Leon Jay: Prihodnost borilnih veščin se bo pisala v Sloveniji

Tako oče Wally kot sin Leon sta večkrat krasila naslovnice najprestižnejših naslovnic revij, ki se posvečajo borilnim veščinam, na primer Black Belt, novinarji in strokovnjaki z vsega sveta ju citirajo kot alfo in omego, otroci po letih in duhu si krasijo sobe z njunimi portreti. To, čemur smo priča danes, se je rojevalo pred slabimi stotimi leti v glavi moža, ki je sanjaril o borilnih veščinah podnevi in ponoči, saj je bil Leonov oče Wally Jay, ki bi letos praznoval stoti rojstni dan, revolucionar, garač ter zahteven do sebe in drugih. Wally Jay je s kombinacijo juda, jujitsa, zahodnega boksa (western boxing), filipinskih veščin, hapkidoja, kung fuja in še nekaterih drugih veščin postavil zelo učinkovit, revolucionaren pristop k borilnim veščinam, ki še danes osupne marsikoga, zamislite pa si te principe pred 80 leti, ko je svojo pot začel na rodnih Havajih.

Leon Jay je na svoji poti doživel marsikaj. Vzpone in padce. Ampak ni odnehal, svoje življenje je posvetil borilnim veščinam, od njih živi še danes. Skoraj ni države, ki je ne bi obiskal, ali prestižne telovadnice, v kateri ne bi poučeval. In s seboj prinese vrečo nasvetov in anekdot, ki so ga danes izoblikovale v modrega moža, ki ga sogovornik požira vsako minuto. Njegov način dela je priljubljen še zlasti pri ameriških policijskih enotah, saj skušajo svoje tehnike uporabiti tako, da nasprotnika čim manj poškodujejo in čim bolj obvladujejo. Ne govorimo torej o namišljenem bojevniku, ampak o nekom, ki si je na vrtu 'dajal petke' z gospodom Leejem. Legendo, ki še danes velja za svojevrsten mejnik in nekoga s prav posebnimi sposobnostmi.
Pri Playboyu nismo ostali ravnodušni, ko smo izvedeli, da bo v slovensko telovadnico stopila roka, ki se je dotikala Brucea Leeja. Profesor Leon Jay se je mudil v Sloveniji kot gost v šoli Boruta Kincla in ob videnem je dejal: »Navdušen sem nad znanjem, strastjo in profesionalnostjo, ki jo imate tukaj.«

Profesor, kakšni so bili vaši začetki, je bilo težko ugoditi očetu?

Moje otroštvo je bilo zelo naporno, netipično. Ampak kot družina nismo imeli izbire. Enostavno je bila to edina možnost. Šola, trening, čiščenje telovadnice, konec tedna turnirji. Kot emigranti smo imeli drugačno miselnost, vedeli smo, da moramo biti boljši, močnejši, sicer nas bo okolje pogoltnilo. Od prvega dneva sem bil vzgajan, da se ne smem smiliti sam sebi. In oče je bil seveda glava družine. Spominjam se, da so v šoli želeli, da bi bil jaz del ekipe za wrestling, ampak je oče želel, da ostanem v judu. Toda če sem odkrit, v judu nisem nikoli blestel. Oče je vodil res vrhunsko judoistično ekipo in zame je bila prava nočna mora držati korak s temi fanti, saj so bili neverjetni. In ni bilo najbolj enostavno krmariti med pričakovanji in željami ter živeti v očetovi senci. Nekako pa sem le našel svojo pot, ko sem se odločil, da se malo odcepim in posvetim karateju. Ta je bil nepopisan list, področje, prosto bremen in pričakovanj, kaj moram biti zavoljo svojega očeta. Pa tudi moje telo je bilo zelo primerno za to borilno veščino. Jaz sem jaz in nisem moj oče! In tudi moja osebna pot, torej črn pas v jujitsu, judu, karateju pa tudi taekwondoju in zahodnem boksu, kaliju ter bojevanje s palicami z Remyjem Presasom, ustanoviteljem filipinske borilne veščine modern arnis, in tudi vključitev poznavanja Dillmanovih živčnih točk je small circle juijitsu popeljala v popolnoma nov spekter. Torej je to, kar gledamo danes, tudi odraz tega, kam sem zavil sam. To, da se nisem zlomil pod pritiskom oziroma da sem bil kos nalogi, je tudi stvar mojega bad boy uporniškega značaja. Vsekakor pa ne smem pozabiti omeniti, da so mi očetove zveze in poznanstva odprle ogromno vrat. Domala povsod so me sprejeli odprtih rok in me jemali zelo resno od samega začetka. Za to sem mu resnično hvaležen in trudim se biti vreden naslednik. Stvari niso samo črne in bele.

Torej svojih otrok ne boste nagovarjali, naj sledijo družinski tradiciji?

Resnično se trudim, da na to ne bi vplival. Obema dajem vso podporo, da sta samosvoja. Pot borilnih veščin je trnova. Povsod, ne samo v Sloveniji. Pridejo boljši in slabši časi in ljudje te vedno vidijo takrat, ko si na vrhu, oziroma vidijo smetano uspešnosti, ne pa 20 let trdega dela in odrekanja. Če pustiva ob strani Hollywood ali tekme, kjer so izkupički za tekmovalce zelo visoki, bi rekel, da smo tisti, ki se ukvarjamo z borilnimi veščinami, resnično večni romantiki, sanjači. Nosi nas močna strast, ker če bi bila v tem sama preračunljivost, se na to pot ne bi podali. Torej bi svojima otrokoma prej odsvetoval pot borilnih veščin, ker vem, da bosta imela težke preizkušnje, in če ne bosta res s srcem pri stvari … Po drugi strani pa, saj veste, kaj pravijo, otroci nikoli ne naredijo tistega, kar jim rečemo, ampak delajo to, kar vidijo. Pustimo torej času čas.

Najbrž vas vsi najprej vprašajo o vaši povezanosti z Bruceom Leejem ...

Da. Mimo tega ne moremo. Spominjam se, da ga moj oče, ki je bil zelo zaseden kot trener ameriške judo reprezentance, sploh ni imel namena srečati, a ga je znanec priganjal, češ, tega pa res ne smeš zamuditi, ker ta fant je resnično nekaj posebnega. Skoraj na silo smo odšli v neko kitajsko cerkev in tam srečali Brucea. Bil je izjemen, enostavno nam je zastal dih! Vse drugo je zgodovina. Bruce Lee se je preselil nedaleč stran od naše hiše in je vsak dan treniral z mojim očetom na vrtu naše hiše. Ko sem prišel iz šole, je rekel: »Hej mulec, kako si?« Njemu pa je bilo všeč, da je bil moj oče Kitajec, kot je bil tudi sam, hkrati pa mojster japonske veščine. Kitajec, ki je Japonce premagoval v njihovi veščini, kaj bi si človek lahko sploh še želel? Morate razumeti, da je bila ta zadeva s Kitajci proti Japoncem ali pa reciva temu antijaponski zorni kot za Brucea neke veste obsesija. Ampak pozor! Preden je spoznal ženo Lindo, je imel za dekle Japonko, haha. In iz tega pogleda je izvirala tudi njegova družinska dinamika, humor. Na ta način se je šalil z ženo Lindo. Bruce je vzel dežnik, pištolo, oziroma katerokoli stvar, ki mu je prišla pod roke, in jo pomolil pod nos Lindi: »Vidiš, Linda, to je pa kitajski izum!« Linda pa se je samo nasmehnila in odvrnila: »Da, dragi, ampak Američani smo jo izboljšali!« Bruce je vedno iskal nekaj več, nekaj drugačnega, to vzel in potem iz tega naredil še nekaj svojega. Imam ga v lepem spominu.

Pa je bil Bruce Lee resnično nekaj posebnega? Ali je imel samo srečo? Da je bil ob pravem času na pravem kraju?

Vem, kaj mislite. Ob poplavi vsega, kar pricurlja iz Hollywooda, je danes marsikaj mogoče in tudi v borilnih veščinah se je treba potruditi in poiskati pravo zadevo, kakovostno znanje in pristnega človeka. Da, bil je prava stvar. Imel je gromozansko strast in predanost. In kako hiter je bil! Pokazal si mu tehniko in osvojil jo je v trenutku. Bruce je, preden je postal znan in popolnoma razprodan, hodil na naše demonstracije borilnih veščin. Enostavno je bil zvezda. Ljudje so ga kar požirali, bilo je, kot da bi jih hipnotiziral. In koliko nam je pomenilo, ko smo potem ta zaporedja gledali v filmih! Za vse nas je bil vir neusahljive inspiracije! In nekako sem vedno razmišljal, da se bo že še kakšen tak pojavil v Ameriki, Aziji, kaj jaz vem. Ampak mislim, da sem se motil.

Zakaj ste se motili?

Menim, da se bo prihodnost borilnih veščin pisala v Sloveniji.

Nam skušate laskati? Pri Playboyu se trudimo vedno biti objektivni.

[smeh] Sploh ne. To ni v moji navadi. Pri mojih letih in izkušnjah povem, kar mislim, četudi to ni vedno najbolj politično korektno in sem zaradi svoje poštenosti in odkritosti tudi že komu stopil na kakšen žulj. In velikokrat so tudi mene namočili. To je sestavni del igre, sploh v borilnih veščinah. Ego je vsepovsod. Ampak pravi bojevnik se pobere. Vedno. Sicer ne vem, kakšni so drugi klubi po Sloveniji, ampak če so pol tako dobri, kot je šola Boruta Kincla, se nimate česa bati. Bodite ponosni!
Ko me je Kincl kontaktiral, sem sicer vedel, da je zelo dober in spoštovan, veliko sem slišal o njem in ljudje v Ameriki se ga kar malo bojijo. Mislim, da je strah upravičen. Borut je fenomenalen, njegovi ljudje so odlični. Ste videli podmladek? O moj bog! Šokiralo me je. Borut Kincl je nekaj podobnega, kot je bil Bruce Lee. Malokrat se zgodi, da ima en človek vse. Znanje, neomejeno strast, videz, zagon in karizmo. In to vleče. Tudi zame je to gostovanje nekaj posebnega. Dobil sem novega sogovornika, Borut mi je predstavil svoj pogled na borilne veščine, predstavil program in potrudil se bom po svojim močeh, da mu dam na razpolago vse, kar lahko, da bi zadevo popeljali še na višji nivo.

Se Slovenci premalo cenimo? Premalo cenimo Slovence?

Premalo vas še poznam, da bi lahko kaj rekel. Ampak opažam, da poveste veliko manj oziroma se ne pohvalite, kot bi se morali. Ko sem bil v Borutovi šoli, sem učil tri dni, ljudje so požirali eno zadevo za drugo, vse jim je bilo jasno. Res sem presenečen. Bil sem tudi eden od sodnikov na izpitih za črn pas v Borutovi šoli Kempo Arnis. Ne vem, ali je še kje na svetu tako težko pridobiti črn pas kot tukaj. Dve uri demonstracij tehnik in na koncu 15 full kontakt borb. In vsa čustva na koncu! Vas gane, vam povem!

Kako pa je z globalnega vidika?

No, ko govorimo o globalnem trgu, če sva čisto iskrena, nimamo vsi enakih izhodišč. V ZDA, Izraelu, tam se posameznik lahko na nekaj opre. Krav maga je krav maga, na primer. In vlakec pelje. Torej vsak, ki poučuje krav mago, stopi v neko sfero brenda, ki deluje sam po sebi. Pa to še zdaleč ne pomeni, da je vsak inštruktor krav mage dober. Ima samo srečo, da se ukvarja z nečim, kar je vsesplošno poznano. Moj oče je imel kot trener reprezentance, kot nekdo, ki je bil povezan s Hollywoodom, določene mehanizme, da si je lahko ustvaril ime. Po drugi strani pa imava en klub borilnih veščin v Sloveniji. Na kaj se oni lahko uprejo? Da, so olimpijske igre, toda kje je vse drugo? Bolj kot ne so prepuščeni sami sebi. Nimam občutka, da vaša država stoji za produkti, vsaj dokler nima neke konkretne koristi od njih. Pa oprostite, če sem koga užalil, to je samo moj osebni občutek. Torej si lahko predstavljate, kako sposoben dečko mora biti Kincl, da je na področju borilnih veščin kempo arnis pripeljal do točke, ko ga domala vsi poznamo oziroma smo vsaj slišali zanj.

Kolikor lahko presodim, so Kinclovi standardi zelo visoki, pa ne samo, kar se tiče znanja, saj poudarja, da dela dobre ljudi. Ali tradicionalne vrednote na splošno v borilnih veščinah izginjajo?

Vsi, ki živimo od borilnih veščin, vemo, da je to zelo trd kruh, kot sem že omenil. Borut je eden tistih motivatorjev, ki zna to pot naslikati lepo, ker je enostavno tako zaljubljen v to, kar počne in mu nič ni težko. Verjamem, da bi marsikdo na njegovem mestu že velikokrat odnehal. In ko ga poslušam, vidim, da je njegov sistem tako dodelan, da ima vsak zakaj svoj zato, tudi v poglavju vzgojne note in posluha za soljudi. Danes so otroci razvajeni. Mi smo emigrirali s Havajev v Kalifornijo, trenirali pet dni v tednu in ob koncih tedna hodili na turnirje. Meni so kimono oblekli pri dveh letih in od takrat ga nisem slekel. Imeli smo fokus in ni bilo druge možnosti kot trdo, trdo delo. Danes otrok malo potarna in le redko starši postavijo pred dejstvo, naj spelje zadevo do konca, trenira vsaj eno šolsko leto in potem odneha. Pustijo mu odnehati takoj, ko postane malo težko. Ali je to pravi način? In potem se pritožujemo, kakšen je ta svet. Sami ga delamo takšnega. Odnehamo, ko zadeve postanejo težke.

Pa mislite, da se ljudje zavedajo, kdaj so v dobri zgodbi?

Po navadi ne vemo, kaj imamo, dokler tega ne izgubimo. Oziroma bom rekel takole. Morda nekdo, ki ni nikoli treniral nič drugega in pozna samo kempo arnis, vzame tak nivo, kot je tukaj pri Kinclu, za samoumeven, nato pa odide stran in je razočaran, ker tega ne najde nikjer več. Predvideval bi, da se takšni ljudje prenehajo ukvarjati z borilnimi veščinami. Če pa pridete od drugod v Kinclovo šolo, vidite, da je to to. Povsod po svetu sem bil, a česa takšnega človek res ne vidi vsak dan.

Jujitsu je nekakšna prevladujoča sila v MMA [Mixed Martial Arts, mešani borilni športi]. Ali je UFC (Ultimate Fighting Championship) danes posledično postal nekakšen sinonim za ultimativne borilne veščine. Kako bi na to gledal vaš oče?

Moj oče je uporabljal judo kot podporni sistem pri razvoju small circle jujitsa. Spominjam se, ko je UFC ugledal luč sveta, da ga je zelo zanimalo, kako se bodo posamezne veščine prepletale v oktagonu, čeprav prijemi oziroma določene tehnike, ki jih mi uporabljamo tam niso dovoljene, je na to gledal kot na športni dogodek.

Pa je danes sploh mogoče preživeti v svetu borilnih veščin brez tekmovanj? Kaj bi pravzaprav morala biti primarna naloga učiteljev borilnih veščin?

Menim, da so tekmovanja nekakšna dodatna spodbuda, dober dodaten motivator, če hočete, in lahko pomagajo pri učenju, fokusu. Nekateri enostavno tekmovanja potrebujejo, da najdejo svoje prednosti in ugotovijo slabosti. Moram pa poudariti, da so tekmovanja eno, samoobramba pa spet nekaj drugega. Šport ima neka pravila, po teh pravilih se ravnamo. Samoobramba ne pozna pravil. Če nas hoče nekdo poškodovati, napasti, pri tem ni nobenih omejitev. Zato je toliko bolj pomembno, da samoobrambo poučujemo z veliko odgovornostjo in preudarnostjo. Sem spada tudi to, da smo zmožni preudariti, kako bomo odgovorili na določeno grožnjo. Ne pozabimo: za svoja dejanja smo odgovorni moralno in zakonsko, svoboda pa je prečudovita stvar! In ne moremo in smemo mimo preventive. Vzgajajmo in postavljajmo meje. To je en vidik. Drugi vidik pa je, da potrebujemo neko objektivno platformo, kjer je rezultat lahko malo bolj objektiven. Ne samo zaradi tistih, ki trenirajo, ampak tudi zaradi regulative šol. Dokler se pogovarjamo, ali je moj udarec boljši od tvojega, so to bolj gostilniški pogovori in težko je reči, kaj je zdaj tisto pravo. Če pa obstaja neka platforma z določenimi pravili, lahko vsak stopi v ta proces in jasno bo videti, kdo ima boljše rezultate. Tako vsi dvigujemo nivo. In ne nazadnje imamo pred seboj fokus, kam hočemo priti. Poučevati borilne veščine na dolgi rok je zelo težko, zlahka zaidemo ali pa nam v težkih časih zmanjka motivacije. Če pa imamo jasna pravila, nam lahko to precej pomaga. Pa tudi ne moremo mimo tega, da s tekmovanji pridejo sponzorji in povečevanje skupnega zanosa, identitete. To smo pa mi. Torej, če je zadeva pravilno izpeljana, so tekmovanja v redu.

Ali mislite, da otroci, ki preživijo veliko časa pred televizijo in računalnikom, nekako izgubljajo občutek za realnost? Ali bi rekli, da jih ta namišljeni svet porine v nepremišljene odločitve in se ne zavedajo posledic. Ali jim je dolgčas?

Vem, na kaj namigujete. Izgublja se zavedanje med vzrokom in posledico. V računalniški igrici posledic ni. In mladi res izgubljajo občutek, kakšne so posledice nasilnih in destruktivnih dejanj. Oni pa že ne bodo papagaji, dajmo, naredimo nekaj norega, bodimo rokerske zvezde! Temu primešajmo še ščepec pomanjkanja samozavesti v vsakdanjem življenju, in če vžigalico prižgemo v pravem trenutku ...

Pa vendarle, nasilje ni nekaj novega, prisotno je od pamtiveka. Vladarji so prihajali na oblast z nasiljem, vse vojne so nasilje, to je sestavni del igre. Kaj je razlika med tedaj in sedaj?

Razlika je v mejah in v tem, kaj je sprejemljivo. Izgublja se moralna nota, tisti duh, kaj je prav in kaj ne. Tudi v borilnih veščinah ga je vse manj. Imamo ogromno organov, ki nas varujejo pred nasiljem, pa vendar ga po drugi strani sprejemamo, absorbiramo ga več kot kdaj prej. Opozarjamo na nasilje, pa vendar, ali učimo svoje otroke o mejah? Kaj je resnično prav in kaj ne? Dejansko smo dvolični. Vzgoja je permisivna, otroci so sveti, po drugi strani pa produciramo svet, ki je težji za življenje kot kdaj prej. Otroka ne smemo kaznovati, lahko pa se veliko manj ukvarjamo z njim, mu kupujemo neomejeno daril, čeprav to zanj ni najbolje. Še huje, odvzamemo mu veliko možnosti, kjer bi se lahko česa naučil. Odgovornost? Kaj je to? Če bo nekaj naredil narobe, ne bo sam pojedel, kar je skuhal. Gotovo je kriv učitelj, gotovo moramo nekoga tožiti. In kaj s tem otroke učimo? Prelaganja odgovornosti! Ne vem, zakaj nas vse to tako preseneča. Če se malo ustavimo, pravzaprav vidimo, da sami drvimo v to smer. Pa bog ne daj, da bi kdo preveč razmišljal ali se uprl nakupovalnim mrzlicam! Da ne bova preveč zašla …

Ste vi vzornik svojim učencem?

Trudim se. Vedno skušam biti iskren. Ljudje to začutijo. In vedno poudarjam, kako pomembna je strast, ljubezen do nečesa, kar počnemo. Verjamem v energijo samega pogovora, ustvarjalnosti. Tako se rojevajo nove, revolucionarne ideje. Spet se bom navezal na Kincla. V njem sem našel sogovornika, ki ga nisem pričakoval. In ideje so letele po zraku! Potem sem malo analiziral. Strast! Oba imava strast! In ko sem gledal njega in njegove učence, sem si mislil: 'Upam, da tudi mene tako spoštujejo!' In to spoštovanje je ključno. Ne samo do svojega učitelja, ampak do soljudi, do sveta! In sva tukaj. Kdo je tisti, ki bo spreminjal svet na bolje? Velike korporacije? Pozabite. Vi! Če se boste odločili. Vi! Pa prosim, nehajmo že prelagati odgovornost! Začnite vi.

Besedilo. Borut Omerzel
Foto: Miha Mally, arhiv Leona Jaya

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ