Chris Bonington: "Veselje in ljubezen nad gorami sta še vedno tako intenzivna"

Ko je novozelandski predstavnik Združenega kraljestva Edmund Hillary zapičil britansko zastavico na vrhu Everesta (1953), je bil naš sogovornik še premlad, da bi sodeloval na odpravi. Pravzaprav je zamudil ves prvi val osvajanja osemtisočakov, pa je njegov najvišji še deviški vrh, Anapurna II, tik pod to magično mejo (7937 m). Zamudo je več kot nadoknadil, ko je leta 1970 kot nekdanji poveljnik tankovske enote zbral in organiziral odpravo v južno steno Anapurne, prvi osemtisočak, ki so se ga ljudje lotili po njegovi strmi, najtežji strani.

Sledila je JZ stena Everesta v podobni vlogi, potem pa še ogromno nižjih, a izjemno zanimivih in drznih vrhov, ki se jih je lotil kot plezalec. Med temi izstopa Ogre v Pakistanu. Dva dni sta s soplezalcem Dougom Scottom potrebovala za vzpon na vrh tega sedemtisočaka, in štiri dni za sestop, potem ko si je on zlomil rebra, soplezalec pa obe nogi. Intervju s Chrisom Boningtonom ponuja tudi kratko predstavitev britanske plezalske scene, ki je prepolna zanimivih čudakov. Denimo legendarnega Dona Whillansa, ki je na mednarodni odpravi na Everest nemškim alpinistom, ki so ga dražili z nekim nogometnim prvenstvom in kako so jih, Angleže, premagali v njihovem nacionalnem športu, odgovoril: »Mi pa vas v vašem. In to dvakrat.«

Ko sem se pripravljal na ta intervju, sem naletel na izraz 'navpični šah'. Če se ne motim, je vaš?

Ja, mislim, da sem ga omenil v eni od svojih knjig. Zame je plezanje tako umska kot telesna dejavnost. Če si recimo skalni plezalec in se lotiš neke smeri, še posebno, če je prvenstvena, si jo najprej ogledaš, oceniš skalo, si začrtaš smer v glavi, še preden se je dejansko lotiš. In celo med plezanjem moraš nenehno razmišljati, kako boš uporabljal roke, kako noge, kako boš namestil varovala. Se pravi, da nenehno ocenjuješ svoje ravnanje, in to je podobno kot pri šahu, kjer moraš razmišljati dve, tri, štiri poteze vnaprej.

Ampak nisem še slišal, da bi se kdo poškodoval pri šahu, pri plezanju pa že. Tveganje je, pravite, del igre?

Vse pri plezanju je povezano s tveganjem. Plezalca privlači ta strah pred tveganjem, katerega najskrajnejši strah je strah pred smrtjo. Različni plezalci se soočajo z različnimi nivoji, toda celo najskromnejši med njimi si želi nekaj slasti tveganja. Vrhunski plezalci, ki se lotevajo skrajnih podvigov, so morajo soočiti z več tveganja, in kar se tega tiče, je največ, kar lahko doživimo v plezanju, solo plezanje brez vsakršnega varovanja. Tudi sam sem se ga loteval, pa ne na prav visokem nivoju. Rad imam varovalno mrežo, vrv, ki pelje k drugemu plezalcu, različna varovalna pomagala, odklanjam pa svedrovce [klini, ki jih zavrtamo v živo skalo].

Plezalci morajo sprejeti tveganje. Kaj pa tisti, ki so s plezanjem zgolj povezani? V Veliki Britaniji poznate dolgo tradicijo spremljanja žrtev te dejavnosti, od Malloryja naprej [George Mallory, britanski plezalec, ki je umrl leta 1924 na Everestu]. Sta vaša starša vedela, da ste se začeli ukvarjati s plezanjem?

Zrasel sem v družini z materjo samohranilko, ker se je zakon mojih staršev razdrl, ko sem bil star devet mesecev. Moja mama je bila odlična mama. Niti malo ni bila tista posesivna ali preveč zaščitniška, kot bi kot samohranilka lahko postala. Ko sem pri petnajstih, šestnajstih razširil svoja krila in se lotil dolgih kolesarskih tur, na katerih sem prespal v hostlih, in nadaljeval s pohodi v naravo, spoznal plezanje ter se zavedel, da to preprosto moram početi, me je pri tem popolnoma podpirala. Nobenih ovir mi ni postavljala. Še vedno sem hodil v šolo, mi je pa dajala po 30 šilingov na teden, s katerimi si v zgodnjih petdesetih dejansko lahko shajal. Spal sem po youth hostlih na Škotskem, se srečeval s prijetnimi ljudmi, s katerimi sem plezal, in vse se mi je zdelo lepa pustolovščina. Mama mi nikoli ni stopila na pot. Težave se začnejo po poroki. Če imaš nekoga rad, in še posebno, ko se rodijo otroci, pride do vprašanja, na katero ni odgovora: kako imaš lahko nekoga rad in se obenem ukvarjaš z dejavnostjo, pri kateri lahko pride do popolne destrukcije, ki bi nastala s tvojo smrtjo. Mislim, da še nikomur, ki se ukvarja s pustolovskimi zadevami – saj ne gre samo za plezalce, tu so še ekstremni smučarji, ekstremni kolesarji, raziskovalci, mornarji in drugi – to ni uspelo. Na to vprašanje ni odgovora.

Omenil sem Malloryja. Pred nekaj leti so odkrili njegovo telo visoko na pobočjih Everesta, še vedno pa ostaja uganka, ali se njemu in njegovemu soplezalcu Sandyju Irvinu pred nesrečo uspelo povzpeti na vrh Everesta, se pravi skoraj 30 let pred prvim potrjenim vzponom šerpe Tenzinga in Novozelandca Hillaryja?

To je vznemirljivo vprašanje. Mislim, da je to malo verjetno, ni pa nemogoče. Kaj se je takrat dogajalo? Izginila sta v oblakih na približno 8500 metrih nad morjem, kjer ju je nazadnje videl Neil Odell, ki se je premikal proti najvišjemu taboru, kamor je nesel sveže zaloge hrane in opreme. Videl ju je izginiti v oblakih okoli enih popoldne in nikoli ni bil prepričan, ali sta bila takrat pod drugo stopnjo ali nad njo. Ko sta moderna plezalca Konrad Anker in Leo Holding za film Wildest dreams preplezala to strmo skalno stopnjo [čez katero sicer pelje lestev, ki so jo postavili Kitajci], sta uporabila moderno opremo in takrat je Konrad Anker, ki je plezal prvi, dejal, da Mallory tega s takratno opremo ne bi mogel storiti. Sam dvomim o tem. Mallory je bil zelo, zelo dober skalni plezalec in ta druga stopnja je sorazmerno nizka, tako da bi bilo čisto mogoče, da bi mu uspelo. Do vrha je od tam samo še kakšnih 300 višinskih metrov. Ampak onadva sta izginila v oblakih in oblaki na Everestu niso samo oblaki. To pomeni, da je bilo takrat verjetno vetrovno, grdo vreme z vsem, kar to pomeni. Ali sta se obrnila pred vrhom ali pa sta nadaljevala in dosegla vrh ... Kdo ve? Mislim, da je tako še najbolje, prav je, da to ostane skrivnost.

Po končani srednji šoli ste se odločili za vojsko, za Kraljevo letalstvo (RAF). Ste si želeli postati pilot?

Niti ne. Ker sem bil takrat že navdušen plezalec, sem si prizadeval, da bi me sprejeli v RAF, kjer bi se poskusil prebiti v ekipo gorskih reševalcev. Za to bi moral pristati na triletno služenje vojaščine, in to sem z veseljem storil. Ampak ker sem prišel iz zasebne šole in govoril pravilno, so me vprašali, ali se ne bi potegoval za častniško kariero, na kar nisem nikoli pomislil. V šoli nisem bil nikoli predstavnik razreda ali imel kakršnihkoli voditeljskih položajev, sem pa kljub temu rekel: »No ja, pa bom.« In ker sem se odločil za RAF, so me še vprašali: »Bi si želeli postati pilot?« Zdi se mi, da sem jim želel ugoditi, pa sem rekel ja. Če si v RAF in si želiš postati častnik, potem so tvoje sanje najbrž postati pilot. Na svoje presenečenje sem opravil začetne teste. Presenečenje zato, ker doma nismo imeli avtomobila in ga seveda nisem znal voziti. Tako sem postal častnik kadet in takoj, ko sem se povzpel v prekleti kokpit, sem vedel, da nikoli ne bom postal pilot. [smeh]

Kaj pa vas je motilo?

Nikoli prej nisem vozil ničesar, imel nobenega mehaničnega znanja, poleg tega sem imel pa zelo slabo prostorsko-mehanično presojo, to pa potrebuješ. Ko poskušaš pristati s podivjanim letalom, moraš to početi na pravi višini, s pravo hitrostjo, spraviti ga moraš na začetek pristajalne steze in potem po njej. Meni to nikakor ni uspelo, in ko sem končno naštudiral pristajalno stezo v Cranwellu, kjer je bila naša šola, me je častnik, pristojen za letenje, odpeljal na drugo pristajalno stezo. Pravzaprav mi je celo uspelo, da sem spravil letalo kakšne tri metre nad zemljo že dve ali tri milje pred pristajalno stezo in se nekako opotekal z njim do steze. Imeti je moral izjemno moč samonadzora, da ni prevzel komand. Končno sem dosegel stezo in treščil z letalom nanjo, se zazibal levo in desno in potem se je od zadaj zaslišal utrujen glas: »V redu, Bonington, prevzel sem nadzor.« [smeh] In je bilo konec. Ampak do takrat sem se nekako navadil na služenje vojaščine, nisem si pa želel biti v RAF in sem zaprosil za premestitev.

Med tankiste?

Ja, in sicer tudi zato, ker sem prebral vse knjige o drugi svetovni vojni in sem se kar videl kot poveljnika v bobnečem in drvečem tanku. Končal sem v zahodni Nemčiji kot poveljnik tankovske enote, in to je bilo sploh prvič, da sem bil na tujem. To me je pripeljalo v doseg Alp. Do takrat je bil moj horizont plezanje v Veliki Britaniji, kjer sem postal kar dober skalni plezalec. Vojske moje početje ni zanimalo in nihče v mojem regimentu se ni ukvarjal s plezanjem. Takrat sem plezal s Hammishem MacInnesom, ki je bil vrhunski alpinist in je opravil številne dobre vzpone v Alpah. Dobila sva se v Gründelwaldu in vzpon čez severno steno Eigerja naj bi bil moj prvi alpski vzpon.

Če se za trenutek vrneva k vašemu služenju vojaščine. Bili ste tankovski poveljnik in se pripravljali na sovjetski vdor in ruske T-55. Kako je bilo takrat?

Ja, bil je vrhunec hladne vojne in jaz sem bil poveljnik tankovske enote, poveljeval sem 12 vojakom oziroma trem tankom. Na svoj način je bilo zanimivo. Ker sem izpite na vojaški šoli v Sandhurstu opravil zelo dobro, sem mislil, da vem vse. Ampak sem ugotovil, da so me naučili zelo malo uporabnega o vodenju skupine, o tem, kako pripraviti majhno skupino ljudi k skup­nemu delu. V tistih časih je bila vojska v Veliki Britaniji urejena po kastnem sistemu. Večina častnikov je bila pripadnikov srednjega razreda in nikoli v življenju ni imela opravka z delavci. Kot plezalec sem imel stike z njimi. Plezanje ni poznalo tovrstnih omejitev, kar je krasno, ampak še vedno sem mislil, da kot častnik vem vse in se moram temu primerno obnašati. Seveda nisem vedel vsega. Veliko napak sem napravil, sem se pa sproti učil. Hitro sem spoznal, da je trepljaj po ramenu brez pomena, da je vsa veščina vodenja v tem, da si prislužiš spoštovanje ljudi, ki jih vodiš. Upoštevali te bodo, če te bodo spoštovali. Poleg tega moraš biti pošten do njih in tudi sam moraš biti moštvena oseba. Tankovska posadka malo spominja na štiričlansko plezalsko odpravo. Mislim, da sem bil dober tankovski poveljnik, tisti dve leti, kolega tistih, ki sem jim poveljeval, čeprav je takrat veljalo, da ne smeš biti domač s svojimi vojaki. Bedarija.

V Veliki Britaniji nimate visokih vrhov in tudi ne prav velikih sten, kakršne so v Alpah, pa se mi vendar zdi, da niste imeli prav velikih težav s prilagajanjem na plezanje tako v Alpah kot v Himalaji.

V Veliki Britaniji imamo nekaj manjših sten, so pa na Škotskem 300-metrske zimske smeri in v Cairngormsu lahko naletite na razmere, ki so tako divje in surove kot kjerkoli na svetu, seveda brez velike nadmorske višine. Toda do svoje prve Himalaje sem imel za seboj že tri alpske sezone, v katerih smo preplezali JZ steber Druja, kjer sem prvič plezal z Donom Whillansom. Na Anapurni II, ko sem bil star 26 let, sem bil tehnično daleč najboljši član odprave. Ampak ko sem se prvič povzpel čez sedem tisoč metrov, sem naletel na težave, ki bi jih lahko pričakoval. Na glavobol, premikal sem se počasi in pomislil: »U, hudiča, zapravil sem svoje možnosti, da bi se uvrstil v ekipo za vrh.« Toda ker so bili tudi drugi tako slabi, mi je uspelo.

Po Anapurni II ste v Alpah preplezali nekaj izjemnih smeri, ki so danes želene klasike, denimo smer po Freneyskem stebru v Mont Blancu. Pri tem ste tekmovali s Francozi in jih nekajkrat premagali. Kako so to prenesli?

Sploh ne dobro. [smeh] Ko sem se vrnil z Nuptseja, sem se dogovoril z Donom Whillansom za plezanje v Chamonixu. Don je bil krasen mentor. Mislim, da je bil eden najboljših alpinistov, s katerimi sem plezal. Na vrhuncu svojih plezalskih sposobnosti je bil briljanten skalni plezalec, ampak, kar je še pomembneje, premogel je osupljivo alpinistično presojo. Goro je lahko prebral. Leta 1961 sva se torej dobila v Chamonixu s ciljem preplezati severno steno Eigerja. Odpotovala sva tja in se utaborila pod njo za pet, šest tednov. Nobenega denarja nisva imela, zato se tudi nisva mogla seliti okrog. Živela sva od krompirja. [smeh] Tam je bila tudi skupina poljskih plezalcev, prav tako brez denarja, s katerimi smo postali dobri prijatelji. Pozno avgusta sva končno doumela, da ne bova preplezala Eigerja, da je sezone konec. Don, poljski plezalec Jan Dlugosz in jaz smo se odpravili v Chamonix, kjer smo izvedeli za smer po Freneyskem stebru Mont Blanca, ki je veljala za zadnji veliki problem gora nad Chamonixom, še sploh po katastrofi Bonattijeve ekipe nekaj mesecev prej, ko so po umiku iz smeri zaradi slabega vremena in izčrpanosti umrli štirje plezalci. Izvedeli smo, da sta v smeri po tistem vzponu poskusila še Pierre Julien in Rene Desmaison, prav tako neuspešno. Obiskali smo ju in rekli, da bi nas smer zanimala in da bi bili zelo veseli, če bi se nam pridružila. »Ne, ne,« je rekel Desmaison, »jaz imam svoje vodniške posle ...« V Chamonixu se nam je pridružil še Ian Clough, in ko smo šli pod goro, smo se po čistem naključju znašli na isti gondoli z Desmaisonom in njegovo ekipo s težkimi nahrbtniki. Mi smo šli pod goro po krajši poti, oni pa po daljši, ker so se vmes na neki koči morali dobiti še z Ignacijem Piussijem, italijanskim plezalcem.

In so bili prav tako namenjeni v Freneyski steber?

Seveda in mi smo imeli dan prednosti, ki smo ga pa zapravili, ko smo obtičali pod najtežjim delom stene, kjer smo bivakirali, in so nas dohiteli. Don je do takrat plezal vse raztežaje kot prvi in je opravil čudovito delo. Čakala nas je pa strma zajeda, pravilna kot odprta knjiga, ki je peljala do velikega previsa, ki bi se ga pa dalo obplezati po levi skozi spodrezan kamin. Donu je uspelo zabiti klin v poč, ki pa se je višje razširila in je bila za kline preširoka, obenem pa preozka za lesene zagozde, ki smo jih takrat uporabljali. Poskusil je preplezati tisti del stene prosto. Uspelo mu je spraviti ramena v kamin, kjer je obtičal. Medtem smo mi zaklicali Francozom pod nami, ali nam posodijo nekaj manjših lesenih zagozd, pa so rekli: »Ne, ne, tam, kjer ste, itak ne bo šlo. Mi mislimo, da je bolje plezati okrog stebra.« Odplezali so proti levi, medtem pa je Don padel in sem se sam moral lotiti tega kamina. Vedel sem, da tistega mesta ne bom mogel preplezati prosto, če ga Don ni mogel, saj je bil boljši skalni plezalec kot jaz. Moral sem se nekako pregoljufati čez, pa sem uporabil kam­ne, ki so se zagozdili v dnu kamina, okoli njih napeljal zanko, stopil vanjo in se dvignil dovolj visoko, da sem lahko zabil klin in se potegnil zanj. Potem sem plezal po kaminu, in ko se je ta zaprl, sem moral izplezati iz njega in tisto mesto najbrž ni tako težko, je pa neverjetno strašljivo, ker je tako izpostavljeno. Medtem ko sem plezal, so Francozi ugotovili, da ne bo šlo, vrnili so se in prosili Iana, ali bi lahko še njihovo vrv pritrdil na vrhu kamina, da bi se še oni lahko povzpeli po njej: »Seveda,« je rekel. Naslednje jutro, ko so se čez to vrv po­vzpeli čez najtežje mesto smeri in nato do vrha, je Desmaison prikladno pozabil na to. Rekel je, da je bil prvi vzpon čez centralni Freneyski steber skupno francosko italijansko-britansko-poljsko delo.

Ste pa vi dobili steklenico vina, ki so ga za zmagovalce na vrh Mont Blanca prinesli francoski novinarji?

Ja, ker smo pač prvi prišli tja gor. [smeh]

V šestdesetih ste bili torej zelo uspešen plezalec in poleg teh vzponov je treba omeniti še vsaj tistega na najvišji stolp Paine v Patagoniji, potem ste pa nekako zamenjali kariero plezalca za tisto vodje odprav. Zakaj?

To je bilo malo bolj zapleteno. Ko sem zapustil vojsko, si nisem znal predstavljati, da bi živel od plezanja. Vojska ponuja zelo varno, urejeno življenje. Ko sem opravil z njo, sem si pravzaprav poiskal službo, in sicer kot sodelavec v menedžmentu. Na začetku septembra sem se javil v službi, kjer sem jim prej seveda povedal, da je s tem konec mojega resnega plezanja in da bom odslej samo nedeljski plezalec. Potem me je pa nekega dne poklical Don, da je povabljen na odpravo v Južno Ameriko, na odpravo na stolpe Paine, in ali bi želel zraven. Takrat sem spoznal, da tista služba ni zame. Julija sem dal odpoved, da mi je ostalo še vse poletje za plezanje. Rekel sem si, da če se ne bo pojavilo nič drugega, se bom pač vrnil k študiju ali pa bom opravil učiteljski izpit in postal učitelj, ker imajo ti dolge počitnice, tako da bom lahko takrat plezal. Ampak potem sem zmagal v britanski dirki za severno steno Eigerja, ki je bila zelo krvava in je prišla na naslovnice časopisov. Sam sem si pač želel preplezati to steno in se nisem zavedal, kakšne posledice bo to imelo. Ko sem jo preplezal, sem lahko napisal knjigo, predaval o vzponu čez steno in se zavedel, da bi lahko živel od tega. Po vrnitvi iz Patagonije sem tri leta torej pisal to knjigo in se uveljav­ljal kot fotoreporter. To, da sem postal vodja odprav, se je zgodilo skoraj po nesreči. Nihče drug se ni hotel ukvarjati s tem, pa sem se moral sam, če sem hotel še kam. Izbral sem južno steno Anapurne, ker je bila ta za našo generacijo izziv.

Nekoč sem govoril s Tonetom Škarjo, vodjo številnih slovenskih himalajskih odprav, ki mi je ponudil svojo razlago vašega uspeha na Anapurni. Dejal je, da ste južno steno Anapurne preplezali zato, ker spominja na trdnjavo, Angleži ste pa znali napadati trdnjave. In da smo Slovenci premagali južno steno Makaluja, ker ta zahteva nekaj balkanske prebrisanosti.

[smeh] Nisem pristaš takšnih poenostavitev. Če pomislite na tisto obdobje in takratne himalajske odprave, si drugačnega sloga osvajanja himalajskih sten niti ni bilo mogoče predstavljati. Ne evolucijsko ne zaradi opreme, ki smo jo imeli. Takrat sem nam je zdelo edino razumljivo, da smo se stene lotili z obleganjem. Vse takratne odprave so bile zasnovane na tak način. Kar sem se jaz naučil na tisti odpravi, je bilo to, da moraš kot vodja razčistiti glede svojih prioritet. Tvoja prva naloga je, da se odprava vrne v domovino uspešna, in ne to, da se sam povzpneš na vrh gore.

In potem jugovzhodna stena Everesta?

Ko sem se po Anapurni vrnil v Katmandu, so me povabili, da bi bil vodja velike mednarodne odprave, ki bi se lotila te stene. Najprej sem sprejel, potem pa sem pogledal ekipo in si rekel: »Madona, tole pa ne bo šlo!« Preveč zvezdnikov iz različnih držav, ki med seboj niso čutili nobenih povezav, z različnimi motivi. Predstavniki alpskih držav, se pravi Francozi, Italijani, Avstrijci in Nemci, so imeli eno samo željo: povzpeti se na Everest po katerikoli smeri že, k vragu še njegova južna stena ali zahodni raz. Umaknil sem se in potem odklonil še eno povabilo na še eno mednarodno odpravo na Everest naslednje leto, kamor sem bil povabljen, ker so mislili, da bom lahko zbral denar zanjo. Tako je bila moja prva odprava v jugovzhodno steno Everesta tista leta 1972, ki je bila neuspešna, smo se pa takrat veliko naučili. Leta 1975, ko smo spet prišli, sem vedel, da bo šlo za logistične težave. Okej, spredaj bodo morali biti dobri plezalci, ampak izziv bo vzpostaviti dobro preskrbovalno pot, da bi lahko plezali čim hitreje in izkoristili tisto malo časa, ki ga imaš na voljo, preden postane na Everestu premrzlo in preveč vetrovno. Skratka, tak intelektualni izziv, ki mi je bil všeč.

Zanimivo je, da britanski odpravi na Everest sovpadata s slovenskima v južno steno bližnjega Makaluja. Ste vedeli zanju? Prav včeraj sem govoril s članom druge odprave na Makalu, ki mi je povedal, da so takrat celo lovili pogovore, ki ste jih na Everestu opravljali z radijsko zvezo med bazo in tistimi na gori.

Res? Pa to je fantastično! Ne, nisem vedel. Verjamem, da sta bili omenjeni v revijah za gorništvo, ampak takrat v sedemdesetih nismo bili čisto nič mednarodni. Danes se plezalci srečujejo na filmskih festivalih, v Katmanduju in Skarduju, v baz­nih taborih, poznamo se drugače, kot smo se poznali v zgodnjih sedemdesetih.

Enkrat ste se celo neposredno spopadli s Slovenci v boju za prvenstveni vzpon na goro, in sicer za Menlungtse. Na koncu sta na glavni vrh prišla Slovenca Andrej Štremfelj in Marko Prezelj, na nižji, zahodni vrh pa člana vaše odprave. Zakaj ste se pa podali na nižji vrh?

Nameravali smo najprej osvojiti ta nižji vrh in potem po grebenu prečiti do glavnega vrha. Ogledali smo si smer, ki sta jo pozneje preplezala slovenska alpinista in ki je najbolj neposredna smer proti vrhu, ampak smo se odločili, da ne poskusimo po njej, ker se nam je zdela prenevarna zaradi plazov. Vsa poteka po snegu, in če vas v takem dobi snežni vihar, je verjetno po vas. Tega tveganja nismo bili pripravljeni sprejeti. Takrat nismo pomislili na to, da bi se steno dalo preplezati tako hitro, kot sta to storila onadva, in najbrž tega sami niti nismo bili sposobni. Ampak verjamem v preračunljivo tveganje in želel sem si ostati živ.

Po tej odpravi ste se, če sem prav seznanjen, za BBC podali v lov za jetijem?

Ne, ne ... [smeh] Pri našem prvem poskusu vzpona na Menlungtse leta 1987 sem slikal stopinje štirinožnega bitja, ki je premikalo svoje zadnje noge proti prvim in tako puščalo za seboj podaljšane odtise in z veliko domišljije bi tisto lahko razglasil za jetijeve stopinje. Nisem si mogel kaj, da ne bi objavil fotografije v časopisih in se ob njih vprašal: Ali bi to lahko bile jetijeve stopinje? Zaradi teh fotografij smo naslednje leto dobili The Mail on Sunday in BBC, ki ju je naša odprava komaj zanimala, iskati jetija pa, da sta nas podprla.

Leta 1996 ste postali vitez. Kdo vas je povišal v ta stan? Kraljica?

Ne, to čast je delegirala in mene je v viteza povišal velški princ. Pred njim sem z enim kolenom pokleknil na tak mali stolček, on me je z mečem potrepljal po obeh ramenih, potem sem vstal, okrog vratu mi je obesil medaljon z znaki mojega viteštva, pokramljal z menoj, mi čestital in sem šel. V Veliki Britaniji obstaja več različnih viteških redov in sam sem postal vitez najnižjega med njimi. Enkrat sem šel na kosilo, na katerem smo se zbrali britanski vitezi, in je bilo zanimivo, ker so med viteze sprejeti ljudje, ki se ukvarjajo z zelo različnimi rečmi. Na vrhu tega viteškega reda so vitezi reda hlačne podveze, 28 jih je in jih ne sme biti več in mednje te mora sprejeti kraljica. Meni je to čast pravzaprav dodelila država. Podobno kot jaz je tudi Mick Jagger vitez istega reda pa Elton John. John Hunt in Edmund Hillary [vodja uspešne odprave na Everest leta 1953 in Novozelandec Hillary, prvopristopnik na Everest] sta viteza reda hlačne podveze, ampak to sta postala tudi zato, ker se je Hillary na vrh Everesta povzpel nekaj dni pred kronanjem kraljice, novico o tem so pa sporočili prav na tisti dan. Sta si pa to čast brez dvoma zaslužila tudi s svojim javnim delovanjem po dodelitvi viteštva.

V svoji knjigi Mountaineer [Gornik] ste zapisali: »Srečen sem lahko, da sem svoja najbolj intenzivna plezalska leta doživel v poznih petdesetih in šestdesetih – zaradi možnosti plezanja novih smeri in zaradi resnosti takratnega plezanja.« Hočete reči, da zdaj plezanje ni več tako resno opravilo, kot je bilo takrat?

Ne, nisem mislil na to. Če pogledate, kaj počnejo najboljši plezalci danes, ko plezajo tehnično zelo zahtevne smeri na osemtisočakih – kaj je lahko bolj resnega od tega? Kaj bi lahko zahtevalo več teles­ne pripravljenosti, sposobnosti presoje itn.? Ne. V šestdesetih in sedemdesetih je bilo tako veliko krasnih naravnih smeri v velikih stenah, ki so čakale na to, da bi jih preplezali. Pri tem sem bil srečen. Pa še ena stvar nam je šla na roko. Medije je alpinizem takrat zanimal in zaradi tega zanimanja si lahko dobil sredstva za odprave. Danes pa medije ne zanima nič drugega kot le Everest. Najstarejši človek na Everestu, najmlajši človek na Everestu, prvi enonogi človek na Everestu ... Kot dosežki posameznikov so to vsekakor čudovita dejanja, tega nočem zanikati, ni pa to tisto vrhunsko v plezalstvu. Vrhunsko alpinistično je danes to, kar talentirani plezalci v alpskem slogu počnejo na najvišjih gorah na svetu. Ne vem, kako je s tem v Sloveniji, ampak v Veliki Britaniji takšni plezalci komaj pridejo v časopise, razen če se pri tem ne ubijejo.

Preveril sem vašo spletno stran in ugotovil, da ste še vedno zelo aktivni, tudi kot plezalec. Ali pri tem uživate, kot ste uživali pri plezanju, ko ste bili mlajši?

Ja, sem aktiven, ampak na zelo nežen način. Ljubim plezanje in rad sem v gorah. Bil sem zelo dober skalni plezalec, nisem pa bil genij, kot sta bila Whillans ali Brown in njima podobni. Sem pa poznal občutek, to veselje nad zelo dobrim športnim obvladovanjem svojih mišic in telesa, ki te uboga. Ko se staraš in postajaš okoren, to izgubljaš. Ne gre samo za to, da znižaš standarde, gre tudi za to, da če si prej kar plaval čez smer, se moraš zdaj čez njo pretolči. Ta užitek torej izgubiš. Ampak tudi zdaj, ko grem v Himalajo na treking, vedno poskrbim, da je v bližini naše poti še kak lahek neosvojen pettisočak, ki ga lahko preplezam. Veselje in ljubezen nad gorami sta še vedno tako intenzivna, kot sta bila prej. Tudi v skalnem plezanju še vedno uživam. Ker sem zelo mlad začel s težkim plezanjem, sem popolnoma spregledal klasične lahke smeri v Veliki Britaniji. Zdaj to popravljam s svojimi prijatelji. Večina mojih plezalskih prijateljev je bila že prej kakšnih 20 let mlajša od mene. Ko sem bil v svojih petdesetih ali celo šestdesetih, se ta razlika niti ni poznala. Zdaj se. Jim Fotheringham, s katerim sem opravil nekaj svojih najboljših vzponov, je 20 let mlajši od mene. Pri svojih 57 letih še vedno pleza težke smeri in midva še vedno plezava skupaj, ampak zato mora on za kakšne tri razrede spustiti svoj nivo. Saj mu lahko sledim na zelo napeti vrvi, ampak pravega užitka v tem, da te vlečejo čez smer, pa ni. To pogrešam, ampak gore so zame še vedno izjemno pomembne. 

TEKST Tadej Golob
FOTO Ivana Krešić, Chris Bonington Picture Library, Keystone/Getty Images/Guliver, Anthony Devlin/WPA Pool/Getty Images/Guliver

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord