Vasilij Žbogar: Ne morem reči, da jadram zato, da bi mi bilo lepo

Vasilij Žbogar je eden tistih Slovencev, ki dokazujejo, da se da, če se hoče, pa čeprav je želja daleč največja začetna osnova. Ne vem pa, ali se je komu dalo izračunati, kolikšnemu odstotku svetovnih morij vlada Slovenija. Najbrž gre bolj za promile oziroma za nekaj še manjšega. In v tej luži z malo vetra in majhnimi valovi je zrasel naš tokratni sogovornik.

Je nosilec dveh medalj z olimpijskih iger, iz Aten 2004 in Pekinga 2008. Tisti, ki se malo bolj spoznajo na jadranje, vedo, da sta obe iz razreda laser, ki je po zasnovi zelo ljudski. Jadrnice, ki se postavijo na startno črto, so vse enake, pa naj bo v lasti angleškega ali slovenskega krmarja, in ker ni tehnološkega razvoja, je tudi tekmovanje v laserju razmeroma poceni.

Bronasti torej, srebrni in ... zlati? Nikoli ne bomo izvedeli, ali bi se Žbogar iz Londona vrnil z zlatom v laserju, ker je medtem presedlal v finn, ki je popolnoma druga zgodba. Jadrnice razreda finn so večje in pros­tora za inovacije na njih je skoraj toliko, kolikor jih preneseta domišljija in denarnica. In ko so pred leti dopustili še 'pumpanje' – veslanje, pri katerem imaš namesto vesla v rokah jadro, s katerim jad­ralec pomaga plovilu do večje hitrosti, se je finn iz tekmovanja utrujenih (in premožnejših) veteranov spremenil v formulo 1 na vodi, le da so piloti na vodi za kakšnih 40 kilogramov mišic težji od kolegov na štirih kolesih.

Vasilij Žbogar je najstarejši med njimi, a se počuti dovolj mladega, da jim bo – ne glede na razliko v letih, denarju, tradiciji in množičnosti, ki vse obtežujejo drugo stran tehtnice – poskusil na naslednjem olimpijskem regatnem polju pred zalivom Gunabara pobrati veter iz jader. Zadnja tekma sezone, prvi finale svetovnega pokala v Abu Dabiju, kjer je zmagal, mu daje dobro podlago za optimizem.

Sezone je konec, in če prav razumem, je bila ta doslej vaša najuspešnejša neolimpijska sezona v razredu finn?

Tako je, čeprav sem lani zmagal na evropskem prvenstvu, letos sem bil pa drugi. To je edina razlika, sem pa zmagal v finalu svetovnega pokala v Abu Dabiju.

Edini kiks je bilo 12. mesto na svetovnem prvenstvu.

Lani, ko sem bil prav tako 12. ali 13., je šlo za kiks, letos pa niti ne. Lani sem dejansko naredil napako, letos sem pa zbolel in prišel na svetovno prvenstvo po dveh mesecih brez treninga, ki sem ju preležal doma.

Ali to, da je sezone konec, pomeni, da zdaj počivate?

Ne, opravljam kondicijske priprave, in to na polno. Dva meseca gradim osnovo, potem se začnejo pravi treningu na morju in kopnem.

Kakšen je torej vaš delovni dan?

Na dan opravim dva treninga. Začnem ob pol osmih in vadim do enajstih. Zvečer, če me čaka kolo, od treh do petih, če telovadnica, pa od petih do osmih. Treniram z veslači, gre za veslaške treninge. Med treningi opravljam tudi testiranja, ki pokažejo, kdaj sem pripravljen za morje. Jadrnica finn te, če nisi telesno dovolj dobro pripravljen, uniči. V razredu finn so bili, ko prosto pumpanje še ni bilo dovoljeno, jadralci v povprečju stari nekje od 35 do 45 let, zdaj so vsi okrog 25 razen mene, ki še vztrajam. Testi so pa različni, uteži, ergometer ipd.

Vaša pripravljalna baza je v Valencii. Kako poteka vaše življenje v Španiji?

Najprej bi moral razložiti, kako je sploh prišlo do tega, da sem priprav­ljam tam.

Prosim.

Kar se tiče financ, kadra se težko primerjam z jadralci iz najboljših držav, kot so Angleži, Novozelandci, Avstralci, kakšni Američani in Brazilci. Se pravi, strokovnjakov doma ni in jih moraš poiskati drugje. Tuji trenerji so zelo dragi. Minimalna plača za tujega trenerja v razredu finn znaša 50 tisoč evrov, potem so pa tu še njegovi stroški. Če pa imaš še maserja, fizioterapevta, kondicijskega trenerja, prideš do proračuna, ki ga lahko svojim jadralcem zagotovijo samo največje nacije.

Če sem hotel biti vsaj približno tako dober kot oni, sem se – že tudi v razredu laser – moral dogovoriti za sodelovanje s tujim trenerjem. Zdaj sem se dogovoril z Luco Devotijem, ki je bil na olimpijskih igrah v Sydneyju srebrni v finnu. Težava je, da si sam takšnega trenerja ne morem privoščiti. Zato sem potipal okrog, vprašal druge jadralce, ki tudi potrebujejo kaj podobnega, in smo napravili majhno ekipo, najprej dveh, treh, zdaj nas je pa šest in si delimo stroške, tudi stroške razvoja materialov. Tako pridemo do podobnih razmer, kot jih imajo angleški jadralci.

Lani, recimo, smo vse leto izdelovali jambor, ki pa na koncu ni bil dober. Angleži imajo veliko denarja in lahko delajo napake, mi ga imamo malo in jih po navadi delamo še več kot oni. [smeh] Potem smo razmišljali, kje bi si napravili bazo in na podlagi primernih vremenskih razmer smo izbrali Valencio. V ekipo sprejmemo tudi druge jadralce, ampak jim udeležbo na treningih zaračunamo.

Vseh šest vas jadra v razredu finn?

Tako.

Se pravi, da ste med seboj tekmeci?

Seveda smo tekmeci, ampak vemo, da nihče med nami ne bo imel možnosti, da bi postal dober, če ne bomo sodelovali na treningih. Na regatah smo tekmeci in ne glede na to, da smo vse leto skupaj, si jih seveda želim premagati. Njih in vse druge. Glede na to, da sem idejni vodja te ekipe, sem neke vrste njen kapetan, vodja in tudi selektor. Vedno izberem kakšnega, ki je dober v močnem vetru, kakšnega, ki je dober v slabem vetru, in sestavim ekipo, od katere imamo vsi nekaj. Vsi so mlajši od mene, zagrizeni, hočejo se čim več naučiti, poslušajo, kar je zelo pomembno.

So razmere v Valencii boljše za jad­ranje kot v Izoli?

To je neprimerljivo. Najprej zaradi temperatur. V Izoli je težko pozimi trenirati več kot dve uri, ker je voda mrzla, ima šest, sedem stopinj, tudi zrak je mrzel, še posebno, ko piha burja. Brezvetrni dnevi so pred Izolo pozimi pogosti, kdaj po štiri dni sploh ni vetra, kar je za nas katastrofa. Valencia je topla, tam lahko tudi pozimi treniraš po tri, štiri ure na dan. Ko pa testiramo materiale, smo na vodi tudi po šest ur, saj veter tam piha pravzaprav vsak dan.

Če se ne motim, ste sloveli kot odličen jadralec predvsem v slabem vetru?

Točno.

Zaradi vetrovnih razmer v domačem morju.

Seveda. Najraje imam šibek veter in majhne valove, ki smo jih vsi, ki smo odraščali na morju v Tržaškem zalivu, navajeni od majhnih nog. Zato tudi veliko treniram zunaj, v Valencii, kjer so valovi večji, da se jih navadim. Z leti sem postal univerzalen jadralec, čeprav imam z močnim vetrom še vedno težave.

Avstralci, Novozelandci, Angleži imajo vse življenje močan veter, še preveč ga imajo. Oni sploh ne gredo na vodo, če piha manj kot šest, sedem vozlov, tukaj greš pa tudi, če sploh ne piha. Zato sem precej let hodil trenirat v Južno Afriko, ki je bila denarno dostopna in kjer je vsak dan pihalo med 15 in 30 vozli. Okrog Rta dobrega upanja so močni tokovi, ker se mešata Atlantski in Indijski ocean in so razmere za jadranje idealne.

V Valencii ni v tej ekipi poleg vas nobenega Slovenca?

Ne, edini sem.

Ker ni zanimanja ali ker bi se radi izognili, kot ste nekje rekli, »pritisku nacionalnega rivalstva«?

VŽ: Na nacionalno rivalstvo sem vedno gledal kot na nekaj pozitivnega. Edino, kjer sem ga občutil kot breme, je bilo, ko sva se z Gašperjem Vinčecem, ki je zdaj nehal, dajala na kvalifikacijah za olimpijske igre. Prej sva se še dva meseca pred olimpijskimi igrami dajala in se osredotočala na to, da se pobijeva med seboj, potem pa ni ostalo dovolj časa za samo pripravo na olimpijske igre. To je bil prob­lem.

V Valencii je dobrodošel čisto vsak, tudi kakšen obetaven mladinec. V svoji karieri nisem nikoli ničesar skrival, ker tako ali tako vem, da delam več kot drugi. Mnogi mislijo, zakaj bi koga učil, da bo potem postal boljši kot ti ... Vedno je kdo boljši. V angleški reprezentanci je samo en najboljši, pa jih kljub temu pet trenira skupaj.

Ko ste v okviru Pokala Amerike kot krmar tekmovali s španskim katamaranom, sem zasledil zanimivo trditev. Rekli ste, da ste povsod naleteli na lep sprejem, pa čeprav ste bili na barki tujec, edino doma so vas malo postrani gledali, češ, kaj se repenčite ...

Ja, res je bilo malo čudno. [smeh] Pri vseh teh rečeh, tekmovanjih, je zelo pomembno tudi to, kako so naravnani mediji. Španci so seveda spremljali naše medije, ki niso bili prav močno naklonjeni moji vlogi na tem tekmovanju. Če bi poudarili, da je to nekaj dobrega, velikega, bi se lahko izcimilo še mnogo več. Ker pa so bili pri nas odzivi bolj skeptični, polni dvoma, so španski piarovci opazili, da pri nas kakšnega prav velikega odmeva to ni pustilo.

Za njimi so seveda sponzorji. Lahko rečem, da je čudno, da so me sploh obdržali do konca tekmovanja. Saj so med tekmovanjem preizkusili še tri, štiri druge, pa so bili vsi počasnejši in sem potem vse regate odjadral kot krmar. Če bi pri nas malo bolj napihnili to mojo udeležbo na tem tekmovanju, bi se lahko zgodilo tudi to, da bi bila ena barka potem slovenska. Neki španski klub je odpadel in ponudila se je možnost, da bi ga zamenjala naša Burja. To je deloma še vedno odprto, ne vem pa, ali bo kaj iz tega.

Hočete reči, da vam doma po vseh medaljah z olimpijskih iger, svetovnih in evropskih prvenstev še vedno niso zaupali, da ne boste zastavili svojega imena za kakšno dvomljivo reč?

Ne vem, tudi sam se še vedno čudim. Španija ima malo morje jadralcev, in če se odloči za tujega krmarja ... Sprva sploh nisem verjel. Še na predstavitvi sem si mislil, da je to nekaj začasnega, no, potem se je pa začelo odvijati.

Na zadnjem evropskem prvenstvu so se Angleži združili in vas ovirali, da so omogočili zlato medaljo svojemu najboljšemu ...

Seveda, to je normalno.

Normalno?

Ja, tako se dela.

Si znate predstavljati, da bi se Slovenci tako združili za skupno dobro?

Dvomim. [smeh] Dobro, s tem je tako – vedno je povezano z denarjem. Če pri Angležih rečejo, da je nekdo glavni, pa ga drugi ne podprejo, izgubijo denar, statuse ... Mogoče zaradi tega. Težko verjamem, da bi se pri nas lahko zgodilo kaj takega, pa bi rad verjel, tudi če bi bil jaz tisti drugi, ki bi pomagal.

V preteklosti ste bili večkrat kritični do Jadralne zveze Slovenije, da ne rečem, da ste bili z njo na bojni nogi. Očitali ste ji netransparentnost pri delitvi sredstev in favoriziranje nekaterih jadralcev. Je zdaj bolje?

Končno sem dosegel svoje. Precej let se je delilo po nekem pravilniku, po ka­terem smo bili vsi jadralci enakopravni, ne glede na to, ali si imel dve olimpijski medalji ali nič. Poleg tega je bil temu pravilniku dodan stavek: v okviru zmožnosti zveze. Potem je bilo pa vedno za nekatere več zmožnosti in za druge manj. Zahteval sem sam to, da se z jadralci podpišejo pogodbe in da se ve, koliko je kdo dobil. Tudi zato, da lahko jadralec načrtuje svojo se­zono. To smo dosegli in naenkrat ni več težav. Jadralci smo bili itak vedno navajeni živeti skromno in vse, kar dobimo, vložimo v trening, v materiale.

Jadranje postaja vse popularnejše, kar se tekmovalnega tiče pa enega od vrhuncev doseže z olimpijskimi igrami. Tudi vi načrtujete svoje cilje glede nanje?

Obstajajo še drugi cilji, ampak najpomembnejše so seveda olimpijske igre.

Na olimpijskih igrah nastopate jad­ralci v več razredih, ki so seveda med seboj vsi enakovredni, najboljši v posameznih razredih dobijo medalje. Kak­šna je pa kaj neformalna razvrstitev? Je finn kralj olimpijskega jadranja?

Najbolj konkurenčni razred je laser, v njem je največ jadralcev. Največ jih je, jadrnica je najcenejša, dostopna vsakomur, vse so enake in ne poznam kluba na svetu, ki ne bi imel jadrnice tega razreda. To dokazujejo tudi številke na jadrih, ki so pravzaprav serijske številke izdelanih jadrnic in gredo proti 250 tisoč. Kamorkoli na svetu greš, boš našel laserja in tekmovalce, s katerimi boš lahko treniral. Na tekmovanjih razreda laser morajo vedno omejiti število nastopajočih, ker je sicer prevelika gneča. Na svetovnih pokalih je bilo njihovo število omejeno na 120 jadrnic, zdaj bo pa na 40, ker je že 120 kažin.

Finn je prej veljal za nekakšen kraljevski razred, s prostim pumpanjem je pa postal brutalen šport, zato je število jadralcev, ki tekmujejo v tem razredu, precej manjše. Zelo težko je pri laserju priti med prvih 60. Pri nas imamo kar nekaj dobrih jadralcev, pa težko pridejo med prvih 100, se mučijo. V razredu finn je dobrih jadralcev 20. Jadrnica je draga, drago je razvijanje materialov, kamorkoli greš na tekmovanje, moraš jadrnico pripeljati s seboj, pri laserju pa ni treba.

V finn ste presedlali po olimpijskih igrah v Pekingu, na katerih ste osvojili srebrno medaljo. Zakaj pa? Ste se laserja zasitili?

Ja, potreboval sem nov motiv, čeprav bi lahko bil moj motiv tudi še višja stopnička, se pravi zlata medalja. Tako sem se takrat odločil. Če bi se lahko vrnil v tisti čas, ne vem, ali bi se še enkrat odločil za finn. Gotovo sem iskal nov izziv, hotel sem se še česa naučiti – razvijanja jader, jambora ... Kup novega znanja sem pridobil, ki ga v laserju, kjer so vse jadrnice enake, ne bi.

Najbrž ste se zavedali, da bo prehod težek. Je bil težji ali lažji od pričakovanj?

Predvsem nisem pričakoval, da bom tako hitro dosegal dobre rezultate. Ti so namreč prišli zelo hitro. Že po prvem letu sem bil med najboljšimi 15, potem je šlo pa še navzgor. Treba je vedeti, da je zelo malo jadralcev, ki uspešno zamenjajo olimpijski razred.

Vsi omenjajo 20 kilogramov, ki ste jih morali pridobiti za finn, pa dajva še midva. Ne samo, da ste se morali zrediti za 20 kilogramov, to dodatno težo so morale sestavljati mišice.

Ja, čim več bi rad mišične mase, da ne bi bilo trebuha, ampak brez trebuha ne gre. [smeh] Doping pomaga, da pridobiš to težo brez trebuha, če pa hočeš brez dopinga, tudi brez trebuha ne gre. Teoretično in praktično se da na leto pridobiti tri kilograme mišic, to je maksimum.

Govorim o legalnem pridobivanju mišic, kar zagovarjam. Jaz šele zdaj prihajam do pravih kilogramov za tekmovanje v razredu finn. Saj sem jih imel že prej, ampak prvič do zdaj se s temi kilogrami dobro počutim. Pridobiti 20 kilogramov in delati iste vaje, prenašati iste napore ... Meni so na začetku, ko sem se zredil za 10, 15 kilogramov, pokale mišice. Ko mi je počila trebušna mišica, sem imel dva meseca težave, ko sem moral na stranišče. Kolena, sklepi ... vse to je trpelo.

Mnogi nimajo težav s pridobivanjem kilogramov ...

Vsi ga imajo s pridobivanjem mišic, zrediti se v trebuh, to ni težko. [smeh]

Ko se je Robert de Niro pripravljal za vlogo v Pobesnelem biku, se je moral zrediti do neprepoznavnosti, je menda goltal neverjetne količine testenin. Kaj ste počeli vi?

Šest obrokov na dan. Še zdaj moram jesti čim več. Kolikor le lahko. Kot sem rekel, je finn postal fizično zelo naporen razred, saj na treningu porabiš 12.500 do 16.500 joulov (tri do štiri tisoč kalorij), na regati 30.000 do 42.000 joulov (od sedem do deset tisoč kalorij) na dan, kar pomeni od tri do štiri kilograme. Vsak jadralec jih izgubi toliko. In pridobivati kilograme ob trdem treningu je zelo težko. Sam sem poskusil prav vse. Poskusil sem jesti pravilno in potem nepravilno, a ni pomagalo. Treba je žreti. Preden sem prišel na ta intervju, sem že pojedel takšen zrezek [pokaže na nekaj res velikega] s krompirjem, zjutraj sem jedel dvakrat ... Ni druge.

Do kolikšne teže ste se povzpeli?

Danes zjutraj sem imel 97 kilogramov. To je doslej najbolje glede na količino maščobe, ki jo imam. Trenutno imam od 14 do 15 odstotkov maščobe pri 97 kilogramih. Po navadi sem imel pri tolikšni teži kakšnih 22 odstotkov maščob. Prav danes je prišel italijanski trener, me je izmeril in je bil zelo zadovoljen.

Kaj pa tekmeci. Ste med lažjimi ali težjimi?

Tekmeci imajo od 100 do 104 kilograme. Težko, da bom sam prišel do tega, ampak lažji imaš majhno prednost v šibkem vetru.

Omenjali ste tehnološko zapletenost tega razreda. Ali ni tako, da je od vseh instrumentov dovoljena samo ročna ura?

Tako, ja. Ročna ura in digitalni kompas.

V čem se pa potem skriva ta tehnološka naprednost?

Jadrnica razreda finn ima kar nekaj toleranc, ko govorimo o njenem tehničnem delu. Pri jamborih je določena samo višina in teža, ki mora biti osem kilogramov. Zato lahko na regatah opazujemo različne aerodinamične oblike jamborov, ki so lahko različno trdi na različnih mestih in vse to se izjemno pozna pri hitrosti. Po mojem je podobno kot z dirkalnikom formule ena. Če imaš barko dobro nastavljeno, porabiš pri jadranju manj energije. In vse to se spreminja.

Če si imel lani dober jambor, to še ne pomeni, da bo ta isti jambor dovolj dober tudi letos. Lani je bil iz ogljikovih vlaken, ampak letos je prišel na trg karbon high modulus 1000 s še več vlakni, iz katerega lahko narediš jambor, ki se bolj ali manj premika, takšnega, ki je mehkejši zgoraj za takšen in takšen veter, ali pa takšnega, ki je bočno mehkejši za spet tak in tak veter, eden je zvit naprej, drugi nazaj ... Nešteto možnosti je, s katerimi se lahko igraš. Potem so tu še jadra, ki jih moraš prilagoditi jamboru. Velikost jader, njihov razpon je določen, ne pa njihova globina, materiali, središče jadra, ki ga lahko poljubno premikaš ...

Nekje sem prebral, da ste jadralci opazovali večkratnega olimpijskega prvaka Bena Ainsleyja, predvsem pa njegova jadra. Je njihova skrivnost že razkrita?

Zdaj smo jo, ker da on ta jadra po vsakih olimpijskih igrah na trg, ampak do iger Angleži vse to zelo skrbno skrivajo. Storiš lahko le to, da jih posnameš. Obstaja poseben program, s katerim si pomagaš odkriti, kakšna jadra bi lahko bila. Smo blizu, vsega ne moremo 'pokrasti', nam pa tehnologija pomaga, da je skrivnosti vedno teže ohranjati skrite. Težava je, da so njihova testiranja po navadi zaprta, in če ugotovijo, da so neka jadra res dobra, jih na regatah navadno sploh ne uporabijo. Dajo jih na stran in z njimi jadrajo samo na ključnih tekmah.

Kaj pa trup? Koliko jadrnic premorete?

Tri. Prav zdaj mi izdelujejo novo jadrnico, ki smo jo dizajnirali lani, vso zimo smo se ukvarjali z njo. Upam, da bo dobra. Zelo smo se mučili, ampak pri teh rečeh ne moreš biti nikoli dovolj prepričan, da bodo delovale.

Ima dva centimetra daljšo vodno linijo, je ožja, kar naj bi mi ustrezalo, ker bo šla laže čez val. Njena krma, zadnji meter krme, je zelo mehka, tako zelo, da niti stopiti ne moreš nanjo. To pa zato, da se pri plovbi z vetrom ukrivi, da ne dela vala za seboj, ampak pod seboj. Njena aerodinamika je malo boljša, kobilica, ki jo sicer lahko premikamo po vzdolžni osi, je že v osnovi pomaknjena malo nazaj. Kup detajlov je, ki smo jih dodelali, bomo pa šele na morju videli, ali nam je uspelo.

S katerim ciljem v mislih ste načrtovali to barko?

Z mislijo na Rio 2016.

Regatno polje za naslednje olimpijske igre je že znano, zaliv Guancober ...

Tam pa še nisem bil. Julija, avgusta naslednje leto gremo tja. Kolikor pa že vem, lahko pričakujemo srednje in šibke vetrove, ki mi ustrezajo. Bi šli že prej, ampak so tam trije klubi in vse te klube so rezervirale velike države in so zasedeni. Kje drugje pa ne moreš shraniti jadrnice, ker je, kot pravijo, preveč tvegano. Tekmeci že trenirajo tam in gotovo bolje kot mi poznajo to prizorišče. Mi samo približno vemo, kako naj bi tam bilo, kakšen veter je, kakšni valovi, pravi občutek bomo pa dobili šele tam.

Tega treninga se ne da nadomestiti?

Ne. Približno veš, kako bo, ampak vsako regatno polje je drugačno, drugačni tokovi so in drugačni valovi.

Ob uspehih Tine Maze veliko govorimo o majhni ekipi profesionalcev, pozabljamo pa, da vi tako delujete že zelo dolgo. Kdo so člani vašega tima?

Če sem hotel v jadranju dosegati vrhunske rezultate, sem se moral prilagoditi. Prilagodil sem se pa tako, da sem napravil okoli sebe majhno ekipo, kar pomeni jadralci plus vsi drugi. In ti drugi so: trener, fizioterapevt, kondicijskega trenerja imamo skupnega, Italijana, sicer pa doma sodelujem še z Iztokom Butinarjem, še enega kondicijskega trenerja imamo v Španiji, potem je tu fizioterapevt in trener za treninge na morju.

S tem, ko smo vsi v ekipi malo zrasli, smo postali zanimivejši za jadrarje, raje sodelu­jejo z nami, pošiljajo nam svoje dizajnerje, s katerimi zdizajniramo kakšno jadro, in to bo naslednje leto kvečjemu še boljše. Edini problem jadranja je, da ti vzame ves dan, in še takrat, ko greš spat, razmišljaš o tem, kaj bi lahko izboljšal.

Je ta model – majhna ekipa z vrhunskimi strokovnjaki in visoko motiviranimi in pripravljenimi športniki – vse bolj edini uspešen model športne ekipe?

Ne vem. Ta fenomen tudi sam raziskujem in se mi zdi, da je edino pomembno to, da se v ekipi dobro počutiš. Če dobiš trenerja, pa naj ti ga da zveza ali kdorkoli, s katerim se ne počutiš dobro, ne bo šlo. Med trenerjem in športnikom mora biti neki filing, zaupanje, želja ...

Zvezni trenerji po navadi dobijo kakšnega športnika, ki čez dve tri leta odide, on dobi novega, in potem taki trenerji izgubijo motivacijo, ker jim ne uspe z nekom delati dolgoročno. Tudi pri mojem sestavljanju ekipe za razred finn ni šlo gladko. Dve leti je trajalo, da smo jo sestavili, in pred kratkim, pred tremi meseci, sem vanjo vklopil še svojega brata kot koordinatorja, s čimer je zame odpadlo precej problemov.

Prebral sem, da je del te ekipe tudi strokovnjak za napovedovanje vetra. Od kod pa izvira?

Stalnega napovedovalca vetra nimamo, se pa sproti dogovarjamo z več njimi. Mora pa biti to vremenoslovec z jadralskimi izkušnjami. Na prejšnjih olimpijskih igrah nam je pomagal Juan, ki zdaj dela pri Oraclu in ga je težko dobiti. Luca Devoti se je celo povezal z italijansko mornarico, od katere dobivamo nekatere podatke. Pred kratkim sta se nam v Valencii pridružila še dva Španca, ki ju je poslala k nam njihova zveza, in sem zelo zadovoljen, da sta prišla, ker so nam potem Španci na svetovnem prvenstvu posodili meteorologa, ki nam je zaupal vse podatke.

V enem od intervjujev ste rekli, da na dirkah odločajo psihološki dejavniki. Kaj točno ste mislili s tem?

Če hočeš biti na velikih tekmovanjih močan v glavi, moraš biti stoodstotno teles­no pripravljen. Ko si pripravljen, čutiš nadmoč. Ne moreš priti na tekmovanje in reči: sicer nisem stoodstotno pripravljen, ampak glava je pa v redu ... Ne, ne. Pri jad­ranju je tako, predvsem v razredu finn, da moraš ostati miren tudi takrat, ko ti zaradi napora zmanjkuje kisika, recimo, ko obračaš jadrnico in sploh ne veš, kje si. Kljub temu moraš konstantno analizirati situacijo in se ji prilagajati. In če je takrat telo močno, lahko tudi glava funkcionira in sprejema pravilne odločitve. V jadranju zmaga tisti, ki napravi manj napak.

Precej delam z Matejem Tuškom s fakultete za šport, ampak, saj pravim, če nisi telesno pripravljen, ti ne pomagajo nobene psihološke vaje. Sam nisem imel večjih težav s koncentracijo na sami regati, mučilo me je pa to, da sem noč pred njo nenehno tuhtal, kaj sem napravil narobe, kje bi lahko šel bolje, in potem nisem mogel zaspati. Ta problem sva rešila s Tuškom.

Kako pa?

Z vajami, z dihanjem, tehnikami sproščanja ...

Pred olimpijskimi igrami v Londonu ste imeli na svojem avtomobilu z bronastimi črkami napisano Sydney 2004, s srebrnimi Peking 2008 in z zlatimi in z vprašajem London 2012. Kot vemo, se tole zadnje ni izšlo. Je bil napis napaka?

VŽ: Ko sem videl, kdo so bili zmagovalci iger v Londonu v razredu laser, sem ugotovil, da sem že vse premagal, pustil za seboj, in verjetno bi v laserju laže izpolnil ta cilj, osvojiti zlato medaljo. V razredu finn sem vedel, da bo po vsega treh letih težko kar zmagati na olimpijskih igrah, še posebej, ker je bil tam Ben Ainsley, ki je bil domačin in zato velik favorit.

Ampak to sem na avtomobil napisal zato, da sem sam sebe spomnil na svoj cilj, pa naj je bil še tako nemogoč. Vsak dan, ko sem sedel v avto, sem si rekel: »Probajmo, probajmo!« Vem, da je marsikdo mislil, da je tisti napis namenjen drugim, pa je bil bolj meni. Vedel sem, da je nemogoče, ampak vsaj blizu sem si želel biti. In sem bil. V boj za medalje sem šel kot peti in Francoz, ki je imel isto število točk, je osvojil bronasto kolajno.

Ko govorimo o vrhunskem športu, nenehno omenjamo talent, ki pa je nekaj zelo neoprijemljivega. Kako se talent kaže v jadranju, kako pomemben je?

Poznam jadralce, ki so bili talentirani, so poskusili in ni šlo. Poznam netalentirane, ki so šli naprej. Talent je danes zelo malo vreden, ni več dovolj. Trdo delo je tisto, kar odloča. Se pa opazi talent že v mladinskih razredih, ko kdo hitro pelje jadrnico, kar pomeni, da ima občutek na krmilu, točno ve, kaj mora narediti, da bo šla hitro.

Ste sami veljali za talentiranega?

Ne, vse sem pridobil z urami na vodi. Nekdo, ki je talentiran, bi lahko treniral precej manj. S tem je podobno kot pri glasbi. Imaš talenta, ki bo igral na katerikoli inštrument, ki ga bo prijel v roke, pa kakšnega, ki se mora truditi kot pes, da se bo naučil igrati na enega samega. Sam sem poskusil in se nikoli nisem naučil. [smeh]

Oprijemljivejše od talenta so telesne danosti, predispozicije. Če nisi dovolj visok, eksploziven in hiter, ne boš igral košarke, recimo. Kako je s tem v jadranju? Je kaj bolj demokratično?

Je, ker lahko izbiraš jadrnico, ki ustreza tvojim fizičnim predispozicijam. Če si manjši, lahko izbereš razred 470, v katerem tekmujeta dva, srednje težki, se pravi do 80 kilogramov, bodo izbrali laserja, težji finn, bolj akrobatični 49, lahko srfaš ... Precej možnosti je.

V otroštvu ste se ukvarjali s precej športi in jadranje niti ni bilo najbolj priljubljeno. S katerimi pa?

Igral sem nogomet, kjer sem bil dober vratar, podobno pri rokometu. Igral sem tudi košarko, dokler se klub v Izoli ni zaprl, poskušal sem teči ... Zakaj sem se potem odločil za jadranje, niti ne vem. Moj oče je bil sicer aktiven v jadranju, ampak mislim, da je šlo bolj za to, da se je v klubu oblikovala dobra skupina, s katero smo preživljali tudi čas zunaj jadranja. Hodili smo igrat igrice k nekomu, ki jih je imel doma, hodili smo v isti razred in kasneje smo vsi nadaljevali v jadranju. Številni so seveda odnehali, meni pa so pomagali starši, ampak bi mi pomagali ne glede na šport.

Jadrati sem začel v sedmem razredu, ko se je pri nas jadralo poleti, pozimi sem moral početi še kaj drugega, ker sem bil hiperaktiven. Ampak sčasoma je bilo jadralskih treningov vedno več in so začeli drugi športi odpadati. Mislim, da se je to zgodilo pri kakšnih desetih letih. Takrat smo začeli trenirati po trikrat do štirikrat na teden na morju. Prej niti primernih oblačil ni bilo. Moje prvo jadralsko oblačilo je bilo tisto od smetarjev, skozi katero me je povsem premrazilo. Kakšnega užitka takrat v jadranju nisem čutil. Ne jaz ne kdo drug. Bili smo mokri in zeblo nas je v ušesa.

Podobno se je zdaj tukaj v našem veslaškem klubu ustvarila prijetna skupina, ki dosega izjemne rezultate. Ko se komu kak dan ne da, ga drugi potegnejo naprej. Pred kratkim so opravili neka testiranja in se vsi samo čudijo. V skupini je vse laže.

Začeli ste pa seveda z optimistom?

Ja, in v tem razredu tekmoval do 14. leta. Takrat sem presedlal na 470, ker drugih bark sploh ni bilo. To je olimpijski razred in kot tak zelo mikaven, ker smo si vsi želeli na olimpijske. Po štirih, petih letih, ko sem bil že med mladinci in dosegal solidne rezultate, pa nič ekstremnega, sem preveč zrasel.

Za 470 sta primerna jadralca s po 60 kilogrami. Sam se bil visok 190 centimetrov in nikakor nisem mogel obdržati 60 kilogramov. Iskali smo drug razred in se zgledovali po Samu Potokarju, ki je pri nas prebijal led v tem razredu. Želel si je nastopiti na olimpijskih igrah v Atlanti, pa mu žal ni uspelo, ampak ko je on končal, sem jo prevzel jaz in kasneje se je jadranje v laserju pri nas zelo razvilo.

Stari ste 39 let in v večini športov bi bili še pred ne tako davnimi časi zreli za upokojitev. Danes se starostna meja aktivnih vrhunskih športnikov pomika navzgor. Noriaki Kasai jih ima že 42, pa je še vedno povsem v vrhu. Kako je s tem v jadranju?

V razredu finn je redkokdo starejši kot 30. Moje telo je očitno še mlado in lahko prenese napore. Če jih ne bi, bi zanesljivo nehal. Če bi samo posumil, da ne gre, bi nehal. Vem pa, da bi bili moji rezultati še boljši, če bi pred desetimi leti imel to znanje, kot ga imam danes.

Omenjali ste testiranja na ergonometru. Se ti rezultati še izboljšujejo?

Ja, še. Zdaj dosegam zelo zelo dobre rezultate in tudi manevrskega prostora za izboljšanje imamo še precej. Šport se raz­vija in metode treninga so vsak dan boljše. Kljub temu da imam za seboj več kot 30-let­no jadralsko kariero, se še vedno učim. To je dobro in zaradi tega se še vedno držim, po drugi strani imam pa seveda vedno več izkušenj.

Dostikrat si rečem: Joj, če bi to vedel pred desetimi leti, če bi za menoj stala močna zveza, če bi to pred menoj že kdo preizkusil, bi bilo meni veliko laže. Po koncu tekmovalne olimpijske kariere se mi sicer ponuja precej možnosti – od Volvovega Ocean Racea do Pokala Amerike, ampak rad bi pa tudi prenesel svoje izkušnje na mlajše. Toliko napak, kot sem jih sam na­pravil, ne bi privoščil nikomur. [smeh]

Preizkusili ste se tudi v neolimpijskem jadranju, in sicer v tekmovanju s katamaranom na kvalifikacijah za Pokal Amerike. Kakšen je bil ta prehod? Katamaran je mnogo hitrejši od eno­trupnih jadrnic?

Zato sem se toliko bolj čudil, da so me izbrali, ker nikoli v življenju nisem imel stika s katamarani. V posadki smo bili štirje krmarji, od katerih sta bila dva s katamarana, eden z 49-ice in jaz, ki nikoli nisem peljal katamarana, pa me niso mogli prehiteti. Pač, prilagodiš se, navsezadnje je tudi katamaran jadrnica, le da nima več jader, ampak krila. To je bila največja neznanka.

Ker je na teh jadrnicah veliko merilnikov, lahko vse izmeriš in naša največja hitrost je znašala 36 ali 37 milj. Z izboljšanimi katamarani zdaj že letijo, mi sicer še nismo, ni nam pa prav veliko manjkalo. Res je šlo hitro, tako hitro, da te je na tako majhni jadrnici kdaj celo strah. Poškodbe so sestavni del takšnega jadranja in zato moraš imeti vedno dvojno posadko. Krmar je še najmanj izpostavljen.

Krmar je šef na tej barki, demokracije ni?

Je ne sme biti.

Kako si pa zagotovi avtoriteto?

Jaz sem si jo zagotovil tako, da sem dva poslal domov. Pri tako veliki ekipi si moraš zagotoviti avtoriteto. Če si je ne, ti vse uide iz rok. Mene je šef sicer podpiral, in ko sem mu predstavil kak problem, je vedno rekel, naj ravnam po svoje. Imel pa sem tri Angleže, ki so se držali zase, tri Špance, ki so se držali zase, in Francoza, ki se je družil s tem in onim. In vsi ti so se šli igrice, kdo bo na jadrnici. Sam sem tudi izbiral aktualno posadko. Bilo nas je 20, posadka je pa štela šest jadralcev.

Enkrat samkrat sem napravil napako, ko sem rekel, naj se dva sama dogovorita za prosto mesto. Takrat je bilo kažina, da je bilo čudo. Potem se dva nista strinjala z mojimi odločitvami in sem ju poklical na pogovor, in ko sta še tam ugovarjala, sem ju poslal domov. Najprej nista mogla verjeti, da sem to storil, ampak drugi so stopili korak nazaj. To sem napravil instinktivno. Če ne bi, bi razpadli. Potem je bilo pa vse v redu, karkoli sem odločil.

Ali se vas ni prijel vzdevek 'killer look'?

Ko stopiš na jadrnico, ki je nikoli nisi peljal, ki nima jadra, ampak krilo in piha veter s 30 vozli, in če takrat nimaš 'killer looka', te ni, se boš prevrnil kot matast. Moraš izžarevati prepričljivost, tudi če sam nisi zares prepričan, da so drugi mirnejši. Karkoli se zgodi, krmar to začuti vedno nekoliko pred drugimi. In če se pojavijo težave, se lahko česa oprime, drugi se ne morejo, kar se zgodi, se zgodi. Saj smo se tudi dvakrat prevrnili, pa ne samo mi, drugi so se še večkrat.

Prevrnili?

Prvič smo se zvrnili, ko smo imeli na krovu gosta in je bil popolnoma prestrašen. Krmar torej precej prej začuti, kaj se bo zgodilo. Zvrneš se tako, da se barka postavi na nos, se dvigne, krmila se postavijo iz vode in ne čutiš ničesar več in tudi ničesar več ne moreš narediti. Drugi na barki, dokler se ne zgodi, ne čutijo nič.

To se nam je pa zgodilo, ker prednji ob spuščanju jadrnice ni spustil kobilice. Za krmarja to ni tako hudo, ker ve, kaj se bo zgodilo in se lahko za kaj prime, drugi pa vsi popadajo z jadrnice, in sicer na jadro, ki pa ni jadro, ni mehko, pač pa krilo in so vsi pobunkani. In drugič se nam je zgodilo, ker se je škota glavnega jadra ovila okoli vinča in je tisti, ki je bil odgovoren zanjo, ni mogel spustiti. Sto metrov pred ciljem, ko smo se bojevali za drugo mesto!

Malo lahko tudi naloživa, saj naju nič ne stane – Slovenci in Pokal Amerika. Kje bi nam zmanjkalo? Pri denarju, posadki ali tehniki?

Vsi se bojujejo, da bi bil proračun čim nižji, ampak zmagovalec tega ne dovoli. Jadrnice za Pokal Amerike bodo sicer malo manjše, bolj enake in razlike bodo zaradi tega manjše, manj denarja bo treba zbrati ... Če govorimo o denarju, mislim, da bi zadostovalo kakšnih 40 milijonov.

Da bi dostojno tekmovali?

Mislim, da ja, čeprav jih bodo ta veliki porabili po 100.

Pa posadka? Bi lahko Slovenci sestavili konkurenčno ekipo?

Prepričan sem, da bi jo lahko. V Sloveniji je dovolj dobrih jadralcev, pa ne samo jadralcev, tudi inženirjev, projektantov. Navsezadnje imamo svetovno znane dizajnerje, projektante jadrnic, in če bi vse to stopilo skupaj, bi bil lahko to fantastičen projekt.

Pa Volvo Ocean Race, jadralsko tekmovanje okoli sveta? Bi vas to zanimalo? Nekje sem prebral, da se po regati radi stuširate, to pa na tem tekmovanju ne bi bilo vedno mogoče.

Ne vem. Zdaj sem osredotočen na olimpijske igre, te so moja prioriteta, ampak ... Seveda imam precej prijateljev, ki so vpleteni v to in ono in se pogovarjamo po telefonu, z mejli, in ko so me vpra­šali tudi o tem, sem rekel, da ne vem. Menim sicer, da to ni zame, ampak bi moral poskusiti.

Pri tem Volvo Ocean Raceu mi je všeč to, da so vse barke res enake. Tudi jadra so do kilograma enaka, in če so jadrnice enake, mi to pomeni izziv. Ne da se mi tekmovati proti nekomu, ki ima boljšo jadrnico, ker lahko delaš, kar hočeš, pa ne bo šlo. Mogoče bi bil pa Volvo Ocean Race lahko dober projekt za Slovenijo, dosegljivejši, kot je Pokal Amerika.

V nekem intervjuju ste rekli: »Jadranje je zame v prvi vrsti šport. V tem oziru nimam prav nič skupnega s tistimi navdušenci, ki gojijo poseben odnos do morja.« Kaj ste mislili s tem?

Jadranje dojemam kot šport. Na vodo grem zato, da zmagam. Ne morem reči, da grem na morje jadrat, da bi mi bilo lepo. Ljudje vzamejo svojo jadrnico, gredo na morje in jim je lepo ... Meni ni. Nikoli ne grem sam na morje, vedno nas je več, ker hočem vsak trening maksimalno izkoristiti, da napredujem. Živim v tekmovalnem duhu, ampak tako je pri meni pravzaprav pri vseh stvareh, ne samo na morju. Ne bom šel igrat tenisa zato, da ga igram. Šel bom zato, da treniram ali pa da se izboljšam. Menim, da mi je tako razmišljanje doslej vedno pomagalo, tudi v šoli.

Prebral sem, da ste kot krmar španskega katamarana dobivali po deset tisoč dolarjev na regato?

Da.

Kako dobro lahko živi jadralec vašega kova?

Biti krmar jadrnice na Pokalu Amerike ali na Volvo Ocean Raceu je zelo donos­no delo, dobro plačano. In te plače si prislužiš v olimpijskih razredih. Več ko imaš olimpijskih medalj, bolj znan si, potem je pa odvisno od tega, kako dobro znaš to unovčiti. Kot sem povedal, je to velikokrat povezano z medijskim prostorom. Če bi morali izbirati med menoj in kakšnim italijanskim krmarjem, bi verjetno izbrali italijanskega. Te igre je v jadranju precej, predvsem na velikih jadrnicah. Njihovi trgi so pač veliko večji.

Lani smo se pogovarjali z Luko Mezgecem, ki je član tujega kolesarskega moštva, in je rekel, da je tega v kolesarstvu vse manj. Da šefe, lastnike ekip vedno bolj zanima samo rezultat in vse manj, katere nacionalnosti je kolesar, ki jim ga je prigaral. Gre tudi v jadralstvu v to smer?

Italijani tekmujejo v Pokalu Amerike, pa nikoli niso zmagali, nič niso naredili, pa imajo denar in vse in bi lahko. Menim, da prav zato, ker ne zaposlijo tistih, ki so dobri, ampak one s publiciteto. Če kak­šnemu Italijanu samo omeniš Pokal Amerike, že kar neha dihati, če je pa v njihovi ekipi skiper, ki je znan in ki jim nekako ustreza, in če občutijo to kot svoj projekt, je to v njihovih medijih izjemno poudarjeno. Je pa tega tudi v jadranju zadnje čase manj, čeprav so prav v Pokalu Amerike predpisali nacionalno kvoto, in sicer mora biti nekih 78 ali 80 odstotkov posadke iz države, kjer je jadrnica prijavljena.

Ko že omenjamo Luko Mezgeca. Ob njegovi lanski zmagi v Trstu na zak­ljučku Gira naj bi bili v spremljevalnem avtomobilu ekipe Tinkoff, za katero tekmuje Contador. Ste bili?

Na koncu nisem bil. Menedžer našega projekta za Pokal Amerike je, ko smo z njim zaključili, postal menedžer kole­sarske ekipe Tinkoff in me vabi povsod, kamor gredo, nazadnje na Kilimandžaro. Takrat me je povabil na to etapo, pa sem zbolel. Jezen sem bil kot pes, ampak nisem mogel na dirko z vročino. Saj bodo še priložnosti, ampak tista je bila res taka neponovljiva z Mezgečevo zmago v Trstu.

To so prijetne plati zvezdništva. Neprijetna je pa, ko v časopisu prebiraš, da se ločuješ s svojo partnerico, pa spet sestajaš itn. Takrat ste novinarjem kar odprto govorili o tem. Zakaj jim niste preprosto rekli, da to ni njihova stvar.

Saj so novinarji o tistem pisali veliko kasneje, kot se je v resnici dogajalo, v zamiku kakšnih dveh mesecev. Tako je ... Če ne poveš, drezajo in pišejo večje neumnosti in potem raje povem po resnici. Pač, sva imela takšno obdobje, mislim, da nisva edina, ampak to je del življenja. Zavedati se moram, da sem medijska osebnost in raje povem po pravici in ne skrivam, kot pa da pišejo neumnosti.

Vaš življenjski moto, sem nekje prebral, zveni: Krepat, ma ne molat ... Kar pomeni?

Umreti, ampak ne spustiti.

Kdaj vam je bilo nazadnje za krepat?

[smeh] Nazadnje na finalu svetovnega pokala v Abu Dabiju, ko sem si rekel: Ma, ne spustim, pa čeprav mi odtrga noge. To je bilo na odločilni regati, ko nisem mogel nič več in sem si rekel, da raje umrem, kot da spustim.

TEKST Tadej Golob
FOTO Bor Dobrin

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord