Goran Dragić: Med igranjem v Španiji sem se navdušil nad sproščenim načinom življenja

V Ameriki, se pravi v ZDA in Kanadi, kjer se igra NBA, se košarkarskemu klubu ne reče samo klub, ampak organizacija in košarka ni samo igra, ampak biz­nis. In ko te organizacija postavi na igrišče, da bi s tabo napravila biznis, ter ti pri tem pod prste gleda 18 tisoč ljudi, si lahko predstavljamo, kolikšen pritisk moraš prenašati. Goran Dragić je v organizaciji Phoenix Suns organizator igre, torej glavni na igrišču, tisti, ki mora, ko nihče drug ne more. Letos je odigral dobro, čeprav je ekipa izgubljala, in zdi se, da je po kilavi sezoni Sonc iz Phoenixa v ameriški zvezni državi Arizona na meji z Mehiko tudi edini, ki se mu ni treba bati za prihodnost v vijolično-oranžnem dresu.

Rodil se je v Ljubljani mami Slovenki in očetu priseljencu iz Bosne in otroštvo tako kot vrstniki in prijatelji preživljal na igrišču, poskusil vse od nogometa do bejzbola in na srečo slovenske košarke pristal v tem športu. Začel je pri Iliriji, nadaljeval v Slovanu, odšel v Španijo, se od tam vrnil kot posojeni igralec k Olimpiji in nato odletel v NBA. Ni jih bilo malo, ki so ob tem zmajevali z glavo, češ, kaj boš ti tam, pojedli te bodo in podobno, in mu s tem, tako sam pravi, pomagali, da je vztrajal, rinil naprej tudi takrat, ko so se mu v Phoenixu za eno sezono odrekli in ga zamenjali z nekom iz Houstona v skoraj sosed­njem Teksasu. Po letu dni so sklonili glavo, priznali napako, se mu javno opravičili in ga pripeljali nazaj kot naslednika Steva Nasha, ki se je naveličal čakati na svoj prvi prstan zmagovalca lige NBA, ki bi bil tudi prvi za Phoenix. Ga bo v tem dresu učakal Dragić? Za zdaj so to sanje, priznava in ponav­lja svojo mantro: korak za korakom ... Z Goranom smo se pogovarjali v Ljub­ljani, kamor je prispel po sezoni na krajše počitnice, saj so ga že konec junija čakale reprezentančne priprave za najpomembnejše evropsko prvenstvo slovenske košarke doslej.

Sezona v NBA je končana, čakajo vas priprave na evropsko prvenstvo. Ali to pomeni, da boste letos ostali brez počitnic?

Na srečo ne. Domov sem prišel 21. aprila in sem brez športnih obveznosti do 19. junija, ko se začne reprezentančna akcija. Pa ne bi rekel, da sem povsem brez športnih obveznosti, ker sem že začel trenirati. Prav tako moj dopust ni kla­sičen z ležanjem v vodi, ampak vsebuje tudi trening. Zjutraj se zbudim, grem na trening, šele potem plaža. Treniram po posebnem programu, ki so mi ga sesta­vili v Phoenixu. Lahko bi tudi po svojem, če bi hotel. Na reprezentančne treninge mi bodo iz Phoenixa poslali svojega človeka, da jih bo nadziral.

Kako pa poteka vaš trening?

Začnem ob desetih in sem do dvanajstih v fitnesu, zvečer pa od štirih do šestih delam z žogo.

Sam?

Sam, ja.

In zdaj, ko nimate trenerja, ki bi vas nadzoroval, so treningi enako zavzeti?

Ne, za to ga ne potrebujem. Motivacije mi ne manjka, zavzetosti tudi ne, edina slaba stran tega, da ga ni več, je to, da bi se lahko zgodilo, da bi kaj delal narobe. Ampak te vaje smo delali v Phoenixu že štiri leta, poznam jih in vem, kaj moram delati, tako da ne bi smelo biti težav. Dobro je, da imam v fitnesu ogledalo, tako da lahko spremljam svojo držo in preverjam, ali je prava, da se koleno ne obrne navznoter, da je vse ravno. Če nepravilno treniraš, lahko pride do poškodb. Tole bo sicer prvo poletje, ko ne bom odšel trenirat v Los Angeles, ampak bom to počel sam, bo pa trening isti. S seboj imam knjižico z navodili. Sem se pa prav danes slišal z Jako Lakovičem. On se je pa odpravil na trening v Be­ograd. Vsak gre na svoj konec.

Omenili ste Los Angeles. Ste kdaj tam trenirali skupaj z Anžetom Kopitarjem?

Ne, z Anžetom ne, ker se košarkarski in hokejski treningi precej razlikujejo. On je na drsalkah, jaz veliko tečem in velik del mojega treninga sestavljajo vaje za stabilizacijo, lovim ravnotežje na eni nogi. Tudi če v fitnesu dvigujem uteži, počnem to na eni nogi. Na igrišču, ko skačeš, ko pristaneš po skoku, ko tečeš, si večino časa na eni nogi in temu so prilagojeni moji treningi. Smo se pa z Anžetom družili.

V teh petih letih v NBA niste imeli, kolikor vem, nobene hujše poškodbe.

Ne, nobene. Na srečo ne. Najhujša poškodba me je doletela, ko sem igral z reprezentanco na evropskem prvenstvu na Poljskem, ko sem si nategnil stransko križno vez. Šlo je za natrganine druge, že skoraj tretje stopnje, in to je bilo najhuje, kar me je doletelo v karieri. Pa še to se je pozdravilo brez operacije. Bilo je pa nekaj manjših poškod, kot so zvin gležnja, zapestja, obtolčen gleženj in komolec, drugega pa nič.

Nekaj regeneracije, popolnega počitka si pa vendarle ne morete privoščiti?

Ja, priporočajo mesec dni, da se povsem odklopiš. Mogoče zahteva kakšen drug šport krajši odmor, ampak v ligi NBA igraš tekmo vsak drugi dan. Po koncu sezone ti v klubu podarijo mesec dni brez košarke, saj vedo, da ga potrebuješ, da si, ko se vrneš, spet želiš košarke.

Na spletni strani kluba sem prebral naslednjo oceno: konec frustrirajoče sezone s 25 zmagami in 57 porazi ... Kakšni so bili cilji pred sezono? Jih določijo podobno, kot jih določijo klubi v Evropi?

Da, podobno. Niso sicer rekli, da ciljamo na končnico, so pa rekli, da je naš cilj uveljaviti mlade igralce z željo po kon­čnici. Smo se pa zavedali, da smo v tem rebuildingu. Vsi smo upali na vsaj 40 ali 35 zmag, ampak na koncu tega cilja nismo izpolnili.

S svojim dosežkom ste pa zadovoljni, in če se ne motim, na vas niso leteli očitki zaradi slabe sezone?

Ne, niso, vsaj kolikor sam vem. V klubu so bili vsi zelo zadovoljni z menoj, od GM-a [general managerja oziroma športnega direktorja] do predsednika kluba. Tudi sam sem s svojo sezono zadovoljen, bi si pa seveda želel, da bi letos dlje ostal v ZDA in odigral še v končnici, pa se to pač ni zgodilo. Se pa to v NBA lahko zelo hitro spremeni. Že v naslednji sezoni lahko pripeljejo nekaj novih igralcev. Zdaj smo dobili novega GM-a, novega trenerja in bo vse drugače.

Novi trener je postal Jeff Hornacek. Ste že govorili z njim?

Ja, sem, že trikrat, štirikrat, tudi z GM-om. Zanima jih, kako bom preživel poletje, podrobneje smo se pogovarjali o treningu, o tem, kdaj pride ta trener iz Phoenixa v Slovenijo, in tudi o ekipi, kako in kaj, koga bodo poskušali pripeljati. O konkretnih imenih se nisva pogovarjala, ker se o tem ne da. Rekli so, da bodo skušali pripeljati najboljše, kar bo na naboru, to pa seveda ni odvisno samo od kluba. Phoenix lahko izbira kot peti v vrsti. Kar bo dosegljivo, bomo vzeli, okrepitve pa potrebujemo na pozicijah tri in štiri, se pravi na krilih. Lahko skušamo dobiti katerega od teh prostih igralcev, tukaj smo pa omejeni s tako imenovanim salary capom [denarna omejitev za nakup igralcev]. Čeprav z denarjem v Phoenixu ni težav. Dovolj ga imamo za kak­šnega zvezdnika oziroma boljšega igralca.

Kakšen vtis ste dobili o novem trenerju? Phoenix bo zanj trenerski debi v ligi NBA.

Jeffa poznam že tri leta. Sestra našega glavnega fizioterapevta je poročena z njim, tako da smo vsakič, ko smo igrali v Utahu, šli skupaj na večerjo in na kosilo. Dober človek je, bil je tudi zelo dober igralec, in ko sem se pogovarjal s pomočniki trenerja, z agenti, so mi vsi rekli, da bo zelo dober trener, ker je bil tudi zelo pameten igralec. Mislim, da je to za nas zelo dobra rešitev.

Poslušal sem novinarsko konferenco ob Hornackovem imenovanju za trenerja Phoenixa. Edino ime, ki ga je omenil na tej predstavitvi, je bilo vaše. Ali to pomeni, da bo Phoenix gradil ekipo okoli vas?

Kolikor vem, da. Tudi sam se pogovarjal z njim in je omenil, da so zelo zadovoljni z menoj in da bi radi ekipo gradili okrog mene. Pa ne samo okrog mene, radi bi sestavili solidno, dobro ekipco za playoff.

Ko so ga vprašali, kakšen slog igre bo gojil Phoenix pod njegovim vodstvom, je rekel: »Pushing the ball, lots of pick 'n' rolls ... Kaj to pomeni?

Ja, run and gun košarka, kar pomeni hitro košarko. Ko dobi ekipa žogo, gre hit­ro v napad s trojkami in dvojkami, ki tečejo, kolikor se le da hitro, in skušajo s tako igro zlomiti nasprotnika. Ampak tudi to zahteva svoje, to je treba natrenirati.

To vam ustreza?

Ja, mi. Tako smo že vsa ta leta igrali v Phoenixu. Mogoče letošnjo sezono niti ne, vpeljali smo drugačen sistem, ampak v zgodovini je Phoenix vedno igral takšno košarko in z njo tudi dosegal rezultate. Tudi ko je Hornacek sam igral v Phoenixu, so igrali tako košarko.

Za vami je pet sezon v ligi NBA. Na kaj najprej pomislite ob tem?

Najprej pomislim na to, kako hitro so minile. Že pet let sem v Ameriki, pa se mi zdi, da je bilo včeraj, ko sem podpisal za Phoenix Suns. Vesel sem, da mi je uspelo izboriti si mesto v ekipi, v NBA. Ko sem šel v Ameriko, so vsi pisali nekako tako, da se bom hitro vrnil.

Na naboru leta 2008 ste bili izbrani kot 45. igralec. Je komu pred vami uspelo doseči kaj več?

Moja generacija je bila močna, močan draft je bil. Če pogledamo, pri­hajajo s tistega nabora Derrick Rose [Chicago Bulls], Russell Westbrook [Oklahoma City Thunder], Kevin Love [Minnesota Timberwolves] ... Kar nekaj jih je dobrih igralcev. Omenjeni so zvezde, precej s tistega nabora, rekel bi vsaj kakšnih 40 odstotkov ali še več, pa je izginilo. Ni jih več v ligi. To je normalno. Vsako leto se v NBA pojavi 60 novih igralcev, od katerih jih 20 uspe, drugi pa odpadejo.

Vas je kaj v ligi NBA posebej presenetilo?

Vse, ves sistem. Število tekem, en sam trening na dan ... V Evropi je drugače, igra se drugačna košarka, drugačna potovanja. V NBA je več obveznosti do kluba, ki niso samo igralske. Pomagaš pri dobrodelnih akcijah, gradiš hiše za otroke, udeležuješ se akcij, kot je NBA without border [NBA brez meja], pri katerih potuješ v druge države ipd. To sodi v del obveznosti vsakega igralca v klubu. Vsako leto se moramo udeležiti od 12 do 15 dobrodelnih akcij, in če te kvote ne izpolniš, te klub kaznuje. Ampak za vse te udeležbe poskrbi klub.

Prebral sem, da si je treba tehnične napake v ligi NBA plačevati sam. Drži?

Ja, drži.

Kaj pa hora legalis? Znano je, da je Zmago Sagadin ob večerih klicaril svoje košarkarje, da je preverjal, ali so doma ali kje ponočujejo.

Ne, tega v NBA ni. Njih tvoje zasebno življenje ne zanima. Lahko hodiš vsak dan ven, zanima jih samo to, ali si produktiven na igrišču. Dokler igraš dobro, je vse v redu, če pa ne, bodo pa sedli nate in te pritisnili.

Ko smo se pogovarjali z Markom Miličem, nam je povedal, da so jih v pripravljalnem kampu opozarjali tudi na ženske, ki prežijo na košarkarje. So tudi vas opozarjali na to?

Ja, vsako leto imamo tak tečaj. Udeležiti se moramo petih sestankov, na katerih nam predavajo prav posebni ljudje iz NBA. En sestanek je namenjen ženskam, kaj vse se ti lahko zgodi, na kaj moraš paziti, drugi je o financah, tretji o alkoholu in drogah, četrti o mafiji, o športnih stavah itn.

In kaj pravijo o ženskah?

Pravijo, da se moraš paziti. Da je prišlo tudi do luknjanja kondomov in zanositve ter posledično plačevanja preživnine. Da je dob­ro imeti pričo, če greš ven, ki bo potrdila tvojo inačico dogodkov. Obstajajo take, ki se te lotijo z obtožbami, da si jih napadel, in potem je treba imeti na sodišču nekoga, ki bo pomagal utemeljiti tvojo resnico. Veliko te opozarjajo tudi na tatove, ki vedo, da veliko potuješ, in se lotijo tvojega stanovanja ali hiše, medtem ko te ni.

Ob prihodu v Phoenix je bilo tam precej zvezdnikov, med njimi največji Shaquille O'Neal. Kot košarkar ste vajeni velikih ljudi, ampak domnevam, da je bilo prvo srečanje s Shaquillom O'Nealom nekaj posebnega.

Ja, nekaj zelo posebnega. Pa ne samo srečanje z njim, tudi srečanje s Stevom Nashem pa Grantom Hillom, z vsemi temi, ki bodo postali hall of famerji, z vsemi temi, ki so v tem poslu, v košarki naredili nekaj velikega. Ja, na začetku sem bil malo nervozen, nisem vedel, kako naj jih nagovorim, potem sem pa le videl, da so povsem normalni ljudje, da so vsi zelo čvrsto na zemlji, da smo vsi v istem poslu.

Pri Shaquillu O'Nealu sem mislil na človeške dimenzije. Ali ni ogromen?

To pa je, ja [smeh], to pa je pri njem zunajserijsko. Saj ko ti kdo reče, da je visok dva metra 19, 20, si misliš, to ni nič takega. Brezec je tudi tako visok pa Raša Nesterović, ampak ko prideš bliže, pa vidiš, kakšna masa je to. Če ga primerjaš z Brezcem ali z Rašo, ugotoviš, da ga je skupaj še štirikrat toliko, pogledaš nogo, številka čevlja 50. To je res čudo od človeka. [smeh]

Je bil za vas večji preskok, ko ste iz Slovenije odšli v Španijo ali ko ste iz Španije odšli v NBA?

Oboje. Španija je zame pomenila velik preskok, ker sem pri osemnajstih odšel od doma, brez staršev, brata, prijateljev. Sam sem se znašel v okolju, moral sem se na­učiti špansko, da sem lahko komuniciral, prvič sem bil sam v tujini. Ni se mi bilo treba privajati na drugačno košarko, sem se pa moral navaditi samostojnosti. Ko sem odšel v NBA, s tem nisem imel več toliko težav, sem se pa moral navaditi drugačne košarke. Hitrejše košarke, igre proti močnejšim nasprotnikom, večjega števila tekem, natrpanega urnika. V Španiji sem se moral navaditi drugačnega živ­ljenja, v Ameriki pa drugačne košarke.

Močnejšim nasprotnikom, pravite. Zakaj? Ker se v NBA drugače trenira, ker se več pozornosti posveča vajam za moč?

Ne, drugačna liga je. V Evropi lahko igraš, če nisi pretirano hiter ali skočen, v NBA ne moreš. No, saj lahko igraš, ampak ne boš pa prav veliko. V NBA vlada, kakor ji pravijo oni, atraktivna košarka.

Ampak ali se te razlike ne zmanj­šujejo?

Ja, se. Številni bi radi zaigrali v NBA in zato zdaj tudi v Evropi vsi veliko več tečejo, skačejo, gojijo hitrejšo košarko. Vsako leto je tudi več igralcev iz Evrope, ki jim uspe na naboru, kar tudi kaže na to, da se Evropa bliža Ameriki.

Spomnimo se Tonija Kukoča, kakšen je bil, ko je igral v Evropi, in kako je nakvihtal pri Chicago Bulls. Koliko kilogramov ste vi pridobili, odkar igrate v NBA?

Ne prav veliko. Pri meni je drugače. Playmakerji praviloma niso tako močni. Mogoče so malo močnejši, kot sem sam, pa ne prav dosti. So bolj žilavi. Na pozicijah tri, štiri, pet, tam pa ja, oni pa morajo biti močni, boriti se morajo pod koši, odrivati. Pri plejmejkerjih tega ni. Pomembno je biti dovolj hiter, da nasprotniku zapreš pot, mu ne pustiš v raketo. Če zunaj rakete odrineš nasprotnika, sodniki takoj dosodijo prekršek, kar zahteva drugačno igro in drugačne sposobnosti.

Številni to usmeritev v mišice tudi kritizirajo. Matjaž Smodiš je v intervjuju ob koncu kariere dejal, da na tak način vzgajamo atlete brez predrznosti in razumevanja igre.

Pa ... Tako pač on razmišlja, sam bi pa rekel, da tistim, ki so atleti, ne ustreza takšna igra, tisti, ki niso, jim pa ni všeč hitra igra. Tukaj je več različnih mnenj. Matjaž je imel takšno konstitucijo, nikoli ni bil hiter in zato je tudi ostal v Evropi, čeprav je imel priložnost zaigrati v NBA. Moje želje in ambicije so drugačne, želel sem si igrati v NBA in tukaj sem.

Številni ljubitelji košarke, zlasti slovenski, še vedno ne morejo pozabiti zadnje četrtine tekme proti San Antoniu v kon­čnici prvenstva leta 2010, v kateri ste dosegli 23 točk, kar je bil rekord. Kaj se je pa zgodilo pred tisto četrtino, da ste tako eksplodirali?

Nič [smeh], tekma pač. Saj se vsake tekme lotiš z enakim pristopom, le da ti včasih gre, včasih pa ne. Na tisti tekmi sem se dobro počutil in vse se je ujelo.

Poslušal sem navodila trenerja na tisti tekmi v minuti odmora, v kateri vam je dejal, da nič hudega, če boste metali in zgrešili, da bo pa jezen, če sploh ne boste metali. Je šlo nekako tako?

Da, je. To je rekel zato, ker sem izgubil dve, tri žoge in je to izrekel v tem kontekstu. Ne boj se, vsi delajo napake, če boš naredil napako, ne boš šel takoj na klop. Z njim sva se dobro razumela, ker ni bil samo trener, ampak tudi psiholog.

Poleg trenerja ste letos dobili tudi novega general managerja. Kakšna funkcija je to? Je to nekdo, ki bi mu v Evropi rekli športni direktor?

Tako, ja. On ima glavno besedo pri nakupu novih igralcev. On odloča o tem, koga pripeljati v ekipo in koga ne. Seveda je tukaj tudi trener, tukaj je lastnik, s katerim se pogovarja, ampak general manager postavi trenerja, ki mu sicer prepusti vodstvo igralcev, glavno besedo pri sestavljanju ekipe ima pa vendarle on.

Je prejšnji športni direktor odločil, da vas odstopijo Houstonu?

Da.

Trener je bil menda proti?

Da, proti. Trenerji sicer sodelujejo z general managerjem, ampak če GM-u nisi všeč, boš pač odletel.

In odločitev, da se preselite v Houston v Teksasu, so sprejeli čez noč? Je niste niti slutili?

Ne. Pokličejo te, ti povejo, da si trejdan, greš domov, spakiraš stvari ... Oziroma niti spakirati ti ni treba, samo torbo vzameš, oblačila, potem pa oni pošljejo tovornjak, da ti preseli stvari, in to je to.

In igralec pri tem nima nobene besede?

Ne. Nobene.

Podobno kot se je pri Phoenixu zgodilo vam, se je pred leti tudi sedanjemu trenerju Jeffu Hornacku, ki ga je Phoenix zamenjal za takrat vzhajajočo zvezdo Charlesa Barkleyja. Takrat se jim je, če smo malo zlobni, to izplačalo, v vašem primeru pač ne.

O tem ne morem govoriti ... [smeh] Ampak v Ameriki je tako, da če napravijo napako, so jo pripravljeni tudi priznati in popraviti. Če bi sam gojil kakšne zamere, se ne bi nikoli vrnil v Phoenix. Zavedam se, da gre za posel, da nisem edini, ki so ga odslovili na tak način, ker so pač menili, da je to najbolje za moštvo. Jeff pa, če se ne motim, je edini igralec, ki se je na neki način sam trejdal. Ob nekem posnetku tekme Charlesa Barkleyja, ki je takrat igral v Philadelphii, je omenil, da bi bilo pa tega fanta dobro pripeljati v Phoenix. In so ga res – namesto njega. [smeh] Menda je bila to edina možnost. V Philadelphii so namreč rekli, da ga dajo edino pod pogojem, če jim Phoenix prepusti Jeffa Hornacka.

Ob vašem odhodu v Houston je tamkajšnji znani športni kolumnist Mike Schmitz zapisal, da je imel Phoenix vedno dobro oko za mlade, talentirane igralce, da pa nikoli ni znal imeti potrpljenja z njimi. Ogledal sem si odzive bralcev tega bloga in opazil, da se velika večina strinja z njim. Se pravi, da imate v Phoenixu kar zveste navijače?

Da, vsa ta štiri leta, kar sem v Phoenixu, nisem imel nikoli težav z njimi. Če bi igral slabše, bi gotovo priletele tudi kritike, ampak do zdaj niso. Mi pa seveda veliko pomeni, da stojijo za mano, da me podpirajo. Tudi letos so bili na moji strani. Mislim, da si to lahko vsak športnik le želi.

Ste tudi zato rekli na tiskovni konferenci ob vrnitvi v Phoenix, da se vračate domov?

Seveda. Kariero v NBA sem začel kot član organizacije Phoenix, ona mi je ponudila to priložnost, in tudi če me ne bi poklicala nazaj, bi ji bil vedno hvaležen. Na Phoenix bom vedno gledal kot na tisto ekipo, mesto, ki mi je odprlo vrata v NBA.

So bili pa v Phoenixu za vas tudi že težji časi. Ali se vas ni na začetku prijel vzdevek Tragic? Ali je bila to bolj šala?

Bolj šala, ja. [smeh] To je izjavil Charles Barkley v nekem šovu, povzeli so v časopisu, ampak tudi to je del športa, kaj hočem. Prva sezona v Phoenixu je bila res težka. Nisem veliko igral, še tistih pet, sedem minut, ko sem dobil priložnost, sem slabo odigral, ker nisem bil priprav­ljen. Poleg tega tam drugače gledajo na evropske igralce. Če so te že pripeljali, moraš dobro igrati, bolje kot domačini. Saj, kar se tega tiče, je podobno tudi v Evropi. Ampak to, kar govorijo drugi, me niti ne moti. Svoje cilje si postavljam sam.

Sami ste omenili, da NBA ni samo šport, je tudi posel. V zadnjem času so vas veliko primerjali z Jeremyjem Linom, ki ima zaradi svojega kitajskega rodu seveda veliko prednost pred nekom, ki prihaja iz majhne Slovenije?

Seveda, in če primerjamo najini sta­tistiki, sem bil vso sezono boljši igralec. Dosegel sem več podaj, košev, ampak pokrovitelji v NBA gredo tja, kjer je biznis. Lin se je sicer rodil v Ameriki, ampak ker so njegovi predniki iz Kitajske in ker je znano, da hoče NBA prodreti tudi na Kitajsko, so opazili priložnost, ki se jim je z njim ponudila. Priložnost za oglaševanje in vse, kar sodi zraven. S te plati se ne morem primerjati z njim.

Ali Slovenijo kdo pozna v Phoenixu?

Ja, jo poznajo in so jo že pred menoj, ker je za Phoenix igral tudi Marko Milič. Rečejo, da jo poznajo, ampak če bi jih pa vprašal, kje leži Slovenija, bi jih pa kakšnih 60, 70 odstotkov odgovorilo, da nekje v Aziji ali v Afriki.

Če smo pošteni, tudi kakšnih 70 odstotkov Slovencev ne bi znalo pokazati na zemljevidu, kje leži Arizona.

Ja, ampak vseeno se mi zdi, da so ljud­je v Evropi bolj razgledani. Tam se ljud­je leta in leta učijo španščino, ker pač leži Phoenix tik ob Mehiki, sam sem pa eno leto živel v Španiji in govorim špansko bolje od njih. Zanje obstaja samo Amerika.

Nekateri pravijo, da imajo beli košarkarji v NBA nekaj prednosti, ker so pač lastniki klubov belci. Drži?

Ne vem, ne bi rekel. Mogoče imajo nekaj prednosti pri navijačih. Phoenix je precej belo mesto, v njem ni prav veliko črncev, in me imajo mogoče tudi zato radi. Tudi Steva Nasha so imeli radi, res pa ga je imela rada vsa Amerika. Tudi Jeff Hornacek je bil bel. Ne vem, ne bi vedel.

Po tisti sloviti tekmi s 23 točkami v zadnji četrtini ste za neki časopis rekli, da ste veseli tudi zato, ker ste z njimi prepričali skeptike v domovini, ki so trdili, da vam v NBA ne bo uspelo. Jih je bilo veliko?

Ko sem odhajal, sem slišal govorice različnih trenerjev in podobnih, da se bom hitro vrnil. Tudi naš najboljši sodnik Iztok Rems pa Matej Avanzo, namestnik generalnega sekretarja KZS, sta mi svetovala, naj ne odidem. Bala sta se, da bi v štirih letih – podpisal sem namreč pogodbo za štiri leta  zapravil precej kariere, če ne bi igral.

So bili tudi kakšni skeptiki, ki niso bili tako dobronamerni?

Ja, bili so tudi takšni, ki so govorili 'kaj bom jaz tam iskal' in podobno. Bi rekel, da so mi ti samo pomagali. Ves čas sem imel v glavi, da moram delati, da moram uspeti. Zmeraj, ko sem igral slabo, sem se spomnil nanje, prisežem. Ne morem pustiti, da bi imeli prav. [smeh] Res so mi pomagali.

Izziv je bil tudi spopad z negativnimi zapisi v medijih, ste  nekje rekli. Preberete vse, kar zapišejo o vas?

Ne, vsega ne. Mislim, da sem nazad­nje bral kaj o sebi, ko sem še igral v Slovanu. Potem sem bral še odzive bralcev na napisano, in to ti pa res lahko zmeša glavo. Razmišljati začneš, da nisi všeč temu pa onemu ... Mislim, da je to težko in da tega ne moreš prebaviti. Pogovoril sem se tudi z agentom in ugotovil, da vsem ne moreš biti všeč, da je to sestavni del športa, da se bodo ob vseh dobrih zapisih pojavljali tudi taki, ki te ne marajo. In ko sem to ugotovil, in tega je šest let, ne berem več.

Začeli ste pri Iliriji, nadaljevali pri Slovanu, od tam odšli v Tau Ceramico, bili eno leto pri Olimpiji in od tam odpotovali v Ameriko. Sliši se zelo premočrtno. Je bilo res? Nobenih zastojev na karierni poti?

Ne, ni jih bilo. Nobenih težav nisem imel, razen ko smo se s Slovanom dajali na sodišču za odškodnino. Rekli so mi, da bom moral leto dni pavzirati, če se stvari ne bodo uredile, jaz sem pa takrat že podpisal za Tau Ceramico. Če se takrat stvari ne bi uredile, bi se lahko zgodilo, da bi šla moja pot v drugačno smer. Slovanov direktor Rajgelj je sprva zahteval 800 tisoč evrov, potem znižal na 600 tisoč in na koncu smo se dobili pri 400 tisoč evrih.

Koliko ste bili stari, ko ste začeli trenirati košarko?

Dvanajst let. Začel sem z nogometom, tam pri osmih, devetih letih.

Ste takoj obveljali za košarkarski talent?

Ne vem. Mislim, da sem imel nekaj več od drugih. Kot pionir sem igral za kadete, za višje selekcije. V moji karieri nikoli ni bilo trenutka, ko bi začel obupavati, ko bi se mi zdelo, da ne gre več.

Včasih so pri košarkarjih primerjali odrive in tako določali njihove telesne sposobnosti. Kako je danes s tem?

Podobno je. Meri se hitrost, lateralno gibanje, skočnost ...

In kolikšen je vaš odriv?

Uf, tega pa ne vem. Nazadnje, ko smo se merili, je bilo to na pripravah za Phoenix Suns, se pa ne spomnim, kolikšen je bil. Sem pa takrat gotovo skočil višje, kot skočim danes. Gotovo. [smeh]

Ob posnetku tiste zadnje četrtine proti San Antoniu je ameriški komentatorski dvojec namreč družno in presenečeno ugotavljal, da sploh niste tako švoh, kot se zdi?

S tem je še danes tako. Pa niti ne pri komentatorjih, to opazim pri igralcih, proti katerim igram. Zdaj je sicer že malo drugače, prej pa nihče ni vedel, da sem hiter. Steve Kerr, prejšnji GM, je stopil do mene in rekel: »Gogi, ti si zavajajoče hiter. Zgledaš počasen, potem pa eksplodiraš.« Mogoče je to tudi prednost.

Kako je pa s pokrivanjem igralcev v ligi NBA? Kot organizator igre pokrivate nasprotnikovega organizatorja?

Tako, ja.

Se pravi, da ko igrate proti San Antoniu, je vaš Tony Parker?

Ja, včasih pa pokrivam tudi pozicijo dve ali tri, odvisno, kdo igra na njej. Če je to Kobe Bryant [L. A. Lakers] ali LeBron James [Miami Heat], potem ne, ker nisem dovolj močan za to. Proti Houstonu sem recimo pokrival Jamesa Hardena, kril sem tudi J. R. Smitha [New York Knicks].

Olimpijo ste pred odhodom v tujino preskočili. Sicer ste se pozneje vrnili za leto dni kot posojeni igralec Tau Ceramice. Pred vami je bilo kar nekaj najboljših slovenskih igralcev, ki so v beli svet odšli mimo najboljšega slovenskega kluba, recimo že Peter Vilfan pa Jaka Lakovič, Matjaž Smodiš ...

Ko sem igral pri Slovanu, sem imel tri ponudbe za nadaljevanje kariere. Pogovarjali smo se o madridskem Realu, o Tau Ceramici in o Armaniju iz Milana. Z Realom smo se resno pogovarjali, se približali prestopu, pa so potem pod­pisali z nekim Špancem in sem izpadel iz igre. Na koncu smo se odločili za Tau Ceramico.

Se Olimpija ni dovolj potrudila?

Se je. Takrat je bil trener Zmago Sagadin, bili smo v stikih, ampak odločili smo se drugače. Takrat je bila Olimpija še stabilen klub, vsaj tako je zgledalo.

Ste prebrali knjigo Gorana Vojnovića Čefurji raus?

Ne, nisem.

No, v tem romanu ima glavni junak, katerega družina izvira z juga, težave s slovenskim trenerjem, zaradi katerega pusti košarko. Ste imeli kdaj v življenju težave s kakšnim trenerjem, ki bi od vas zahteval nekakšno delavsko košarko? Znani ste po tem, da ste svoji igri vedno kaj dodali, kaj za gledalce?

S kakšnim takšnim, ki bi me usmerjal kot robota?

Da.

Ne, saj se zgodi, da te trener, če kaj zafrkneš, nahruli, napizdi, ampak to pač sodi k športu. Mene se ne da spremeniti, tako pač igram košarko. Aleš Pipan, ki me je treniral pri Slovanu, mi je dal proste roke in rekel, naj igram tako, kot pač igram. Prebral sem, da zdaj prihaja k Olimpiji, in mislim, da je to dobra odločitev, ki bo koristila predvsem mladim igralcem. Dovolj izkušenj ima, dober trener je, ne boji se mladih poslati v ogenj, veliko priložnosti bodo dobili, kar je glede na stanje, v kakršnem je Olimpija, lahko samo dobro. Naj najprej zgradijo bazo in se potem po dveh, treh letih vrnejo tja, kamor Olimpija sodi.

Pripravljen imam še en citat, in sicer ste nekje rekli: »Od držav me je prepričala Španija s svojo sproščenostjo. Všeč so mi temperamentni ljudje, niso zafrustrirani z delom, ampak znajo uživati življenje.« V nasprotju s kom? Slovenci?

Ne, ne Slovenci, nasploh. Jaz tukaj živim, zmeraj se rad vračam sem, tudi tukaj lahko opaziš, ko greš ven, da so vsi bolj sproščeni, hodijo po večerjah, čeprav je zdaj s tem drugače zaradi krize.

Saj je v Španiji tudi?

Ja, je, ampak zdaj sem bil v Malagi. Po osmi, deveti je bilo v mestu polno. Vsi so na cesti, v gostilnah, v restavracijah, mesto ima dušo. Tega pa v Ljubljani nisem videl prav velikokrat. Tam je, kot bi bil vsak dan festival. Na to sem mislil. Slovenci smo pa delovni.

Od kod izvira vaša družina?

Mama je Slovenka, oče je pa bosanski Srb.

Je res, da je bil vaš mladostniški vzornik Bruce Lee?

Ne, po mojem je to nekdo povzel po ameriških medijih. Ko so mi dali vzdevek, nickname Dragon, so se začele povezave z Enter the Dragon oziroma V zmajevem gnezdu, s tem filmom Brucea Leeja, pa so me spraševali, ali sem gledal te filme. Odgovoril sem, da sem, da so mi všeč, pa so potem to razumeli, kot da je bil nekakšen moj mladostniški vzor.

Tudi vaš brat Zoran igra profesionalno košarko, in sicer v že omenjeni Malagi v Španiji. Sta brata Dragić nastala kot produkt očetove želje, kot nekakšna slovenska Kostelića?

Ne, sama sva se odločila za to. Jaz in Zoki sva sama prišla domov in rekla, da bi rada igrala nogomet. Oče je rekel 'v redu', mami je to podpirala. Potem ko sva presedlala iz nogometa v košarko, je rekel 'dob­ro, odločita se, kaj bosta'. Pri tem naju je spodbujal, ni pa bila to njegova goreča želja, zahteva, da morava uspeti. Všeč mu je, ker sva v tem poslu, ni pa naju gnal v to.

In kako gre Zoranu v Malagi?

Dobro, super. Prvo sezono mu je bilo težko, podobno, kot je bilo meni, ko sem odšel. Sam je tam s punco. Na začetku je veliko igral, po 20 minut, potem ga je trener za mesec dni dal na stranski tir po poškodbi, zdaj je pa spet zaigral. To je normalno, saj tudi sam nisem igral prav veliko v svojem prvem letu v Španiji.

Kakšni so njegovi cilji? Bi tudi on rad nekoč igral v NBA?

Ja, kolikor vem, bi rad. Upam, da jih ni spremenil. [smeh] To si želi, ampak ne prehiteva. Tisto, kar si je najbolj želel, to, da bi ostal v košarki, da bi živel od nje, to mu je uspelo, to je bil njegov glavni cilj.

Zdaj bosta skupaj zaigrala na domačem evropskem prvenstvu?

Da.

Na katerem seveda Slovenci pričakujemo medaljo. Ali jo lahko osvojimo?

Odvisno od tega, kdo se bo udeležil prvenstva, kateri slovenski igralci se bodo odzvali povabilu za igranje v reprezentanci. Ampak ko me sprašujejo, ali imamo realne možnosti za kolajno, vsakomur odgovorim, da ne gledam tako na to. Zmeraj so možnosti. Tudi s slabšo ekipo. Potrebuješ pa srečo, delo, voljo, občutek, da smo vsi na isti strani in da vsi dihamo kot eno, kot družina. Potem je vse mogoče in vse lažje. Po uvod­nih tekmah v predtekmovalnih skupinah seveda nikoli ne veš, kakšen bo žreb, koga boš dobil, ampak trudiš se pač odigrati po najboljših močeh.

Slovenija ima z Božem Maljkovićem prvič v svoji zgodovini tujega trenerja. Maljković je seveda košarkarska le­genda, ampak njegovi kritiki pravijo, da so njegovi najboljši časi že mimo. Kot igralec najbrž ne smete kritizirati trenerja.

Ne, ne smem. Mislim, ni dobro zame. [smeh]

Ste pa že na prejšnjem prvenstvu omenjali, da med vami ni bilo prave kemije. Na kaj ste mislili s tem?

Mislil sem na igralce na igrišču. Zunaj igrišča se mi čisto v redu razumemo, nismo pa bili dovolj povezani na igrišču. Povezani na tak način, da bi, tudi če bi zamižal, vedel, kje je v tistem trenutku tvoj so­igralec. Tega nisem čutil in mislim, da je to nujno za uspeh. Poglejmo, recimo, L. A. Lakerse. Pripeljali so Dwighta Howarda, Steva Nasha, imajo Kobeja Bryanta, največja imena NBA, pa jim ni uspelo. Ni bilo kemije.

Se da to pomanjkljivost pred prvenstvom še odpraviti?

Da, se da. S tem je vsako leto drugače. Odvisno je, kako se trenira, kako so igralci razpoloženi. To se kuje od začetka do konca priprav.

Kakšno vlogo pričakujete v reprezentanci?

Takšno, da bom pomagal ekipi. Kakšna bo, ne morem vedeti. Pričakujem, da bom veliko igral, da se bom boril ... ampak to je tisto, kar pričakujem od sebe, da bom dal od sebe največ, kar lahko. Od trenerja je pa odvisno, kako bo zastavil ekipo, da se bomo igralci v njej počutili dobro, da bomo dali od sebe vse, kar lahko. Trener je glavni, on odloča.

Če gremo malo v detajle. Govoril sem z ljudmi, ki se na košarko spoznajo bolje, kot se sam, in ki pravijo, da bi bilo narobe tlačiti vas v par z Jako Lakovićem, ki je drugačen igralec, kot ste vi. Precej počasnejši?

Ja, res nisva enaka igralca, ampak sva že v preteklosti igrala skupaj pa je bilo v redu. Ampak saj tudi Beno kot NBA-jevec igra hitro. Trener bo moral vzpostaviti sistem. Edino, kar sem izjavil, je bilo to, da bi si želel, da bi igrali malo hitreje.

Vsi zelo veliko govorimo o tem, ali bo v reprezentanco prišel Beno Udrih. Veste vi kaj več?

Ne, ne vem. Ampak s tem je tako: saj potrebuješ igralce, ki izstopajo, ampak pomembnih je vseh 12. [Nekaj dni po pogovoru z Goranom Dragićem je zaradi poškodbe in operacije kolen udeležbo odpovedal Erazem Lorbek.]

Phoenix Suns niso nasprotovali vaši udeležbi na evropskem prvenstvu?

Ne, niso, njihov edini pomislek je bil, da bi lahko zaradi prvenstva prišlo do prena­sičenosti s košarko, zato so tudi poslali tega trenerja, da bo nadziral moje delo, da ne bi prišlo do kakšnih poškodb. Gre pravzaprav za fitnes trenerja, s katerim delamo preventivne vaje za kolenske vezi, za njihovo krepitev, da tako zmanjšaš možnosti za poškodbe.

Nadziral bo naše trenerje?

Niti ne. Pač, ko bodo na vrsti vaje za moč, jih bom delal z njim, in ne z našimi trenerji.

Kakšno mesto je Phoenix?

Super. Ogromno mesto, ki sicer ni značilno ameriško. Ni visokih stolpnic, mogoče v središču dve, tri. Vse je razširjeno, hiše so nizke, vse v barvah puščave, je pa v mestu veliko zelenja. Ogromno je igrišč za golf.

V nekem televizijskem prispevku sem videl, da je v mestu tudi čevapdžinica z imenom Sarajevo. Kako pa to?

In v njej govorijo tako srbohrvaško kot slovensko. Lastnica je Saida, ki je deset ali 15 let živela prav v Ljubljani. Ko smo izvedeli za to restavracijo, smo šli z bratrancem in s punco tja jest, in ko je slišala, da se pogovarjamo po slovensko, nam je povedala svojo zgodbo. Ona je sicer pred tem že slišala zame in da igram za Phoenix Suns, ampak do obiska njene restavracije se nismo poznali.

Prebral sem, da se poleti zrak v mestu segreje tudi do 40 stopinj Celzija. Se da zdržati?

Zdaj jih bo 45, ampak k sreči je zrak suh in si lahko zunaj.

Je košarka v Phoenixu prvi šport?

Phoenix ima ekipo ameriškega nogometa, ki nastopa v njihovi ligi NFL, Cardinals se imenuje, in ko so prišli v finale, so bili oni prvi. Ko smo se mi uvrstili v konferenčni finale, smo bili mi kakšni dve leti glavni. Zdaj pa, ko ne gre ne nam ne njim, so pa glavni hokejisti kluba Phoenix Coyotes. Ampak tudi letos, ko nismo dobro igrali, je bila dvorana za 18 tisoč ljudi polna

Stari ste 27 let, se pravi je pred vami še precej sezon v ligi NBA, če bo šlo vse po sreči ...

Ja, če bo šlo po sreči.

Vedno ste govorili, da greste na svoji poti korak za korakom. Kateri je nasled­nji korak?

Naslednji korak je, da se razvijam, da napredujem kot igralec, da pomagam ustvariti ekipo, ki bo lahko igrala v končnici. Moj osebni cilj pa je zaigrati na tekmi all star. Zmeraj sem si postavljal visoke cilje. Včasih se ti cilji uresničijo, včasih ne, ampak zmeraj mi pa dajo dodatno željo po treningu, dodatno motivacijo zanj. Če bom v naslednji sezoni igral tako, kot sem letos po odmoru za tekmovanje all star, potem sem temu cilju zelo blizu. Ampak govoriva o 82 tekmah, to je pa kar nekaj. [smeh]

Ekipa Phoenix Suns nikoli ni bila prvak lige NBA. Prišla je do konferenčnega finala, dlje pa ne. Ali kaj sanjate o naslovu prvaka ali je to še predaleč?

Vsako noč sanjam, ampak ... Tako kot sem rekel: stopnička za stopničko. Najprej moramo sestaviti ekipo, ki bo dovolj dobra, da bomo lahko šli po tej poti. Potrebujemo dobre igralce, še nekaj drugih reči se mora ujeti. Pred tremi leti smo bili zelo blizu, pa smo izgubili v konferen­čnem finalu z Lakersi. Takrat nismo imeli sreče, ena tekma nas je ločila od uspeha. Še danes razmišljam o tem, kaj bi bilo, če bi tisto tekmo dobili.

Vas je presenetil razplet letošnjega prvenstva NBA?

Ne. Mislil sem, da bo v finalu Oklahoma, ampak ko se je poškodoval Russell Westbrook, sem jih počasi odpisal, sploh ko sem videl, kako igrata San Antonio in Miami. Napovedal sem sicer zmago Miamija, ki se je tudi uresničila, navijal sem pa za San Antonio, ker so mi bolj pri srcu. Dobro so se jim upirali.

Na prvih finalnih tekmah je v dresu San Antonia zablestel Danny Green, ki je še pred kratkim igral za Olimpijo. Kako je pa to mogoče?

Tam je imel drugačno vlogo. Pri Olimpiji so ga postavili za glavnega igralca, da igra pick 'n' roll, da ustvarja za druge, da je glavni obrambni igralec. V San Antoniu pa ni glavni igralec, ampak eden teh, ki pomagajo. V San Antoniu vlada velika trojica, Ginobili-Duncan-Parker, potem so pa še drugi, ki jim sledijo. Ko gre Duncan v prodor, ga morajo obrambni igralci podvajati in potem ostane Green na trojki sam. Če gre Parker v prodor, podobno. Nima prav veliko dela, ne tako, kot ga je imel tukaj, ko si je moral sam priigrati priložnost za svoj met. Tam stoji in čaka pa zadeva. Ampak je tudi treba zadeti, kar pa sploh v končnici ni lahko.

Kakšen nasvet za mlade, ki bi radi šli po vaših stopinjah?

Moj edini nasvet bi bil, naj uživajo v tem, kar delajo, pa naj je to košarka ali kaj drugega. Nihče jih ne sme siliti v šport, če pa v njem uživajo, naj skušajo v športu izraziti svojo osebnost. Naj ne igrajo kot roboti. Naj pride njihov talent do izraza, naj se sprostijo, igrajo, kot jim je všeč, in uživajo.

Slišal sem, da ob obiskih Slovenije še vedno odigrate kakšno košarko s prijatelji. Vam tega klub ne pre­poveduje?

Pravzaprav mi, ampak saj igram samo s petimi odstotki moči. Poškoduješ se pa lahko kjerkoli, tudi na treningu za reprezentanco, in bolj ko razmišljaš o tem, prej se ti bo to zgodilo. Jaz pač rad igram nogomet, košarko, zadnjič smo igrali badminton, vaterpolo. Rad se družim s prijatelji.

Jih imate zdaj kaj več kot včasih?

Stvari se spremenijo, seveda. Veliko je takih, ki bi radi bili tvoji prijatelji, pa jih niti ne poznaš in te potem prosijo za velike usluge. Jaz imam štiri res velike prijatelje. To so moj brat, brat moje punce in še dva prijatelja iz otroštva, s katerima smo skupaj igrali košarko. Nobeden od teh se ni spremenil pa potem skušam tudi sam ostati isti. Družim se tudi z drugimi, ampak bolj na distanci. Ampak to je mogoče v Sloveniji, v Ameriki se moraš spremeniti. Če se prebiješ iz geta in uspeš, bodo vsi navalili nate in te prosili za denar. Pri nas tega ni. Tukaj je vse bolj normalno.

Saj. Govoriva že debelo uro, pa se nihče ni približal tej mizi in prosil za avtogram. Bi bilo kaj takega mogoče v Phoenixu?

Ne, tam je drugače, takoj bi prišli. Sam s tem nimam težav, na glavo dam kapo, in ker nisem pretirano visok, se zlijem z drugimi. Če te pa kdo prepozna, pa nastane šunder in vsi navalijo. Slovenci niso tako odprti kot Američani. Ko te Američan spozna, bo takoj pristopil in začel spraševati, tudi zelo osebne stvari, pa ga sploh ne poznaš. Kje živiš? Koliko otrok imaš? Ali pa na letalu. Živijo, jaz sem ta in ta. Kako si? In spet: Koliko otrok imaš? Ko sem to doživel prvič, se mi je zdelo zelo čudno. Tule me pa opazijo, sicer rečejo 'glej, Goran Dragić', ampak me pustijo pri miru.

TEKST Tadej Golob
FOTO Bor Dobrin 

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel