal vašo kariero, nisem opazil večjih nihanj ali kriz.

Ne, nobene večje krize ni bilo. Manjše pridejo med sezono, ko na nekaj tekmah ne dosežeš gola. To normalno pride, kaj hujšega pa ne.

Da bi razmišljali o tem, da ne bi več igrali hokeja?

Ne, to pa ne. Mislim, da tudi enkrat nisem izpustil treninga, če le nisem bil bolan ali poškodovan.

Ste kdaj podvomili vase? Da vam ne bo uspelo?

Ne, zmeraj sem imel pred seboj cilj, vizijo, kako bi se lahko bolj razvijal, postal boljši hokejist. Mislim, da moraš imeti tudi nekaj sreče, da si ob pravem času na pravem mestu. Meni se je še to ujelo, tako da sem lahko zelo vesel in srečen, da se je vse odvilo tako, kot se je.

In ta cilj je bil pri vas NHL? Menda ste babico, ki je učiteljica angleščine, prosili, naj vas nauči tega jezika, ker boste igrali hokej v NHL-u?

To je bilo, ko sem bil star deset let, pa čeprav takrat seveda nisem mogel vedeti, kako se bo vse odvilo. Ampak takrat je bil cilj tudi igrati s starejšimi. Ko sem bil star 16 let, sem šel na Švedsko, ker sem videl, da konkurenca v Sloveniji ni več taka oziroma ni dovolj dobra, da bi se še razvijal.

Se pravi, da ni bil vaš cilj igrati za člansko ekipo Jesenic?

Na začetku je bil. Ko pa prideš do tega, pa malo vidiš ... Ko sem sam pri šestnajstih prišel do tega, stvari na Jesenicah niso bile najbolj rožnate. Glede na to, da se hokej ni tako razvijal, sem takoj pomislil, da bi odšel drugam, in ko je prišla ponudba s Švedske, sem jo zagrabil. Razmišljal sem, da če poskusiš zunaj, se še vedno lahko vrneš, sploh če greš na Švedsko. Če si dovolj dober, te lahko konec koncev potem še vedno vzamejo na Jesenicah ali v Ljubljani, če govorimo o Ljubljančanih. Poskusiti je treba, ker če ta vlak zamudiš, se ne bo vrnil. Podobno je bilo z mojo šolo. Nisem ponosen na to, da še zmeraj nisem zaključil srednje šole, ampak v tistem času je bil tempo preprosto pretežek in sem se moral odločiti med šolo in hokejem. Zame to niti ni bila tako težka odločitev. Šola še zmeraj stoji in še vedno se lahko vrnem, ponovno vpišem in napravim izpite in potem napravim tudi fakulteto. Če pa zamudiš eno leto pri hokeju, pa tiste priložnosti več ne bo. Takrat se je treba odločiti in mislim, da se danes vsi strinjamo, da sem se pravilno.

Ponudba, pravite, je prišla pa s Švedske. Kako so vas našli?

Našli so me na tukaj, na Bledu, kjer je leta 2003 potekala zimska olimpijada mladih. Glede na to, da smo gostili olimpijado, je bila nanjo uvrščena tudi naša hokejska ekipa. Prišle so ekipe Rusije, Finske, Švedske, Češke in Švice, z nami šest ekip. Te tekme je prišlo gledat tudi nekaj skavtov, predvsem igralce teh tujih ekip, in ker smo mi igrali z njimi, so gledali tudi nas. Opazil me je neki Šved, se začel pogovarjati s športnim direktorjem na Švedskem, ki je rekel, naj pridem, pa da vidimo, kakšen je. Tako se je to začelo razvijati.

Ste zelo povezana družina, kolikor vem.

Ja, zelo.

Najbrž vam je bilo težko oditi od doma?

Vsi smo zelo povezani, in ko je prišel ta dan – še danes se spomnim –, smo šli vsi na letališče v Celovcu, Gašper je jokal in mami je jokala ... No, saj ona joka še danes, ko se poslavljamo, in bi se že lahko malo navadila. Tudi stari starši so bili tam. Spomnim se atija, ki je rekel: »No, saj če ti pa ne bo všeč, lahko pa še zmeraj prideš domov.« Sam sploh nisem pomislil na to, v kaj se spuščam, ker sem imel zmeraj v mislih samo hokej. Na Švedsko sem prišel v nevseljeno stanovanje in sem moral najprej sestaviti pohištvo, ampak meni je bilo najpomembneje to, da smo imeli lepo garderobo v dvorani, da je bila tam moja oprema in da sem se s fanti dobro razumel. Ko sem bil v stanovanju, sem gledal televizijo ali visel na računalniku in igral igrice, tako kot vsak hokejist v takih letih, ki se nekam odpravi. Ker je bilo, kar se hokeja tiče, vse urejeno, nisem imel večjih težav. Seveda, če greš pri šestnajstih nekam, moraš malo hitreje odrasti, ker ni nikogar doma, ki bi ti kuhal, pral, likal in pospravljal po stanovanju, tako da sem se tega zelo hitro navadil in s tem nikoli več nisem imel težav. Zdi se mi, da je bila to zelo dobra in poučna življenjska pot.

Ta kraj, Södertäli, je na neki način podoben Jesenicam. Gre za industrijsko mesto?

Zelo podoben, zelo industrijsko mesto. Tam ima Scania tovarno tovornjakov, potem je AstraZeneca, ki proizvaja zdravila, tako da je bilo tam tudi veliko priseljencev. Veliko je bilo Sirijcev in mešanih ljudi, tako da lahko povežeš Södertäli in Jesenice.

Tudi na Jesenicah je veliko priseljencev in včasih je bil stik priseljencev in domačinov tudi konflikten. Ampak hokej je, se mi zdi, znal premostiti te razlike?

Ja, z juga so prišli zaradi železarne, ker so pač potrebovali delovno silo. In ker je bil hokej edini šport na Jesenicah s težo, so vsi prišli tja in navijali ali popljuvali vse skupaj [smeh], tako kot po navadi to gre. Skratka, prišli so tja in zaradi tega tudi ni bilo toliko konfliktov.

Menda ste se precej družili s Sirijci?

Jedel sem v njihovi restavraciji, kjer so me bili zelo veseli, še danes so me in smo še vedno malo v stikih. Ta restavracija je stala kakšnih 500 metrov od mojega doma in so me vzeli za svojega oziroma so me lepo – po domače povedano – popedenali, ko sem se oglasil. In ko smo letos odprli sezono NHL s tekmo v Stockholmu, jih je nekaj prišlo na to tekmo.

So v Södertäliju vedeli, da ste pri njih samo začasno, da je vaš cilj prej ali slej odpotovati preko luže?

Ko sem šel gor, sem najprej igral za mladinsko ekipo. Potem so spoznali, da bi lahko igral tudi za člansko ekipo, in naslednje leto sem res igral zanje. Ker so me pa opazili tudi v Ameriki in me po koncu sezone draftali, so tudi na Švedskem vedeli, da se bom kmalu zahvalil za vse usluge in se odpravil v Ameriko in poskusil, kakšen je svet tam. To se je tudi zgodilo, čeprav sem se s svojega prvega drafta in kampa v Ameriki vrnil in tisto leto odigral še za člansko ekipo Södertälija, ker sem se počutil dolžnega. Veliko so vložili vame, poleg tega se mi pa po vsega enem letu od doma, in ko sem se komaj navadil Södertälija, ni zdelo najbolje, da takoj ostanem v Ameriki. Vrnil sem se na Švedsko in izkazalo se je, da je bila to dobra odločitev.

Ker je bila švedska liga dobra izkušnja?

Elitna švedska liga je bila zelo dobra. Od tam pride v NHL veliko dobrih igralcev še zdaj in bo verjetno še nekaj časa tako. Precej huda konkurenca je vladala v tej ligi, veliko tekem smo odigrali, in ko kot 18-letnik igraš z moškimi, je tudi to precej dobra izkušnja. Vidiš, kam sodiš.

Na naboru bi, če se ne motim, vi morali biti izbrani kot šesti za ekipo Columbusa?

S tem je povezana ena taka zgodba. Po moji prvi sezoni je bil na vrsti draft, in sicer malo kasneje kot običajno, 30. julija, ker je bil lockout. Takrat sem na svetovnem prvenstvu prvič zaigral za slovensko reprezentanco in glede na to, da v Ameriki ni bilo tekem, je zelo veliko hokejskih oglednikov prišlo na to svetovno prvenstvo. V štabu kanadske reprezentance je bil tudi general manager Columbusa, ki so na naboru izbirali kot šesta ekipa, in ker sem bil tudi sam uvrščen nekje okrog šestega mesta, smo se dobili in so mi zagotovili, da me bodo izbrali oni, če me že prej nihče ne bo. No, potem je pa prišel tisti draft, izbrali so nekoga drugega, jaz sem pa še malo čakal.

Ste spremljali ta nabor?

Ja, takrat sem bil že na Švedskem, kjer smo se pripravljali na naslednjo sezono in smo spremljali dogajanje po televiziji.

Ste se kaj ustrašili za svojo bodočnost v NHL?

Tistih nekaj minut je bilo kar malo grozljivih. Nekdo ti zagotovi, da te bo izbral, pa te ne, potem te spregleda še nekaj drugih klubov in že začneš razmišljati: A me bo sploh kdo izbral? Ampak potem pa pokličejo tvoje ime in si oddahneš.

In na kaj ste pomislili, ko ste videli, da vas je izbrala ekipa LA Kings?

Na nič, samo vesel sem bil, da so me izbrali, kdorkoli. Ko sem malo razmislil, sem pa videl, da sem bil še vedno prvi izbor svoje ekipe, tako da ni bilo važno, ali sem bil skupno šesti, sedmi ali enajsti izbor na draftu.

Če pa zdaj pogledate nazaj, ste pa lahko zelo veseli ...

Da me pri Columbusu niso izbrali. [smeh] Vse se zgodi z razlogom. Zelo sem vesel v LA-ju, nobenih slabih izkušenj nimam pa še vreme je boljše. [smeh]

Prišli ste v LA, odigrali prvo tekmo in dosegli dva gola. Kaj to pomeni? Da niste imeli nobenih težav s prilagajanjem na NHL?

Ko postaneš član ekipe, ki igra v NHL, moraš najprej na kamp novincev, ki traja teden dni. Tam sem se že malo navadil na njihov slog igranja, in ko sem se udeležil pravega kampa igralcev LA Kings, sem bil že v ritmu in pripravljen, dobro nadrsan in sem se lepo počutil. Dnevi so minevali, igralci so odhajali, ker so jih odrezali, sam se pa še kar ostajal. In ko je naš športni direktor proti koncu tega tabora zamenjal našega centra z branilcem neke druge ekipe, sem pomislil, da je to storil zato, da je napravil prostor zame, in sem dobil še nekaj več samozavesti. Eden manj, ki ga moraš nadigrati oziroma premagati, da dobiš prostor v ekipi.

Ali to, da te izberejo na naboru, še ne pomeni prostora v ekipi?

To ni še nič. Tabora se udeleži 60 igralcev, od katerih jim ima 30 realne možnosti za to, da se uvrstijo v ekipo. Tisti zadnji dnevi so bili malo živčni, ker nisem vedel, ali me bodo poslali v AHL [nižja liga] ali pa bom ostal. No, potem je prišla pa prva tekma in dober začetek moje kariere.

Kmalu po prihodu v Los Angeles ste rekli, da bi radi z njimi postali prvaki lige NHL. Mnogi so se temu nasmehnili, ker pač LA Kings nikoli še niso osvojili Stanleyjevega pokala, niti z velikim Waynom Gretzkyjem ne, in so se nasmihali do letos. Ste vedno verjeli v to, da je kaj takega mogoče, ali ste to izjavljali bolj za samomotivacijo?

Če nimaš visokih ciljev, ne boš pokazal svojega potenciala oziroma se ne moreš gnati naprej. Kot vsakemu igralcu je bilo tudi meni najpomembneje najprej priti v NHL, se nato tam ustaliti in igrati. In ko to dosežeš, je naslednji cilj osvojiti ligo. Normalno. Zavedal sem se ... oziroma se mogoče takrat niti nisem zavedal, kako težko je to. Ampak cilj vsakega igralca, ki igra v NHL, je osvojiti Stanleyjev pokal. Po nekaj sezonah so se mi najbrž res vsi smejali, ko sem to izjavil, ampak naš športni direktor je imel vizijo, kako sestaviti ekipo, in mogoče je res trajalo malo dlje, kot so mnogi pričakovali. Ampak ni pomembno, koliko časa je trajalo, pomembno je, da nam je uspelo.

Ste ves čas verjeli v to vizijo? Od ekipe, v katero ste prišli leta 2006, je poleg vas ostal samo še Dustin Brown.

To je res, ja. Od tiste ekipe sva ostala samo še Dustin in jaz.

Decembra ste igrali zelo slabo in takrat je kazalo na to, da se ne boste uvrstili v končnico. Vaš oče je dejal, da vas je imel že na seznamu za Stožice. Kaj je šlo narobe?

Nič. Nekako, po domače povedano, nismo znali sestaviti nič pametnega. Na kakšni tekmi je zatajila obramba, včasih nismo mogli dati golov in se je napravil tak nesrečen miks in smo izgubili, mislim, da devet tekem zaporedoma. Potem so odpustili trenerja, in ko se je pojavil nov, Darrly Sutter, je bila prva stvar, ki nam jo je povedal v slačilnici, tole: »Prevzel sem ekipo, ker verjamem, da lahko tukaj naredimo nekaj zelo posebnega.« Potem smo začeli razmišljati malo bolj pozitivno, nov glas je bil v garderobi, ni bilo več tako monotono, ko smo samo gledali nazaj, razmišljali, kaj je šlo narobe. Preklopili smo glave in se ozrli naprej. Mi smo vsi vedeli, da imamo ekipo za zmago, ampak nekaj smo potrebovali, da smo začeli igrati. In smo. Ko smo proti koncu morali zmagati na vsaj 14 tekmah od 20, da smo se uvrstili v končnico, smo vedeli, da smo to sposobni narediti. Vedeli smo pa tudi, da bomo, ko se to zgodi oziroma če se to zgodi, ena najbolj vročih ekip v končnici. V pravem ritmu. Ko je prišla končnica, smo samo nadaljevali.

Se pravi, da je bil za to zaslužen trener Darryl Sutter?

Jaz mislim, da je. Saj je, kot sem že rekel, ekipa imela značaj, imela je talent, tudi igralci smo vseskozi zelo trdo delali. Zelo se matraš, toda če nekaj ne gre, potrebuješ včasih spremembo. Darryl je prišel v garderobo in nas je, po domače povedano, samo malo podkuril.

Pa tudi vam ni šlo v tistem obdobju?

Ja, tudi meni ni šlo. In ko ti enkrat ne gre, začneš malo preveč razmišljati o tem, malo preveč hočeš, pa včasih še bolj ne gre prav zaradi tega. K sreči se je potem vse ujelo v pravem času.

Vaš oče je recimo za Sutterja po prvih tekmah končnice, ko ste izločili Vancouver, dejal, da sprva ni verjel vanj, da pa je očitno dober trener.

Saj so bili tudi mnogi igralci oziroma ljudje okoli lige, tisti pač, ki se na to malo bolj spoznajo v narekovajih, malce skeptični, ali je on pravi trener za nas ali ne. Ampak v takšnem primeru ni druge možnosti, kakor da mu daš priložnost, možnost, da se dokaže oziroma da ti dokaže, da je. Z njim smo postali veliko bolj agresivni pa veliko več smo igrali s pakom kakor prej, tako da je bilo za vse nas na ledu malo bolj zabavno. Ker je seveda veliko laže igrati, če imaš pak na svojo palici, kakor pa če ga loviš. On je to prinesel v garderobo, mi smo začeli spet verjeti vase pa smo dobro igrali.

Cilj je zdaj dosežen, imate Stanleyjev pokal. Motivacijo bo treba nastaviti drugače. Na obrambo naslova. Bo to težko?

Mislim, da ne. Čez mesec in pol bom star 25 let in imam po mojem pred sabo vsaj še dobrih deset let hokeja. Upajmo, da bo tudi v Ameriki, če ne bo kakšnih poškodb ali karkoli. Dosegel sem že res, kot kaže, vse, ampak to, kar sem doživljal zadnja dva mesec v končnici, te nekako žene, da bi še naprej zmagoval. In mislim, da je tako z vsakim športnikom ne glede na to, kje igra. Če zmaga in osvoji medaljo, lovoriko, jih hoče osvojiti še več. Mislim, da z motivacijo ne bo prav težko. Sploh ne za to ekipo, ki jo imamo v garderobi.

V Slovenijo ste pripeljali soigralca Justina Williamsa. On je že enkrat osvojil Stanleyjev pokal, in sicer s Carolino, toda naslednje leto se niso uvrstili niti v končnico, če se ne motim. Sta se o tem kaj pogovarjala?

Ja, sva se, tudi o tem sva se malo pogovarjala. Primerjala sva tudi našo ekipo in ekipo Caroline po osvojenem pokalu in mi je povedal, da sta zelo drugačni in da se za našo ni treba prav zelo bati, da ne bi prišla v končnico. Seveda, vemo, da bo trda pot, 15 ekip je vsako leto zelo blizu te končnice, ampak mi verjamemo v to, da se lahko uvrstimo vanjo, in tako je treba začeti igrati.

Ne bo pa prišlo do kakšne razprodaje ekipe ali česa podobnega?

Ne, v teh dneh smo podpisali pogodbe še z dvema igralcema, s Pennerjem in Quickom, s katerim smo podaljšali sodelovanje še za deset let. Tako da ta ekipa ostaja skupaj, in mislim, da do kakšnih večjih zamenjav ne bo prišlo in bomo ostali kolikor toliko ista ekipa.

Vi zaslužite v sezoni približno sedem milijonov dolarjev?

Ja, moje povprečje je 6,8 milijona dolarjev.

Kako pa pridejo do te številke?

Za to poskrbi moj agent. Na začetku pogajanj ponudi klub svojo ceno, ki jo mi navijemo, oni zbijajo in se potem dogovorimo. Podpisal sem za sedem let. Naš tabor pa je hotel po sedem milijonov za sedem let, njihov tabor je bil sprva pripravljen dati šest. Tako da smo se srečali nekje malce čez polovico za nas in v moje dobro. In takrat se pač da roka in podpiše.

Ste eden najbolj priljubljenih igralcev te ekipe v Los Angelesu, če se ne motim. Spremljal sem podelitev pokala, in ko ste ga vi dvignili nad glavo, je bilo v dvorani najbolj glasno.

Mogoče je ta priljubljenost tako zrasla tudi zato, ker sem že nekaj časa tam. Ampak tudi od samega začetka so bili navijači zelo dobri in korektni do mene. Tako da mogoče zaradi tega.

Podpisano imate dolgoročno pogodbo. Kaj to pomeni? Da boste ostali v Los Angelesu?

Zdaj imam pogodbo z LA-jem še štiri leta. V teh štirih letih me oni lahko zamenjajo za kakšnega drugega igralca. Ampak ta moja pogodba ostane štiri leta.

Tudi če vas vzame drug klub?

Tudi če me zamenjajo v drug klub, ta prevzame to mojo pogodbo in jaz še vedno dobim to vsoto vsako leto.

Nimate pa pri prestopu nobene besede?

Ne, tega aneksa nimam v pogodbi. So tudi tako imenovani aneksi no trade clause, po katerih te ne morejo zamenjati za igralca iz kakšnega drugega kluba, ampak jaz tega nimam.

Ampak vi si želite ostati pri Kingsih in oni najbrž tudi?

Sam bi z velikim veseljem ostal v LA-ju celo svojo kariero.

In če boste dobro igrali, vas bomo zelo malo videvali v dresu slovenske reprezentance, kajne?

Ja, zadnjih nekaj let mi je uvrstitev v končnico zmeraj preprečila, da bi se pridružil Sloveniji. Ampak glede na to, da se je Slovenija uvrstila v A-skupino, je potem mogoče še kakšna možnost, da bi zaigral na svetovnem prvenstvu, če bi s Kingsi dovolj zgodaj izpadel iz končnice. Letos bi že prišlo do tega, če se ne bi uvrstili v končnico.

Kaj pa olimpijske igre, če se Slovenija uvrsti nanje?

Za olimpijske igre pa se je igranje v ligi NHL vsaj do zdaj vedno prekinilo, tako da ni nobenega problema, da se ne bi se pridružil.

Ali ste kaj spremljali letošnje svetovno prvenstvo divizije I v Ljubljani?

Zelo malo. Vse skupaj se mi je križalo. Končnica v NHL se je že začela. Ujel sem eno tekmo, ki sem si jo lahko malo bolj ogledal, in sicer tisto proti Madžarski, ki je bila ena najpomembnejših. Saj sem se potem tudi z očetom pogovarjal in je rekel, da je bilo zelo zasluženo in da so vsi dejali, da so fantje zelo dobro odigrali.

In zdaj eno butasto poletno vprašanje: če bi igrali LA Kingsi in slovenska reprezentanca, kako bi bilo?

To pa ne vem, kako bi bilo. Jaz upam, da bi Kingsi zmagali. [smeh]

Vprašam zato, ker nastopata v NHL dva slovenska igralca: vi in pa Jan Muršak. Ali bi bilo prostora še za kakšnega?

To je težko. Ob pravem času moraš biti na pravem mestu, pa pravi ljudje te morajo videti. Dobiti moraš pač tudi pravo priložnost.

V preteklosti so omenjali Kristana, če bi vztrajal na Švedskem.

Težko je reči, kako bi bilo, ker so vratarji sploh svet zase. Igralcev nas je 20, golman pa je samo eden, in če nisi v golu, sediš na klopi. Tako da je težko reči, kako bi se Robi obnesel. Jaz verjamem oziroma si mislim, da bi pač lahko branil v ligi NHL. Malo je imel tudi smole, ker je zdaj tudi že kar star, in ne vem, ali bo še dobil to priložnost.

Ali je igra v NHL bolj groba kot v Evropi?

Ja, malo bolj groba je. Posledično tudi zaradi tega, ker je igrišče malce manjše in je vse skupaj malo bolj tesno, tako da si izpostavljen kontaktu malo hitreje kot v Evropi. V NHL poudarjajo to, da je hokej pač groba igra. Ampak groba v smislu body checkov pa pravilnih naletov. Če greš z nekom z ramo na ramo in ti tudi malo sapo vzame, s tem ni nič narobe. V Ame­riki veliko raje vidijo takšen pravilen nalet, kakor pa da te kdo spotakne ali pa zahak­lja. In je posledično morda zaradi tega igra malo bolj groba.

Na Youtubu obstajata dva posnetka, na katerih ležite na ledu. Enkrat je šel gleženj – tisto verjetno ni bilo namerno?

Ne, to je bila čista nesreča. Bil sem pač ob ogradi in igralec Colorada me je nekajkrat porinil, jaz sem se hotel odriniti od ograde, pa sem bil ujet ob njega. Takrat se je pa on odmaknil, tako da mi je zmanjkalo ravnotežja in sem padel na svojo nogo. To se med tekmo naredi vsaj kakšnih 20-krat. Če si pač hočeš ustvariti malo prostora, se na njega nasloniš in malo odrineš.

In se je zlomil gleženj. Sploh nisem vedel, da se lahko gleženj zlomi v drsalki.

Tega tudi jaz do takrat nisem vedel. Ampak, kot kaže, se da.

Potem pa je še drugi posnetek, ko ste obležali po naletu Kyla Brodzi­aka iz Minnesote. Pri tem pa je šlo sicer za udarec z ramo, ampak je bil Brodziak kljub temu kaznovan?

Kaznovan je bil pa zato, ker me je zadel od zadaj oziroma v hrbet.

In ker vi pravzaprav še niste bili pri paku?

Pak je bil nekje blizu. Če čisto po pravici povem, se sploh ne spomnim, vem pa, da me je zadel v hrbet, vsak nalet v hrbet je pa kaznovan.

Je pa zgledalo precej brutalno?

Priletel sem v bando, ni pa bilo nobene resnejše poškodbe.

Vaš oče je povedal nekaj zanimivega v našem junijskem intervjuju, in sicer da je bil kot trener vesel, da niste mogli igrati na svetovnem prvenstvu divizije ena. Ker bi, če bi prišli, nastal pravi cirkus?

Ali bi bil takrat cirkus ali pa je zdaj cirkus, potem ko smo zmagali. Cirkus bi bil zgleda v vsakem primeru. Verjetno bi bilo malce več gledanosti, s tem pa zraste tudi pritisk.

Bi vam pa bilo najbrž težko igrati? Od vas bi vsi pričakovali čudeže.

Ja, od mene bi najbrž vsi pričakovali, da bi dal vsaj ene pet golov na tekmo pa dodal še kakšne tri podaje. Pa da bi mi zmagali s petimi ali z desetimi goli razlike. Samo tako ne gre več v današnjem hokeju. Vsi igrajo že sisteme, vsi gledajo video, kako moraš nevtralizirati igralca. Tako da tega gotovo ne bi naredili.

Vaš brat Gašper prav tako igra v Ameriki. V študentski ligi ali kako se ji že reče?

On je igral v ligi USHL v Iowi.

Letos mu je šlo menda v redu?

Letos mu je šlo zelo dobro, ja. Tudi prvič po letu, mislim, da 2005, je bil edini igralec, ki je dal več kot 25 golov. Tako da je za njim kar uspešna sezona. Bil je tudi kapetan ekipe. Ampak drugo leto bo pa igral na Švedskem.

Domnevam, da se veliko pogovarjata o hokeju. Mu kaj svetujete?

Ja, poskušam, ampak saj je zdaj že tudi on dovolj star, tako da pustim, da pride on do mene. Nočem, da bi zgledalo, kot da mu solim pamet. On ve, da lahko vsakič vpraša karkoli pa da se potem pogovoriva, če pride do tega. Včasih pa jaz tudi začnem pogovor, če se mi zdi, da bi lahko kaj napravil malo bolje. Ampak mu ne rečem: 'Lej, to moraš napraviti tako.' Ampak bolj na ta način: 'Daj, poskusi to malo popraviti, poskusi napraviti na ta način ...' Je pa to dvosmerna cesta. Ni, da bi samo jaz njemu govoril, kaj mora narediti.

Mu je težko živeti v vaši senci?

Ne vem, tega ga sploh nikoli nisem vprašal. O tem se sploh nisva pogovarjala. Veliko ljudi ga tudi zamenja zame in včasih verjetno ne more biti prav fletno, da si pač v senci. Ampak jaz glede tega ne morem prav zelo pomagati.

Menda je takoj po končani sezoni spakiral kufre in iz Iowe priletel k vam v Kalifornijo in je očeta menda zelo skrbelo, kako bo tam. Ampak domnevam, da glede na to, da ste igrali v končnici, kakšnih silnih žurov ni bilo?

Ne, ne, sploh ne, kje. Gašper sicer niti ni še dovolj star, da bi v Ameriki kaj žural. Šele avgusta bo star 20 let, tam jih moraš pa za to imeti 21. Tako da glede tega se sploh ni treba bati.

V petek pride sem Stanleyjev pokal. Iz česa pa je?

Mislim, da je iz 95 odstotkov srebra, pet odstotkov pa je še neke druge kovine.

Nekje sem prebral, da naj bi ga nesli na Triglav.

Čisto po pravici povedano sem malo pomislil tudi na to. Ker mislim, da bi bila to posebna slika, jaz na Triglavu s pokalom. Ampak glede na to, da ima 16 kilogramov, helikopter pa ne more pristati na Triglavu, bi ga bilo malo težje nositi tja gor.

Mimogrede, ste že bili na Triglavu?

Ne ... No, bil, na radiu ene parkrat. [smeh]

Besedilo: Tadej Golob

Foto: Bor Dobrin

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel