Jure Košir: Škoda, da osebna nesoglasja vplivajo na tekmovalce in da trener, ki misli drugače, pri nas ne more uspeti

Kako čas beži, kajne? Sedeli smo pred televizorji, zdi se nam, da je bilo še včeraj, in navijali za Bojana Križaja, ko se je na wengenskih in drugih strminah spopadal z Ingemarjem Stenmarkom, Pierom Grosom, Paulom Fromeltom ... Potem je nastopila praznina (zdaj seveda veste, da pretiravam, bili so tudi drugi odlični slovenski smučarji, a so nekako sodili v Križajevo obdobje), dokler se ni pojavil Jure Košir in začel tekmovati z Albertom Tombo. Čeprav tudi njega (že lep čas) ni več, svetovni prvak pa je postal Hrvat. Narobe svet.

Bojana Križaja in Jureta Koširja druži nekaj skupnih značilnosti oziroma podobnosti, zaradi katerih ju je smiselno omenjati v istem besedilu. Oba sta svetlolasa in oba sta z Gorenjske, oba sta imela svojega »stenmarka« in oba sta sedla Slovencem v srce. S tem se podobnosti počasi nehajo.

Križaj je bil bolj tih in skromnejši v izjavah (tako, kakor se nam je zdelo, da se takrat spodobi), Košir kakih petnajst centimetrov višji in tudi težji, bolj odprt in (novim časom primerno) samozavestnejši. Križaj je doživel uvedbo pregibnih kolov, Koširja so doletele smuči s poudarjenim stranskim lokom, kakor pravimo temu križancu med snežno desko in elegantnimi dvometrskimi smučmi, s katerimi so nekoč tekmovali. Križaj je sklanjajoče se količke uspešno preživel, Košir ima s hecnimi smučkicami nekaj več težav. (Ne, ne gre za to, da bi z njimi premalo treniral, tako kot misli večina slovenskih televizijskih gledalcev.)

In še nekaj loči oba velika slovenska smučarska šampiona. Zdi se mi (ampak res samo zdi), da smo imeli Slovenci v Križajevih časih več potrpljenja s športnimi veličinami. Da jih nismo odpisali tako hitro in zlahka kot zdaj Koširja, ki bi ga najraje videli v vlogi Andreja Miklavca in Nataše Bokal, da bi nam kot strokovni sodelavec nacionalke ubesedil zahtevnost prelomnic, dolgočasnost ravnin in pravilnost nekega tempa. Mogoče bi v podobne skušnjave padli tudi v slovenskem Playboyu, a ker smo pametni ljudje (in ker smo videli vrnitev »izgubljenca« Peterke), smo se jim uprli in se intervjuja z Juretom Koširjem nismo lotili kot pogovora z »nekdanjim«. Za nakladanje o tem, kako sta ga srala z Albertom Tombo, bo še čas čez leto ali dve.

Za tiste, ki so zadnje desetletje prespali, še nekaj faktografije. Jure Košir se je rodil leta 1972, odraščal v Mojstrani, postal svetovni mladinski prvak v superveleslalomu, doslej trikrat zmagal na tekmi za svetovni pokal, od tega enkrat v Madonni di Campiglio (1993), med najhujšo vladavino Alberta Tombe, zasedel tretje mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala (1994/95), dvajsetkrat stal na zmagovalnih stopničkah tega tekmovanja in osvojil bronasto slalomsko medaljo na olimpijskih igrah v Lilehamerju (1994). Na naslednjih v Naganu (1998) je bil temu s petim mestom v veleslalomu zelo blizu. Na kratko. Nam se to zdi super.

Ste šteli, kolikokrat so vas v zadnjem času vprašali o koncu kariere?

Štel nisem, je pa bilo precej ugibanj. In tudi sam sem namignil na to, tako da je kar aktualno vprašanje. To bo kar hitro razjasnjeno oziroma bom pravočasno povedal. Odločil se bom po zadnji tekmi sezone. To leto želim končati korektno in z maksimumom, ki se ga da izvleči iz tega položaja. Potem bom razmislil.

Od česa je odvisna vaša odločitev?

Predvsem je odvisna od mojega zanosa, od tega, koliko tekmovalnega ognja je še v meni. Mislim, da ga imam še dosti, no, potem so tu še druge stvari. Kako bo z organizacijo, kaj si v slovenskem smučanju in v ekipi sploh še želijo od mene oziroma kaj od mene še pričakujejo. Oziroma, ali imajo z mano še kakšne načrte, v katero reprezentanco bi me uvrstili, kakšen bo sistem dela, kdo bo »in charge«. Obstaja tudi možnost, da grem na svoje.

Na svoje?

Seveda, če ne bo sodelovanja.

Prebral sem, da bo nadaljevanje vaše kariere, če se boste tako odločili, potekalo v »orto« slogu. Kaj to pomeni?

To pomeni, da razen cilja, ki sem si ga zastavil, ne bo drugih dejavnikov. Vse bo podrejeno temu. Saj je bilo tudi zdaj, vendar je bil v ekipi vendarle uveljavljen tak sistem dela, ki dopušča nekoliko lagodnejše razmišljanje. Razmišljanje, ne delo, delati je že treba, trenira se veliko, ampak z glavo lahko padeš v neko rutino. Če se pa sam za nekaj odločiš oziroma organiziraš, se mi zdi – tega sam sicer še nisem počel, vendar vem iz pogovorov z ljudmi, ki so se tega lotili –, da drugače razmišljaš.

Ali to pomeni več treninga?

V prvem obdobju več. Tudi zaradi slabe sezone, ki zahteva takojšnje delo na tehniki. Že takoj aprila, ko so snežne razmere še primerne, je treba testirati vso opremo.

Ali ni nekoč veljalo, da potrebujejo rutinirani tekmovalci manj treninga kot prihajajoči šampioni?

Res je, toda po vseh peripetijah s tehniko in z uvedbo novih smuči to absolutno ne velja več. Stenmark je, mislim da, začel smučati septembra, vsaj tako so govorili.

Ljudski glas vsakršno krizo in slabe rezultate ponavadi pripiše premalo zavzetemu treningu. S tem se najbrž ne strinjate?

Poglejte, mi smo ogromno trenirali. Mislim, ogromno, jasno je, da nismo naredili dvajset voženj na dan, kot jih včasih naredi Janica Kostelić, ampak to je čisti ekstrem. Delali smo povsem tako kot večina drugih ekip. Bolj umestno je vprašanje, kako delati, kje trenirati, kakšne so razmere za trening, kakšen je sistem treninga, koliko so tekmovalci zavzeti na treningih. Do prve tekme smo opravili okrog sedemdeset snežnih dni treninga, poleg tega še štirideset dni skupnih kondicijskih priprav.

Kdo določa količino treninga?

Glavni trener.

Se z njim o tem posvetujete?

Običajno ne, to je njegova domena.

Marca se torej končajo tekmovanja. Katere so potem vaše smučarske dolžnosti do začetka nove sezone?

Najprej, takoj po sezoni, opravijo smučarske firme teste, nekateri tekmovalci skušajo popravljati tehniko. To traja običajno nekaj tednov po koncu sezone. Sledi pavza. Tuji tekmovalci gredo takrat večinoma na dopust, mi ne. Kondicijske treninge začnemo prvega maja. Za teden dni gremo nekam, kjer je malo bolj toplo, in opravimo bazične priprave za aerobno vzdržljivost, kolo, tek in podobne zadeve. Tem pripravam sledi teden dni smučanja, teden dni odmora, nato se ciklus ponovi.

Na snegu smo bili lani že konec maja, čeprav je takrat zelo težko najti dobre snežne razmere, tako da se splača iti ven. Letos sem bil pripravljen finančno prispevati za trening v Kaliforniji, na Mammoth Mountain, tam so razmere za smučanje še maja fenomenalne, saj so smučišča še posoljena. V Evropi zaradi ekologije niso več. Pa nismo šli, ker proračun ni prenesel.

Še eno vprašanje, povezano s treningom. Tekmovalci po konstituciji in mišičavosti že kar nekaj časa spominjate na šprinterje in tekmovalke so na televizijskem zaslonu vsako leto videti debelejše. Se motim?

Videti so že tako, čeprav bi rekel takole, da so nekatere že debelejše, nekatere so tudi zelo močne in nekatera dekleta prekvihtajo toliko kot mi. Jasno, z lažjimi utežmi, ampak vseeno. Za Anjo Paerson vem, da ogromno vadi z njimi, in Pernila Wiberg tudi. Enkrat, se spomnim, sva imela za Rossignol turnejo po Tokiu in je že prvi dan, takoj ob prihodu na letališče, spraševala, kje je fitnes. In sem se prepričal, delala sva namreč skupaj, da je v bistvu kar močna. Je pa res, da je kakšna videti malo bolj okrogla.

Večkrat se dogaja, da se smučarji in vodstvo reprezentance sprete zaradi izbire oziroma zamenjave trenerjev. Koliko besede imate pri tem smučarji? V slovenski reprezentanci so se zadnja nesoglasja pojavila prav zaradi letošnjih slabših rezultatov in posledične odstavitve Marka Jurjeca.

Navsezadnje vse skupaj laufa zaradi tekmovalcev. Če jih ne bi bilo, ne bi bilo ničesar, tudi Smučarske zveze ne, in tega se, ne bom rekel, da vsi, ampak nekateri pa, bolj slabo zavedajo. Če je mnenje tekmovalcev usklajeno, potem lahko naredijo vse. Kaj pa naj? Bodo razpustili celotno reprezentanco, nas bodo vrgli, pometali iz ekipe? Tako da je predvsem odvisno, kaj je skupni interes tekmovalcev. In skupni interes je bil do zdaj z redkimi izjemami enoten. So pa primeri, ko so nas nekoliko izigrali z dolgimi sestanki in s kompromisi in se ni izteklo tako, kakor smo hoteli.

Govorite o letošnjem letu?

Ne, govorim o preteklosti. Letos v bistvu sploh ni bilo diskusije, bo pa po tej sezoni.

Pred leti je nesoglasja povzročila razvpita zamenjava Janeza Šmitka. Tekmovalci ste želeli, da ostane, in tudi rezultati so govorili temu v prid, vendar je odšel, če se ne motim, zaradi značajske nezdružljivosti s Tonetom Vogrincem.

Drži, ne moreta se. Obstajale so stare zamere, in to je blazna škoda. Janez Šmitek sicer zdaj dela kot šef za smučanje mlajših kategorij, se pravi za dečke in deklice, kjer se uspehi že kažejo. Ampak nastavil ga je Klemen Bergant kot šef reprezentance.

Vam je danes kaj žal, da je Šmitek takrat odšel?

Vsekakor. Težko je reči, ali bi dosegali boljše rezultate, ampak meni osebno je žal.

Človek bi pričakoval, da na tej ravni delovanja, kot je tekmovanje v svetovnem pokalu, osebne zamere ne bodo imele pomembne vloge. Kako je s profesionalnostjo v slovenski smučarski reprezentanci?

O tem sem tudi jaz razmišljal. Škoda je, da osebna nesoglasja vplivajo na tolikšno število tekmovalcev in tekmovalk in da v bistvu trener, ki se ne strinja s celotnim sistemom, preprosto ne more uspeti v slovenskem smučanju. Primerov je veliko. Zelo težko uspeš tudi kot tekmovalec, če nimaš res enkratnih rezultatov. Prav tako, če si nekoliko neobičajen; recimo, da izstopaš, se ne strinjaš s politiko, s sistemom smučarske zveze. Veliko trenerjev se je moralo posloviti. No, ne bom rekel veliko, ampak kar nekaj. Veliko jih je v tujini.

Pa ne govorim samo o trenerjih, ampak tudi serviserjih. Lahko kar povem: pri Američanih je najboljši serviser Slovenec, serviser Anje Paerson je Slovenec, serviser Bodeja Millerja je Slovenec, tu so pomočniki trenerjev. Jože Šparovec je direktor kanadske reprezentance. Dobro, eden od vzrokov za to je tudi, da se jih ne more plačati, ni pa vse v tem. Vem, da so nekateri, predvsem serviserji, imeli tako slabe razmere za delo, da preprosto niso več hoteli delati. Tudi ravnalo se je z njimi tako. Če se vrnem nekoliko nazaj: tole bi moralo biti zastavljeno nekoliko širše in predvsem več ljudi bi moralo o vsem skupaj odločati.

Se je v teh desetih letih, kar nastopate v svetovnem pokalu, kaj spremenilo, izboljšalo v organizaciji slovenske smučarije?

Ne. Sicer ima Klemen Bergant zelo dobre ideje in mislim, da bo poskušal kaj spremeniti, je pa pri tem tudi nekoliko limitiran.

Tone Vogrinec je bolj kot kdo drug zaznamoval slovensko smučanje od njegovih organiziranih tekmovalnih začetkov do danes. Zunanjemu opazovalcu se zdi, da se v zadnjem času skuša umakniti, da pa mu to ne uspeva najbolje. Je takšno sklepanje pravilno?

Vtis je popolnoma pravilen. Najprej, da razčistimo – rad bi povedal, da je on definitivno začetnik slovenskega smučanja. Naredil je ogromno, o tem sploh ni dileme. In kapo dol, kakor bi rekel Srečko. No, potem je lani na televiziji spustil solzico in naredil gigantski poslovilni žur, toda v bistvu se sploh ni umaknil. Umaknil se je samo na položaj direktorja ski poola. Mislim, da njegove odločitve še vedno najbolj držijo. Poleg tega se pojavlja na tekmovanjih, denimo na Pokalu Vitranc ali Zlati lisici, in daje nekakšne strokovne komentarje.

V tem trenutku bi lahko rekel, da je od strokovnosti oddaljen kilometre. Televizijski prenos se, recimo, konča s tem, da on poda strokovno oceno nastopa. Predvsem me je v zadnjem času zbodel v oči njegov negativni pristop, komentarji v cilju voženj tekmovalcev, ker nam resnično ni šlo – govorim za moški del. Tam, v cilju, pa Tone Vogrinec, obkrožen s četo, deli neke neumestne, kako nekdo vozi.

Kako se vidva razumeta in sta se razumela v vseh teh letih?

Nikoli nisva imela direktnega konflikta, mogoče nekaj manjših, ki pa jih imajo ponavadi vsi tekmovalci. Do večjega konflikta, zaradi katerega bi predčasno končal kariero, kakor je storilo nekaj slovenskih smučarjev – to je treba vedeti – ni prišlo. Težko sodim, ali je bil v teh primerih krivec Tone Vogrinec.

Mislite na Matejo Svet?

V prvi vrsti, čeprav ne vem točno, kaj se je takrat dogajalo. Sem pa z njim v zadnjem času zelo malo v stikih. Škoda je, da človek, ki si je nabral toliko slave z začetki smučanja in z večino uspehov, ki so bili, zdaj zapravlja ugled, in to predvsem pri tekmovalcih in v zadnjem času tudi pri trenerjih, kar je najslabše. Letos, recimo, ni bilo plače, nekateri trenerji je niso prejeli sedem mesecev. Še večji problem, kakor ga imamo mi z Vogrincem, imajo ta trenutek v Avstriji. Imenuje se Peter Schrocksnadel, ki ga kličejo gorski Napoleon.

Takšni primeri niso osamljeni. Ti ljudje si nekako kar lastijo tekmovalce. Schrocksnadel je poleg tega še menedžer Hermana Maierja in zato je nastal blazen konflikt, ker je Maier nastopil na tekmi smuka na svetovnem prvenstvu v Sant Moritzu, Andreas Schifferer pa ne. Ta je potem napisal kolumno za švicarski časopis. V njej je Schrocksnadla totalno raztrgal in razkril, kaj se v bistvu dogaja v avstrijski smučarski reprezentanci. To bi ga na koncu lahko stalo mesta v njej. Saj, potem se lahko dokazuje in tožari … Ampak povedal je, kako zadeve stojijo.

Schifferer je za stanje v avstrijski reprezentanci izumil besedo »demokratura« ali nekaj takega. Vse skupaj ne deluje tako, kakor že lep čas deluje v nekaterih drugih športih – in to smučanje malo tepe.

Mnogi komentatorji pojasnjujejo športnikov pristop oziroma pristop celotne reprezentance do tekmovanj z osnovnimi značilnostmi naroda, ki mu pripadajo. Se vam to zdi smiselno?

V razvoju športnika se navzameš značilnosti nekega naroda, ne pa, da si tak že od rojstva. Vzgoja, od tega, kako so te starši vzgajali, do tega, kako te je usmerjal prvi trener, se sigurno pokaže na nastopih.

Janez Šmitek, ki je večinoma brez dlake na jeziku, je nekoč izjavil, da Norvežani nastopajo kot Vikingi, Slovenci kot kmetje.

To je bila dobra izjava. Mi smo se smejali, hkrati pa smo bili tudi malo užaljeni, kar je navsezadnje logično. Vem, da s tem ni meril na posameznike, ampak je mislil na celoto. In dalo bi se, po vsej verjetnosti, v njej najti nekaj resnice.

Kaj je pravzaprav mislil s tem?

Mislil je na to, da so Norvežani vzgajani v bojevniškem, pustolovskem duhu kot Vikingi in da tako tudi nastopajo. Bojevito, v tem smislu, osvajalsko. Kmetje pa tako, kakor da bi si radi naredili zalogo, preračunljivo. Čeprav to ne drži, vsaj zase vem, da ne razmišljam tako. »A danes bom pa deseti, in če ostanem deseti, bom …« Če tako razmišljaš, ne prideš nikamor. So pa nekatere druge stvari, ki bi jih lahko povezali s tem.

Spomnim se, kako je bilo pri meni doma. Ko sem šel na tekme v hitrih disciplinah, in včasih sem kar veliko vozil smuk in superveleslalom, saj sem bil tudi mladinski svetovni prvak v superveleslalomu, jih je bilo doma zmeraj strah, kar se mi zdi popolnoma logično, saj bi bilo tudi mene, če bi tekmoval moj otrok. Vem, kakšne so lahko nesreče. Slovo je bilo vedno v tem slogu: »Pazi se, da se ti ne bo kaj naredilo!« In to se ti sčasoma usede v podzavest.

Avstrijca bodo na smuk pospremili z: »Zmagaj zdaj, da bomo postali družina, ki ima kitzbühelskega zmagovalca.« Ampak še vedno popolnoma razumem svoje starše in ne vem, ali ne bi istega svetoval svojemu otroku. Američani so pa še bolj orto kot Evropejci. Posledice so, ko so.

Ampak, ali se tak način razmišljanja, pazljiva vzgoja, ne pozna vendarle tudi pri slalomu?

Se, ampak v slalomu lahko zagotovim, da se vozi na ful, da ni kalkulacij. V slalomu ne moreš kalkulirati. In potem pač nekoga bolj »jebe«, kakor pravimo, in za tistega se zdi, da bolj bremza.

Značaj Bojana Križaja je novinar Dela Jože Dekleva nekoč primerjal s slovensko obrambno zadržanostjo. In sicer je rekel, da napada le, ko se brani, da gole agresivnosti ne pozna. Se tudi vi prepoznate v tem opisu?

Obrambno ne moreš nastopati. Res je, da sem letos večinoma nastopal tako, ampak zakaj? Ker sem že po dveh zavojih zašel v težave in so se začele napake, ampak take, ki jih sam čutim in jih vi še ne vidite na televiziji. In po tistem avtomatično padeš v defenzivo in se začneš braniti. Do cilja te je strah, kaj ti bo proga naredila, namesto da bi mislil na to, kaj boš ti naredil progi. Takrat, ko si v formi, ko letiš …

Recimo Bode Miller lahko pride zdaj po eni smučki, nagnjen za ne vem koliko stopinj, pa se bo vrgel v naslednji zavoj. Ampak to je forma, tudi jaz sem smučal tako, tisto leto, ko sem zmagal v Kranjski Gori. Spomnim se, da sem se nekoliko zakalkuliral pri ogledu proge in sem prišel v del, kjer sem videl, da so vrata veliko bolj izpostavljena. Toda to ni povzročilo panike, samo noge sem vrgel na drugo stran, se nagnil in tisti kol je šel nekaj milimetrov mimo smuči, za povrh sem v tistih vratih pridobil tri desetinke sekunde. To so te stvari.

Je pa res, da če gledam stare posnetke, tudi svoje izpred desetih, petnajstih let, lahko vidim, da se je takrat res nekoliko bolj kalkuliralo. Zadnjič so po televiziji pokazali Hansija Hinterserja iz leta 1974, ko je v St. Moritzu osvojil srebrno medaljo v veleslalomu. Tisto je pa še bilo smučanje, ko si lahko tu in tam malo zavrl, dal nog'ce skupaj, več časa si imel. Zdaj tega ni več in jaz uživam ob misli, kaj bo v slalomu čez deset let.

Pričakujete takšno nadaljevanje?

Absolutno, sploh če bo carving, ki je vse spremenil, ostal. Zdaj se zavoji res delajo ves čas po robnikih, po tirnicah, in če tega ne narediš, izgubiš. Otroke, ki rastejo s carvingom in bodo prišli čez nekaj let, bo užitek gledati.

Vi ste imeli kar nekaj težav s prehodom na novi slog?

Ja, trajalo je kar nekaj časa. Nove smuči zahtevajo drugačno gibanje. In če te dvajset let učijo: dol, hop, gor, si s carving smučmi oplel. Zdaj je pomembno samo lateralno gibanje, metanje nog z ene na drugo stran, položaj smuči je veliko bolj razklenjen, ampak svojemu slogu ne moreš pobegniti. Kako držiš roke, koliko imaš razklenjene smuči, drža smuči … Predvsem se to pozna nam, starejšim tekmovalcem, ko zaidemo v težave na progi, ko se začnejo pojavljati napake. Takrat ti udari na staro varianto.

Se je s carving smučmi spremenil tudi pristop do smučanja? Je agresivnejši?

Absolutno. Poglejmo Japonca Sasakija, ki je bil drugi v Wengnu. Tako Wengna ni še nihče odpeljal. Če bi po tem terenu s svojimi nekdanjimi smučmi in pri takšni postavitvi peljal Ingemar Stenmark, bi ga Japonec premagal za deset sekund v eni vožnji. Torej skupaj za dvajset. Saj, če svoje smučanje primerjam s tistim iz leta 1994, se smejim. Tako gre naprej in mislim, da je to dobro.

Ali vam ni prav Šmitek očital pomanjkanja agresivnosti, vsaj na treningih?

Ne spomnim se točno, ampak on je znal narediti takšno vzdušje, da si bil agresiven. Da si postal agresiven, če že prej nisi bil. On je to znal. Treba je vedeti, da je on daleč najbolj izobražen športni pedagog v Sloveniji. On je učil smučanja Filipa Gartnerja, on je dal trenerske izpite Tonetu Vogrincu, Pavlu Grašiču, skratka vsem. Bil je prvi, ki je v Franciji opravil trenersko šolo, njemu je jasna metodika dela, on ve, kaj narediti, da bo tekmovalec v nečem napredoval. To je zelo pomemben podatek.

Ali ni prav agresivnost – na terenu in zunaj njega – skupna značilnost novodobnih šampionov, od Hermana Maierja do Ivice Kostelića?

Ne, ne bi rekel, da to velja za Ivico. Herman Maier in Ivica Kostelić sta zelo različna tekmovalca. Kaj imata Ivica in tudi Janica dobrega? Onadva sta tako natrenirana in tako nasmučana, da lahko progo prevozita brez napak. To dela predvsem Janica, pri ženskah je to veliko laže. Da progo prevozita v ritmu, ki niti ni stoodstotno, izredno tekoče smučanje, brez napak. Videti je zelo lahkotno – in to prinaša uspehe.

Do tega sta prišla z ogromno količino treninga, ker sta ponavljala, ponavljala, ponavljala vožnje, ki niso bile na vso moč, ampak je šlo za ogromno količino treninga … Ivica je dosegel že zelo lepe uspehe, toda v prihodnje mu bo teže kot Janici. Mu je že. Zaradi konkurence in zaradi tega, ker vendarle ni tako dominanten kot Janica. Tudi značajsko je drugačen in se zdi, da ga zelo prizadene, če ga kdo napade. In Hrvatje so v tem zelo močni.

Tudi sam je dal kar nekaj povodov za napade nanj.

Itak, če pomislimo na izjavo, ki jo je dal, ampak, recimo lani na olimpijskih igrah, na katerih je odstopil, je nanj letelo kar nekaj puščic. Letos ga je menda sprovociral Bode Miller, češ da ni tekmovalec za velike dirke. Jasno, s to izjavo ga je zelo ustrelil …

Mislite na izjavo o pripravljenosti kot nemški vojaki leta 1941?

In še na nekatere druge.

Za hrvaški Playboy je, recimo, lani izjavil, da so Avstrijci in Švicarji, ki sestavljajo večino v smučarskem športu, ljudje z zelo omejenimi umskimi sposobnostmi in da so ljudje, ki živijo v hribih, nezanimivi in jim šport pri tem ne bo nič pomagal.

O tem bi rad nekaj povedal. To sem prebral. Kostelići so unikat, jaz jih imam rad, rad sem v njihovi družbi, rad se pogovarjam, predvsem z Antejem, ki je strokovnjak, blazen strokovnjak, človek, ki je temu podredil svoje življenje. Ampak razvil sem teorijo, zakaj Kostelići take stvari vejo. Kako lepo bi bilo, ko bi samo lepo tekmovali in se normalno vedli brez kontroverznih izjav. Ampak Ivica in Janica streljata take, da se res smejimo. To počneta zato, ker se zavedata, da sta bila prikrajšana za veliko stvari v življenju in imata kompleks.

Zdaj hočeta to nekako kompenzirati in hočeta bit kul, dominantna, »Jaz sem pa vseved, vem vse, od tega, kakšen je bil nacizem, do tega, kako funkcionira hrvaška država, do tega, kakšni smo Slovenci«. Pazite, izjava Anice Kostelić, da so Slovenke lene, da gredo ob enajstih iz hotela in da naj gredo domov čuvat svoje kafiče … To je izjava tekmovalke, ki je večino kariere trenirala s Slovenkami. No, ne bom rekel večino, ampak ogromno, ogromno. To, kar so imeli oni od nas, Slovencev, tega mi niti slučajno nismo imeli od njih. Mislim, da se je s temi izjavami naše sodelovanje s Hrvati dokončno končalo.

Ali pa Ivica, ki je izjavil, da so vsi, Avstrijci in Švicarji, omejenci. Ne vem, pojdimo se kviz, pa bomo videli, kdo je kdo. On misli, da je najpametnejši na svetu. Že parkrat sem ga dobil na krivi nogi, zanalašč, ker je zame, kljub vsemu, kljub temu da je tako dober, še vedno fazan. Tako ne moreš govoriti. Vseh niti ne pozna. Kilian Albreht je Avstrijec in magister. Tukaj ga serjejo, tukaj streljajo mimo, ampak to je pač tako, ker sta Janica in Ivica živela življenje, za katero nam sploh ni jasno, kakšno je bilo. In razumljivo je, da se to mora nekje pokazati.

Ampak mnogi jima bodo, ker sta pač svetovna prvaka, dali prav. Se da model družine Kostelić posnemati?

Da, ne vidim, zakaj to ne bi moglo uspeti v Sloveniji, če je seveda kdo pripravljen toliko storiti za to.

Kaj pa na ravni reprezentance?

Ne, na ravni reprezentance ne. Saj tudi hrvaško smučanje nima nič s tem. In zdaj te naše nacionalne, da nas Hrvatje nažigajo. Kdo nas nažiga? Nažiga nas družina, ki je živela dvajset let v hribih in nažigala dvanajst ur na dan po snegu. Lahko bi nas tudi Libanonci. Tako je. Zdaj pa, če so Slovenci pripravljeni podrediti vse, ampak res vse, in svoje otroke poslati v take ekstreme kot Kostelićevi, kjer imata oba skupaj skorajda deset operacij, potem v redu, super, jaz bom navijal, če bo ratalo.

Se pravi, da vi in kolegi iz reprezentance nič ne trpite zaradi tega, ker vas premagujejo Hrvatje, nogometaši?

Ne, kje pa. Kaj je pa drugače, če te premaguje Avstrijec, severni sosed? Neobičajno je že, da Hrvatje smučajo, ampak kakšna je pa razdalja med nami in njimi? V Ameriki je to razdalja med dvema smučarskima kluboma v, recimo, Wyomingu ali Koloradu. In bedno je sploh tako razmišljati. Je pa jasno, da gledalcem in športnim ljubiteljem to ni všeč, ampak saj nam ni všeč, tudi če nas nabijejo v košarki.

Janico in Ivico ste opisali kot primer športnih fanatikov. Se strinjate s trditvijo, da za vrhunske športne rezultate na kateremkoli področju pravzaprav nujno potrebuješ neko mero fanatizma, frustracij in ozke usmerjenosti na poti k zastavljenemu cilju?

Vsekakor. Tudi sam sem šel skozi to fazo. Pri šestnajstih sem imel trenerja, ki me je bil zmožen dati za ves dan na smuči. Deset voženj sem naredil dopoldan, nekaj pojedel in še deset voženj popoldan. In to po živem ledu. Če bi zdaj to delal, grem lahko takoj za teden dni na intenzivno. Prepričan sem, da mi je to tudi ogromno dalo.

V nekem obdobju, mislim, da je bilo to obdobje zelo dolgo, je bilo v mojem življenju samo smučanje. Res samo smučanje. Preden sem zaprl oči, sem razmišljal o smučanju. Prva stvar, na katero sem pomisli, ko sem se zbudil, je bilo smučanje. O tem, kako bom potegnil neke zavoje … To še zdaj počnem, ampak zdaj moram to delati zavestno.

Po izboru revije Glamour in poslušalk Radia glas Ljubljane ste najbolj seksi športnik Slovenije v minulem tisočletju, denarja imate več, kot ga bo povprečen Slovenec videl v življenju, imate ženo lepotico in od pred kratkim še otroka. Boste zmogli pobrskati po sebi in najti zalogo frustracij za ozko usmerjenost do vnovičnega smučarskega vrhunstva?

Vsekakor. Za to sem še vedno pripravljen ogromno narediti. Ne sicer čisto vse, seveda se ne bi odpovedal družini. Ampak s podporo družine, če bom seveda nadaljeval, bom šel naprej v tem slogu. O tem sem se že pogovarjal s svojimi bližnjimi in sem pripravljen maksimalno trenirati. Nisem sicer prepričan, ali bo moje telo to zdržalo, ker je situacija, ko si enkrat čez trideset, vendarle drugačna kot takrat, ko si čez dvajset. Regeneracija se nenormalno podaljša. Ampak veselja imam ogromno in tudi pripravljen sem iti v avstrijsko vasico, ki v bistvu sploh ni vasica, kjer se ponavadi spomladi smuča, in tam »drkati« do nezavesti.

Ko je Tomaž Cerkovnik v sezoni 1992/93 prevzel ekipo, vam je tekmovalcem dal napisati neke vrste spis o osebnih ciljih in pogledih na smučarijo. Tudi na osnovi tega spisa naj bi vas postavil za ogrodje, okoli katerega je zgradil uspešno reprezentanco. Vsebina tega spisa ostaja skrivnost, razen želje po osvojitvi zlate olimpijske medalje. To je pricurljalo v javnost. Nam lahko izdate, kaj je še pisalo v tem spisu?

V bistvu se niti ne spomnim točno, kaj sem takrat napisal. Imel sem le dvajset, enaindvajset let. Toda ideja ni bila slaba. Jasno je, da sem napisal vse mogoče. Na prvo mesto sem dal zlato olimpijsko medaljo, ker mi je to največ pomenilo. In še vedno se mi zdi, da je to maksimum v našem športu. Zadal sem si tudi osvojitev prvega mesta v skupnem seštevku svetovnega pokala, ampak takrat sem še gojil ljubezen do hitrih disciplin.

Spomnim se, da sem kar veliko napisal, in tudi tega, da večini tekmovalcev ta poteza ni bila preveč všeč, saj gre navsezadnje le za razkritje, čeprav pisanja niso prišla v javnost. Sam s tem nisem imel velikih težav, ker sem bil že takrat dovolj samozavesten in sem upal to tudi sam povedati.

Del javnosti vas je kot vrhunskega tekmovalca že odpisal, tega se najbrž zavedate.

Absolutno. In s tem nimam težav. Svojih »five minutes of fame« sem že imel in si jih nikakor ne želim več doživeti v Sloveniji. Če bi si želel slave, bi si je želel v širšem smislu, po svetu. Toda te sem bil deležen kar nekaj in sem vesel za te trenutke. V Sloveniji si absolutno ne želim imeti ne zvezdniškega sija ne zvezdniškega statusa, ker tega pri nas preprosto ni, če pa že je, se to dela na neprav način. Raje živim v miru, in tudi to je mogoče v Sloveniji.

Preberete vse, kar o vas napišejo?

Ne. Že vrsto let kupujem in spremljam samo nekatere revije in časopise, če pa kje drugje napišejo kaj takega, me drugi opozorijo na to, ponavadi mama.

Na začetku vaše kariere je vladala med vami in mediji ena sama ljubezen. Bili ste mlad tekmovalec, našo smučarijo ste potegnili tja, kjer smo že bili …, toda pozneje so se pojavili tudi spori. Kako ste se odzvali na negativno pisanje o vas?

Na začetku, ko sem prejel prvi šlag, prvi udarec, sploh nisem mogel verjeti, ker je bilo napisano stoprocentna laž. Naslov – vsi vemo, v katerem časopisu izhajajo taki naslovi – se je glasil: Košir zahteva za dobrodelni koncert 5000 mark. To je bila čista laž. Demanti je bil sicer objavljen, ampak bolj majhen, neopazen, brez veze, skratka.

Sploh nisem mogel verjeti, da je to mogoče. Če je le bilo mogoče iti na kakšno dobrodelno zadevo v Sloveniji, sem šel in za to nisem nikoli zahteval denarja. Tukaj je bila v ozadju očitno neka zamera ali pa preveč pozitivnih pojavljanj, ki so tega človeka sprovocirale, da je tisto napisal in da njegov potomec tovrstno pisanje zdaj nadaljuje. Prepričan sem, da mora gojiti do mene neko osebno zamero, sem pa dobil tako debelo kožo, da me to ne gane preveč.

V zadnjem času ste razbesneli slovensko trač novinarstvo z zaprto poroko na blejskem gradu.

No, saj v zvezi s tem je bil objavljen tudi ta članek, ki bi me, če bi bil objavljen pred desetimi leti, resnično prizadel. V Delovi Sobotni prilogi je bil objavljen članek, ki je bil žaljiv, ne do mene, ampak do teh, ki so bili na moji poroki. Bili so predstavljeni kot pleme zabutanih Gorenjcev, nekako v tem smislu …

… »hribovskih bumbarjev«.

Tako, ja, tako. Saj tukaj lahko kar direktno vsekam. S tem pobom mora biti nekaj blazno narobe. Ali so imeli kakšno težavo v družini, kakšne zlorabe, ne vem … Nekateri so bili tako jezni, da so hoteli namesto mene napisati odgovore, ampak bil sem odločno proti. Ker so oni verjetno to hoteli. Označiti toliko in toliko ljudi za hribovske bumbarje, pri tem pa sploh ne veš, kdo je bil tam … O. K.

Ste pričakovali tak napad?

Ne, glejte, vse življenje sem na voljo medijem. Ustrežljiv sem bil tako kot malokdo od športnikov. Že tako je poroka tak dogodek, ki ni ponovljiv. In da bi zadaj za matičarko stala kamera, me snemala v glavo in da bi pred menoj škljocali s fotoaparati … Zakaj bi moral to narediti? Da bi medijem naredil še eno uslugo?

Vse sem naredil po pravilih, plačal za vse, za najem gradu, se pozanimal, ali lahko najamem grad. In sem dobil zagotovilo, da ga lahko, seveda za plačilo. Tudi za malenkost mi ni žal, da sem tako naredil in bi še enkrat. Bilo je krasno, imeli smo se noro. In če bi povabil enega novinarja, bi jih moral še trideset. In potem bi vsi drugi zelo pazili, kako se vedejo na poroki. Mislim, da imam vso pravico do tega, da sem imel zasebno poroko.

Še zadnje vprašanje za konec v lahkotnejšem, plejbojevskem slogu. Zaupajte nam, po lastnem izboru, najbolj neumno novinarsko vprašanje, ki so vam ga zastavili.

Ujoj, bilo je veliko smešnih, čudnih. Bilo je zelo smešno, ko me je spraševala neka italijanska novinarka, ki je zelo slabo govorila angleško. To je bilo v obdobju Tombe in najinih dvobojev v slalomu. V Italiji sem bil zelo popularen in imel tudi precej navijačev. In ta ženska je do mene, kakor je bilo videti, gojila tudi simpatije. Vprašanja za neko zasebno televizijsko postajo mi je zastavljala v italijanščini, ki jo razumem, toda odgovarjal sem v angleščini. In na koncu se mi je zahvalila v angleščini ter dejala: »After the Tomba, you are the better.« Iz tega smo se potem zelo dolgo zajebavali. Jasno, bilo je še veliko drugih.

Besedilo: Tadej Golob

Foto: Urban Golob

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel