Borut Kincl: "Evolucija je poskrbela, da imamo osnovno samoobrambo zapi­sano že v DNK!"

Samoobramba se začne v glavi

Morda je slišati preveč enostavno oziroma očitno, a je res – tudi pri borilnih veščinah je ključno to, kaj se dogaja v naši glavi. Ne samo, ali imamo miselnost žrtve, ampak tudi, ali smo psihično zreli za boril­ ne veščine.

»V zadnjem času dobim veliko vprašanj, ki se dotikajo učinkovitosti ali primerjave različnih stilov borilnih veščin,« nam pojas­ni Kincl. »Ljudje so prestrašeni, tarnajo, da je vedno več nasilja, a po drugi strani bi radi sebe in tudi, zanimivo, svoje otroke vpisali v učin­kovito samoobrambo. S tem ne bi bilo nič narobe, saj se vsak od nas uči samoobrambo, da bi jo znal in da ga ne bi pustila na cedilu, ven­dar ima vsak kovanec dve plati. Letošnji dogodki brutalnega nasilja na družbenih omrežjih, ko smo bili dejansko priče umora v živo, priča­ jo, da smo kot družba zelo zašli. Zato sem resnično v skrbeh, ko dobi­vam vprašanja, kot da živimo v vojni coni: 'Katero veščino moram tre­nirati, da bom prej pokončal nasprotnika?' Treba je namreč poudariti, da lahko zelo veliko škode naredimo v zelo kratkem času. Če boste še tako neveščemu posamezniku, ženski, otroku porinili v roke nož, pištolo, nekaj škode se bo naredilo. Kaj sedaj to pomeni? Da smo učinkoviti? Zato vsakodnevno ponavljam, da je borilne veščine, samoobrambo treba učiti z veliko odgovornostjo in da je treba pred­ vsem podajati znanje tako in toliko, kolikor je to primerno za posame­znikovo starost in sposobnost dojemanja. Imate poplavo različnih klubov. Preverite reference, preverite, kaj je namen določene vadbe in kaj to za vas pomeni.«

Pomembni so disciplina, spoštovanje, struktura

Kincl je velik zagovornik strukture, ki se naslanja na tradicijo. Zakaj?

»V naši šoli dajemo velik poudarek spoštovanju. Ne samo spoštova­ nju tradicije, starejših in znanja, ampak tudi spoštovanju naše borilne veščine, naše filozofije in tega, kar postajamo, ko treniramo borilne veščine. Seveda so šport, dobro počutje in znanje borilnih veščin dejavniki, ki pripomorejo k boljši samopodobi in večji samozavesti, toda če znanje podajamo brez repa in glave ali pa ne pojasnimo po­ sledic določenega početja, nismo nikomur naredili usluge. Na naših treningih veljajo določena pravila. Kako in kdaj zlagamo tatami, kako se pozdravljamo, kakšni so ukrepi, če kdo zamudi na trening ... Pa na zato, da bi okrog tega zganjali nepotrebno famo, ampak zato, da uči­ mo discipline, odnosa in spoštovanja. Do soljudi, telovadnice – DO­ JO- a, veščine. Tovrstna ponavljanja zlezejo človeku pod kožo, čez čas se sprogramiramo in stvari vidimo z drugega zornega kota. Odnos in znanje se kažeta že pred vstopom v telovadnico, pa tudi daleč za tem, ko jo zapustimo. To je nekaj, kar potem živi v nas. In dosegamo izjem­ ne rezultate! Otroci izboljšajo ocene v šoli, odrasli napredujejo v služ­ bi, žene so doma mirnejše, saj stres pustijo v dvorani. Če imamo na blazinah miselnost zmagovalca, če tam premagamo svoje strahove in tudi nekaj fizične bolečine, bomo to prej ali slej prenesli v vsakdanje življenje. In to je bistvo borilnih veščin. Biti zmagovalec in krmariti svo­ je življenje. S takšnim odnosom prav gotovo ne izžarevamo energije žrtve, kar je prvi, najpomembnejši korak.« [V nadaljevanju članka so vse besede Boruta Kincla.]

Verbalni kempo

Na žalost pa vsega ne moremo rešiti s pozitivno naravnanostjo.

Sam ne poznam odgovora na to, ali je dejansko več nasilja in ali le to narašča v naši družbi ali pa ga morda samo bolj izpostavlja­mo na dnevni bazi? Dejstvo je, da je prisotno od pradavnine in da je za vedno z nami.

Samoobramba je super zadeva, vendar je to že neke vrste zdravilo. Če želimo zmanjšati prisotnost nasilja v naši družbi, sta pomembna preventiva in vzgoja. Morda bo na prvo žogo slišati kot paradoks, vendar smo ljudje, ki treniramo borilne veščine, veliko bolj mirni kot tisti, ki nimajo priložnosti svojih strahov, frustracij ali slabe volje nikjer sprostiti.

Veste, če se človek dodobra prepoti in naredi nekaj sklec, se takoj bolje počuti in predvsem se laže in bolj razsodno pogovarja. Ena od prvih lekcij, ki jih učimo pri nas, je, kako ohraniti mirno kri ali kako žaljivke spremeniti v komplimente.

Če torej pride do verbalnega nasilja, je največji mojster spo­soben žaljivke spremeniti v komplimente in s tem razorožiti nasprotnika. Ljudje smo namreč največkrat žrtev psihičnega oziro­ma verbalnega nasilja, in če že takrat pokažete, da to na vas nima posebnega učinka, do fizičnega obračunavanja sploh ne bo prišlo. Vedno je dobro, da imate tudi smisel za humor. Če se na primer spravi na vas razjarjen voznik, ker ste mu zasedli par­kirni prostor ali pa ga niste videli, da je čakal pred vami, mu lahko mirno odvrnete, da ste na novo zaljubljeni in malo zmedeni. Verjemite, da bo imelo večji učinek, kot če mu boste vrnili s silo. Verbalno nasilje se začne že zelo zgodaj, že v vrtcu. Pogovorimo se z našim otrokom, kaj je prav in kaj ne. Do nasilja imejmo ničelno toleranco!

Zakaj je preprosto najbolj učinkovito?

Kakšni bralci ste morda že razmišljali, kaj bi storili, če bi bili napade­ ni, in večina ljudi misli, da je sposobna marsičesa. Realnost pa je takšna, da pri velikem stresu najprej odpovejo človekove finomoto­ rične sposobnosti. Izkusimo tunelski vid, srce začne hitreje biti, začnejo se nam tresti roke in noge, izgubimo občutek za čas in sluh ter ni izključena tudi možnost, da se podelamo v hlače.

Kar 98 od­ stotkov ljudi ob različnih stopnjah stresa doživi šok, ki mu v Kempo Arnisu pravimo Kritična Reakcija Telesa (KRT).

Od preostalih dveh odstotkov je en odstotek psihopatov, kar ostane, so ljudje z res iz­jemnimi psihofizičnimi sposobnostmi. To so neizpodbitna dejstva. Vse to je pogostejše, kot si mislite.

Nekaj podobnega ste lahko ob­čutili v šoli, ko ste pisali test, na razgovoru za službo, ob prometni nesreči ali kakšnem drugem travmatičnem dogogodku. In če se zavedate svojih omejitev, ste veliko učinkovitejši.

Evolucija je poskrbela, da imamo osnovno samoobrambo zapi­sano že v DNK. Če nekaj leti proti naši glavi, nagonsko dvignemo roke in se s tem zaščitimo. Če smo tleh, se zvijemo v klopčič. Nagonsko zaščitimo glavo oziroma notranje organe. Ne pozabite pa, da je za vas najpomembneje, da se nasilju, če se le da, ognete in se zaščitite. Sebe, ženo, otroka.

Če pa ne gre brez fizične kon­frontacije, si zapomnite tole:

UDARI PRVI
No, to je nekaj, kar je v 'budo' svetu prekletstvo, saj naj nikoli ne bi udarili prvi. Napaka! Ko nam srce bije z 200 udarci na minuto, tresejo se nam roke in doživljamo stopnjo zanikanja, da se grozovitost okoli nas zares dogaja, takrat nismo več sposobni reakcij Stevena Seaga­ la, da bi se za milimeter izognili napadu in napadalca nato s serijo kompleksnih tehnik onesposobili. Ko napadalec pride v našo osebno distanco, to je nekako na 1,5 metra, ni več možnosti blokiranja. Napad je prehiter in v večini primerov nas tudi preseneti.

Zato moramo nasprotnika držati na pravilni distanci. Naš 'borbeni' položaj mora biti neagresiven in pomirjujoč. Da, tudi zaradi morebitnih prič, ki dogodek opazujejo. Tako bo nasprotnik začel delati neumne napake, ki nam bodo omogočale lažje reakcije. No, morda bo celo odnehal. Če pa stopi v naš osebni prostor, takrat moramo sunkovito napasti prvi. Pogosto dobim ob tem vprašanje: »Kaj pa, če ga bom po­škodoval?«

Na tem mestu se je treba zavedati, da smo naredi­li vse, da bi konfrontacijo preprečili oziroma napad ustavili, zdaj je pomembno, da ostanemo v enem kosu in se vrnemo domov k družini. Vse, kar potrebujete, je možnost za beg, kakšna pa bo 'škoda', je odvisno od vašega napadalca. Žen­ske že sama teorija, opis določene tehnike, boli. Ko pa jih povprašamo, kaj bi storile, če bi kdo napadel njihovega otro­ka ... No, besede so odveč. Zato je tukaj treba še enkrat po­ udariti, da je znanje samoobrambe povezano s spoštovanjem in odgovornostjo. Kdaj, kako in zakaj svoje znanje uporabiti. Poškodovati nasprotnika se boste naučili hitro. S posledicami odločitve pa boste morali živeti vse življenje, zato posvetimo veliko časa svojemu osebnostnemu razvoju.

VITALNE TARČE

Razen če niste res natrenirani, se raje ne ubadajte s samo tehniko udarca, temveč bolj s tem, kam boste nasprotnika udarili. Direkt v trebuh bo mar ­ sikdo brez težave sprejel. Frce v oči pa nihče ne more sprejeti brez posledic. Oči se mu bodo začele avtomatično solziti, in to je vaša realna možnost. Druge tarče so še: ušesa (one ­ sposobitev ravnotežja), grlo (ne vem, kako se bo boril z menoj, ko pa ne bo mogel dihati) in genitalije.

UDARCI

Najučinkovitejši in najpreprostejši so: volej v mednožje, direkt v grlo, komolec v obraz, prsti v oči. Nihče od nas ni nepremagljiv. Za koga je dovolj en nasprotnik, za drugega več, in če se že zgodi, da bomo kasirali udarce, mojstri borilnih veščin pogosto pravijo, da bi se bilo bolje umakniti napadalcu pod kotom 45 stopinj, speljati njegovo energijo stran in podobno. No, na višjem nivoju po ­ znavanja borilnih veščin in po ogrom­ nem številu izkušenj, je zadeva legitimna. Vendar mi predpostavljamo, da smo že dobili dvakrat po kepi, da doživljamo KRT in da je šlo narobe vse, kar narobe lahko gre. Takrat smo na avtopilotu. Delamo tisto, kar nam je dano instinktivno in kar smo pridobili v milijonih let evolucije. Zbudi se naš reptilni del možganov in telo samo naredi vse, da se zaščiti.

---

• BORUT KINCL je eden najbolj iskanih inštruktorjev realne samoobrambe na svetu, v Sloveniji pa se njegovim šolam lahko pridružite v Novem mestu, Ljubljani, Mariboru, na Jesenicah in v Litiji. www.kempoarnis.com

---

TEKST  Playboy
FOTO Miha Mally,  Shutterstock

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec