Bernadette McDonald o privilegiju, ki mu je ime Voytek Kurtyka!

Intervju

4. 7. 2020, 07:30 | Športno | Piše: Lidija Petek Malus

                            Bernadette McDonald (foto: osebni arhiv) osebni arhiv

Bernadette McDonald

Bernadette McDonald je leta 2017 izdala knjigo Umetnost svobode, Življenje in plezalni vzponi Voyteka Kurtyke. Sredi julija bo odlična knjiga s slovenskim prevodom, o enem največjih alpinistov vseh časov, na naših knjižnih policah (založba Didakta). Ob tem dogodku smo se o poljskem alpinistu, ki je desetletja buril duhove znotraj alpinistične srenje, pogovarjali z avtorico knjige.

Voytek Kurtyka bo letos poleti star 73 let. V zgodovino svetovnega alpinizma se je zapisal, potem ko je v Himalaji preplezal 11 velikih in težkih sten, od tega šest osemtisočakov. Če so bili Poljaki v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja izjemni v velikih odpravah, ki so jurišale na najvišje vrhove sveta, je Voytek opravil pionirsko delo v Himalaji v drugačnem pristopu - težke stene, alpski slog in majhne naveze.

Ko sem slovenske alpiniste spraševala, kaj jih je najbolj fasciniralo pri nizkem, suhem, žilavem in čednem mladeniču, ki je prestavljal meje v alpinizmu, sem največkrat dobila odgovor, da vsi poznajo njegov vzpon po zahodni, Sijoči steni Gašerbruma IV. Z Robertom Schauerjem vrha sicer nista dosegla, a preplezala sta nemogoče. Z zadnjimi močmi sta se vrnila v dolino. Pokojni Erhard Loretan, ki je tudi veliko plezal z Voytekom, je bil jasen: "Ko je Voytek sestopil z Gašerbruma IV, je postal živa legenda. To je status, ki je med smrtniki rezerviran le za tiste, ki prelisičijo smrt."

Knjiga ni namenjena samo gorniškim navdušencem, ampak tudi vsem, ki tako kot Voytek iščejo najgloblje resnice o samem sebi. Kdo si in kaj je v življenju najbolj pomembno.

Voytek Kurtyka je pri svojih sedemdesetih letih začutil, da je pripravljen povedati svojo zgodbo. Kako dolgo ste potrebovali, da ste ga končno nagovorili za sodelovanje?

Ne prav dolgo. Voyteka sem poznala že pred tem, saj sem ga intervjuvala za mojo knjigo Iskalci svobode (2011), ki govori o zlati dobi poljskih alpinistov. Bila sem presenečena, kako dobro sva sodelovala, ker Voytek slovi po tem, da je njegova zasebnost sveta. Takrat mi ni padlo na pamet, da bi kdaj lahko napisala njegovo biografijo. Ko pa sem načela to temo, je samo dejal: "To bi znalo biti zanimivo." In tako sva začela. Sodelovanje je bilo 'zanimivo', polno izzivov in še mnogo tega.

Kolikokrat je Voytek prebral knjigo, preden je šla v tisk?

Ni prebral celotnega rokopisa, samo tiste dele, ki so se nanašali na plezalne opise. Želel se je prepričati, da bodo podrobnosti o njegovih plezalnih vzponih res popolnoma pravilno zapisane, ker je dejal, da sam o njih ne bi nikoli pisal, in je res želel, da so točne.

Voytek velja za zadržanega, samodiscpliniranega človeka, ki mu tudi humor ni tuj. Je perfekcionist, toda hkrati si prizadeva, da njegov ego ne bi prevladal. Kako ste 'shajali' s tako večplastno osebnostjo?

O tem bi lahko govorila ure in ure ... Mislim, da je najboljši pristop k taki osebi, da sprejmeš njeno kompleksnost in si ob tem zelo prilagodljiv. So bili dnevi, ko je bil zelo resen in je vse nazoroval s svojo perfekcionistično naravo. Spet drugič me je zmedel s svojo igrivostjo, bil je zabaven in poln trikov ... A vseskozi sem se morala opominjati, da je druženje in pisanje z njim za mene izjemna čast. Da sem lahko raziskovala vse kotičke tako zapletene osebe, kot je Voytek, je privilegij, in zelo sem hvaležna, da sem dobila to priložnost. Ne delam si utvar, da zdaj vem vse o njem, toda projekt je bil izzivalen in izpolnjujoč, mislim da za naju oba.

Voytek Kurtyka na odpravi na Lotse. Bogdan Jankowski

Voytek Kurtyka na odpravi na Lotse.

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je spremenil pogled na plezanje v Himalaji, saj je dokazal, da je na najvišje gore na svetu možno plezati po težkih smereh in v majhnih navezah. V alpskem slogu, a on je takemu pristopu raje rekel brez spon in v iskanju svobode. Plezanje oziroma srečanje z goro je bila zanj intimna izkušnja, skoraj mistična: "Želim se približati njeni lepoti. Danes mi je najbolj pomembno, da sem tudi sam del te lepote," je dejal.

Ko sem Voyteka bolje spoznala, sem ugotovila, da lepota prežema celotno njegovo življenje: način, kako živi, s čim je obdan, njegovo navdušenje nad barvami, dizajnom, glasbo, naravo, vse govori o ljubezni in potrebi po lepem v njegovem življenju. To mi je pomagalo, da sem razmela, da je za Voyteka, ki je bil nedvomno izvrsten in talentiran alpinist, edina možna pot, da se je ukvarjal z alpinizmom na estetski način - da se je povezal z lepoto gora na način, ki je bil zanj sprejemljiv - brez fiksnih vrvi, vnaprej postavljenih taborov, brez vse nepotrebne navlake, ki se valja po gori, kot je sam dejal, saj to ubija smisel plezanja. To je bilo zanj več kot le navzgor usmerjeno gibanje, šlo je za estetski užitek, oblika gore ga je začarala, skrivnost stene ga je vabila, da se je dotakne ... Svobodno in spontano se je dvigal skozi lep, a nepredvidljiv teren. Ob tem ne smemo mimo njegovega odnosa s soplezalci, način, kako jih je izbral in počutje z njimi na gori sta mu veliko pomenila, zato je bil toliko bolj prizadet, če je naveza razpadla.

Dejal je tudi: "Lepota odpira vrata v drug svet." Poudaril je, da je alpinizem bolj umetnost kot šport. Ali je bilo za vas težko razumeti njegov notranji svet?

Ne, ni bilo težko. Imam podlago v umetnosti, študirala sem glasbo in angleško književnost. Veliko let sem se ukvarjala s klasično glasbo preden sem postala direktorica filmskega festivala v kanadskem Banffu in preden sem začela pisati. Vem, kakšna samodisciplina je potrebna, da postaneš umetnik, in da je vse to nujno, če želiš ustvariti umetnino. Če lepoto doživljate intimno in imate odnos do lepih stvari, je relativno lahko razumeti, zakaj drugega človeka vleče k lepemu. To je nekaj naravnega.

Njegov pristop do gora je bil drugačen od drugih poljskih alpinistov. Mislite, da je izbiral tako težke podvige zato, ker se je moral približati svojim skrajnim mejam (fizičnim in čustvenim), če jih je želel spoznati?

Bil je vsekakor drzen plezalec, tako da v tem smislu je iskal meje svojih telesnih zmogljivosti. Kar se tiče njegovih čustvenih želja, nisem prepričana, da so bile meje tiste, ki jih je hotel podreti ali razširiti, bolj se je želel približati skoraj duhovni izkušnji, ki jo je občutil, ko je plezal v zares težkih smereh, v njegovem slogu: lahko, hitro in brez spon.

Pred vzponom je imel napade stradanja in nato nažiranja s hrano. Noro je treniral - zakaj je vse delal tako ekstremno?

Bil je pod velikim vplivom vzhodnjaškega načina razmišljanja; samodisciplina, treningi, trpljenje in popolnost. Če z razdalje pogledamo na omenjeno težavo s hrano, pa lahko rečemo, da je imel takrat eno od motenj hranjenja.

Ali je bil podvržen ekstremizmu tudi v svojem osebnem življenju?

Njegovo osebno življenje je bilo šele na drugem mestu. Vsekakor ga je imel, z veliko zvezami, dvema ženama, otrokoma ..., toda gore so prevladovale.

Odprava na vzhodni greben K2, 1976. Dan predtem se je Voyteku podrla opast,
vidna pod zgornjim plezalcem. Zbirka Voyteka Kurtyke. arhiv Voytek Kurtyka

Odprava na vzhodni greben K2, 1976. Dan predtem se je Voyteku podrla opast, vidna pod zgornjim plezalcem. Zbirka Voyteka Kurtyke.

Nemalokrat ga je šesti čut rešil, da ni imel hujših nesreč v gorah. Tudi nihče od njegovih soplezalec ni umrl na gori. Ali je ta čut povezan z njegovo duhovno platjo zaznavanja življenja?

Mislim, da ne. Menim, da je njegova sposobnost, da se je izognil nesrečam v tem, da je bil zelo izkušen, inteligenten, preudaren, in da se je ob pravem trenutku znal obrniti in oditi z gore.

Pri svojih soplezalcih je odkrival njihove prednosti in lastnosti, ki jih je pri sebi pogrešal. Je bilo prijateljstvo zanj na odpravi pomembna vrednota?

Zanj je bilo to zelo pomembno in še bolj, če naveza ni delovala. Njegovi standardi so bili ekstremno visoki, tako zanj kot tudi za soplezalce. Občudoval je Jurekovo zmožnost prenašanja trpljenja (Jerzy Kukuczka, stal na vseh osemtisočakih op.p.), toda kljub sanjski navezi sta se na koncu razšla kot soplezalca, saj je bil njun pristop do osvanja gora preveč različen. Voytek se na ta način ni prilagajal, ampak je ostal zvest svoji filozofiji.

Je znal prenesti poraze?

Mislim, da jih je dobro prenašal. Velikokrat se je smejal, ko je govoril o svojih večkrat neuspelih podvigih v zahodni steni K2 (druga najvišja gora na svetu op.p.). Toda po drugi strani so ga neuspehi motili, in posledično je prišel do zaključka, da so visoke gore stvar preteklosti, ne sedanjosti. Na žalost, a to je bila praktična odločitev.

Voytek je večkrat zavrnil Zlati cepin (najprestižnješe alpinistično priznanje op.p.). Zakaj je menil, da je slava tako uničujoča za slehernega človeka?

Zelo je bil zaskrbljen, da bi ga zaslepila slava oziroma kaj ljudje mislijo o njem, držal se je načela, da šteje tisto, kar ve sam o sebi. Na vse načine se je otepal, da bi se zanašal na občudovanje drugih, da bi se tako počutil pomembnega in cenjenega. A kljub vsemu, mu je godilo. To je bila dilema, s katero se je znotraj svoje večplastne osebnosti bojeval.

Zelo je ponosen na vse ilegalne vzpone v slovaških Tatrah in Himalaji. Zakaj pravila zanj niso veljala?

Sovraži pravila in avtoritete. Ne samo pri plezanju, tudi pri omejitvah hitrosti v prometu, zakonih ... Je večna svobodna duša.

Voytek Kurtyka in Bernadette McDonald, avtorica njegove knjige osebni arhiv

Voytek Kurtyka in Bernadette McDonald, avtorica njegove knjige

Napisali ste tudi knjigo o našem alpinistu Tomažu Humarju (2009). Ali ste našli kakšno povezavo med tema dvema plezalcema?

Voytek je prebral mojo biografijo o Tomažu in se je s zapisanim zelo poistovetil. Ne v vsem, a všeč mu je bil Tomažev, skoraj duhovni odnos, ki ga je imel do gora. Nikoli se nista srečala, a če bi se, ne vem, v katero smer bi šel pogovor, toda prepičana sem, da je oba gnal estetski in duhovni pristop do najvišjih gora na svetu in alpinizma.

Na katerem projektu trenutno delate?

Ravnokar sem končala rokopis za knjigo, ki bo izšla septembra, z naslovom 'Zima 8000' ('Winter 8000'). Gre za zgodovino zimskega plezanja na osemtisočake. Knjiga bo istočasno izšla v Veliki Britaniji in ZDA.

Nas boste še kdaj obiskali na našem Festivalu gorniškega filma?

Bila sem članica žirije in govornica leta 2014 in z veseljem bi še prišla. Je pa zdaj težko kar koli napovedati, ker ne moremo potovati čez lužo. Držim pesti. Preživela sem veliko tednov v Sloveniji, pogovarjala sem se z mnogimi ljudmi (Bernadette je napisala tudi knjigo Alpski bojevniki o slovenskih alpinistih, 2015 op.p.), plezala sem in kolesarila. Res imate prekrasno deželo.

Voytek Kurtyka JOCELYN CHAVY

Voytek Kurtyka

Lidija Petek Malus
Novinarka in urednica revije Story