Marc Girardelli: V športu sem imel vedno samo enega vzornika, in to je bil Mohamed Ali

29. 5. 2007, 08:44 | Športno | Vir: Playboy
Marc Girardelli (foto: Bor Dobrin) Bor Dobrin

Pogovor s petkratnim zmagovalcem svetovnega pokala v smučanju, prvim smučarjem (in do Bodeja Millerja edinim) na svetu, ki je v eni sezoni zmagal v vseh petih smučarskih disciplinah in ki, čeprav rojeni Avstrijec, ni nikoli nastopal za reprezentanco naših severnih sosedov.

Če bi bili Slovenci sposobni izdelati objektivno lestvico najpomembnejših in najbolj katarzičnih dogodkov svoje moderne zgodovine, bi prva tri mesta najbrž zasedla vojna premetavanja, na četrtem pa bi se skoraj zagotovo znašel tisti Wengen pozimi 1981, ko se je Bojan Križaj z izgubljenega devetega mesta (če se ne motim, je bilo deveto) po prvi vožnji zagnal v dolino, kot da se mu je strgalo, in zmagal.

Dovolj stari Slovenci imamo še danes sliko v glavi, podobe tistega njegovega razoglavega divjanja čez aritmične wengenske prelomnice, vmesni čas 25:02 (ali 25:05?) pa to, da je bil blizu ciljne strmine že skoraj na riti ... Uh! Takih tekem danes ne delajo več. Medtem pa sta v cilju čakala za spoznanje bolj kamnitogledi Stenmark in neki smrkavec iz Luksemburga, ki je z njim opravil že pred našim tržiškim ponosom.

Osemnajstletni smučar te miniaturne države med Avstrijo in Švico sicer ni bil njen avtohtoni predstavnik. Marc Girardelli se je rodil v kraju Lustenau v avstrijski pokrajini Vorarlberg, potem ko je tja njegov prapraded pripotoval iz severne Italije. Do Marca se je njegova družina že poavstrijila, a ne dovolj, da ne bi ohranila nekaj svojeglavosti, pa sta starša, podjetnika, ki sta se preživljala s proizvodnjo vezenin, avstrijski up pri trinajstih prepisala v Luksemburg, za katerega barve je potem nastopal v vseh svojih letih v svetovnem pokalu in tudi na olimpijskih igrah, če so ga ravno spustili nanje.

Zaradi zapletov z državljanstvom Marc namreč ni smel na olimpijske igre v Sarajevo (1984), še prej pa ne na svetovno prvenstvo v Schladming (1982), pa je tako olajšal delo tudi slovenskim smučarjem, ki so prav v Schladmingu osvojili svoje prve medalje na svetovnih prvenstvih (Strel bronasti v veleslalomu, Križaj srebrn v slalomu), v Sarajevu pa do olimpijskega odličja s Frankovim drugim mestom v veleslalomu.

Zlata olimpijska kolajna je pravzaprav edina večja lovorika, ki je nima v karieri. Skupno je bil petkrat največji frajer svetovnega smučarskega cirkusa, kar je rekord, in enkrat več kot najbližja zasledovalca Pirmin Zurbriggen in Gustavo Thoeni. Desetkrat je bil najboljši v posameznih disciplinah, in sicer dvakrat v smuku, trikrat v slalomu, enkrat v veleslalomu in štirikrat v kombinaciji. Na tekmah svetovnega pokala je zbral 46 zmag, tako da je bil do pred kratkim na tretjem mestu, za Stenmarkom in Tombo, no, potem se je pred njega vrinil Hermann Maier.

Začel je kot slalomski specialist, a je leta 1985 popustil svoji strasti in prvi smučarski ljubezni ter se poskusil tudi v hitrejših disciplinah in kmalu postal najuspešnejši vsestranski smučar osemdesetih let. Cena, ki jo je za to plačal, je huda. Ko sem ga povprašal o tem, se je prijel za koleno in pomigal z njim, kot da je brez vezi, kot da ga skupaj držijo samo še kosti. Vodoravno striga za dober centimeter.

Prav poškodbe, ki si jih je nakopal, so ga leta 1996 prisilile k upokojitvi. Do pred kratkim se o njem v naših logih ni slišalo prav dosti, dokler ga nismo letošnjega novembra srečali na predstavitvi njegove smučarske konfekcijske kolekcije za otroke v Intersportovih prodajalnah po Sloveniji. Takrat sicer ni bilo časa za pogovor, ker se mu je nekam mudilo, smo se pa dogovorili za pogovor ob ogledu njegove posesti na Blaguškem jezeru v severovzhodnem delu Slovenije, katere solastnik je že kakih deset let in iz katere namerava zdaj končno nekaj napraviti.

Tako se nas je na ne prav lep jesenski dan tam zbrala hecna druščina. Midva s fotografom, petkratni osvajalec svetovnega pokala s svojim slovenskim sovlagateljem, ki prodaja po meri narejene čevlje v boljših nemških hotelih, pa Alberto, Brazilec iz Sao Paula, ki se ukvarja z gradbeništvom in je priletel tja posebej iz Brazilije, da bi videl, kaj se da storiti. Zgraditi počitniške hišice, ali stanovanja, ali kaj podobnega. »Če ne bom prej crknil od mraza,« je dodal nevajen celinskega podnebja v tistem delu naše države.

O vas po letu 1996 ni bilo prav veliko slišati in tako smo šele ob vašem zadnjem obisku v Sloveniji izvedeli, da ste poslovnež. Kako to?

Bolj ali manj je šlo za slučaj, ker sem moral opustiti smučanje. Sam sem želel nadaljevati, ampak kolena in telo niso več delovali. Imel sem celo težave z vzpenjanjem po stopnicah brez držala. Tako sem ostal brez poklica, brez ciljev, brez dela in prvi dve leti sem samo gledal okrog in potem začel trgovati z nekaterimi izdelki, ki sem jih uvažal iz Kitajske, nekatere stvari pa sem tja izvažal. Imel sem celo majhno pisarno v Šanghaju, ampak posel je bil premajhen, moj potencial tam je bil premajhen.

Bil sem ekskluzivni zastopnik za neko češko pivo, toda za oglaševanje tega piva bi potreboval preveč denarja, ki pa ga nisem imel. Država je preprosto prevelika, da bi prevedel vse stvari v kitajščino in podobna sranja. Vrnil sem se in ugotovil, da obstajajo na Nizozemskem in v Belgiji centri s pokritimi smučišči, pa sva z nemškim partnerjem zgradila enega v bližini Düsseldorfa s 600-metrsko progo, ki je med najdaljšimi na svetu. Med drugimi tam trenira tudi slovenska reprezentanca. Zgradili smo ga leta 2000, leta 2004 pa sem svoj delež prodal.

Je ta center prinašal denar?

Je. Ni bil to bog ve kakšen zaslužek, ampak je bilo kar v redu, le preveč dela je zahteval. Tri leta sem delal po 15 ur na dan. In ker sem v življenju delal preveč že kot smučar, sem ga dobro prodal in se zdaj ukvarjam z drugimi rečmi.

Ena od teh reči zadeva tudi Slovenijo. Kako ste odkrili Blaguško jezero?

Po sreči. Prijatelj Mario Herzog mi je predlagal ta posel že pred desetimi leti. Premislil sem in ugotovil, da ima severovzhodna Slovenija dobro prihodnost, saj jo bo čez eno leto dosegla avtocesta iz Maribora do Madžarske. Avstrija ni daleč, poleg tega je Slovenija zaradi davčne politike zelo mikavna za ljudi iz Nemčije, Anglije, Avstrije. Menim, da imamo dobre možnosti, da kraj razvijemo v turistično središče ali da tam zgradimo stanovanjsko ali počitniško naselje, ne vem še točno. Prav danes si je Blaguško jezero ogledal prijatelj Alberto iz Sao Paula, da bi povedal, kaj lahko naredimo na tem posestvu. On je namreč strokovnjak na tem področju, v Braziliji ima eno večjih gradbenih podjetij. Za mnenje bomo povprašali še nekaj ljudi in potem se bomo odločili, kaj in kako.

V poslu uživate?

O, ja! Najlepši del tega je spoznavanje zanimivih ljudi z vsega sveta. To je tisto, kar mi je všeč.

Je tako dobro kot biti smučar, tekmovalec?

Ne, drugače je. Intenzivnost je bila pri smučanju mnogo večja. Zdaj lahko rečem: »V redu, tega se mi danes ne da narediti, bom pa naslednji teden.« Pri smučanju se to ne bi obneslo. Vse je bilo načrtovano, ničesar nisem mogel prestaviti, vse, kar sem si zamislil, sem moral opraviti 100-odstotno. Pa naj so me boleli hrbet ali kolena, naj je deževalo ali sijalo sonce, naj je bilo vroče, ni bilo pomembno. Takoj in 100-odstotno. Pri poslu si lahko privoščim nekaj ležernosti. Če se mi da delati, delam malo bolj, če malo manj, pa malo manj.

Se spomnite svojega prvega smučarskega dne?

Se, čeprav bolj slabo. Star sem bil pet let in s starši smo odšli v Lech v Arlbergu blizu St. Antona in na nekem položnem smučišču – spomnim se žičnice – sem se v nekaj urah naučil toliko, da sem se lahko po progi spustil sam. S te moje prve smučarije se spomnim nekaj malega, nekaj odlomkov. Tekmovati sem začel pri sedmih in pri osmih ali devetih začel resno trenirati. Tako da sem občasno izpustil pouk in podobno.

Kako dober smučar je bil vaš oče?

Ne preveč, ker je začel smučati šele pri dvanajstih ali trinajstih. To je za smučarja kar pozno. Takrat še ni bilo vlečnic in so morali na vrh smučišča peš, tako da tudi trening ni bil najboljši. Ampak je bil kljub temu enkrat tretji na regionalnem prvenstvu Vorarlberga, skupaj z Egonom Zimermannom, Gerhardom Meningom, Karlom Schranzem ... To so bili smučarji, proti katerim je tekmoval.

Je bil izučen trener?

Ne, nikoli ni bil trener.

Ampak vas je treniral?

Ja. Nikoli se ni učil za trenerja, vsega se je naučil sam. Sicer je imel družinsko tekstilno podjetje skupaj z materjo, v katerem so izdelovali vezenine.

Vas je moral k smučanju siliti?

Ne, niti enkrat samkrat. Smučanje sem imel rad in ga imam še zdaj. Organiziram poslovna srečanja s podjetji iz Anglije, Švice, Nemčije, v okviru katerih dva ali tri dni smučamo. Sem svetovalec nemške in bolgarske smučarske reprezentance, moj trenutno sploh najboljši posel pa je prodaja otroških smučarskih oblačil.

Se pravi, da ni šlo za njegovo željo, da bi vzgojil smučarskega šampiona?

Ne. Pa tudi za mojo ne. Ko sem bil otrok, nisem nikoli razmišljal o tem, da bom postal smučarska zvezda. Želel sem si samo premagovati vrstnike. Včasih mi je uspelo premagati malo starejše smučarje, ko mi je šlo dobro, včasih, ko ni šlo tako dobro, sem pa premagoval samo vrstnike. (smeh)

Vaš spor z avstrijsko smučarsko zvezo je v smučarskem svetu zelo znan, malo ljudi pa pozna podrobnosti. Zakaj ste se sprli?

Sprli smo se že, ko sem bil star devet, deset ali enajst let. Takrat sem bil še otrok. V Avstriji poznajo smučarske gimnazije. Otroci, ki jih obiskujejo, imajo dopoldne normalen pouk, popoldne pa trenirajo. Takšne šole so po vsej Avstriji. Oče me ni hotel vpisati v eno od njih, ker je bila najbližja oddaljena uro vožnje z avtomobilom. Bila je v Montafonu v Schrunzu, mi pa smo živeli na drugi strani dežele. Zato sem obiskoval običajno šolo.

Saj nisem bil tako neumen, da ne bi zmogel. Čisto normalno mi je šlo, čeprav sem velikokrat manjkal. Funkcionarjem zveze je šlo v nos, da sem zmagoval na otroških tekmah in nisem hodil na uradno smučarsko šolo, nisem sledil pravilom, pa kljub temu zmagoval. Potem so v časopisih pisali: »Girardelli je zmagal na otroški tekmi, v šolo pa ne hodi.« To, da sem zmagoval, je bila zanje seveda slaba reklama. Imeli so proračun, veliko otrok, zmagoval je pa neki Girardelli.

In je potem oče sklenil, da gresta na svoje?

Aha. Starša sta sklenila, da zamenjamo zvezo in da začnem tekmovati za Luksemburg. Takrat sem bil star šele dvanajst let, tako da sem pri trinajstih že smučal za Luksemburg.

Ste se strinjali z odločitvijo staršev?

Bil sem otrok, vseeno mi je bilo. Tekmovanja so bila vse, kar me je zanimalo.

In potem ste trenirali sami?

Ja. Ni bilo lahko, predvsem zato, ker nisem imel možnosti primerjave z drugimi tekmovalci. Mogoče sem zato sezone po pravilu začenjal slabo. Vse do konca kariere sem na prvih sedmih, osmih tekmah izgubljal sekunde. Šele potem sem počasi ujel najboljše.

Je res, da ste pri trinajstih nastopili kot predtekmovalec na slalomu v Wengnu in bili po času zelo blizu najboljšim?

To je bilo leta 1977. V prvi vožnji sem izgubil štiri sekunde in bil zelo razočaran. Zelo razočaran, ker sem v resnici hotel postaviti najboljši čas. Bil sem navajen zmagovati na otroških tekmah, zato sem si, ko sem šel na progo kot predtekmovalec, rekel: »No, ja, prvi, drugi, v najslabšem primeru tretji.« Potem sem izgubil štiri sekunde in bil tako razočaran, da sem resno razmišljal, da bi moral pustiti smučanje. Štiri sekunde je velik zaostanek. Zdaj mi je seveda jasno, da je bilo pri trinajstih izgubiti štiri sekunde proti najboljšemu Stenmarku zelo zelo dober rezultat. Toda takrat se mi je zdelo katastrofalno. (smeh)

Kako so Avstrijci sprejeli vašo odločitev, da tekmujete za Luksemburg?

Na začetku to ni bila težava, saj sem se šele prebijal do prve jakostne skupine. Začel sem s startno številko 140 in nisem predstavljal nekoga, ki bi se ga avstrijska smučarska zveza morala bati. Takoj ko sem začel dosegati dobre rezultate na tekmah FIS, na tekmah evropskega pokala, in postal nekdo, ki se ga je treba bati, so začeli goljufati.

Goljufati?

Ja, priredili so moj čas. Imam dokaze za dve tekmi, na katerih sem bil najhitrejši, pa so tekmo prekinili in mi dodali tri sekunde. Enkrat je bilo zelo hecno, ker so mi ljudje povedali, da so sodniki pozabili izključiti mikrofon, pa se je v ciljnem prostoru slišalo, da je uradni časomerilec rekel: »Girardelli, najboljši čas.« Toda objavljeni čas je bil za dve sekundi počasnejši. To se je še nekajkrat ponovilo, ampak ko sem pri šestnajstih začel nastopati v svetovnem pokalu, to ni bilo več mogoče. Prav zato, da bi preprečil prirejanje mojih dosežkov, sem začel tekmovati v svetovnem pokalu prej, kot smo sprva načrtovali.

Kaj pa navadni ljudje? Kako so gledali na vas? So vas imeli za izdajalca?

So, ja. Celo zdaj, deset let po tem, ko sem nehal smučati, prihajajo k meni in me sprašujejo, zakaj sem nehal nastopati za Avstrijo. Imajo kar nacionalističen odnos do vsega. Sam nisem niti malo nacionalist. Nobenih posebnih čustev nimam ne do Avstrije ne do Švice. Sem nevtralen. (smeh) Po svoje mi je vseeno, ali sem Avstrijec, Slovenec ali Nemec. Toda med kariero so me ves čas spraševali, zakaj sem zamenjal zvezo, ali ne bi bilo lepo, če bi nastopal za Avstrijo. Toda nisem se hotel vrniti.

Je res, da ljudje iz Vorarlberga kličete sebe Alemani in ne Avstrijci?

To poimenovanje izvira iz keltskih časov, izpred dva ali tri tisoč let. Tako so se imenovali ljudje, ki so živeli v današnjih pokrajinah Tirolski, Bavarski, Voraldbergu. Rekli so si Alemani. Ne Germani, ampak Alemani, kar naj bi pomenilo ljudje, ki živijo v gorah. Ampak to je bilo davno.

In nima nič opraviti z vašo ločitvijo od Avstrije?

Ne, absolutno ne. To je le zgodovinsko poglavje, ki so ga odkrili zgodovinarji.

Je to, kar sta počela z očetom, primerljivo z družinskim smučarskim podjetjem Kostelić?

Aha, bi rekel. Toda družina Kostelić še vedno zelo uspešno tekmuje za Hrvaško in prav neverjetno je, kakšno gibanje je sprožila s svojimi uspehi. Hrvaška je bila še pred kratkim smučarsko eksotična država, tako kot recimo Anglija in Estonija, kjer nihče ne razmišlja o smučanju. Zdaj, ko grem na ledenike na treninge z Nemci ali Bolgari, vedno srečam dve ali tri skupine mladih hrvaških smučarjev. So zelo osredotočeni in močni in menim, da bodo hrvaški smučarji ostali uspešni tudi po Kostelićih.

Družinska metoda očitno prinaša rezultate. Bi jo priporočili mladim smučarjem?

Menim, da moraš izkoristiti možnosti, ki jih imaš na voljo. Včasih je bolje sodelovati z ekipo, včasih je bolje oditi po svoje. Ampak po moje je še najboljša kombinacija obojega. Samo z ekipo ni popolno, solo tudi ne. Oboje bi bila dobra kombinacija, in če bi sam začenjal znova, bi se držal tega. Vključil bi se v avstrijsko ekipo, bi pa kakih 30 odstotkov treninga še vedno opravil sam. Menim, da je to, kar počnejo Kostelićevi, najbolje.

Mnogi drugi smučarji so trenirali prav tako trdo kot vi, pa jim ni uspelo. Kako postane človek šampion?

Smučanje se zdi preprosto, ko ga gledaš na televiziji, toda bliže ko prihajaš najboljšim, vrhu, teže postaja. To je podobno kot pri vseh športih. Posebnost pri smučanju je, da se dogaja pri velikih hitrostih, včasih moraš smučati v slabi vidljivosti, po ledu. Kranjska Gora je slovela po tem, Vitranc je bil včasih povsem leden. Lahko bi si nadel drsalke in oddrsal z njimi od štarta do cilja – ne šalim se. Potem okrog telesa nimaš nobene zaščite. Pri dirkanju sediš v kokpitu, pri smučanju pa ne, pa segajo celo pri superveleslalomu hitrosti do 80, 90 kilometrov na uro. Siliti se moraš, da na tej visoki ravni pritisneš do meje.

Mogoče sta Hermann Maier in Bode Miller rojena s tem, da gresta vedno do konca, mogoče je zato zanju to laže, sam pa sem imel s seboj vedno težave, da sem 100-odstotno tvegal. Silil sem se, pa še mi ni vedno uspelo, zlasti ne na začetku sezone. To pa zato, kot sem že rekel, ker nisem imel nobenih primerjav, nobenih sotekmovalcev, ki bi me prisilili v večje tveganje. Moja prva izmerjena proga je bila tako pravzaprav vedno prva tekma v sezoni. Naj sem se na treningu še tako trudil, da bi šel do konca, sem v resnici vedno odpeljal le 80-odstotno.

Je potemtakem vse v glavi?

Ja, vse je samo v glavi. Samo v glavi. Mnogi so me premagovali na treningih. Včasih sem med sezono treniral z Nemci ali s Francozi, ki so me premagovali. »Hudiča,« sem si rekel, »že danes sem izgubil jutrišnjo tekmo, če me je pa ta na 30-sekundni progi premagal za pol sekunde.« Naslednji dan sem bil prvi, drugi ali tretji, ta, ki je bil na treningu najhitrejši, pa 20. Obstaja le majhna skupina tekmovalcev, ki lahko na tekmi smuča tako kot na treningih, 100-odstotno.

Frustracije so ponavadi kar dobra podlaga za športno udejstvovanje. Ste bili kot otrok frustrirani?

Ne. Frustriran sem postal, če nisem zmagoval. To je bila moja motivacija. Ko sem imel slabo obdobje in nisem zmagoval, sem se zbral, treniral bolj zavzeto. Menim, da je to pomagalo k tako dolgi in uspešni karieri. To, da sem postal jezen, če nisem zmagoval, jezen nase.

Ste tekmece sovražili?

Ne, nikoli. Jezen sem bil le nase. Večkrat v karieri sem imel težave s svojo glavo, nisem sestavil stvari tako, kot bi jih moral, nisem šel na polno, delal sem napake, bil nervozen, izgubljal tekme, dosegal slabe rezultate. Ampak na to sem vedno skušal gledati kot na neko začetno točko, na točko vrnitve k prejšnji formi in rezultatom.

Ste tekmece spoštovali?

Nekatere.

Koga najbolj?

Stenmarka. Bil je dober človek, še vedno je. Prvič sem ga srečal prav v Wengnu leta 1997, ko sem bil predtekmovalec, in ko ga zdaj srečam na kaki predstavitvi v Münchnu ali kje drugje, je še vedno tak, kot je bil pred 30 leti. Govori enako, smeji se na enak način ...

Smeji? Stenmark se smeji?

Ja, včasih. Povedati mu moraš kakšno švedsko šalo. (smeh)

Kaj pa slovenski smučarji? Se jih spomnite?

Seveda. Križaja, čeprav z njim nisem imel prav tesnih stikov, bil pa sem zelo dober prijatelj z Juretom Frankom. Še lani sva govorila po telefonu. Gradi hišo na Bledu. Dobro sem se razumel tudi z Jožetom Kuraltom, ki je na žalost umrl v prometni nesreči, z Rokom Petrovičem. Jure Košir pa je kariero začenjal, ko se je moja že iztekala.

Zaupajte nam nekaj. Ko ste leta 1981 v drugi vožnji z velikim zaostankom premagali Stenmarka, ali ste bili pred Križajevim nastopom že prepričani, da ste zmagovalec?

Ne, ker je šlo le za nekaj minut. Križaj je bil namreč na vrsti le dve številki za menoj, sicer mi pa takrat niti ni bilo pomembno biti prvi ali drugi. Zame je bilo osvojiti drugo mesto z osmega položaja tako velik uspeh in pri tem premagati Stenmarka, ki je vodil, da mi je bilo res vseeno. Poleg tega sem pa Bojana pozneje premagal kar nekajkrat, tako da se mi to ni zdelo pomembno.

Ste pa zato za svojo prvo zmago potrebovali še dve leti.

Mogoče je bilo celo bolje, da takrat nisem zmagal. To bi bila prelahka zmaga in postavila bi me pod prevelik pritisk. Mogoče je bolje, da se je odvilo tako, kot se je. (premor) Tudi za Bojana. (smeh)

Je bilo v vašem položaju sploh mogoče sklepati prijateljstva z drugimi smučarji?

Ne, to je bilo skoraj nemogoče, saj sem bil vedno sam, vedno sem predstavljal drugo ekipo. Celo slovenska ekipa je bila zelo zaprta. Lahko sem govoril z njimi, toda le redko smo šli ven na pijačo. Podobno z Avstrijci ali Švicarji. Zabavali so se znotraj ekipe, ne pa zunaj nje. Menim, da je bilo v sedemdesetih drugače, tako so mi vsaj govorili Stenmark, Karl Schranz, Gustavo Thoeni in drugi. Govorili so, da so šli ven in se zabavali s Poljaki, Japonci ali Američani, da so imeli stike s smučarji zunaj svoje ekipe. Toda ko sem sam začel tekmovati, tega ni bilo več. Lahko si pokukal v kakšno ekipo, je pa bila vedno distanca.

Z Avstrijci se niste družili?

Ja, z nekaterimi. S Hubertom Strolzem, ki je bil in je še moj dobri prijatelj. Bil je edini, ki je lahko z menoj igral šah, pa sva postala prijatelja.

Ste imeli v mladih letih kakšnega vzornika?

Malo sem spremljal kariero Karla Schranza, toda on je nehal leta 1972. Prevzel me je zato, ker je bil star, ko je zmagoval, mislim, da je bil star 32, ko mu je to uspevalo. Ampak v športu sem imel vedno samo enega vzornika, in to je bil Mohamed Ali. Ne samo zaradi športne kariere, ampak tudi zaradi stvari, ki jih je počel ob njej.

Kaj vas je pri njem navdušilo?

Bil je tako zelo drugačen od drugih boksarjev in tudi drugih športnikov. Bojeval se je proti diskriminaciji črncev v ZDA in po vsem svetu. Menim, da je Mohamed Ali za promocijo človekovih pravic naredil več kot vsa OZN in vsi njeni ambasadorji skupaj, ker je tako močna osebnost, da se je pravzaprav sploh ne da opisati.

Je res, da ste pri dvanajstih zavrnili priložnost, da bi dobili avtogram nekega šampiona, in rekli, da boste počakali na to, da bo on vprašal za vaš podpis?

Ja, šlo je za Davida Zwilinga. Vsi otroci so šli k njemu, ki je bil takrat svetovni prvak, zmagal je na nekaj tekmah, in mati enega od mojih sotekmovalcev je rekla: »A nočeš k Daffyju po avtogram?« Spomnim se, da sem rekel: »Ne, bom raje počakal, da bo on prišel k meni po mojega.« (smeh)

Ste bili že takrat tako prepričani, da boste prvak?

Ne, prav malo mi je bilo mar za tiste avtograme, pa je bilo to edino, kar mi je padlo na pamet. »Bom raje počakal, da bo on prišel k meni.« (smeh)

V sezoni 1988/89 ste postali prvi smučar na svetu in do pred kratkim, do Bodeja Millerja, edini, ki je v eni sezoni zmagal v vseh petih smučarskih disciplinah. Kako to, da vam je tako zelo uspela preobrazba iz specialista za slalom v vsestranskega smučarja?

To je res hecno in celo sam sem bil presenečen nad tem, saj smuka nisem nikoli treniral. Edino, kar sem napravil za smuk, je bilo to, da sem testiral smuči in treniral superveleslalom. Tega sem treniral na ledenikih, kjer pa nikoli nisem imel možnosti, da bi treniral tudi smuk. Tako da je bil Val d'Isere, kjer je bila ponavadi prva smukaška tekma sezone, tudi moj prvi trening smuka. Zdaj vidim, da sem mogoče delal narobe. Da bi bilo verjetno bolje, če bi se pridružil kakšni ekipi, Švicarjem ali Italijanom, in z njimi treniral tudi to disciplino. Smukaške aerodinamike se ne da natrenirati samo s testiranjem smuči, natreniraš jo lahko samo s smukaškim treningom ali s treningom superveleslaloma.

Menim, da sem zapravil kar nekaj priložnosti za zmage na smukaških tekmah, ker smuka nisem nikoli treniral. Toda to je bilo pred 15 leti in časa ne morem zavrteti nazaj. Menim, da je bila osnova mojega uspeha v smuku ta, da sem bil tehnično zelo dober smučar, da sem bil dober v zavojih, v kratkih in v dolgih, in da me ni bilo strah hitrosti. Še danes me ni. Lahko sem drvel s hitrostjo 140 kilometrov na uro, tako kot smukači. Mnogi so morali hitrost trenirati, meni je ni bilo treba, zlahka sem skočil iz slaloma v smuk.

Ampak kaj vas je pripeljalo do tega, da ste se lotili tudi smuka? Takrat so bili vsestranski smučarji izjemno redki.

Smuk sem si vedno želel voziti. Kot otrok sem raje vozil naravnost, kot da bi zavijal. Ko sem bil star pet ali šest let, mi je moral oče vpiti: »Zavij, zavij!«, da sem to storil. Če je pozabil, sem peljal naravnost. (smeh)

V karieri ste doživeli veliko resnih nesreč. Katera je bila najhujša?

Menim, da tista na superveleslalomu v Sestrieru leta 1989, zaradi katere še danes čutim posledice. Vse mišice, ki sem si jih takrat poškodoval, so izginile, ne obstajajo več. Pri padcu sem si potrgal živce na desni strani telesa, ki je zaradi tega mnogo slabotnejša od leve polovice. Čez 10 ali 20 let bom imel zaradi tega hude težave. Pa že takrat sem bil zelo blizu tega, da bi postal hrom.

Vas ni bilo nikoli strah, da bi po končani smučarski karieri ostali invalid?

Seveda sem se bal tega, da bi se na kateri od tekem poškodoval. Toda moral sem se odločiti. ali tekmovati ali odnehati. Med tema dvema odločitvama ne obstaja nič drugega. Ali bom tekmoval, in to 100-odstotno, ker 90-odstotno ni dovolj, ali pa odnehal. Ti dve opciji sem imel na voljo.

Je res, da ste z zavarovalnino od neke nesreče kupili hotel v Švici?

Je res, leta 1983, ampak ne v Švici, temveč v Avstriji.

Nekateri pravijo, da je tekmovalno smučanje s sodobnimi karving smučmi še nevarnejše kot smučanje s klasičnimi. Kaj pravite?

Samo ko dosežeš določeno hitrost. Do 50, 60, celo 70 kilometrov na uro ni karving čisto nič nevaren. Ko sem bil solastnik smučarskega centra v Nemčiji, sem imel tam opravka z ljudmi, ki niso znali preveč dobro smučati. Šestdeset odstotkov mojih strank je bilo začetnikov, 40 pa bolj slabih smučarjev. Pet tisoč jih je bilo vsako leto. Veliko. Opazoval sem jih in ugotovil, da se postavijo na smuči, pa prvič v življenju stojijo na njih, in kaj storijo?

Odpeljejo se naravnost dol. To pa zato, ker mislijo, da to lahko storijo, da si lahko privoščijo. To je glavni razlog poškodb. Večina ljudi misli, da zna smučati, pa ne zna. Nobenega nadzora nimajo nad smučmi. To pa je nevarno. Zato bi jaz vsakomur, ki začenja smučati, svetoval, naj se obrne na smučarskega učitelja in si privošči kak smučarski tečaj, da se bo naučil vsaj tega, kaj je nevarno in kaj ne. Če začne sam, tega ne ve. Drveti s 60 kilometri na uro po hribu navzdol ni nevarno, nevarno postane, ko začneš padati. Dokler ne padeš, ni. (smeh)

Ali se sami radi spustite s smučmi s poudarjenim stranskim lokom?

Zelo. Zame se je s karving smučmi začelo novo življenje. Nekaj povsem drugačnega. Ko je kdo pred 15 ali 20 leti začenjal smučati, je potreboval vsaj teden dni smučanja z učiteljem. Zdaj se osnov naučijo v dveh urah, podobno kot bi se drsanja. Smučanje je danes preprostejše tako za začetnike kot za tiste, ki že nekaj znajo, pa tudi za tekmovalce. Preprostejše in tudi bolj zabavno.

Se vam zdi iznajdba karving smuči najpomembnejša smučarska inovacija v vsej zgodovini?

Ja. Če bi moral podati primerjavo, da bi razumeli tudi tisti, ki ne poznajo smučanja tako zelo dobro, bi rekel, da je bil razvoj smučanja, materialov in tehnik od šestdesetih let do leta 1999, ko se je začelo obdobje karvinga, mnogo manjši kot razvoj med letoma 1999 do 2005. Rekel bi, da je bil razvoj v zadnjih petih letih kar trikrat ali štirikrat večji kot prej v 40 letih skupaj.

Tudi sami ste veljali za smučarskega inovatorja. Ali niste bili vi prvi, ki je postavil desko med smuči in smučarske čevlje?

Ja, jaz sem bil prvi, ki je to uporabil.

Ste se tega sami domislili?

Ne, ne, to je izumil neki švicarski smučarski učitelj, jaz sem bil samo prvi, ki je to uporabil na tekmi. Poimenovali smo jo derbyflex in prvič uporabili januarja 1987.

Ali greste kot upokojeni smučarski tekmovalec pogosto na smuči, si večkrat privoščite rekreativno smučanje?

Sam ne smučam pogosto. Če grem na smuči zasebno, grem le na nov sneg, na celec ali pa se grem alpinistično smučanje. Povzpnem se na goro, odsmučam z nje, brez vlečnic ... To je moja strast. Ampak letos od 4. januarja do začetka aprila si kake tri tedne nisem mogel privoščiti tovrstnega smučanja. Zaseden sem bil z delom za različna podjetja, izpolnjeval sem pogodbene obveznosti, veliko časa mi je vzelo sodelovanje z bolgarsko in nemško ekipo, delo za olimpijske igre, skrbel sem za neko ameriško skupino, s katerimi sem moral smučati službeno, pa vse sam organizirati, najemali so me kot testnega smučarja in tako naprej. Tri mesece sem moral biti na smučeh samo službeno.

Pa še vedno uživate na smučeh? Se niste zasitili?

Ne, nisem. To je moja služba in po tem, ko sem prodal delež v smučarskem centru, mi je ostalo več časa za zasebno smučanje. Sem eden redkih ljudi, ki mu je uspelo združiti hobi in poklic. Tudi smučanje s strankami mi je v veselje.

Imate tri otroke, če se ne motim. Bodo tudi oni smučarski prvaki?

Sin zagotovo ne. Alexander je zdaj star 12 let. Vedno sem upal, da ne bo postal smučarski tekmovalec. Sam sem tako dolgo tekmoval, da mi ni bilo do tega, da bi dal še enkrat vse skozi. To ni postal, kar je v redu, ampak nikoli si pa nisem predstavljal, da bo tako slab smučar. (smeh) On je bolj inženirski tip. Če vam v hiši zmanjka elektrike, bo on to zanesljivo popravil. Nima pa niti najmanj športnih darov. Caroline pri petih letih in pol smuča zelo dobro, najmanjša je pa stara leto in pol in je za to še premajhna. Ampak menim, da bo tudi ona bolj športna, ker je tudi mama športnica, in to je v redu.

Katera je bila najlepša smučarka vašega obdobja?

Annemarie Moser-Proll, bi rekel, menim, da ona. Doslej je zmagala na največ tekmah. So pa tudi druge, recimo Janica Kostelić ...

Ne vem, ali sva se razumela. Mislil sem najlepša, ne najboljša.

A, najlepša? A! Zagotovo ne Moser-Proll, Jezus, to je bila napaka. Najlepša je bila Maria Walliser. Toda bila je lepotica, ko je tekmovala. Ko sem jo srečal čez nekaj let, je bila zelo postarana. K sreči pa sem pred časom videl nekaj njenih fotografij, na katerih spet zgleda bolje. Nanjo sem naletel kmalu po tistem, ko je rodila prvega otroka, ki je bil hrom, in mogoče se ji je to poznalo. Ona je nehala tekmovati leta 1990, jaz sem jo srečal čez tri leta. Zelo lepo sva se razumela in se velikokrat pogovarjala dolgo v noč. Imel sem občutek, da sem že čisto blizu, je bilo pa vse, kar sem dobil, vljudni ne. Vljudno, ampak ne. (smeh)

Ste sploh imeli čas za dekleta, ko ste tekmovali?

Ne, ne prav veliko. Moral sem jih odganjati. (smeh) To je bila šala. Sem pa nekoč srečal Playboyevo dekle leta, Barbaro Moore. To je bilo leta 1993. V Las Vegasu sem na nekem smučarskem šovu moral podpisovati avtograme za nekega proizvajalca smučarske opreme, ki vedno najame tudi Playboyevo dekle leta, ki potem pozira za plakate in podobno.

Barbara Moore je imela svojo mizo, za katero je sedela in podpisovala avtograme, in jaz sem imel svojo mizo. Pred mojo mizo ni bilo nikogar, pred njeno pa kakih 50 metrov dolga vrsta. (smeh) Je bila pa res lepa. Blond, ni bila visoka, kakih meter šestdeset. Pozneje sva šla na večerjo pa malo v kazinoje, kjer sva igrala. Bil je res lep večer. In pozneje lepa noč. (smeh)

In katera je najlepša sodobna smučarka?

Vprašajte me kaj drugega.

Ne spremljate več tekmovalnega smučanja?

Gre za šalo. Fant na plaži naleti na steklenico, odpre zamašek in ven prileze duh in reče: »Oh, dva tisoč let sem bil zaprt v tej steklenici. Ker si me osvobodil, ti izpolnim eno željo.« Fant reče: »Okej. Rad bi šel v ZDA, se pa bojim letal, ladje vozijo predolgo, ne znam plavati ... Mi lahko zgradiš most iz Evrope v Ameriko?« Pa reče duh: »Most iz Amerike v Evropo, z ene na drugo celino? To ni mogoče, celo zame ne. Izberi kaj drugega.« Fant razmišlja in reče: »Hm, nekaj težav imam z dekleti. Bi lahko naredil tako, da bi jih razumel?« Duh se popraska po glavi, pogleda fanta: »Štiri- ali dvopasovnica?« (smeh)

Tadej Golob

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri