Intervju s košarkarjem Radoslavom Rašom Nesterovićem

12. 4. 2013, 10:44 | Športno | Vir: Liza
Intervju s košarkarjem Radoslavom Rašom Nesterovićem (foto: Primož Predalič) Primož Predalič

Radoslav Rašo Nesterović, ki ima za seboj dolgo košarkarsko kariero, med drugim 12 let igranja v NBA, in se je športno upokojil pri 35 letih kot najbolje plačani slovenski športnik, zdaj uživa družinsko življenje. Ambasador Eurobasketa 2013 pa dandanes ne izstopa več le zaradi višine in zavidljive športne kariere, temveč tudi kot zastopnik življenjskih vrednot, ki temeljijo na spoštovanju drugih.

Kako je, če se človek upokoji tako mlad?

Igrati sem nehal pri 35 letih. V redu je, se ti pa svet malo spremeni, ker si bil prej stalno v pogonu, zdaj pa imaš več časa zase in družino. Določene stvari se spremenijo in se moraš pač prilagoditi. Poleg tega sem še vedno bolj ali manj aktiven v svetu košarke.

Koliko se še ukvarjate s športom?

Poskušam se malo gibati, ko je vreme lepo, pa čim več športno aktivirati otroke, da ne bodo sedeli pred računalniki in televizorjem. Sicer pa se po intenzivnem ukvarjanju s športom ne moreš kar prenehati gibati. Moraš se gibati, čeprav je to pozimi težje zaradi vremena.

Kako pa shajate z adrenalinom, ki ga je prej bilo na pretek?

Ne vem, tega ne opaziš. Včasih ti mogoče nečesa manjka in ne moreš biti dolgo na enem mestu. Vse življenje sem potoval, bil na pripravah in tekmovanjih, zdaj pa kar naenkrat tega ni. Nekako se prilagodiš in že najdeš ventile. Me pa tudi otroci že toliko izčrpajo, da zvečer nimam moči za nič, saj sem izžet kot po dveh treningih. Učinek je podoben.

Kakšen je vaš prispevek k popularizaciji Eurobasketa 2013 in Slovenije?

Prihajajoče evropsko prvenstvo v košarki poskušamo čim bolje in čim več promovirati, da bo 4. septembra vse potekalo, kot je treba, in bo obiskanost čim večja. Na koncu se bo uspešnost prvenstva merila z obiskanostjo. Če se bo zaslužilo, bodo vsi zadovoljni. Vprašanje pa je, glede na čase, ali se bodo ljudje lahko odločili in prišli v Slovenijo za dva tedna ali en teden.

Upam, da bo v Slovenijo prišlo veliko ljudi, predvsem zaradi geografske lege. Blizu je vsa bivša Juga, tudi zahodna Evropa ni tako daleč. Namen je, da se Eurobasket izkoristi za to, da bodo ljudje prihajali v Slovenijo tudi v naslednjih letih. No, na to bomo morali počakati, da vidimo, kako bo.

Kakšna se vam zdi košarka v Sloveniji?

Na precej nizki ravni, v bistvu je vse šlo navzdol. Vsi krivijo finance, ki so sicer eden izmed glavnih dejavnikov. V resnici pa se ne dela več z mladimi. Nihče noče posvetiti dve, tri ali štiri leta delu z mladimi in potem žeti uspehe. Trenerji in klubi hočejo imeti uspeh z danes na jutri, instant, kar je težko.

Ste vi imeli to srečo, da so trenerji znali videti in spodbuditi vaše vrline?

Na Slovanu je bilo super, z Olimpijo pa je bila čudna epizoda. Pozneje sem imel kar dobre trenerje, ko sem bil profesionalec, pa sem se moral sam prebijati.

Kaj to pomeni?

Ko enkrat prideš v NBA, ni letnika, ni pomembno, koliko si star. Ko prideš na igrišče, moraš delati in se sam prebijati. Trenerji imajo 12 igralcev, morajo najti tistih pet, ki bodo igrali, in še štiri, ki bodo zraven. Če se ne boš sam prebil, se s teboj ne bo nihče ukvarjal.

Se pravi, da ste se morali sami izkazati?

Potreboval sem nekaj časa, da sem se navadil, potem pa mi je bilo v redu. Pri nas je malo drugače, ampak ko se enkrat navadiš, dojameš, da je mogoče tako tudi bolje. Tako daš res več od sebe.

Ste med igro dajali vse od sebe ali ste taktizirali in se 'šparali'?

Vsako tekmo sem poskusil dati vse od sebe, nisem se pa rinil v ospredje. Moraš dojeti, kje si in kaj si. Gre za 12 igralcev, od katerih ima vsak svojo nalogo. Tiste ekipe, v katerih vseh 12 igralcev ve, kaj je njihova naloga, so tudi najbolj uspešne. Gre za take igralce, ki nimajo težav s svojim egom in nimajo kompleksov.

So kateri igralci taktizirali?

Seveda so. Ti veliki igralci, največji, po mojem sploh ne znajo taktizirati, ker je vse odvisno od njih. So pa tudi določeni trenerji, ki igralce 'šparajo' zaradi starosti in poškodb, so pa tudi igralci, ki se sami 'šparajo'. Zvezdniki, ki sem jih spoznal, recimo Garnett in Duncan, se nikoli ne 'šparajo'. Če igrajo, igrajo na polno ali pa sploh ne igrajo. Če so poškodovani, so pač poškodovani, če pa so na igrišču, so najboljši in so za zgled. Če se najboljši igralec in eden najbolje plačanih na svetu toliko trudi, se ti potem zdi malo čudno, da še sam ne daš vsega od sebe. Imaš vsaj malo ega, spoštovanja do soigralcev in trenerjev, do vsega.

Kakšne so razlike med ameriško in evropsko košarko?

V Ameriki je čisti profesionalizem in imaš vse urejeno, ni treba o ničemer razmišljati, razen o košarki. Urejene imaš finance, potovanja, treninge, vse in se lahko posvetiš le košarki, treningom in poskušaš biti čim večji profesionalec.

Vas je bilo kaj strah, ko ste se podali v Ameriko?

Ne, to so bile moje sanje. Šel sem in si mislil: Če bo, bo, če ne, pa bom prišel nazaj v Evropo. Izšlo pa se je tako dobro, da sem ostal 12 sezon. Meni je bilo super.

Lahko rečete, da ste imeli tudi nekaj sreče pri vsem?

Kolikor sem imel v Ljubljani malo čudne izkušnje, sem imel potem srečo. Najprej sem imel srečo, da sem šel v Kinder Bologno, kjer sem spoznal Danilovića, Savića, Messino ..., ki so me res dobro sprejeli. Ko sem prišel, sem bil star šele 20 let, bil sem neuveljavljen, neznan, imel pa sem dobre soigralce ob sebi, ki so bili res zvezdniki in pravi profesionalci. Usmerjali so me in mi pokazali, kako je treba, celo več kot trener. Če ti trener kaj reče, zlasti ko si mlad, si misliš, da ti najeda. Če pa ti igralec, ki je že evropski prvak, recimo Danilović, ki je z reprezentanco in z dvema kluboma vse osvojil, moraš to spoštovati in se zgledovati po njem.

Zagovarjate spoštovanje?

Seveda, pa ne le da spoštujejo mlajši starejše, tudi starejši mlajše. Vsaka generacija ima nekaj novega, povsem drug sistem, druge vrednote, ampak med seboj se je treba spoštovati.

Lahko rečete, da vam je šport veliko dal?

Vsak ima svojo pot. Na Slovanu nas je bilo 15, potem so prišla pubertetniška leta, 90 odstotkov jih je odpadlo, ker se je začelo: en hoče, en noče.

Kaj je vas zadržalo?

Sanje in družina. Rekli so mi: "Ali boš 100-odstoten ali sploh ne hodi," kar je normalno. Tudi v življenju se ne moreš iti nekaj na pol. Košarka mi je bila užitek.

Vam je NBA tudi ponujala, ne le 'jemala'?

Glede na navadne ljudi si plačan zelo dobro, delaš nekaj, kar ti je všeč, nimaš delovnika, če ni tekme, imaš trening uro in pol.

Samo?

Saj več ne moreš, imaš tekme v ponedeljek, sredo in petek, včasih tudi dve tekmi v dveh dneh, vmes pa moraš še počivati. Trenira pa se med poletjem, pripraviti se moraš sam, ko tudi največ napreduješ. Priprave se začnejo prvega oktobra, sam moraš začeti že konec junija, da se pripraviš.

Kako to poteka?

Treniraš sam ali si najdeš trenerja, da te pripravi fizično, kar je zelo pomembno, ker moraš sedem mesecev zdržati ritem. Če nimaš te osnove, januarja pregoriš in je konec.

To je precej drugače kot pri nas.

Tukaj se vse dogaja s klubom.

Je bilo veliko odvisno od vas, glede na to, da ste igrali center?

Niti ne, imel sem srečo, da sem igral z Duncanom in velikimi zvezdniki, ki so bili motor. Zdaj se košarka spreminja in so košarkarji vse nižji, tako da bodo čez deset let verjetno dvometraši igrali nogomet, nogometaši pa bodo presedlali na košarko.

Hočete reči, da bodo prišli do izraza bolj eksplozivni košarkarji?

Do izraza bolj prihajajo fizične lastnosti.

Je vam bolj všeč takšna košarka ali tista, ki zahteva malo več 'možganov'?

Bolj ta 'smart'. To, da tečeš le gor in dol, ni ravno nekaj, moraš tudi nekaj razumeti. Tisti, ki so 'smart', naredijo poteze, zaradi katerih potem narod gleda in uživa. Čar tega je, da tisti, ki razmišlja, vodi igro.

Kaj pa prekrški, jih je več v evropski ali ameriški košarki?

V Ameriki ni toliko grobosti, bolj so grobi in umazani v Evropi. V Ameriki je več ferpleja, igralci so močnejši in se igra bolj fizično. Igra je čistejša. Saj se zgodi kaj, kakšen se najde, ki igra grobo, vendar je tega dosti manj kot v Evropi. Igra je dosti bolj fizična, moška in čista, ni kakšnih umazanih stvari, da te na primer nekdo s komolcem zanalašč sune.

Se pravi, da je košarka v Evropi groba?

Zato je šla v tri krasne.

Ste pa zato vi šli zelo dobro skozi s plačilom, saj še vedno veljate za našega najbolje plačanega športnika v Ameriki.

Pri nas se še posebej vsi oklepajo denarja. V Ameriki je povsem normalno, da imajo najboljši stomilijonske pogodbe in še več. Normalno je, da igralec bejzbol podpiše pogodbo za 250, 270 milijonov dolarjev.

Ste imeli menedžerja?

Ja. Menedžer je filter med igralcem in klubom. Če prideš in jih začneš izsiljevati za denar, je to malo čudno, so že osebne zamere. Če gre menedžer, mu rečeš, koliko želiš, da se dogovarja z njimi. Ima le več izkušenj in ve, kaj in kako.

Kako ste si znali postaviti ceno?

To se že ve, glede na zmogljivosti kluba in glede na to, kaj in kam želiš. Vse se ve. V nogometu je isto, ne moreš dobiti Ronalda za 50 evrov, moraš plačati določeno ceno.

Za naše razmere se zaslužek okoli 40 milijonov evrov sliši kar vau!

Vau je. Slava gor ali dol, imaš pa zdravnike, ki so rešili 300 življenj v enem letu na urgenci, pa nihče ne govori o njih. Tako da je to relativno. Če pa imaš priložnost, zakaj bi tratil in izgubljal čas, če jo lahko izkoristiš.

Se vam ni zavrtelo v glavi ob tolikšni vsoti?

Kaj bi naredil? Ne moreš se voziti z letalom po Ljubljani. Malo je čudno, če imaš pet avtov v garaži, voziš lahko le enega. Po mojem to pri meni izhaja iz družine. Nikoli nam ni nič manjkalo. Starša sta bila delavca, šli smo na morje, šli smučat na Veliko planino, v šolo in to je to. Nič nam ni manjkalo, takrat nas je bilo 90 odstotkov v šoli enakih. Zdaj so v šolah med otroki že take razlike, da je brez zveze. Že osemletni otroci se pogovarjajo o iPhonih. Ti stanejo kot ena povprečna plača, nekateri otroci pa jih že imajo.

Pa ne mislim, da je otroke treba držati v srednjem veku. Svoje otroke poskušam naučiti, da si morajo kaj sami pridobiti in da ne morejo imeti vsega, kar si želijo, kar je sicer težko. Poskusiš jim dati čim več. Ni jih treba peljati na Karibe na morje, bolj so srečni, če jih pelješ v Atlantis. Srečni so z zelo malim, tako jih je pač treba naučiti. Ljudje mislijo, da če imaš denar, imaš kamione, avione ... Imaš določene ljudi, ki znorijo. To, da želiš še več, pa je normalno. Pač hočeš zaslužiti čim več. Saj osebno ne potrebuješ veliko, imaš pa otroke in jim hočeš omogočiti, da bodo šli na šolan­je, da bodo imeli osnovo, iz katere bodo v življenju lahko startali.

Ste hvaležni svojima staršema, da sta vas vzgojila, kot sta vas?

Imeli so pravila, tako je bilo. Ko pa sem enkrat začel odločati povsem sam, nisem imel nekih potreb po dokazovanju. Že tako sem nadpovprečen: visok 2 metra 12 centimetrov, da bi si zdaj še oblekel nekaj oranžnega in imel avto, ki bi se ga slišalo po polovici Ljubljane, bi bilo malo čudno. V vsakem primeru potem nase navlečeš le negativno energijo drugih ljudi.

Torej se zavedate, da so okoli vas še drugi ljudje, tako ne preseneča, da sodelujete tudi v dobrodelnih akcijah, kot je bila Stopimo skupaj za naše šolarje – Z veseljem v šolo.

Poskušajo izkoristiti tvoje ime. Znani bi morali veliko bolj sodelovati. Športniki si tako lahko ustvarimo boljšo sliko in s tem pokažemo, da ne gre le za denar, ampak smo pripravljen tudi pomagati. Nikoli ne veš, ali bo kdo od teh otrok jutri kakšen Einstein ali Steve Jobs. Ko enkrat doživi, da mu nekdo pomaga, bo tudi sam pomagal drugim.

To je normalna pot. Nenormalno je to, kar se nam zdaj dogaja, da vsi gledajo le, kako bodo čez noč vse pokradli. Normalno je to, da drug drugemu pomagamo in se tvori veriga. V Sloveniji ti še posebej ne privoščijo uspeha, ljudje so nevoščljivi. Takšna je trenutno atmosfera. Določeni športniki dvakrat slabo igrajo tekmo, smučajo ali plavajo, pa je že komentar, da jih je pokvaril denar. Ljudje sploh ne vedo, kaj je bistvo.

Ste se za konec športne kariere odločili zaradi poškodbe?

Imel sem poškodovano ramo in tri majhne otroke. Tehtal sem, ker za vrnitev po poškodbi potrebuješ veliko treninga, še posebej v mojih letih. Potem sem rekel: Otroci ne bodo nikoli več toliko stari, nikoli več si ne bom mogel privoščiti tega. Odločil sem se, da je konec boljši, kot da prihajam in odhajam. Odločil sem se, da je dovolj, saj sem bil že malo tudi fizično utrujen. Nisem imel več toliko moči, po treningu sem šel spat in nisem bil nič z otroki.

Pogrešate košarko?

Same igre ne pogrešam, bi pa kaj delal v košarki. Bom počakal, da pride kakšna priložnost, kar je v Sloveniji težko. Nekdanje igralce precej težko spustijo zraven. Če pogledate, nikjer ni nobenega bivšega igralca. Vsi vedo vse bolje od tebe. Ne gre le zame, tu je še dosti več igralcev, ki so v Olimpiji igrali več kot jaz in dali veliko več. Lahko bi pokazali malo več spoštovanja do njih. To je slabo. Nikoli ne veš, kako se ti bo vrnilo.

Kako ste se počutili, ko ste bili na vrhuncu?

V bistvu te bolj 'spumpajo' mediji, saj nisem veliko rešil, sem pa uresničil svoje sanje. Počutil sem se zadovoljno, uresničil sem se. To, da sem bil prvak v NBA-ligi in prišel nazaj, ne pomeni, da se mi zdaj morajo vsi umikati. To je res brez smisla. Če bi razmišljal tako, bi to bil začetek konca. Toliko si dober in na vrhu, kolikor te ljudje spoštujejo. Enkrat, ko te ne spoštujejo več, ne moreš nič. Če se boš tako obnašal, boš izgubil spoštovanje in zaupanje ljudi. Pri vsem tem veliko pomeni družinska kultura. Družina te lahko dvigne, lahko pa te tudi povsem pokoplje. To je največji problem Američanov, ker vsi izhajajo iz problematičnih družin brez očeta, vzgajale so jih mame, tete, babice, in ko enkrat uspejo, se jih nakoplje 20, ki od njih nekaj iščejo.

Je tudi od vas kdo kaj hotel?

Vedno se najdejo kakšni. Moraš biti zelo pozoren. Ko enkrat dobiš denar, šele vidiš, kdo so pravi prijatelji.

Ste imeli dober občutek glede svojih prijateljev ali ste se o katerem tudi zmotili?

Večkrat sem se zmotil, kot imel prav. To te bolj boli kot neuspeh, ker si za določene ljudi mislil, da so drugačni. Ljudje rečejo, da te denar spremeni, v resnici pa ti bolj pokaže, kakšni so ljudje. Če imaš denar, ne boš drugačen, samo pokazalo se bo, kakšen si v resnici. Gotovo pa bi kakšen imel tudi kaj slabega čez mene za povedati.

Upam, da ste toliko normalni in človeški, da imate tudi vi kakšno slabo lastnost ter grešite.

Pravila so zato, da se kršijo.

Hodite na tekme?

Bolj slabo, saj ni kaj videti. Večkrat grem gledat kakšne mladince in otroke, so mi veliko bolj zanimivi. Žal so drugi športi dosti bolj popularni, tudi tehnika je naredila svoje. Otroci več ne hodijo ven na košarko, vsi so doma na Facebooku. Otroci se še pogovarjati ne znajo med seboj, kot je treba, vsak ima telefon, iPad, pišejo sporočila, tudi družijo se ne več kot včasih. Mi nismo imeli nič, šli smo ven. Ko smo gledali dober film, smo se v šoli le še o njem pogovarjali. Zdaj pridejo v šolo, so tiho in gredo domov na računalnik. Robotika.

Napisala: Suzana Golubov 

Fotografije: Primož Predalič

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri