Karateistka Tjaša Ristič: "Tudi če se tepem, sem še vseeno ženska."

Intervju

14. 5. 2021, 10:21 | Športno | Piše: Živa Avžner

                            Karateistka Tjaša Ristič: "Tudi če se tepem, sem še vseeno ženska." (foto: osebni arhiv) osebni arhiv

Najperspektivnejša slovenska olimpijska kandidatka Tjaša Ristič je bila rojena v karate družini. Sicer študentka ekonomske fakultete, smeri turizem, se želi po koncu študija preizkusiti tudi v turističnem menedžmentu, vendar karateja v svojem življenju ne namerava opustiti. Pred kratkim je postala prva profesionalna športnica v karateju, kar so ji omogočile prihajajoče olimpijske igre, na katerih se bo karate prvič predstavil kot olimpijski šport. Sredi junija jo čaka kvalifikacijski turnir v Parizu, kjer mora priti med prve tri, kar ji posledično avtomatsko odpre vrata do OI.

V čem se počutite bolje – v kimoni ali normalnih oblačilih?

No, jaz sem zelo rada urejena. Bolje se počutim v oblačilih, najboljše pa v oblekah. Tudi če se tepem, sem še vseeno ženska. Predvsem uživam poleti na morju, ko sem v kratkih oblačilih. Ljudje mislijo, da se ne želim urejati, ampak v bistvu sem najbolj ženstvena, kar bi lahko bila. Tudi z nohti se lahko tepem. (smeh)

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Tjaša Ristić (@tjasaristic)

S čim se poleg karateja radi ukvarjate?

Obožujem make-up art in poslikavo nohtov. Že ko sem bila majhna, sem zelo rada risala in ustvarjala. V osnovni šoli sem bila likovno nadarjena, vendar sedaj mi ne preostane toliko časa za ustvarjanje in risanje. To strast sem prenesla na ličila in nohte. Na primer zelo rada ustvarjam poslikave na obrazu za noč čarovnic in seveda latte art, kar pomeni risanje po kavicah, takrat ko sem še delala v lokalu.

Mogoče v rokavu skrivate še kaj?

Zelo rada izdelujem naravno kozmetiko, na primer labelo in razne kremice, sem pa že izdelala tudi deodorant. Res se zanimam za veliko stvari. Zelo me zanima človeško telo - od glave do pet. Naredila sem tečaje za masažo in masiram, ampak sem to dejavnost v času korone malce opustila. Zelo se zanimam za naše mišljenje in vpliv misli, torej psihologija in celotna povezanost našega telesa. Sem zelo radovedna oseba in zelo rada se učim novih stvari. Obožujem izzive, pa čeprav me je velikokrat strah novih podvigov.

Poleg vseh znanj pa ste naša olimpijska kandidatka. Čestitke! Zaupajte nam, zakaj ravno karate?

Ker je seveda najboljši šport. (smeh) Za karate me je navdušil oče, ki je še vedno trener. Tudi brat je včasih tekmoval, ampak samo na državni ravni. Ko sem bila majhna, me je oči vozil zraven na treninge, namesto, da bi plačevali varuško. Večkrat me je oblekel v majhno kimono. (smeh) Šport mi je všeč, ker vključuje celotno telo. Razvijaš se telesno in mentalno.

Česa vas je karate naučil?

Naučil me je predvsem discipline, organiziranosti in razporejanje časa. Če treniraš na vrhunskem nivoju, je organizacija časa zelo pomembna, sploh če usklajuješ šolo in ti vsaka prosta minuta pomeni ogromno. Naučil me je tudi mirnosti v stresnih situacijah – hitra in pravilna odločitev, tako kot v borbi, ko moraš v treh minutah pokazati vse kar imaš. V športu imaš dobre trenutke, dobro zaporedje odličnih rezultatov, nato pa pride obdobje, ko padeš, ko forma niha gor in dol, zato je zelo pomembna vztrajnost. Zadnje čase pa me je karate naučil tudi govora pred kamero in dajati intervjuje. (smeh)

So to lastnosti športa, zaradi katerih bi ga priporočili otrokom?

Ja in predvsem to, da vključuje vadbo celotnega telesa. To pomeni, da ne gre samo za enostransko vadbo, ampak se naučiš uporabljati obe strani. In vse, kar sem naštela. Kar te nauči karate, je dobra popotnica za naprej – karkoli delaš.

Bo mogoče trenerstvo način, s katerim boste karate za vedno obdržali v svojem življenju?

Zagotovo! Vendar si želim po karieri preizkusiti tudi v turističnem menedžmentu in po eni strani komaj čakam, da več pozornosti namenim temu področju. Ampak ja, celo življenje bo karate. Dobro je trenirati in škoda mi je, da bi zase zadržala vso znanje, namesto da ga dam naprej.

Mejnik slovenskega karateja je podrla s srebrno kolajno, ki si jo je priborila na evropskem prvenstvu v Španiji. Presenetila nas je z laskavim nazivom evropske podprvakinje, sedaj pa lahko na podlagi njene osredotočenosti in vztrajnosti le čakamo, s čim nas bo še presenetila.

Skozi leta ste verjetno nabrali ogromno izkušenj s tekmovanji po celem svetu.

Ja, to mi je dalo širino. Če tekmuješ v mejah svoje države ali istega okoliša, misliš, da znaš vse, na koncu pa vidiš, da pravzaprav ne znaš nič. Všeč mi je, da potujem in vidim različne pristope. Dobiš veliko izkušenj, tako tekmovalnih kot tudi drugih. Aja, karate me je naučil, kako se znajti v tujini! (smeh)

Na družbenih omrežjih ste delili, da se radi podate v mrzle vode. Kaj pravzaprav delate?

To je Wim Hof metoda, ampak sem zato izvedela šele kasneje. Navdušil me je moj osebni trener za fitnes Rok Trost. Ko se je pričela korona, sva se s fantom odločila, da narediva kakšno neumnost. Cilj je, da greš s celim telesom v vodo in poskusiš ostati miren. Takrat je imela voda komaj 7 stopinj, najmanj pa tudi le 4 stopinje. Kopala sva se v potoku in tam voda dere. Občutek imaš, kot da ti nekdo v noge zabada nože in resnično peče in boli. Ne čutiš okončin stopal in dlani. Misliš, da ti jih bo odtrgalo. Ampak v tistem trenutku lahko vplivaš samo na svoje dihanje. V katerikoli situaciji se znajdeš in na njo nimaš vpliva, imaš vedno vpliv na dihanje in na to, da se sprostiš in umiriš. To je bistvo, ampak meni je bilo v užitek delati nekaj ekstremnega.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Tjaša Ristić (@tjasaristic)

Karate se bo na OI julija letos prvič predstavil kot olimpijska disciplina. Kaj je to prineslo vašemu športu?

Na to smo čakali. Veliko lažje je, če je šport priznan kot olimpijska disciplina. Govorimo o vseh področjih – finance, podpora klubom in drugo. Osvojila sem že odlične dosežke in ko je karate postal olimpijski šport, sem se borila za službo na policiji za vrhunske športnike. In res, lani decembra sem postala prva profesionalna športnica v karateju in če karate ne bi bil olimpijski šport, bi o tem lahko samo sanjala. Trdno sem delala in zdaj sem to tudi dosegla. Karate je postal tudi bolj cenjen. Če pogledamo iz športnega vidika, je to največji cilj, kar ga lahko dosežeš.

Kmalu po novici, da karate postaja olimpijska disciplina, ste doživeli šok. Karate ni bil vključen na seznam športov, ki se bodo predstavili na OI 2024 v Parizu. Kako takšna novica vpliva na športnika?

Ni pravično, da se šport na OI ni imel priložnosti predstaviti, pa je že izključen iz naslednjih iger. Če bi bila na mestu mlajših, bi bila razočarana in jezna na politiko. Politika na koncu vedno uničuje šport. Ko smo izvedeli, da imamo možnost iti na OI, je seveda motivacija poskočila. Takrat sem se odločila, da grem na vse ali nič. Prej sem delala in študirala. Sicer študiram še zdaj, vendar sem nehala opravljati študentsko delo natakarice, kar se mi zelo pozna na treningih, saj moje noge niso več tako trde zaradi 8 ur nenehnega stanja na nogah.. Nepričakovana novica je seveda vplivala na motivacijo mlajših. Že zdaj imajo veliko težav z motivacijo, saj ne vidijo celotne slike ali pa se ustrašijo toliko vložiti v šport. 

"Če želiš biti vrhunski, se moraš športu podrediti."
Živa Avžner
novinarka