Najboljši smučarski skakalec Peter Prevc o rekordih, brcah v zadnjico in žuriranju

Peter Prevc je med skakalno elito že toliko časa, tako veliko je do­segel, pa tako zrelo deluje, da človek zlahka pozabi, da je septembra letos praznoval šele svoj 23. rojstni dan.

Naj malo obnovimo: dve medalji z njegovih drugih olimpijskih iger v Sočiju (sreb­ro s ta male in bron s ta velike), dve posamični medalji s svetovnih prvenstev (srebro z velike, bron z male v Predazzu 2013) ter še eno ekipno (bron v Oslu 2011) ter dvakrat drugo mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala. Več od njega je med Slovenci 'skupaj spravil' le legendarni Primož Peterka, s katerim se hočeš nočeš ponujajo primerjave, a se te pri dosežkih potem tudi hitro nehajo.

Če pri Peterki nekako nikoli nismo vedeli, kaj se bo z njim zgodilo pa koliko časa bo trajalo (in upali, da bo čim dlje), se pri Petru razume, da bo vlekel, vlekel daleč in uspešno in da bo, denimo, na SP tam enkrat leta 2036 še vedno konkurenčen. Dvajset let starejši Noriaki Kasai namreč dokazuje, da je to celo mogoče, vsaj pri Japoncih.

Dobili smo se v Planici, ki je sredi septembra spominjala na veliko gradbišče, se z vlečnico povzpeli na vrh velikanke in občudovali pogled v globino. No, midva s fotografom sva ga, Peter ga je že navajen. Od maja, ko se skakalcem nehajo počitnice, do konca novembra, ko se začnejo prve tekme, je Planica največkrat njihov prvi dom.

Pred kratkim je po vrhovih nad Planico zapadel sneg. Kakšen refleks sproži ta v vas?

Ko je zapadel, sem si rekel: »No, zdaj bo pa treba čim prej na sneg.« Na žalost smo bili prav takrat, ko je zapadel, na pripravah in ga nisem mogel ošlatat, gotovo pa mi ta prvi sneg po vrhovih pravi, da bo zima kmalu tukaj.

Vaši kolegi so bili septembra v Rusiji, na Japonskem in v Kazahstanu. Vi niste šli z njimi. Zakaj?

Da bom te tekme izpustil, smo se dogovorili že maja. Sklenili smo, da bom ostal doma in tukaj opravil priprave. Gre za tri vikende tekem, cel kup poletov, potovanj, ki jih je dovolj že pozimi, in te tri tedne sem se odločil, da bom izkoristil za miren trening.

Kakšna je pa razlika med skakanjem na snegu in na plastiki?

Veliko raje skačem na snegu, čeprav se da delati na katerikoli podlagi. Je pa keramična smučina veliko bolj glasna, kar se pozna tudi pri drsnosti, ker keramika vendarle ni tako gladka kot led. Z menoj je bilo pa k sreči zmeraj tako, da sem veliko bolje skakal, ko sem s plastike prišel na sneg in na led, tako da sem lahko brez skrbi prehajal z ene podlage na drugo.

Že kar nekaj let je od uvedbe poletnega smučarskega pokala. Imate občutek, da se je prijel? Zdi se mi, da ljudje še vedno povezujemo smučarske skoke s snegom?

Ja, zdi se mi, da ljudje ne vidijo smisla v poletnem skakanju. Čeprav smo letos nastopili že kar na nekaj tekmah, Robi je bil zadnje čase celo nekajkrat na stopničkah, tudi jaz sem bil na svojih zadnjih dveh tekmah na stopničkah, ampak še zmeraj me ljudje sprašujejo, ali imamo zdaj pavzo pa kdaj bomo začeli trenirati za novo sezono. Kdaj povem po resnici, kdaj pa tudi rečem, da bomo začeli šele teden dni pred začetkom prve tekme svetovnega pokala.

V številnih športih postajajo priljub­ljene majhne, skoraj družinske ekipe. Recimo takšna, kot jo je imela Tina Maze, po kateri se zgleduje tudi Jakov Fak. Kako je s tem v smučarskem skakanju?

Sam še zmeraj treniram pod okriljem zveze, A-reprezentance, kjer imamo dovolj podpore, dovolj trenerjev in vsega. Mogoče ti, ki trenirajo sami, niso imeli priložnosti treninga po individualnih programih. Ko gre za vrhunski šport, ne more šest ljudi trenirati enako, ker ima vsak drugačne potrebe. V okviru naše reprezentance se vedno prilagajajo posamezniku. Kakšen med nami potrebuje več treninga moči, kakšen več skokov, kdo več suhih tehničnih treningov, se pravi imitacije vizualizacij, in to se pri nas vedno prilagaja potrebam posameznikov. Trenerjev imamo na srečo toliko, da so lahko istočasno na treh koncih in se ukvarjajo s tremi skupinami. Poleg tega je smučarsko skakanje tak šport, da lahko en trening opraviš na enem mestu, za eno skakalnico zadostuje že en sam trener ... No, najbolje bi bilo, če bi bili trije, ampak tudi z enim se da že nekaj natrenirati. Pri smučanju je pa en trener največkrat premalo za eno progo.

Se pravi, da se vaš trening zelo razlikuje od treninga Jerneja Damjana ali Robija Kranjca?

Jernej trenira v svojem klubu, tako da so najini treningi najbrž zelo različni, z Robijem imava pa 80 odstotkov enak trening, preostalih 20 se pa trening prilagaja najinim potrebam. Včasih je treba na skakalnico, da usvojiš kakšen element, včasih v telovadnico. Odvisno od tega, kako se telo odzove na treninge. Kakšen se bo na kondicijske treninge na začetku odzval že po 14 dneh, drugi pa šele po mesecu dni, in če s kondicijo zaostajaš za teden dni treninga, boš težko prenašal iste stvari na skakalnico kot tisti, ki je kondicijsko boljši.

Ko sva se pogovarjala, še preden sem vklopil diktafon, ste rekli, da ste tako dobro pripravljeni, da vas to že kar malo skrbi. Seveda pa ne morete vedeti, kako dobri ste resnično, dokler se ne pomerite s tekmeci. V številnih športih obstajajo nekakšni objektivni kazalniki pripravljenosti. V atletiki je to denimo doseženi čas, pri kolesarjih meritve moči na kolesu ipd. Ali obstaja kaj podobnega pri smučarskih skokih?

Skakalci po navadi po rampah vemo, kako dobro smo pripravljeni. Z nižje rampe, s katere se odrineš na treningih pa kljub temu dosežeš zaželeno daljavo, bolje si pripravljen. Pri tem je zelo dobro, da nas je veliko v skupini in da smo vsi zelo močni in si poskušamo zbijati rampo ter se tako spodbujati. Rampo zbijati pomeni poskusiti skočiti dlje z nižjega odskočišča kot skakalec pred teboj, ki potem spet poskuša izboljšati tvoj dosežek itn. Je pa res, da vse reprezentance treniramo ločeno, Avstrijci zase, Norvežani zase, in da se pred prvo tekmo pogosto sprašuješ, kaj si poleti sploh napravil. Po navadi to bolje od tebe vedo trenerji, ker imajo za seboj že toliko let dela, da vidijo, kako hiter si na skakalnici, kako stabilen, kako čepiš ... Vidijo, kak­šna nihanja so na treningih v skokih, so ta nihanja 20-metrska ali samo petmetrska, gre za velike, majhne napake.

Ne obstaja pa kakšna naprava, ki bi denimo izmerila moč odriva in to primerjala z lanskimi podatki?

Lahko bi to počeli tudi tako, ampak skakalcu nič ne pomaga 30 odstotkov več­ja moč odriva ali pa to, ali bi z mesta skočil deset centimetrov višje, če pa ne zna te moči razviti v pravo smer. Pri skokih je tako, da lahko nekdo skoči z mesta na šank, kdo drug pa ne doseže pol te višine, pa ga bo ta drugi na skakalnici preskočil, ker se bo odrinil z boljšim občutkom.

Aja? Jaz sem pa mislil, da se brez odriva pri smučarskem skakanju ne da nič narediti?

Ne, gotovo je dobro, da imaš čim boljši odriv, ker lahko z njim lažje prikriješ napake pri skakanju, ampak še zmeraj je tehnika tista, ki šteje največ in s katero razviješ silo v pravo smer. Pomembno je, da je vse mehko, tekoče, da z zgornjim delom telesa preveč ne zablokiraš, da gre vse čim bolj samodejno.

Koliko pa skočite z mesta?

Tri metre bi skoraj moral preskočiti.

Menda ste se v osnovni šoli preizkusili v več športih, od odbojke, rokometa, nogometa ... Zakaj ste se odločili za smučarske skoke?

Mogoče je bila družba tista ali pa mogoče to, da sem videl izziv v napredovanju, ki so ga smučarski skoki ponujali. Pri drugih športih si bil večinoma v telovadnici ali kje na prostem in si si podajal žogo, podobno pri atletiki, pri smučarskih skokih si pa začel na sedemmetrski skakalnici in čakal, da te bo trener pustil poskusiti na 15-metrski, ko si bil na 15-metrski, si čakal, da boš šel na 20-metrsko ... Mislim, da je odločila ta želja po vedno več. Pa to, da je bilo vedno več skakalnih treningov, pri katerih sem čutil največ veselja, in tako so drugi športi počasi odpadali.

Prvi članek, ki sem ga izbrskal, da piše o vas, je bil članek o tekmovanju v pokalu Cockta, kjer ste še ne 14-letni zmagali med mladinci, starimi do 17 let. Ste takoj obveljali za čudežnega dečka smučarskega skakanja?

Po mojem ne. Pri 14 letih sem res doživel preblisk, napravil ogromen napredek in se je moja pot začela strmo vzpenjati, ampak na tem pokalu Cockta mogoče sploh ni bilo tekmecev, ker so bili vsi po tekmah. So pa trenerji vedeli, da imam občutek za ta šport, in so me lepo počasi privajali. Na svojo prvo 120-metrsko skakalnico sem šel šele pri 14 ali 15 letih, ko je večina mojih vrstnikov na njej že opravila precej skokov. Moji trenerji so bili pri tem zelo previdni, lepo počasi so me uvajali, privajali na zmeraj večje tekme in me niso poslali na tak­šne, na katerih bi bil slab, kar bi mi lahko zelo poslabšalo samozavest.

Vas niso pri dvanajstih potegnili iz vrste in rekli: »Ta bo pa svetovni prvak?«

Ne, ne, kje pa. [smeh] Nič takega ni bilo, vsaj sam nisem vedel za kakšne takšne načrte. Jaz sem preprosto hodil na treninge, delal, kot je rekel trener. Karkoli drugega se mi sploh ni zdelo smiselno.

V nekem intervjuju ste delu pripisali 95 odstotkov zaslug za uspeh, talentu pa le pet.

Marsikateri reče: Ta ima talent, temu je vse lažje. Ampak če se komu, ki je izjemen talent, ne da trenirati, če se mu ne da na­rediti treninga, kondicijskega, kot je treba, če se komu, pa naj gre za katerikoli šport, ne bo dalo metati na koš, streljati na gol, raztegovati, mu v športu gotovo ne bo uspelo.

Kaj pa sploh mora imeti smučarski skakalec, da obvelja za talentiranega?

Mora imeti mehkobo, to lastnost, da ne skače na silo, mora pustiti skakal­nici, da mu da ritem za odriv, v zraku se mora znajti, ne pasti kot klada, ko pride do kakšnega sunka vetra, ampak se temu prilagoditi in izvleči skok. Kakšnih posebnih telesnih predispozicij pa mislim, da ta šport ne zahteva. Poznamo zelo eksplozivne skakalce, pa tudi zelo neeksplozivne, obstajajo zelo suhi skakalci pa taki, ki so bili tudi buckasti pa so se obtesali ... Vse se da natrenirati. Z zelo močno voljo boš napravil vse, da prideš zraven.

Nekje sem prebral, da potrebujete več treninga kot drugi. To drži? Zakaj?

To bolj velja za ogrevanje pred tekmami. Mislim, da imam takšno telo, ki potrebuje kakšen dražljaj več, kakšno vajo več, da pride do optimalne temperature za delo, da so mišice dovolj vzdražene za dobro delovanje. Res je, da skok traja le kakšnih deset sekund, ampak v tistih desetih sekundah je treba pokazati vse, zato se moram pa dobro ogreti, da dosežem neki avtomatizem, da se mi za skok ni treba preveč naprezati, pri čemer lahko pride do trdote.

Ko je Franci Petek postal športni direktor za smučarske skoke in nordijsko kombinacijo, je menda izdelal seznam 12 najbolj nadarjenih skakalcev za projekt osvojitve medalje na OI v Sočiju. Vas ni bilo med  njimi. Ste vedeli za ta seznam?

O tem seznamu sem slišal. Ne vem, katerega leta je bilo to?

Direktor je postal leta 2007, ne vem pa, kdaj je nastal ta seznam.

No, takrat sem treniral šele pet let, nič velikega nisem kazal. Zmeraj je kakšen, ki veliko kaže in potem doseže vrhunec kariere pri petnajstih in vsi že mislijo, kaj bo iz njega, pa potem ugasne. Pri meni je bilo na srečo ravno nasprotno.

Leta 2010 ste osvojili srebrno medaljo na mladinskem SP v Hinterzartnu in še isto leto nastopili na olimpijskih igrah v Vancouvru in tam zasedli sedmo mesto.

Pravzaprav sem celo prej šel na olimpijske igre in za njimi še na mladinsko svetovno prvenstvo.

V številnih športih je najtežji prehod od mladincev k članom. Je pri smučarskih skokih kaj drugače?

Mislim, da sem imel sam s tem kar malo sreče, ker je bila takrat pri nas – pa s tem nočem nikogar užaliti – v smučarskih skokih kar manjša kriza. Če si se uvrstil med najboljših 30 v svetovnem pokalu, si bil že tudi med najboljšimi štirimi v državi, kolikor je tudi znašala naša kvota na tekmah svetovnega pokala. Leto pred tem sem dobro skakal na pripravah, Matjaž [Zupan] me je vzel na tekmo v Lillehammer, kjer sem osvojil točke ter tako ostal vso sezono, v kateri so bile tudi olimpijske igre, v ekipi. Sam s tem prehodom nisem imel nobenih težav. Razmišljal sem nekako tako, da je treba samo skakati kot sicer skačem na treningih ali pa na tekmah za pokal Cockta, tam, kjer sem domač in mi je bilo potem skoraj težje po svetovnem pokalu spet nastopiti med mladinci. Hočeš nočeš takrat razmišljaš, da so pa vsi ti, ki nastopajo tam, v svetovnem pokalu slabši od tebe, in sem bil zaradi tega manj zbran in motiviran.

V nekem časopisu sem prebral zanimiv opis. »Prevc je,« tako pravi njegov avtor, »izjemen flegmatik in neverjetno samozavesten. Včasih od trenerjev potrebuje brco v zadnjico, da se dela loti še bolj redno.« Neverjetno samozavesten? Kaj naj bi to bilo?

Tega pa še sam ne vem. Mogoče delujem tako na skakalnici, ko imam zmeraj v glavi to, kaj moram narediti, da bo šlo vse tako, kot mora, da bom imel vso tekmo pod nadzorom, mogoče delujem samozavesten, ker na skakalnici vem, kam se moram postaviti, kaj narediti, ampak v zasebnem življenju pa nisem prav zelo samozavesten.

Kaj pa drugi del stavka, da od trenerjev potrebujete brco v zadnjico, da se dela lotite bolj resno? To drži?

Gotovo je kdaj držalo. Ko se tako mlad, kot sem se jaz, znajdeš v svetovnem pokalu in ti gre vse gladko, iz tekme v tekmo si više, dosegaš boljše rezultate, mogoče ob tem kdaj zaspiš, si misliš: Ah, saj bo šlo vse avtomatsko. In potem kdaj na kakšnem treningu ali tekmi ne vključiš dovolj glave. Takrat so me trenerji hitro poslali nazaj na trening. To je ta brca v rit, s katero so mi pokazali, da moram še vedno veliko natrenirati, da ne znam še dovolj.

Potem je tukaj še izjava vašega trenerja Janija Grilca. On pa pravi: »Naraven, pošten in delaven. Ni umeten, kakor tudi rečemo. Na treningu potrebuje čim bolj preprost in poenostavljen pristop. Noče, da bi se preveč zapletalo.« Umeten? Preprost pristop?

Z umetnim je mislil mogoče na to, da bi hotel na silo trenirati, da bi hotel imeti vse preveč pod nadzorom, ampak da se kdaj, ko je treba, tudi prepustim. Res je, da hočem imeti stvari čim bolj poenostavljene, ampak kdaj, ko ne gre, je pa treba vse kar temeljito razčistiti, da smo vsi zadovoljni.

Je ta težnja po preprostosti, po nekompliciranju prednost v športu?

Mislim, da je. Zmeraj moraš pustiti nekaterim stvarem, da se razvijajo, kot se same hočejo. Če bi si recimo na začetku meseca postavil načrt in bi mu potem strogo sledil, pa bi kljub nalivu rinil na skakalnico, ko bi tisti čas lahko preživel v telovadnici, ne bi bilo najbolje. Včasih začneš komplicirati, ko si v krizi in ko hočeš vse nadzirati, pa razmišljaš o tem, kako držiš roke, kako glavo, in takrat po navadi ne skočiš dobro. Takrat moraš pustiti vse to in nekajkrat skočiti, kot pač gre, in šele potem pustiti trenerju, da te začne postopoma sestavljati.

Menda je vaš mlajši brat tak komplikator, ki vam zna postaviti takšna vprašanja, da še vi ostanete brez odgovora?

Ja, Cene zna hitro kakšno stvar zakomplicirati [smeh], vsekakor pa stoodstotno razmisli vse, kar dela in zakaj, in tukaj sva si zelo različna. Ampak za zdaj je tudi njegov pristop zelo uspešen, tako da kaže, da se da uspeti z obema skrajnostma. [smeh]

Menda ste eden redkih slovenskih vrhunskih skakalcev, ki ne potrebuje pomoči športnega psihologa. Kako pa to?

Ne vem, kako je s tem v tej sezoni, ampak v prejšnji so si pa res vsi pomagali z njim. Sam nisem še nikoli čutil potrebe po njem. Po navadi jih že v mladinski re­prezentanci vpeljejo v delo s psihologom, mene niso. Ko sem prišel v A-ekipo, je vse lepo funkcioniralo in tudi zdaj, ko pride do kakšne krize, se raje malo bolj pogovorim s trenerjem ali pa si sam prevrtim film za nazaj in razmislim, kaj sem delal, ko mi je šlo dobro, kaj takrat, ko se je iz dobrega začelo prevešati v slabo. Ne zdi se mi smiselno, da bi vpletal ljudi, ki me ne poznajo, in bi potreboval kar nekaj časa, da bi jim zaupal. Lahko bi se tudi zgodilo, da bi v zgodbo vstopila nova oseba, pa mi potem ne bi šlo in ne bi vedel, ali je to zaradi te nove osebe ali zaradi česa drugega. Podobno, če bi mi šlo dobro, ko spet ne bi vedel, zakaj je tako. Zdi se mi, da ni dobro imeti ob sebi preveč ljudi.

Preveč neznank?

Ja, preveč nekih šumov, različnih navodil. Trener reče nekaj, psiholog spet nekaj, še sam hočeš nekaj ... Trije dražljaji, ti pa ne veš, na katerega se opreti oziroma koga kriviti za neuspeh ali komu se zahvaliti za uspeh.

Pred tekmo lahko zaspite?

Kakor kdaj. Pozimi se marsikdaj zgodi, da bedim do dveh zjutraj, ampak manj ko se zaradi tega sekiraš, prej zaspiš.

Leta 2012 ste si na tekmi v Oberstdorfu strgali ramenske vezi in zaradi tega končali sezono. Ali tak padec pusti posledice, sploh če zaradi njega ne moreš takoj spet na skakalnico?

Takrat je bilo za glavo kar težko. Prišel sem v najboljšo formo, potem me je pa tik pred svetovnim prvenstvom poškodba prizemljila, da nisem mogel nastopiti na njem. Po drugi strani ti pa taka poškodba da tudi kaj dobrega, vidiš, da se kdaj zgodi tudi kaj slabega, in zaradi tega postaneš bolj trden v glavi. Najtežja stvar po tistem, ko sem spet začel skakati – polomil sem se februarja, ponovno sem pa začel skakati maja – je bila, kako pregnati strah po dolgih skokih. Ko se je bližala zadnja rdeča črta na skakalnici, sem začel zavirati, ampak to sem potem premagal s tem, da sem si govoril: Saj to si že tolikokrat delal in zmeraj je bilo dobro razen takrat enkrat. Tako potem sam sebe premagaš.

In to zato, ker ste v Oberstdorfu padli pri ekstremni dolžini?

Cel kup stvari je bilo. Srečne okoliščine so bile te, da sem zelo zadel skok, da je čez hrbtišče pihal dober veter, nesreča je bila pa ta, da stoji ta skakalnica v luknji in spodaj ni bilo vzgornika in sem pristal z velike višine v nov sneg, zavrtelo me je in sem čez ramo napravil nesrečen preval. Pet minut po tem je bilo še vse v redu, lahko bi še skočil, potem pa rešilec in konec.

V izteku ste omedleli ali kako?

Prišel sem z izteka, rekel, da me malo boli rama, ampak da ni problemov, smuči sem sicer zlomil, bom pač vzel nove in odskakal še eno serijo. Ampak potem, ko sem pa tri minute sedel ob izteku skakalnice, je pa prišla slabost in naslednje, česar se spomnim, je bila infuzija v roki.

Ko ste v Predazzu na svetovnem prvenstvu leta 2013 osvojili bronasto in nato še srebrno medaljo, ste rekli, da ste se v drugih serijah na obeh tekmah odločili za napad, in ne za branjenje pozicij. Kako se pa razlikujeta skoka, ko braniš in ko napadaš?

To je vzeto iz konteksta. Če te bo kdo vprašal, ali si branil mesto ali napadal, boš vedno rekel, da si ga napadal. Lahko greš na skakalnico in si rečeš, da moraš samo ponoviti, kar si prej naredil, pa bo vse super, ampak to je zame najtežje. To zmeraj govorim Goranu [Janusu], ko napravim dober skok, pa mi reče. »Zdaj pa samo vse še enkrat ponovi.« »Goran, povej mi še kaj več,« mu rečem. [smeh] Potrebujem nekaj stvari, na katere se med skokom osredotočim, zmeraj hočem še več. Tako se lotevam tekem. Še enkrat pa bo ... To pri meni ne deluje.

Poznate zgodbo, kako je Nemčija na OI v Lillehammerju leta 1994 postala skupinska prvakinja? In sicer tako, da je Jens Weissflog pred zadnjim skokom čestital Masahiku Haradi k osvojeni zlati medalji – ker so Japonci takrat premočno vodili. Potem je Weissflog skočil 135,5 metra, Harada, ki je začel razmišljati o tem, da bo vse v redu, samo polomiti ga ne sme, pa komaj 97. Je takšnih trikov veliko med skakalci? Si znate predstavljati, kako bi kaj takega vplivalo na vas? Sploh bi?

Niti ne, takih vojn sam pravzaprav še niti nisem doživel. Je pa res, da dokler ne opraviš dveh skokov v konkurenci, sploh ne smeš razmišljati o končnem rezultatu, ostati moraš osredotočen na skok. V tem primeru je Harada očitno razmišljal, da so že olimpijski prvaki, in ni bil več zbran in takrat se lahko take stvari zgodijo, sploh če nisi navajen boriti se za kakšno veliko odličje, takrat se lahko zelo hitro zmedeš. Kako bi se sam odzval v takem primeru? Ne vem. Nič ne bom rekel, kako bi se na kaj takega odzvala moja glava, ker so z glavo vedno neke neznanke in zadeve, ki jih težko vnaprej predvidiš. Mislim pa, da če bi mi kdo rekel kaj takega, bi mu najbrž odgovoril, da še ni konec, da je še on na skakalnici, pa bi mogoče potem njega to zmedlo.

Smučarji skakalci so bili nekoč znani kot precej živahni ljudje. Tudi nekateri naši, ne samo Matti Nykänen. Kako je zdaj s tem? Je v tem športu še kaj prostora za žur?

Zdaj se je ta šport tako razvil, da smo postali že zelo hude hotelske miši. Včasih vem, da so skakalci hodili ven v krajih, kjer so nastopali, vedeli, kje se obeta kakšna žurka, zdaj pa se je to tako spremenilo, da že če prideš malo utrujen na tekmo, boš imel težave, ker se telo ne bo pravilno odzvalo, kaj šele, če bi se je lotil mačkast. Skakalci se sprostimo po Planici, takrat je mesec dni časa za to in mogoče prineseš kakšno stvar not, potem je pa tega do oktobra vse manj in manj, od oktobra do marca je pa, kar se tega tiče, post.

Imate občutek, da zaradi ukvarjanja z vrhunskim športom kaj zamujate v življenju? 

Ne, zdaj čisto nič več. Mogoče sem ga kdaj imel v srednješolskih letih, ko so imeli sošolci cel kup dejavnosti, ko so hodili ven, vse poznali, jaz pa šola, trening, spet šola, spanje in naslednji dan enako. Ko sem prišel v tretji letnik srednje šole, so vsi hodili okrog, sploh v veselem decembru, jaz pa v četrtek v kombi, gas na tekmo, v ponedeljek nazaj, ampak oni so bili še zmeraj v Sloveniji, jaz sem pa vendarle spoznaval svet, čeprav je bil ta velikokrat zožen na hotel, v katerem smo stanovali. Vsak ima svoje življenje, vsi se ne moremo z vsem ukvarjati, vsak uživa v svoji stvari, in če si zadovoljen s tisto stvarjo, težko rečeš, da kaj zamujaš.

Čez nekaj dni praznujete 23. rojstni dan. Se vam zdi, da ste morali prej odrasti kot vrstniki?

Ja, to sem pa skoraj moral. Pri sedemnajstih sem prišel v svetovni pokal, in ko si tam, moraš biti samostojen. Nikogar ni, ki bi ti rekel, določal načrt. Na koncu je tako, da ni pomembno, kaj delaš, pomemben je samo rezultat. Takrat moraš zelo hitro spoznati samega sebe, ugotoviti, kaj ti ustreza, kaj jesti pred tekmo, koliko jesti, kdaj boš šel spat, ali ob devetih zvečer ali ob treh zjutraj. Boš vstal ob enajstih in se odpravil na tekmo ali pa boš vstal že ob osmih zjutraj in prej še malo polaufal, potreniral. Kar se tega tiče, sem moral zelo hitro postati odgovoren. Naučiti sem se moral ravnati z denarjem. Zelo hitro sem začel dobivati dnevnice od organizatorja, kar je zame pomenilo velik preskok, kar naenkrat sem imel denar v žepu, ampak sem bil k sreči vzgojen precej šparovno in si tudi še zdaj kupim zelo malo. Zelo hitro sem ugotovil, kako je življenje zunaj lahko tudi dražje. Vsi v Sloveniji pravijo, kako je v Švici dobro, ko imajo 4000 evrov plače, ali pa na Norveškem, kjer jih imajo 6000, pa na Poljskem slabo, kjer imajo po 400 evrov plače. Ampak greš pa v Švico in si kupiš sok za tri evre, na Poljskem pa isti sok stane 80 centov.

Se pravi, da niti pri sedemnajstih niste poznali policijske ure? Trener ni preverjal, ali ste ob desetih zvečer v postelji, kot so menda počeli nekateri košarkarski pa nogometni trenerji?

Ne. Poleg tega je pa tako, da se boš, če ti bo kdo naložil kakšno takšno zapoved, zmeraj pritoževal in jo poskušal kršiti, če ti pa zvečer rečejo 'no, zjutraj se vidimo', boš pa legel v posteljo, si ogledal film, ta film se bo odvrtel in boš zaspal. Čeprav se meni velikokrat zgodi, da zaspim že med filmom, pa ga moram gledati po nekajkrat, da ga vidim do konca.

Pa še to srečo imate, da vam ni treba vstajati prav zgodaj?

Ja, ker so tekme večinoma ob času kosila. Izjema je Planica, kjer so tekme že dopoldne in je treba vstati najpozneje ob sedmih, pa raje pol ure prej, ko so smučarji po navadi že na smučišču. Tako imamo skakalci po navadi čas dopoldne zase, je pa res tudi to, da imamo precej tekem ob osmih zvečer, in ko ob enajstih prideš v hotel, si prepoln adrenalina, zaradi katerega še kakšni dve uri ne moreš zaspati. Poseben problem je bil Soči, kjer je bil ta urnik zelo drugačen. Tekme so bile ob desetih zvečer po ruskem času in smo v hotel hodili ob dveh, treh zjutraj. Ko smo skakalci šele dobro zaspali, so smučarji že odhajali na proge. Ujeli smo se ob dvanajstih v jedilnici, ko so oni prišli na kosilo, mi pa šele na zajtrk. [smeh]

Kar nekaj primerjav se ponuja med vami in Primožem Peterko. Oba je slava doletela v rani mladosti. Ste imeli zaradi nje kaj težav?

Ne, nikoli ni bilo tako, da bi zaradi slave začel manj trenirati ali da bi začel več žurirati ali kaj podobnega. Na vrh sem se povzpel precej počasneje kot Primož in sem se zaradi tega mogoče bolje zavedal, kako sem do tega prišel, pa tudi nisem tak, da bi se s svojimi rezultati rad bahal.

Omenil sem že mnenje novinarskega kolega pa mnenje vašega trenerja, no, pa še moje opažanje. Zdite se mi zelo nadzorovani v svojih odgovorih, medijem znate postaviti mejo, ko začnejo spraševati o stvareh, o katerih nočete govoriti. Vam je to kdo svetoval ali to izvira iz vas?

Predvsem to izvira iz mene. Od nekdaj mi ni bilo preveč všeč, če me je kdo spraševal, kako poteka moje zasebno življenje, ki sem ga ločil od športnega in sem na začetku poskušal postaviti čim bolj ostre meje, ki jih šele zdaj malo rahljam. To mi je na srečo uspelo, poleg tega so bili pa novinarji, ki spremljajo smučarske skoke, do tega razumevajoči. Nikoli nisem potreboval rumene podpore [smeh], zaradi nje ne bi bil nič na boljšem. Dobro se mi zdi, da novinarji postavljajo vprašanja, zaradi katerih so tam.

Ste pa seveda medijski magnet. Preberete vse, kar napišejo o vas?

Prej ali slej pride do mene. Če nič drugega, dobiš na tak način mnenje, ki ga lahko upoštevaš ali pa ne, odvisno od tvoje presoje. Sicer pa nisem tak, da bi me kritike ne vem kako potrle, pa tudi vse hvale ob uspehih me ne ganejo prav zelo, tako da vse te članke samo na hitro preberem, da vidim, ali je kdo odkril kaj novega. Doslej ni nihče napisal kakšne velike laži, zaradi katere bi se posebej sekiral, če je pa napisano resnica, pa tako ne morem nič.

Takrat pri štirinajstih na tistem pokalu Cockta ste za časopis dejali, da bi čez pet let radi postali olimpijski zmagovalec in pa svetovni prvak. Kako danes gledate na to izjavo?

Res? [smeh] Da je bila zelo optimistična. Očitno sem bil takrat tako zagnan, tako v vzponu, obenem pa še tako neizkušen, da nisem vedel, koliko stvari je treba narediti, da to res postaneš. Mogoče je bila izjava pravilna, samo obdobje petih let je bilo prekratko. Še zmeraj bom delal na tem, da to postanem. Je pa res, da se je od mojega 14. leta pa do zdaj zelo dvignila starostna meja, pri kateri so skakalci na vrhuncu svojih sposobnosti. V svetovni pokal sem prišel s 17 leti in sem bil tri, če ne celo štiri sezone najmlajši v tem tekmovanju, ker sem ujel zadnji vlak pred 'postaranjem'.

Vaš napredek v svetovnem pokalu je bil stalen, čeprav relativno počasen, počasen za šampiona vašega kova. Sami ste nekje rekli, da je Schlieren­zauer v vaših letih dosegel več. Čemu gre to pripisati?

Ne vem, nimam pojma. Prvo sezono sem mislim, da sem bil 35. v skupnem seštevku, do zdaj, ko sem bil dvakrat drugi.

Spomnim se precejšnjega števila vaših četrtih mest in smo bili Slovenci že kar malo nervozni, kdaj bodo te stopničke pa potem uvrstitve na stopničkah, ko smo čakali na prvo mesto ...

Pa je bilo spet veliko četrtih mest. Ne vem, očitno se še ne znam ustaliti na teh stopničkah. Ampak če pogledamo Schlierenzauerja, ki je prišel v svetovni pokal in v treh letih pobral vse, kar je lahko. Jurij [Tepeš], ki je prišel v svetovni pokal isto leto, je imel zaradi nenehnih primerjav kar malo težav, ker mu ni šlo tako kot Schlieriju. Zdaj sta spet tesna rivala, tako da se čas uspeha vsakomur drugače vrti.

Po dveh drugih mestih v skupnem seštevku svetovnega pokala je najbrž vaš naslednji cilj prvo mesto v čim krajšem možnem času. Se pravi v naslednji sezoni?

Ko zdaj septembra govoriva o tem, lahko rečeva karkoli, ampak nikoli ne veš, kaj bo zima prinesla. Seveda je moja želja osvojiti kristalni globus in ga postaviti nekam na omaro, ampak ni pa to neki cilj, ker če je to cilj, ne vem, kako bi se potem še motiviral za naprej. Zame predstavlja veliki kristalni globus nekakšno vmesno postojanko, ki bi jo rad dosegel v svoji karieri.

Lani je bil od vas boljši samo Severin Freund. Ali to pomeni, da ste na poletnih treningih kaj bolj preučevali njegove skoke?

Ne, ker Nemci na splošno skačejo precej drugače kot mi ali kot Poljaki. Mogoče ima vsaka nacija svoj način skakanja, ki pri njih deluje.

Ali te razlike mi laiki lahko opazimo?

Jaz jih takoj vidim. Nemci pri odrivu precej više kot mi prenesejo boke, jaz jih skušam poriniti bolj naprej. Pri kakšnem dobrem počasnem posnetku bi se dalo videti, da je moj počep precej nižji, kot pa je Freundov počep, tako da bi ga zelo težko posnemal, ker je že samo najino izhodišče za odskok zelo različno. Tako da kakšnih posnemanj ni, vsak ima svojo pot razvoja. Sicer pa že s tem, da koga posnemaš, poveš, da zaostajaš za njim.

Je način skakanja mogoče povezan tudi s karakterjem neke reprezentance?

Kdaj se pa res zafrkavamo iz tega visokega nemškega počepa in rečemo, da je to 'sicher deutsche Position' [smeh], ker z njim malo manj tvegajo. Mislim, da do nacionalnega sloga prihaja zaradi uspehov tekmovalec v preteklosti, na osnovi katerih se razvija mladina.

Poleg drugačne tehnike je skakalni trener Danilo Pudgar pred lansko Planico v nekem intervjuju omenil, da ima Freund tudi bolj aerodinamično telo kot vi. Kako je s tem?

Ja, ob tem zelo hitro začnejo vpletati morfologijo. Kakšen je malo bolj tako širok, drugi drugačen, pa sta lahko oba enako težka. Ampak zdaj nastopajo v svetovnem pokalu zelo različni skakalci. Idealen skakalec naj bi bil nekaj manjši, kot je Kamilo Stoch, sem pa jaz visok skoraj 180 centimetrov, Freund je še višji ... Pomaga pa več­ji trup v primerjavi z nogami, ki predstavlja nekakšno krilo, so pa večje noge močnejše, tako da ... [smeh]

Letos ste v Vikersundu na Norveš­kem dosegli nov svetovni rekord, in sicer 250 metrov, in ko se to zgodi, se zmeraj sprožijo debate o smiselnosti doseganja vedno večjih daljav. Kje je meja, do katere bi šlo s sedanjo opremo, znanjem in tehniko?

S temi pravili, ki omejujejo višinsko razliko od mize do doskočišča, se da v Planici ali Vikersundu tej razdalji dodati maksimalno še pet metrov, ampak pri tem se morajo ujeti vse ugodne razmere – iztek mora biti lepo zravnan – za kaj več bi pa bilo treba povečati skakalnico, ampak večja, ko je skakalnica, več dejavnikov vpliva na skok, daljša ko je, več smeri vetra se lahko zamenja pri skoku, tako da je veliko teže ujeti prave razmere.

Pa tudi hitrost pri pristanku zelo hitro narašča?

Ja. Odskočimo pri recimo 100 kilomet­rih na uro, pristajamo pa tudi pri 140 kilometrih na uro. V Vikersundu so celice, ki so postavljene v izteku – se pravi po pristanku, in ko si se že nekaj časa peljal v izteku – še zmeraj zabeležile dobrih 120 kilometrov na uro. Ampak tega takrat tako ali tako ne čutiš.

Koliko besede imate pa skakalci pri načrtovanju skakalnic?

Nič. [smeh] Saj tukaj je cel kup fizike, dejavnikov, ki jih je treba preučiti, in mi skakalci pravzaprav niti ne vemo, na kaj bi morali biti pozorni. Lahko postavimo deset­metrsko skakalnico, pri kateri bi se dalo na oko kaj izmeriti in tako postaviti mizo, kaj več pa naše znanje ne dopušča.

Ali postajajo skakalnice z leti vse bolj podobne?

Ja. Včasih so se zelo razlikovale med seboj. Ene so imele zelo strma zaletišča, druga spet zelo položna, zdaj so pa vse te moderne zelo podobne. Tudi krivulje leta na njih so zelo podobne. Sploh te v Rusiji in Kazahstanu, ki so pravzaprav enake, montažne.

Kar je pravzaprav škoda, kajne? Če se ne motim, vam ustrezajo skakal­nice s kakšnim kaveljcem?

Ja, mogoče sem se prej kot drugi prilagodil na te majhne spremembe. Če je vse zelo preprosto, si znam zadevo sam hitro zakomplicirati. Sploh v mladosti, ko smo veliko skakali na slabih smučinah, zelo pogosto vijugastih, sem se znašel bolje kot drugi. Tudi če so mi šle smuči v smučini malo levo-desno, sem se na mizi nekako pripravil do tega, da sem pravilno odskočil. Včasih, ko so bile skakalnice različne, je bilo zanimivo, ker si se moral pripravljati na vsako posebej, večkrat smo se pogovarjali o tem, kako lepa je kakšna skakalnica ali kako grda je [smeh], zdaj se je treba pa orientirati samo na skok. Na kratkih mizah te v radiusu zmeraj malo stisne, kar ti že nekako pove, da bo treba odskočiti, potem pa prideš na skakalnico z zelo dolgo mizo in takrat se je kakšnim 70 odstotkom skakalcev zgodilo, da so odskočili pre­zgodaj. Še danes imajo mnogi težave v Bischofshofnu, kjer je zelo položen nalet z dolgo mizo. Tudi sam tam dostikrat odskočim prezgodaj, ker se začakam, čakam na tisto mizo, kdaj bo prišla. Po drugi strani je pa Lahti z zelo strmim naletom in krajšo mizo, tako da razlike med skakalnicami še obstajajo.

Kakšne so pa skakalnice v Planici? Menda ste imeli skakalci pred nekdanjo velikanko največ rešpekta?

Ja, planiška velikanka je bila pred prenovo ena od skakalnic, do katere smo gojili največ spoštovanja. Bila je relativno strma, imela je dva radiusa, se pravi, da te je dvakrat malo stisnilo, včasih je bila ena smučina malo nižja kot druga [smeh], pa te je nagibalo na eno stran in si prvih 80 metrov zraku čakal, kaj bo, in šele ko si videl, da so smuči prispele ob telo, si lahko začel leteti. Na novi je pa vse tako lepo narejeno, da sploh nimaš občutka, da skačeš na velikanki. To opaziš šele, ko se odrineš in priletiš nad pukl in vidiš, da je še zelo dolga pot v dolino. [smeh]

V nekem intervjuju ste smučarje skakalce primerjali s sprinterji. Kaj ste mislili s tem, ker ob vsem dolžnem spoštovanju, ne znam si vas predstavljati ob Usainu Boltu?

Ja, če bi dali mene in Usaina Bolta na tekaško stezo, bi bil Bolt na stotih metrih, jaz pa verjetno pri tridesetih. [smeh]

Mislil sem bolj na konstitucijo?

Tudi, čeprav je tako, da moramo imeti oboji hitra, kratka mišična vlakna, oboji treniramo ure in ure za tistih deset sekund, v katerih moramo pokazati vse, kar smo natrenirali. Na to sem mislil, na ta čas, ki ga porabiš za treninge in o katerem marsikdo ne ve nič, pa na tistih nekaj sekund, v katerih moraš pokazati, ali si prej kaj naredil ali ne. Marsikdo reče, da se mi skakalci tako ali tako samo dol spustimo, pa je zadaj veliko dela, ki se ga ne vidi. Potem je še ena podobnost med nami in sprinterji. Tako skakalci kot sprinterji potrebujemo hitre mišice, da se lahko dvignemo in skočimo oziroma stečemo, pa tudi mehkobo, brez katere ni ne skoka ne teka.

S tem, da tekačev teža mišic – in mišice so zelo težke, težje od maščobe – ne ovira, skakalce pa. Kako vam uspe trenirati tako, da so vaše mišice zmogljive, a obenem lahke?

Težko, vsaj jaz imam težave s tem. Poskušam tako, da se, kolikor se le da, izogibam vzdržljivostnim vajam, ki pa jih vendarle moraš opraviti dovolj, da telo zdrži napore od konca novembra pa do konca marca. Prav ta vzdržljivostni trening namreč največ prispeva k telesni teži. Potem skušam ohraniti telesno težo nizko tako, da se čim manj naprezam z zgornjim delom telesa, da odstranim to mišično maso od prsi naprej.

Da si zgoraj čim bolj švoh ali kako?

Da te zgoraj ni. [smeh]

V tem obdobju naj bi imeli težave s telesno težo, nekaj kilogramov preveč. Kako je zdaj z njimi?

Včasih smo temu rekli težave, zdaj jih pa razumemo že kot normalen pojav. Septembra je moja telesna teža nekaj večja kot pozimi. Septembra se začne klestenje telesne teže. Zdaj imam še štiri kilograme več, kot jih bom imel pozimi na tekmah. Kakšno stvar bo treba odstraniti iz prehrane, iz treninga izločiti vzdržljivostne vaje, jih malo skrajšati, napraviti hitrejše in do začetka sezone bi morali biti vse v redu.

Dovoljeni indeks telesne mase, definiran kot telesna masa v kilogramih, deljena s kvadratom telesne višine v metrih, pri skakalcih zdaj znaša 19. 18,5 je meja, ki jo svetovna zdravstvena organizacija določa kot blago nedohranjenost. Če pade indeks pod 19, pa mora skakalec uporabiti krajše smuči, če se ne motim?

Tehtajo nas z opremo in potem mislim, da ta indeks znaša 21 in z vsakim kilogramom, ki pade pod to mejo, krajše morajo biti tvoje smuči. Mislim, da en kilogram pomeni dva do tri centimetre krajše smuči.

Koliko kilogramov lahko imate pri svoji telesni višini, da vam še ni treba nastopati s krajšimi smučmi?

Ne vem. Maksimalna dolžina smuči, s katerimi bi lahko jaz nastopal, je 259 centimetrov, nastopam pa s štiri centimetre krajšimi. Daljše smuči pomenijo namreč več upora, in če ga je preveč, ga ne moreš več nadzorovati. Se pravi, da bi lahko imel 67 kilogramov z opremo, teža te – čevlji, dresi ... – znaša pa tri kilograme. Se pravi 64 kilogramov pri 179 centimetrih.

Imate občutek, da ste skakalci obsojeni na stradanje?

Ne. Včasih so bili, tam v letih 2002 in 2003, v času Svena Hannawalda, takrat je bilo to zelo ekstremno. Če boste o teh časih vprašali kakšnega, ki je takrat skakal, ne bodo o tej temi povedali nič dob­rega, zdaj pa nisi obsojen na stradanje, ampak na zdravo prehrano in zdrav način življenja.

Vstanete kdaj od mize siti?

Da. Kdaj sicer stopiš na tehtnico in ugotoviš, da imaš kilogram preveč in greš teč ali pa izpustiš večerjo, zamenjaš ogljikove hidrate s solato in se teža ustali na želeni. Če pa ne zaleže, pa na koncu, ko je treba odstraniti še zadnjega pol kilograma, izkoristiš še dehidracijo.

Kot boksarji?

Ja, ampak tam so ta nihanja veliko večja, ker v boksu le nimaš toliko dvobojev kot pri skokih, in če bi bil od decembra do marca nenehno dehidriran, se ne bi obneslo.

Se pravi, da obstaja nekaj, čemur pravite najljubša jed?

Obstaja. Ni sicer najljubša jed. To so vse jedi, ki vsebujejo rdeče meso. [smeh]

TEKST Tadej Golob
FOTO Bor Dobrin

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel