Intervju s slovenskim olimpijskim junakom Žanom Koširjem

Brala sem vaš blog in moram reči, da vam gre pisanje dobro od rok. Kako ste se počutili v vlogi blogerja z olimpijskih iger, boste še naprej redno pisali tako kot Tina Maze?

Sam veliko raje pišem, kot govorim, saj imam tako več časa, da premislim, kakšno je moje stališče in mnenje o vsem, kar se dogaja okoli mene. Blog je bil predvsem v preteklosti prva izbira, da sem zlil na 'papir', kar me je žulilo, in sem nato nehal razmišljati o tem. No, žal je moja stara spletna stran, kjer je bilo več kot 50 blogov, izginila, skupaj z vsebino, in sicer zaradi spora z avstrijskim sponzorjem, ki jo je imel v lasti.

Zdaj imam sicer premalo časa, da bi lahko redno pisal blog, ker pokrivam veliko področij v svoji ekipi, a če bom v naslednji sezoni razširil svojo ekipo, mi bo morda čas začel dopuščati, da svojim bralcem namenim malo več pozornosti, kar bi si zagotovo zaslužili, saj je med njimi veliko tistih, ki me podpirajo in spremljajo.

Ob prihodu v Slovenijo je bilo kar nekaj sprejemov z vašimi navijači. Se je stanje že umirilo? Zdaj vas zagotovo poznajo prav vsi, koliko oboževalk se vam vsak dan oglasi.

Res je, da se je moja prepoznavnost povečala, za kar so poskrbeli mediji. To mi prinaša nove izzive in naloge, saj moram zdaj še toliko bolj paziti na to, da bom s svojim zgledov dobro vplival na okolico, predvsem si želim, da bi mladi videli, da nisem neki 'frajer', ampak da moram za svoje cilje vložiti veliko truda, discipline in odrekanja.

Delovne navade so glavni problem najstnikov, a zato niso krivi sami, saj imajo oni na voljo veliko več nekega 'balasta', ki jih zavaja, in se težko osredotočijo na to, kaj si sploh želijo, ker je možnosti enostavno preveč. Oboževalke seveda so, ampak tega zagotovo ne bi želel izkoriščati, saj sem tudi sam pod kožo krvav in vem, kaj pomenijo čustva, tako da poskušam biti čim bolj diplomatski, ker ne bi želel nikogar prizadeti.

Kako pa preživljate te dni po olimpijski sezoni? Šport, počitek, užitek? Ste še na snegu?

Vse razen počitka je že našlo svoje mesto. V preteklem tednu sem bil šest dni na snegu, poskušal združiti delo, zabavo in užitek. Najtežje mi je, ker ne morem ugoditi vsem. A tega se je nabralo zares preveč, če bi želel odgovoriti na primer le na vse maile, bi zato potreboval najmanj teden dni, 8 ur na dan. Predvsem pa nočem zanemariti svoje najbližje družbe in športa, tako da kombiniram, ker se bo na koncu za vse našel čas, tudi za počitek.

Po radiu sem poslušala vaš intervju po prvi medalji, v katerem ste povedali, da ste si po letu dni privoščili prvo kokakolo. Kako strog jedilnik imate? Ste ugotovili, kaj vam paše, kaj je dobro za vaše telo, ali so vam svetovali strokovnjaki?

Res je, zavestno se med sezono izogibam vsemu, kar bi zavajalo, razvajalo ali uničevalo moje telo oziroma posledično počutje. Če treniraš 10 mesecev na sezono za 10 tekem, je to zelo veliko treninga na eno tekmo. Če tisti dan ob tisti uri, ko je na sporedu tekma, nisi pravi, ti noben trening ne pomaga nič. Tako je treba svoje telo naštudirati do podrobnosti, veliko ima pri tem tudi prehrana. Imam svoj koncept, a vse, kar lahko rečem, je, vsak naj zbere čim več informacij, nato pa vse skupaj prilagodi sebi.

Ženske rade debatirajo o hrani in dietah, zato vas skoraj moram vprašati, kako pomembna je hrana pri športnih uspehih? Kje igra odločilno vlogo?

Prehrana ima pomembno mesto v mojem sistemu, pri tem seveda ne gre za zgodbo o namernem izgubljanju kilogramov, ampak o zadostnem vnosu hranil, ki zagotovijo čim boljšo regeneracijo in počutje. Sam dajem večji poudarek na sestavine, ki jih vnašam, in vrstni red ter kombinacijo, kako jih zaužijem. Vse je prilagojeno najboljšemu izkoristku in hitri prebavi. Pri meni je na jedilniku veliko 'lahke' hrane.

Ste bolj asketski ali uživaški tip?

Lahko bi rekel, da na asketski način iščem pot do užitka.

V svoji karieri ste imeli kar nekaj poškodb. Kako športnik ostane motiviran, da ne odneha in gre naprej?

Poškodbe so posledica preobremenitev. Pri profesionalnem športu gremo ves čas preko sebe, bolečina je stalna spremljevalka in prva stvar, ki se jo naučiš ignorirati. Posledično je zelo težko prepoznati, kdaj telo resnično potrebuje počitek, terapije, posebno nego. Prej ko slej pride trenutek, ko si telo samo vzame 'odmor' in se odzove s poškodbo, ki ti onemogoča normalno vadbo. Kar nekaj let sem potreboval, da sem izoblikoval sistem preventive, ki zmanjšuje verjetnost, da bi prišlo do poškodbe.

Gre za pravo mero počitka, razteznih vaj, ogrevalnih vaj, terapij, masaž in ne nazadnje prehrane. Tako v zadnjih nekaj sezonah uspešno plujem med vsemi nevarnostmi, seveda pa je na določene stvari nemogoče vplivati. Padci, ki se lahko zgodijo vsak trening ali tekmo, so velikokrat neizbežni, posledice pa so lahko zelo boleče in dolgotrajne. A dokler vidiš pot vrnitve, se praviloma vrneš se močnejši.

Menite, da je moškim v športu lažje kot ženskam, ki začnejo tam v poznih dvajsetih morda že razmišljati o družini. Vidimo tudi več žensk, ki spremljajo svoje moške na tekmah, kot pa obratno – moški se verjetno še teže odpove svoji karieri kot ženska?

Šport je krut in zahteva žrtvovanje, se popolnoma strinjam z vašo ugotovitvijo. Biti partner vrhunskega športnika je lahko zelo dvorezno, če ne vemo, v kaj se spuščamo. Tveganje je seveda obojestransko, če se odnos ne obnese, so posledice vidne tudi na rezultatih. Druga dimenzija je družina – seveda je za športnice veliko težje ustvariti družino med aktivno kariero kot za športnike, a tudi taki primeri so, tudi pri nas v deskanju.

Opažam, da tisti, ki so že starši, med tekmovalci sprva nekoliko nazadujejo, saj pride do nove odgovornosti, tudi finančne, vemo pa, da brez dobrih rezultatov športnik praktično nima dohodka, zato je stopnja stresa na tekmah se višja, saj si ti tekmovalci nalagajo preveliko breme. A sčasoma, ko se navadijo, da življenje teče dalje, ne glede na rezultate, jim postane družina v veliko oporo in tako lahko postanejo še močnejši.

Prepotovali ste že lep kos sveta. Katera država vam je, seveda poleg Slovenije, najbolj pri srcu?

Japonska. Japonci so zelo mirni, prijazni, skromni ljudje. Hrana je tam naravnost fantastična, prav tako narava. Nekoliko otežena je komunikacija, kar zna biti velik problem in se je tako težje vklopiti in navezati stike. Seveda pa se povsod po svetu najdejo pozitivne lastnosti, skoraj ni države, kjer bi rekel, da ne bi živel za nobeno ceno.

Kako velika prijatelja pa sta z dvakratnim olimpijskim prvakom Vicom Wildom?

Tesnejše stike sva vzpostavila ob prihodu v avstrijsko ekipo, kjer sva tekmovala za istega sponzorja in bila edina negermansko govoreča člana. Tako sva si ves čas pomagala, on je meni olajšal organizacijo treningov v Koloradu, jaz pa njemu v Evropi. Ko z nekom preživiš veliko časa, se posledično razvijejo bolj osebni odnosi. Vzporedno sva postala vse večja tekmeca in pogosta nasprotnika, a mislim, da je razmerje medsebojnih bojev izenačeno, zato še ni prišlo do konflikta. (smeh)

V aprilu boste nazdravili trem desetletjem. Ste zadovoljni z njimi?

Beseda zadovoljen skoraj ne obstaja v mojem slovarju, ker enostavno vedno vem, da je lahko se boljše, govorim o svojih dejanjih, lahko bi naredil več in bolje. Če pa odmislim cilje in rivalski način življenja, ki nam ga vsiljuje sodobna družba, ko nam nikoli ni dovolj, se pa v svoji koži počutim zelo udobno in sem zelo zadovoljen. Nimam sovražnikov, ne potrebujem materialnih dobrin, da sem srečen, ne nazadnje pa je pred menoj še veliko sončnih dni.

Kako pa boste preživeli poletne počitnice, preden spet začnete trdo trenirati?

Počitnic ne potrebujem, nikoli nimam pretiranega občutka, da me nekdo v nekaj sili ali da bi neizmerno trpel, najtežje mi je v dneh, ko moram mirovati, takrat sem utrujen, nejevoljen, brez energije. Je pa res, da mi pogosto ustreza, če zamenjam okolje, tako da maja odhajam na Sardinijo, v juliju na Lefkado, v vseh primerih pa bom združeval treninge z užitki.

Pripravila: Tina Lucu

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord