Ivan Simič: Brez novih idej ni napredka

Najin pogovor nama je po številnih dogovarjanjih uspelo stlačiti v dva termina, od katerih je bil prvi v petek pozno popoldne, ko je večina bolj katoliško usmerjenih Slovencev – kar se odnosa do dela tiče – z mislimi, če ne že s telesom, kje drugje. Dan prej je namreč priletel iz Južnoafriške republike, kjer je preveril, ali je vse pripravljeno za prihod naše reprezentance, potem pa ga je čakalo še delo v njegovem podjetju za davčno svetovanje.

Rodil se je pred 51 leti v vasici Grad blizu slovensko-avstrijsko-madžarske tromeje, kjer so z družino stanovali v mogočnem gradu, ki naj bi ga že leta 1208 postavil fevdni grof Nikolaj. Pri njegovih enajstih so se Simičevi preselili v Beltince, od tam pa je Ivan odšel v vojaško gimnazijo v Mostar, ki je vzgajala in poučevala bodoče vojaške pilote. V tret­jem letniku je ugotovil, da to ne bo zanj, gimnazijo sicer končal, pa se vrnil v Slovenijo in se lotil študija prava. Iz prava je tudi magistriral in se za hec lotil še študija telesne vzgoje.

Pristal je v Iskri Commerceu, a mu je bil, deloholiku, običajni osemurni delovnik premalo in je odprl še popoldansko računovodstvo, obrt pa je kmalu prerasla v podjetje za davčno svetovanje. Je tudi eden ustanoviteljev Društva davčnih svetovalcev Slovenije.

Širša javnost ga je spoznala januarja 2006, ko ga je Janševa vlada postavila na čelo davčne uprave. Zdržal je dve leti in pol, v tem času v nasprotju z mnogimi skeptiki odpravil dohodninske napovedi in uvedel informativni izračun ter sprožil 12 tožb zoper davčnega inšpektorja Đorđeta Perića, ki mu je očital, da se je vpletal v inšpekcijski postopek proti stranki, za katero je skrbelo njegovo podjetje, ter proti novinarjem in politikom, ki so, ne da bi preverili, ponavljali Perićeve trditve. Vseh 12 je dobil ali pa so se toženi še pravočasno opravičili.

Lanskega februarja je postal predsednik Nogometne zveze Slovenije in na tem mestu nasledil 'večnega' Rudija ­Zavrla. Nastopil je z dolgim seznamom sprememb, od katerih je najbolj v oči padla tista o zamenjavi zelene barve nacionalnih dresov s kakšno bolj slovensko. Nekaj časa je imel na tem mestu še kar mir, dokler ni počilo po koncu kvalifikacij za svetovno prvenstvo v Južnoafriški republiki, ko so nogometaši od NZS poskusili izsiliti dodaten denar za uspešno opravljeno delo.

Simič je popuščal, kolikor je mogel, ko pa ni šlo več, pa ponudil svoj odstop in objavil podatke o njihovem plačilu. In, ja, saj smo veseli in celo hvaležni in hop, hop, hop ... Ampak štiri milijone evrov in pol je dovolj. In je mir. Za zdaj.

Slovenci o funkcionarjih, tudi športnih, nimamo prav visokega mnenja. To so tisti, ki za naš denar potujejo po svetu in se imajo lepo. Vam je kaj znano?

To razmišljanje mi je znano in je napačno. Kaj pomeni 'za naš denar'? In kdo sploh daje ta denar? Praviloma so najbolj glasni ravno tisti, ki ne dajejo nič. Podobno poslušam tudi sam zaradi moje polovične zaposlitve na NZS, čeprav sem si denar za plačo zagotovil sam. NZS moja plača ne stane popolnoma nič. Res je, da počnem stvari, ki jih mogoče ni nihče pred menoj, toda takšen sem in brez novih idej ni napredka. Tako je bilo tudi na Dursu.

Po petih mesecih od moje zaposlitve se reorganizacija dela na NZS zaključuje. Zadevo smo pripeljali tako daleč, da po koncu svetovnega prvenstva ne bo več potrebe po moji polovični zaposlitvi. Od 30. junija 2010 ne bom več zaposlen na NZS. Trenutno še delam za NZS od 140 do 150 ur na mesec, čeprav polovična obveznost znaša 88 ur. Dejstvo je, da če prevzamem kakšno funkcijo in s tem odgovornost, ne želim ničesar prepustiti naključju.

Zavedati se moramo dejstva, da bo prišel čas, ko nihče več ne bo želel prevzeti predsedniških funkcij, saj prevzeti odgovornost brez možnosti vplivanja na odločitve ni enostavno, je noro. Kar se tega tiče, v Sloveniji na tem področju nismo dozoreli. To sem vzel v zakup, bom pa, ko bo čas za to, o tej svoji šestmesečni zaposlitvi in reakcijah nekaterih ljudi napisal knjigo, kot neke vrste smernice drugim predsednikom za menoj. Kajti ko bo prvi predsednik športne zveze končal na sodišču, se bo vedelo, kaj sem mislil.

Pred kratkim ste potovali v Južnoafriško republiko. Kakšen je bil namen obiska?

Z Boštjanom Gaserjem, menedžerjem A-reprezentance, sva si šla ogledat hotel, objekte, trenažni center. Za zdaj je vse v redu. Novozgrajeno igrišče za treninge je v redu, tudi reflektorji so že nameščeni in dela na njem se zaključujejo. Vse je v redu in pripravljeno za naš prihod.

Kakšen vtis je napravila na vas Južnoafriška republika?

Ljubljane ne moremo primerjati z Johannesburgom, ker ima Ljubljana pač toliko in toliko manj prebivalcev. Bil sem prekratek čas tam, da bi lahko dajal ocene. Dejstvo je, da se trudijo in da bodo naredili vse, da ne bo nobenih težav.

Kdo pa bo svetovni prvak?

Ne vem. Najraje bi seveda, da bi to postala Slovenija, ampak če za trenutek to odmislimo, bi lahko bila Španija ali Anglija.

Nogomet je šport, v katerem se obrača največ denarja. Koliko bo Slovenija zaslužila s svetovnim prvenstvom?

Nogometna zveza Slovenije bo od Fife za uvrstitev na svetovno prvenstvo dobila osem milijonov ameriških dolarjev, kar znese približno 5,9 milijona evrov. Vse je odvisno od tečaja. NZS bi moralo po obračunu vseh prihodkov in odhodkov v zvezi z uvrstitvijo na svetovno prvenstvo ostati približno milijon in 400 tisoč evrov.

Kaj pa, če na prvenstvu napredujemo?

Potem se prihodki povečajo. Za uvrstitev v drugi krog prejme Slovenija dodatni milijon ameriških dolarjev, za uvrstitve v še nadaljnji krog pa dodatnih pet milijonov ameriških dolarjev. Svetovni prvak bo z vsemi seštevki prejel 30 milijonov ameriških dolarjev.

Kako ste delitev denarja dorekli z nogometaši?

Na izvršnem odboru NZS smo sprejeli ustrezen sklep in naknadno z igralci podpisali še ustrezen dogovor. Zadeva je zaključena.

Pred kratkim je zelo odmeval vaš spor z nogometaši o delitvi denarja. Če obnoviva: hoteli so izsiliti dodaten denar za uvrstitev na svetovno prvenstvo ali kako?

Samo to bi rekel, da sva se s kapetanom Robijem Korenom sestala in dogovorila in tega preprosto ne želim več komentirati.

Se mi je kar zdelo, da bo tako. Samo to bi še vprašal: se takrat, ko ste se lotili tega problema, niste zavedali, da imate opravka z nacionalnimi junaki?

Če se je kdo tega zavedal, sem se jaz. Zaradi tega sem celotno zadevo peljal zelo tankočutno. Pristal sem tudi na dodatne in dobre premije v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo, ker sem pač videl končni cilj, to je uvrstitev na svetovno prvenstvo. Čeprav sem pravnik, sem tudi podjetnik in sem točno vedel, koliko lahko popustim, da bomo še zmeraj nekaj zaslužili. Ne toliko, kot bi želeli nekateri, toda moj pogoj je bil, da bodo igralci in strokovno vodstvo dobro nagrajeni. Tako moraš gledati na to.

Verjel sem v te igralce in sem vedno govoril, da morajo biti dobro nagrajeni. Vedel sem, da so nacionalni junaki, in zato sem tudi marsikaj požrl, po drugi strani sta pa zdaj, ko smo se uvrstili na svetovno prvenstvo, dva člana izvršnega odbora NZS, Danilo Kacijan iz MNZ Murska Sobota in Stanko Glažar iz MNZ Ptuj, zoper mene vložila predlog za uvedbo disciplinskega postopka. Med drugim tudi zaradi tega, ker sem igralcem obljubil in dal preveč. Neverjetno.

Pomembno je le, da vidiš cilj. Jaz sem ga v tem primeru videl in verjamem, da bo ta ekipa tudi na evropskih kvalifikacijah naredila veliko ter se uvrstila na evropsko prvenstvo. Normalno, nogometaši so popularni, ljudje jih občudujejo, so nacionalni junaki, kar je tudi prav. Obenem pa je tudi res, da če NZS ne bi bila članica Uefe in Fife in če zaposleni na NZS ne bi opravili svojega dela, tudi uvrstitve na svetovno prvenstvo ne bi bilo.

Predsednik nogometne zveze ste postali v drugem poskusu. Zakaj ste si tako zelo želeli tega delovnega mesta, če denar ni bil motiv, dela pa vam, kolikor vem, tudi ne manjka?

Nekateri pravijo, da sem nor. Tisti, ki me poznajo, vedo, koliko časa preživim v službi. Prvič sem kandidiral leta 2005 in takrat pač ni uspelo. Zdaj verjetno ne bi kandidiral, ker je bila moja kandidatura odvisna od tega, kako se bo odločil takratni predsednik Rudi Zavrl. In ko se je odločil, da ne bo več kandidiral, sem jaz pristal na kandidaturo in uspelo mi je. Ko pa nekaj prevzamem, to tudi izpeljem. Tako kot na Dursu. Tam tudi ni šlo za denar, bolj za izziv nekaj narediti, pustiti sledi za seboj. Enako je v nogometu.

Tudi tu bi rad pokazal, da se da to zadevo reorganizirati, da se da v nogomet vpeljati podjetniški vidik organiziranja. Rekel sem si: če sem ga vpeljal pri davkih, ga bom tudi pri nogometu. Potem bo zadeva zame že zaključena. Star bom 54 let in mislim, da bo takrat čas, da se končno posvetim sebi in cilju, ki ga še imam. To pa je, da znanje o davkih kot predavatelj na kakšni šoli ali tudi v okviru svojega podjetja prenesem na slušatelje. Umiril se bom, pisal knjige in se seveda ukvarjal s svojim poslom. Sem tudi sodni izvedenec za davke in se bom posvetil tudi temu delu.

Kandidature ste se lotili z obširnim seznamom sprememb, časovno določenim. Kako poteka njihovo uresničevanje?

Bilo je veliko kritik mojega programa, da ga je lahko napisati, težko pa uresničiti. Napisal in izdal sem ga v knjižici z 42 stranmi in kritiki so lahko ugotovili, da sem ga doslej več kot polovico že izpolnil. Sprejemamo pravilnike, sprejeli smo statut, volilni sistem se bo spreminjal, opravili smo reorganizacijo dela generalnega sekretarja, registracijo igralcev smo prenesli na medobčinske nogometne zveze, gradili bomo nove poslovne prostore, reprezentanca se je uvrstila na svetovno prvenstvo … Vsi so se mi smejali, ko sem to zapisal v svoj program.

No, v njem piše še uvrstitev na evropsko prvenstvo 2012. Tudi glede opreme ... Igralci imajo vse, kar potrebujejo, zahteval sem povečanje zavarovalnih polic za nezgodno zavarovanje igralcev. Torej, mislim, da bom v štirih letih izpolnil skoraj vse, kar sem obljubil.

Napovedali ste zamenjavo barv reprezentančnih dresov. Kako je s tem?

To je opravljeno. Nove barvne kombinacije se bodo začele uporabljati 1. januarja 2012. Zeleno barvo bo zamenjala modra.

Sinje modra?

Ne, modra. Takrat sem govoril o sinje modri, kot jo imajo rokometaši, ampak sem se premislil in predlagal nacionalne barve. V čem je zgodba? Druge slovenske reprezentance imajo že zdaj drugačne barve. Skoraj nihče ne nastopa v zelenih dresih. Hokejisti uporabljajo vse tri nacionalne barve, odbojkarji modro in rdečo, rokometaši in atleti so sinje modri, ampak vsi ti so šli v spremembe tiho.

Na NZS želimo delati transparentno, zato smo o zamenjavi barv dresov odločali tako na izvršnem odboru NZS kot tudi na skupščini. Barve dresov slovenske nogometne reprezentance naj bi bile naslednje: osnovni dres bi ostal bel, rezervni pa bo namesto zelene moder. Oba bosta imela malo dodatka v rdeči barvi. Na dresu bo najverjetneje tudi znak I feel Slovenia, in to v zeleni barvi. Ne vem, zakaj nekateri ne marajo naših nacionalnih barv. Zgodbe o tem, da smo zmagovali v zelenih dresih, me ne prepričajo. Ob vsem tem pa se pozablja tudi na marketinški vidik zamenjave barvnih kombinacij dresov.

Po čem se bomo potem ločili od Srbov pa od Francozov, recimo?

Od Srbov se bomo ločili po tem, da so njihovi osnovni dresi rdeči, rezervni pa beli, ki so naši osnovni. Srbi trenutno nimajo modrih. Veste, če me kdo tako vpraša, potem pa jaz njega vprašam, po čem se zdaj ločimo od Južnoafričanov pa od Iračanov pa Irancev, Avstralcev … Vsi ti imajo zeleno barvo. Bistvo je to, da imamo mi dva dresa. Prvi je beli in v njem odigramo največ tekem. Šele če nasprotna ekipa nastopi v dresu bele barve in je to njihov osnovni dres, potem moramo mi nastopiti v naši drugi barvi. Saj smo igrali tudi proti Severnim Ircem, ki nastopajo v zelenih dresih.

Ste imeli kaj težav z uveljavljanjem teh sprememb? So se ljudje že navadili zelene barve?

Ne, na izvršnem odboru ni bilo težav, na skupščini je bilo nekaj pripomb o izbiri barv, ampak ko bo slovenska nacionalna zastava drugačne barve, bom tudi zagovarjal drugačno zadevo. Ali se bojimo naših nacionalnih barv? Hvalimo hrvaške drese, pa so rdeči. Opravil sem analizo barv dresov vseh 209 nacionalnih reprezentanc v okviru Fife in ugotovil, da je največ dresov na svetu v rdečih barvah (35,88 odstotka), na drugem mestu so modri (20,57 odstotka), na tretjem zeleni (15,79 odstotka) in šele na četrtem mestu (14,83 odstotka) naši beli dresi.

Ste opravili tudi kakšno analizo uspešnosti dresov po barvah?

Ne, to prav gotovo ne. Barva dresa ne vpliva na uspeh. Saj tudi zelene barve niso vsi sprejeli. Hokejisti so se uvrstili v skupino A v modri barvi, Zavec je boksal v Južno­afriški republiki v modrih hlačkah, odbojkarji igrajo v modro-rdeči.

Pred kratkim se je končalo letošnje državno prvenstvo v nogometu. Kakšno se vam je kaj zdelo?

Zelo dinamično je bilo. Vse do zadnjega kroga nismo vedeli, kdo bo tretji in četrti, pa katera ekipa bo izpadla. Odločale so zadnje tekme in prav zanimivo je bilo, da je tisti, ki je izpadel, igral s tistim, ki se je boril za tretje mesto. Tekme so bile dobre, tudi finale pokala je bil dober, gledali smo dober nogomet. Tisto, kar me moti, je, da imamo premalo samozavesti.

Dokler bomo sami govorili, da je liga slaba, bodo tisti, ki to poslušajo, tudi verjeli, da je tako. To je podobno, kot bi vi govorili o Playboyu, da je slab, da je natiskan na slabem papirju, da je vse zanič … Kdo bi ga kupoval? Ali da bi branjevka na trgu govorila: »Danes imam pa gnile hruške, pa gnila jabolka …« Kdo bi jih kupil? Torej, moramo govoriti, da je nogomet dober, resda na nižjem nivoju, ampak to je pač odvisno od vlaganj. Saj tudi če si ogledamo tekme avstrijskega prvenstva, je marsikatera slabša od kakšne naše. In če ne moremo hvaliti svoje lige, kako naj pričakujemo, da nas bo hvalil kdo drug?

Ampak najboljši igralec lige je Miran Pavlin, najboljši strelec Milan Osterc …

To pomeni le eno: dobra sta.

Kje pa so mladi? Tako Osterc in seveda še bolj Pavlin pripadata že prejšnji mundialski generaciji.

Naši mladi so dobri. Zakaj to trdim? Ker smo pred kratkim dvakrat premagali Srbijo, ker smo lani igrali na evropskem prvenstvu U19 v Ukrajini, ker imamo dobre mlade reprezentance. Ne igramo slabo. Veliko naših mladih igralcev je v tujini. Haris Vučkič igra v Angliji, Vid Belec in Rene Krhrin igrata v Interju, Dejan Lazarevič v Genovi, Mitja Novinič v Milanu, in vsi že trkajo na vrata članske ekipe. Nisem nasprotnik tega, da gredo mladi ven, ker tisti, ki so res dobri, so tako ali tako zunaj. Naj se dokažejo v tujini in nato nastopajo za naše reprezentance.

Tudi to se vam zdi dobro, da gredo ven že kot mladinci?

Naj gredo. Nimam nič proti. Zavedati se morajo naslednjih stvari. Prvič tega, da mora za to odločitvijo stati cela družina, kajti najteže bo njim. V tujini ni lahko živeti. V hudi konkurenci v tujini se lahko velikokrat pojavi tudi domotožje. Ostanejo in uspejo le najbolj trdni. Tudi sam imam na tem področju izkušnje, saj je starejši sin pred leti eno leto igral v mladinski ekipi Spezie ter se občasno priključeval članski ekipi, ki je takrat igrala v italijanski serii B. Klub je nato finančno propadel, sin se je vrnil in ne želi več igrati nogometa, in to po več kot 13 letih vsakodnevnega odpovedovanja. Mlajši sin avgusta odhaja za eno leto v Ameriko, sam pa sem od doma odšel pri petnajstih, zato vem, kakšno je to življenje. Vsekakor pa je dobra šola za pozneje. Hočem reči, da nikoli ne smeš nikomur odreči odhoda v tujino, saj mu bo sicer vse življenje žal, da ni poskusil. Pa tudi vnaprej moramo misliti, in sicer da če od stotih fantov, ki odidejo ven, uspe trinajstim, imamo reprezentanco. Enajst plus dve rezervi.

Kaj pa lahko slovenski klubi, ki v svetu v nasprotju z reprezentanco ne pomenijo prav veliko, naredijo, da bi to spremenili?

Predvsem mislim, da je v slovenskih klubih treba veliko, veliko več delati z igralci. Pa nočem kritizirati in zahajati v trenerske vode, oni že vedo, kako in kaj. Ampak če hočeš uspeti, moraš delati več, kot delajo drugi. Podobno kot v mojem poklicu. Lahko sem davčni svetovalec, ki dela osem ur. Toda v kolikem času mi bo uspelo, v kolikem času bom pripravljen prevzeti velike stranke? Če pa delam po 15 ur, se mi pa zadeva lahko hitro obrestuje. V vsakem poslu je tako in tudi v športu. Seveda je pomembna tudi zdravstvena služba, pravilna prehrana, okolje, sreča s poškodbami. Toda vse to ni nič, če ni močne volje in želje: »Želim uspeti.«

Slovenija dobiva nov stadion. Vam je všeč?

Stadion je zelo lep. Pričakujem, da bo to družinski stadion, se pravi, da bodo tja veliko več kot do zdaj zahajale družine z otroki. Končno se nahaja v bodočem trgovskem centru, kjer bo pred tekmo in po tekmi vsak našel kaj zase.

Kot predsednik NZS ste seveda veseli, da imamo tak objekt?

Vesel sem, da imamo še en tak objekt. Mariborski stadion je tudi zelo lep, pa tudi celjski. Tem sledi še obnova koprskega stadiona. Infrastruktura se izboljšuje, in to je pozitivno. Z dobro infrastrukturo bodo prišli tudi dobri rezultati in novi uspehi.

Kako pa gledate na ta stadion kot ekonomist?

Sem predsednik NZS in me ekonomija v tem primeru ne zanima. To je vprašanje za tiste, ki stadion gradijo. Stadion bo narejen, imeli ga bomo in to je dejstvo. Vse drugo se bo že uredilo. Veste, če bi vsi tako razmišljali, potem verjetno tudi piramid v Egiptu ne bi nikoli zgradili. Verjetno se je tudi takrat zatikalo pri financiranju, pa o tem danes nihče več ne govori. Vsi jih samo občudujejo. Kot predsednik NZS in kot ljubitelj nogometa se v tem primeru ne ukvarjam s finančnim delom.

Obenem pa se Ljubljani obeta še en stadion, nov na ostalinah Plečnikovega za Bežigradom. Kako pa se vam zdi to?

Spet, kot predsednik NZS sem vesel, da bomo imeli v Ljubljani dva stadiona, potem pa je treba narediti to, da bomo imeli dve kakovostni ekipi, ki bosta igrali na teh stadionih. Za to pa tudi obstajajo možnosti. Interblockova ekipa je mlada, in če bodo ti fantje ostali skupaj, bodo čez štiri leta zelo dobri.

Pečečnikov pristop k vodenju nogometnega kluba vam je všeč?

Celotne zadeve se je lotil zelo profesionalno, v nogomet je vstopil kot entuziast in je vanj vložil precej denarja. V slovenskem nogometu bi potrebovali še več takšnih vlagateljev.

Pred kratkim smo v intervjuju z Matjažem Kekom govorili o športnih stavah kot o mogoče največji grožnji svetovnemu nogometu. Se vam zdijo stave velika nevarnost?

Dokler so športne stave v mejah normale, če se tako izrazim, ne vidim težav. Na eni strani vplačnik upa na dodatni zaslužek, če bo zadel pravi rezultat, na drugi strani pa organizator upa, da jih bo čim manj zadelo pravi rezultat. Veliko nevarnost predstavlja morebitno prirejanje rezultatov, o čemer se veliko govori, žal pa brez konkretnih dokazov. Uefa temu področju posveča veliko pozornost. NZS v zvezi s tem sodeluje z Uefo, ko je treba, pa tudi s policijo.

V nekdanji jugoslovanski ligi so znali biti zadnji krogi prvenstev prav zanimivi. Ste kaj trepetali, da bi se to ponovilo tudi letos v našem prvenstvu, ko se je na zadnjih tekmah odločalo o igranju v Evropi po eni strani in o izpadu po drugi?

Ne. Letošnji zadnji krog je bil zanimiv predvsem zaradi tega, ker so medsebojna srečanja odločala tako o tem, kdo bo izpadel, kot tudi to, kdo bo igral v kvalifikacijah za uvrstitev v ligo Evropa.

Najboljši nogometaš na svetu je letos skoraj s konsenzom postal Leo Messi. Bi bil on tudi vaša izbira?

Težko bi rekel karkoli drugega. To, kar on včasih počne … Res je, da si pri tem lahko hitro krivičen do drugih ravno tako dobrih igralcev, toda letos je Messi izstopal.

Ne spomnim se, da bi bil kdaj v zgodovini za najboljšega nogometaša leta izbran vratar. Se vi?

Ne, mislim, da ni bil nikoli, ker štejejo samo goli.

Ste kaj spremljali letošnje tekme lige prvakov?

Malo sem. Pisarno zapuščam ob sedmih, osmih zvečer ali pa še pozneje in potem ujamem, kar pač ujamem.

Ste videli tisto obrambo Julia Césarja po Messijevem strelu?

Tista obramba je bila neverjetna. Take zadeve odločajo. Vratarji velikokrat rešijo tekme, ampak gledalci dobrih obramb ne znajo ceniti tako kot zadetkov.

Sprašujem vas, ker ste bili svoje čase nogometni vratar. Kakšen vratar pa ste bili?

Bil sem povprečen vratar v takratni prvi in drugi slovenski ligi. Eno leto sem celo prejel najmanj zadetkov. Žal sem začel igrati nogomet šele pri enaindvajsetih letih. Vse, kar sem nato naredil, sem naredil s celodnevnim garanjem, pa še na dveh fakultetah sem sočasno študiral. Tisti, ki me poznajo, vedo, kaj vse sem počel. Dejstvo je, da mi je manjkala osnovna šola nogometa, kajti pred tem sem štiri leta v srednji vojaški šoli igral rokomet, potem sem dve leti treniral atletiko. Tako da je nogomet prišel na vrsto šele pozneje.

Nobeden od vaših dveh sinov ni vratar?

Ne, nisem ju pustil, ker je vratar vedno za vse kriv. Niti slučajno.

Rojeni ste v Prekmurju?

Ja, odraščal sem pri Gradu, v tem gradu [pokaže na sliko za svojim hrbtom] na severu, blizu tromeje med Slovenijo, Avstrijo in Madžarsko. Pri enajstih smo se preselili v Beltince, kjer sem bil tri leta.

Za mnoge Slovence je Prekmurje neznana, skoraj mistična dežela Miška Kranjca, Ferija Lainščka pa Vlada Kreslina, Ciganov … Kako se ga vi spomnite?

Tam sem odraščal, imam se za Prekmurca, lepo mi je bilo, lepšega okolja si nisem mogel zaželeti, sploh pri Gradu. Imeli smo vse, kar smo si želeli. Mestnega življenja ni bilo, smo pa imeli graščino s 365 sobami, kletnimi prostori in veliko gozda okrog.

Za Prekmurce je značilno izrazito narečje, ki ga pri vas ni slišati.

Prekmursko govorim tekoče in narečja ne mešam s slovenščino.

Po kom pa ste dedovali ambicioznost?

Hm, ne vem. Mogoče po kakšnem dedku. Po mami imam verjetno to, da delam po cele dneve, ker je to tudi ona počela. Po očetu, ki je bil vse življenje policist, pa življenje po predpisih.

Končali ste srednjo vojaško pilotsko šolo v Mostarju. Kako pa to?

Želel sem si postati pilot vojaškega letala in ta šola je bila vhodna postaja. Šel sem dol in jo tudi končal, čeprav sem že v tretjem letniku ugotovil, kakšno bo moje življenje, če nadaljujem. Moje življenje bi bilo sedenje na letališču in čakanje na, kakor smo rekli, imaginarnega sovražnika. To ni bilo za mojo kri. Potreboval sem nekaj več in sem se odločil, da ne nadaljujem šolanja za pilota. Nisem pa izstopil iz gimnazije, ampak sem jo končal, tudi na zdravniškem pregledu nisem blefiral, da sem nesposoben. Opravil sem ga in potem povedal, da ne grem naprej. Zato smo morali povrniti vse stroške mojega štiriletnega šolanja v pilotski šoli. To smo odplačevali kakšnih pet let.

Dovoljenje za pilotiranje imate?

Ne, takrat smo leteli samo z jadralnimi letali, jaz v Murski Soboti. Obstajalo je šest lokacij po Jugoslaviji, kjer si to lahko počel, v vsaki republiki ena. Ko sem se vrnil z gimnazije, sem še leto, dve letel v Murski Soboti, kjer sem opravil tudi prvi samostojni polet z jadralnim letalom, potem pa so me druge zadeve odnesle. Zdaj si po vseh teh obveznostih, ki jih imam, ne bi več upal. Potem sem šel pa v Maribor študirat na višjo pravno šolo in prvi letnik telovadbe in oboje končal. Dve leti v službi kot kriminalist, potem pa končal tretji in četrti letnik prava in drugi, tretji in četrti letnik fakultete za šport.

Kaj pa ste počeli kot kriminalist?

Ukvarjal sem se z zatiranjem prometa z mamili in tihotapljenja. To je bilo v letih od 1980 do 1982. Delo je bilo pestro.

Ste sami kdaj poskusili marihuano ali kaj podobnega?

Ne, nikoli. Ne kadim in tudi pijem ne.

Na fakulteti za šport vam je do diplome ostal en izpit. Zakaj ste se pravzaprav sploh lotili še tega študija?

V Mariboru sem stanoval v študentskih domovih na Gosposvetski ulici blizu takratne nove pedagoške akademije. Moj dobri prijatelj mi je nenehno govoril, da je ta telovadba težek študij. Ker ga nisem mogel več poslušati, sem rekel, da jo bom vpisal. To je bil čisti štos. Vpisal, končal v Mariboru prvi letnik in potem nadaljeval v Ljubljani. To je zelo lep študij.

Končali pa ste pravo, vendar se ne ukvarjate z njim?

Ukvarjam se z davčnim svetovanjem, ki je zame bolj pravna zadeva kot pa ekonomska.

Spomnim se vaše izjave, ko ste rekli, da so davki najzanimivejša stvar na svetu in da bi se o njih morali učiti že otroci v osnovnih šolah.

Drži.

To ste rekli, da bi provocirali?

Ne, ne. O tem sem razmišljal že kot predsednik Društva davčnih svetovalcev. Želel sem si, da bi že otroke v vrtcih začeli učiti o davkih. Pa nam takrat ni uspelo. Ko sem postal direktor davčne uprave, sem navezal stike z ministrstvom za šolstvo, da bi se začeli o tem pogovarjati. Jaz sem o davkih učil svoja otroka. Ko sem jima kupil sladoled, sem jima ga majčkeno odgriznil, in ko sta me vprašala, zakaj to, sem jima rekel: to je davek.

Da sta dobila občutek, da davek pomeni 'dati', če ne daš, pa pomeni 'vzeti'. To bom v bodočnosti izpeljal, samo da najprej zaključim z nogometom. Imam še veliko idej. V Čilu in nasploh v južnoameriških državah njihove davčne uprave podarjajo plastelin, s katerimi se otroci igrajo, in se na tak način učijo o davkih. Pripravljajo ulična srečanja z igrami in maskotami, ki otroke privabljajo in jim razlagajo o davkih.

Če bi ostal na Dursu, bi to gotovo tudi sam vpeljal, ampak takrat sem se moral ukvarjati z drugimi zadevami. V okviru skupine Simič in partnerji imamo tudi Davčnoizobraževalni inštitut, na katerem pa se ukvarjamo z ­izobraževanjem, poleg tega pa v enem od podjetij še izdajamo revijo o davkih. Gotovo bomo v teh okvirih storili tudi kaj takšnega, ampak vsega pa seveda ne moremo.

Zakaj pa je treba že otroke seznanjati s tem?

Zato, da se razvije zavest o nujnosti plačevanja davkov in potem ni nobenih težav. Ko sem šel na davčno upravo, sem nenehno trdil, da moramo davke pobirati z nasmehom, in so se mi vsi smejali. Pa smo to na neki način začeli delati. Vedno pravim: zakaj bi se skregal z davčnim zavezancem, pa odšel domov jezen, pa se doma skregal še z ženo in otroki in prišel naslednji dan v službo spet jezen? Kar pomeni: počnite to, kar pravijo predpisi. Ljudi je treba navaditi, da je davke treba plačevati. Ne razumem, zakaj jih ne bi. Ne razumem.

Smo Slovenci veliki goljufi?

To je težko reči. Nekaj davka se prav gotovo ne plača. Zakaj sem se sploh začel ukvarjati z davki? Leta 1988, ko sem bil zaposlen v Iskri, sem imel majhno plačo in edina dejavnost, ki sem se je lahko lotil brez zagonskih sredstev, je bilo vodenje knjig. Začel sem z vodenjem knjig obrtnikom in z davčnim svetovanjem, to me je zanimalo, me pritegnilo. Leta 1993 sem bil med ustanovitelji Društva davčnih svetovalcev Slovenije in nato sedem let tudi njegov predsednik. Sodeloval sem pri dveh davčnih reformah v letu 2005 in 2006.

Veliko zadev smo poenostavili, informativni izračun dohodnine pa je nesporno samo moj, jaz sem ga pogruntal, saj sem vedel, kako ga izvesti, potem pa so ga moji sodelavci na davčni upravi po mojih navodilih izvedli. Zdaj, v krizi, ugotavljamo, da ni davčnih prilivov. Saj če bi bili, ne bi bilo krize. Ampak pred dvema letoma smo izbrali ponudnika za novi davčnoinformacijski sistem, ki so mi ga nekateri politiki zrušili. Če bi ga takrat uvedli, bi imeli gotovo med šesto milijoni in eno milijardo evrov več davčnih prilivov.

Breda Pečan in Milan Cvikl?

Ja. Onadva sta takrat v medijih poskušala dokazati, da smo na Dursu dali prednost konkretnemu ponudniku, kar ni bilo res in kar je potrdila tudi državna revizijska komisija. Škoda, da smo zaradi tega kot država izgubili toliko davčnih prilivov. To bi prinesel ta program zaradi boljšega nadzora.

Cvikla so pred kratkim ulovili pri prepisovanju za knjigo Prenovljeno pravo Evropske skupnosti. Ste se ob tem privoščljivo nasmehnili?

Ne, ker zapisom v medijih ne verjamem v celoti. Spomnite se, kaj vse so pisali o meni. Tisto, kar vem, pa je, da se v življenju prej ali slej vse vrne, in glede na to, kaj vse je mag. Cvikl govoril o meni, je to lahko en košček 'božjega' vračila.

Dve leti in pol ste vztrajali na čelu Dursa. Ste se naveličali?

Več zadev je bilo. Vse, kar sem nameraval storiti, razen informacijskega sistema, je bilo opravljeno. Pustiva zdaj izobraževanje otrok, ki ga lahko izvedemo tudi v okviru našega inštituta. Vse je bilo narejeno. V tistem obdobju sem imel tudi veliko težav z mediji, ki so mi očitali konflikt interesov, ki ga ni bilo nikoli in nikdar, kar sem tudi dokazal. Na Dursu sem delal cele dneve, tako kot delam v svojem podjetju.

Prišel sem ob šestih zjutraj in odšel zvečer ob sedmih, osmih, devetih domov. In tudi nekateri moji sodelavci so začeli ostajati popoldne, ko so videli, da jaz delam. Vzpostavili smo dobro klimo, bili smo dobra ekipa in ocenil sem, da je najbolje oditi, ko si na vrhu. Vem, da se me bodo ljudje spominjali po tisti aferi s Perićem, ampak v njo so me potegnili. Če ne bi bilo tako, se mi ta davčni inšpektor ne bi opravičil za 18 svojih izjav. Te so bile neresnične in zdaj se vprašam, zakaj pa vse to?

Kar me je najbolj presenetilo, je bilo pa to, s kakšno lahkoto so mediji zagrabili njegove trditve, ne da bi jih preverili. O tem bom napisal knjigo, ker imam gradiva za najmanj 20 fasciklov. Celo parlamentarna komisija, najbolj ravno mag. Cvikl, me je zasliševala o zadevah, o katerih nisem imel pojma. Potem pa zvečer pridem domov, sedem pred televizor in v špici Dnevnika spet Ivan Simič, ki preprečuje davčni pregled in ne vem kaj vse. Pojma nisem imel, o čem govorijo.

Zakaj pa se je to dogajalo?

Povod je bil zelo preprost. Temu davčnemu inšpektorju nisem ustregel, da bi postal moj namestnik ali vsaj direktor Davčnega urada Ljubljana. Zato je počakal na prvo priložnost in v davčnem postopku, v katerem je davčnega zavezanca zastopalo moje podjetje, zadeve prikazal v popolnoma drugačni luči, kot je bilo res. Izjavil je, da vplivam na pregled in podobno. Jaz pa nisem mogel nikogar prepričati, da sem izvedel za davčni pregled, ko je bil že končan. Končan je bil!

Očitno mediji v Sloveniji takrat niso imeli o čem pisati in jim je to bila odlična zgodba. Malo je še dodala politika in imel sem afero. Bila je lepa in izmišljena zgodba o tem, da generalni direktor davčne uprave, ki
ima podjetje za davčno svetovanje, pomaga davčnemu zavezancu. Pa nisem o tem nič vedel in tudi ne vem, zakaj bi komu pomagal. Res pa je, da sem bil za davčne zavezance popolnoma odprt, saj davčne zavezance in njihove težave poznam do potankosti. K meni je lahko prišel vsak davčni zavezanec.

To vedo moji nekdanji sodelavci. Če se je prišel kdo pritožit, sem ga poslušal, poklical odgovorne, ki so ga vzeli v obravnavo. Očitali so mi tudi, da sem delal za zavezanca, ko sem zahteval, da se davčni dolg zavaruje in se mu vrne DDV. Toda to je takrat pisalo v zakonu o davčnem postopku, danes pa v zakonu o davku na dodano vrednost, in če inšpektor, ki je prejemal plačo, da to ve, te določbe ni poznal, je to veliko večji problem kot izmišljena zgodba o mojem vplivanju na davčni pregled.

Problem je ta, da če veš več kot drugi, imaš težave. Medijev nisem nikoli razumel. Večkrat sem spraševal novinarje, kje imajo dokaze, kako lahko verjamejo lažem. Toda njih to ni zanimalo, bil sem tržno blago za povečanje naklade. Z mediji sem zadeve zaključil na sodišču. Vsi, ki sem jih tožil, so se mi opravičili. Sedaj, ko se mi je opravičil še davčni inšpektor, bodo na vrsto prišli novinarji, ki so te neresnice zapisali.

Sedaj mene zanima, kje so neresnične informacije dobili in kako so lahko pisali neresnice. Če bi bil takrat bolj labilen, ne vem, kje bi končal. Ker pa nisem pa ker je v meni veliko trme, sem šel do konca. Tako kot se borim za moje stranke, se borim tudi zase.

Po tisti tiskovni konferenci leta 2008, na kateri sem kazal 12 kuvert z 12 tožbami, so mi piarovski strokovnjaki povedali, da se to nikoli ne počne tako, da ne moreš kar mahati z 12 tožbami. Vendar sem jim odgovoril, da nisem naredil ničesar narobe ter da se mi bodo vsi opravičili. In so se. Bil sem deležen le zlobnega nasmeha. Očitno menjam tudi piarovska pravila.

Izplen teh 12 tožb je torej 12 : 0 za vas?

Ja. Dvanajst tožb je končanih. Mladina je izgubila in je plačala odškodnino ter sodne stroške, drugih 11 se je opravičilo. Kakorkoli, ampak so se opravičili, preklicali izjave in to je zaključeno. Ampak zakaj sem moral prenašati vse to? Le zato, ker se je nekaterim novinarjem zdelo super, da so se lahko promovirali prek mene, mediji pa so si povečevali naklado ali gledanost.

Sploh jim ni bilo pomembno, koliko me bodo uničili, pomembno jim je le bilo, da 'so imeli zgodbo', ki se je dobro prodajala, pa čeprav nič ni bilo res. Ljudje so me razglašali za barabo in koruptivno osebo. Vse to na podlagi neresnic. To je bil lep dokaz, kako ljudje nasedejo govoricam.

Celo komisija za preprečevanje korupcije je padla pod medijski pritisk in lažno prijavo davčnega inšpektorja, ki se mi je zdaj opravičil za svoje izjave. O tej komisiji, potem s kako lahkoto so v manj kot treh mesecih izdali načelno mnenje, seveda brez zaslišanja in predložitve dokazov, da sem deloval koruptivno, imam svoje mnenje. Globoko sem razočaran, da država kaj takega sploh dovoli, saj je bilo v ravnanju te komisije več elementov korupcije kot v mojem ravnanju, v katerem jih sploh ni bilo, kar sem dokazal.

Julija 2007 so svoje načelno mnenje izdali dva dni pred sejo komisije državnega zbora, na kateri so me vsepovprek obtoževali. Nihče me ne bo prepričal, da vse to ni bilo načrtovano. Ob tem pa ne gre prezreti dejstva, da je od moje prijave komisiji za preprečevanje korupcije, ki sem ji prijavil njenega predsednika Draga Kosa, minilo že več kot dve leti, pa še nisem zasledil, da bi o njej odločali.

Vsa ta moja borba me je stala veliko denarja, časa in živcev. Celotnega gradiva se je nabralo za več kot 20 fasciklov. Pri vseh teh tožbah in zahtevah je šlo zgolj za to, da se mi opravičijo in s tem prekličejo svoje izjave ter zapise. Ni šlo za denar, kajti ni denarja, ki lahko to škodo popravi.

Dve leti in pol ste bili torej generalni direktor davčne uprave, dela pa je tam ostalo še precej, če sodimo pa vaši izjavi, da bi lahko Slovenija, če bi bila tako učinkovita na tem področju, kot je Avstrija, pobrala tri milijarde več davkov.

IS: Po podatkih kolega iz Avstrije, ki je eden od petih regionalnih davčnih direktorjev, je avstrijska davčna uprava, mislim, da v letu 2006, pobrala za 60 milijard evrov davkov, brez socialnih prispevkov. Če smo mi štirikrat manjši, bi morali pobrati približno 15 milijard davkov.

Mi pa smo takrat, brez socialnih prispevkov, pobrali okoli sedem milijard. Se pravi, da imamo še kar nekaj rezerve. Vem, da ta razlika ne znaša celih osem milijard evrov, ker nimamo toliko podjetij in ker naša podjetniška klima ni takšna kot v Avstriji, toda rezerve je prav gotovo za tri do štiri milijarde.

To je tudi druga stvar, ki jo moramo pri nas spremeniti. Dojeti moramo, da uspešni podjetniki vlečejo zgodbo naprej, ne pa da takšne podjetnike najprej razglasimo za tajkune, jim obesimo še kakšno afero, potem pa se čudimo, da je vedno več tujih podjetij lastnikov slovenskih podjetij.

Ste zato zagovarjali enotno davčno stopnjo?

IS: Zagovarjal sem jo zato, ker so ob enotni davčni stopnji stvari preprostejše. Poleg tega pri enotni 20-odstotni ali še nižji stopnji velika večina ne razmišlja, da bi utajila davke. V tem primeru so negativne posledice utaje davka višje kot privarčevani neplačani davek. Poleg tega pa davki ne smejo biti področje za politično obračunavanje.

V nekem gradivu sem prebral, da je za trenutni slab izplen pri davku od dohodkov pravnih oseb kriva davčna reforma iz leta 2006, ko smo znižali davčno stopnjo s 25 na 20 odstotkov. Ob tem pa taisti pozabijo navesti, da smo tudi ukinili davčne olajšave.

Glede na to, da smo se v preteklosti velikokrat hvalili, in to takrat, ko smo imeli 25-odstotni davek na dobiček podjetij, da je efektivna davčna stopnja, predvsem zaradi takratnih davčnih olajšav, od 11 do 15 odstotkov, znaša danes ta efektivna davčna stopnja, ko praktično nimamo davčnih olajšav, 20 odstotkov. To pomeni, da je danes kljub nižji davčni stopnji obdavčitev v bistvu višja. Zato je prej omenjeni zapis za poznavalcev davkov neresen, za davkoplačevalce in volivce pa zavajajoč in populističen.

Pravite, da bi z enotno davčno stopnjo pobrali več denarja, toda na čigav račun?

Ja, to še zmeraj trdim. Pobrali bi ga še od tistih, ki ga danes ne plačajo v celoti ali ga ne plačajo sploh. Ne vem, zakaj se vedno govori, da bi se davek pobral na račun drugega, sočasno pa se ga ne pobere od tistega, ki ga ne plača.

Davčna uprava je med vašim načelovanjem ugotovila, da je polovica preverjanih gostincev brisala postavke računa, ki ga je potrošnik pustil v lokalu. Država se je letos odločila narediti red na tem področju s tako imenovanimi davčnimi blagajnami.

Poglejte, ta zadeva me moti, ker sem se za te blagajne odločil jaz že leta 2006, ko smo z mojimi takratnimi sodelavci šli v Srbijo, kjer smo si ogledali, kako poteka ta nadzor. Nato smo na Dursu pripravili predlog zakona in ga v prvi polovici leta 2007 poslali na ministrstvo za finance. Po treh letih pa so se zadeve začele premikati. Ob tem bi poudaril, da ne gre le za gostince, temveč za vse tiste, ki poslujejo gotovinsko.

Kako pa delujejo te blagajne?

Z njimi vzpostaviš nadzor nad izdajanjem računov. Vidi se, kdo jih izdaja in kdo ne … Vezane so na tiskalnik in tudi v Beogradu so nam pokazali, kako jih lahko obideš. Tudi pri teh blagajnah so možne utaje, ampak vsaj vidiš lahko, če kdo ne izdaja računov. V Srbiji smo tudi videli, kako je z računi, ko se je v nekem mestu napovedala davčna inšpekcija. Njihovo število se je v tem mestu izredno povečalo, in ko je davčna inšpekcija zapustila to mesto, se je število izdanih računov spet zmanjšalo.

Te blagajne so bile zame kot generalnega direktorja davčne uprave zanimive zato, ker davčnim zavezancem damo občutek, da jih nadziramo. Upam, da jih bodo zdaj vendarle uvedli, čeprav bo to zelo težko. Predvsem zaradi ljudi. Sama uvedba bo zelo revolucionarna.

Petek popoldne je. Večina Slovencev je z mislimi, če ne že s svojimi avtomobili, že na vikendih, vam pa se nikamor ne mudi …

Dokler me od doma ne pokličejo in mi rečejo, da moram domov, do takrat veselo delam. Bom pa šel okrog sedmih, osmih domov. Vikenda nimam, ampak tako ali tako živim v Smledniku, na vasi, pa je isto, kot bi bil na vikendu. Ob koncih tedna tečem. V soboto in v nedeljo zjutraj je pa zame obvezen tek od 8 do 12 kilometrov.

Preden sem prišel na Durs, sem shujšal za 20 kilogramov in takrat sem tekel od petkrat do šestkrat na teden po osem do deset kilometrov, potem pa šel še na kolo in prekolesaril kakšnih 50 kilometrov. To je bilo v obdobju, ko sem prekolesaril vso Slovenijo. Takrat sem se veliko rekreiral.

Potem pa pride obdobje, kot je zdaj, ko se ti nabere veliko stvari in rekreacija trpi. Zdaj so obremenitve prevelike. V teku uživam in kamorkoli gremo, tudi z reprezentanco, nikoli ne končam pri ogledu mesta, ampak v hotelskem fitnesu. 

Besedilo: Tadej Golob

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord