Matjaž Kopitar: Če bi nenehno kričal ali govoril v normalnem tonu, ne bi imelo smisla

Včasih ob teh naših intervjuvancih pomislim, kaj bi bilo s Slovenijo, če bi se na prava mesta večkrat potrudili priti pravi ljudje oziroma če bi jim dovolili nanje … Bi imeli kakšno podjetje več, kot ga imamo, kakšen boljši film, več ljudi, ki jih bolj kot stare zamere zanima, kako bomo živeli čez pet let?

No, Matjaž Kopitar je eden tistih, ki bi jih moralo biti več in večji vpliv bi morali imeti. Že kot igralec je dal svoje tako Jesenicam kot državni reprezentanci. Kot oče je 'ustvaril' slovenski čudež na ledu. Kot veste, je Anže že nekaj časa glavna zvezda ekipe Los Angeles Kings, ki že vse od konca osemdesetih, ko se je zanjo odločil Wayne Gretzky, ni tako zelo vznemirjala sicer ne prav hokejske Kalifornije. In kot selektor je že na lanskem svetovnem prvenstvu elitne skupine z ekipo namučil tako Ruse kot Slovake in se na letošnjem domačem divizije I v Ljubljani po suverenih pet proti nič z njo med elito spet vrnil.

Matjaž Kopitar se je rodil na Hrušici, se v osnovni šoli odločil za hokej, ga kot napadalec igral na Jesenicah, na Bledu, v Avstriji in v jugoslovanski ter slovenski reprezentanci. Že zelo mlad je dobil sina, ki mu je za hišo uredil majhno ledeno ploskev, mu obul drsalke in predenj postavil plastični stol za ravnotežje. Tako vsaj govori legenda, ki se tudi nadaljuje v tem pravljičnem slogu. Kakšnih slabih 15 let pozneje je ta mali podpisal svojo prvo pogodbo s klubom iz NHL, kjer zdaj kot trener, kolikor mu pač vodenje slovenske reprezentance dopušča, deluje tudi njegov oče.

Pogovarjali smo se dan po končanem prvenstvu v Ljubljani, ko so bili vtisi še sveži in so Stožice še bobnele v ušesih. (In ko smo že pri Stožicah. Ko bodo čez 50 do 60 let v Ljubljani spet gradili kakšen podoben športni objekt, naj prej malo premislijo. V Tivoliju se, recimo, dejansko vidi na led, v Stožicah pa ne prav od povsod.)

Ko se bomo čez kakšno leto pogovarjali o prvenstvu v Ljubljani, pogledali rezultate, bomo rekli: Krasno, pet nič za nas, gladko je šlo. Kako ste ga vi doživeli?

To prvenstvo je bilo tako, kot sem ga pričakoval. Vedeli smo, da noben nasprotnik ni lahek, da so vse ekipe dobre. Vem, da rezultati, zmage z enim golom razlike kažejo na težke tekme, je bilo pa kar nekaj tekem med njimi takih, na katerih smo nadzirali njihov potek. Na začetku sicer ne, proti Ukrajincem in še posebno proti Avstrijcem pa. Tem v zadnji tretjini nismo dali veliko prostora.

V današnjem Dnevniku sem v članku, ki govori o prvenstvu, prebral tole: »Odkar je Matjaž Kopitar prevzel vodenje slovenske reprezentance, ima njena igra znova smisel.« Kaj pravite?

Hja, smisel ... Saj hokejska igra mora imeti smisel, sicer je brez zveze. Zavzeli smo neko strategijo, način igranja, ki se je zdaj poskušamo držati. Z njo smo začeli lani, letos jo skušamo nadgraditi in mislim, da gre vse skupaj v pravo smer.

So športni novinarji večkrat strašno pametni

To smo pa Slovenci. Ne samo športni in ne samo novinarji. Ves narod zna hitro najti pomanjkljivosti in napake, ampak če bi se hokej oziroma katerikoli šport igral brez napak, bi bil rezultat na koncu nič proti nič. Napake se dogajajo, treba jih je analizirati oziroma imeti včasih tudi nekaj sreče, da se odvijejo v tvojo korist. Novinarje pa po eni strani razumem, da iščejo iskrice, ki jih lahko objavljajo in uporabljajo v naslovih, da je njihovo pisanje brano. Ampak doslej z njimi še nisem imel težav

Preberete, kar napišejo o hokeju in o vas?

Včasih, pa ne preveč. Sploh kakšni komentarji so čudni, takšni, ki s stvarjo samo nimajo prav veliko zveze. Sem za komentiranje, ampak podpiši se pod tisto z imenom in priimkom, povej, kdo si, ali mi pa povej v obraz, ko se srečava. Ne maram ljudi, ki se skrivajo za psevdonimi.

Mislite na forume?

Tudi te. Jaz bi jih ukinil.

Je bil vaš mandat vezan na uspeh na tem prvenstvu?

Pogodba velja do 2015, če se ne motim, ampak sam sem tak človek, da se raje umaknem, če stvari ne gredo v redu. Ne morem reči, kaj bi se zgodilo ob neuspehu, bi pa razmišljal v tej smeri. Lani po izpadu iz skupine A in ob letošnji neuvrstitvi bi se nekaj moralo spremeniti. Če bi pomagalo, da sam odidem, bi to tudi storil.

Ko smo spremljali tekme, se nam je zdelo, da se vam je uspelo prvič nasmehniti šele po tretji tekmi, se pravi tekmi z Madžarsko ...

Ah, ne, saj sem se nasmehnil, ampak na tekmah preprosto za to ni časa, da bi sproščal svoja čustva, ker moraš razmišljati. Daš gol in moraš takoj razmišljati, še preden pridejo fantje na klop, koga boš poslal na led, opozoriti fante, da je prva menjava po danem ali prejetem golu zmeraj zelo pomembna, in tako naprej. Med tekmo skušam biti karseda zbran, pa to ne pomeni, da se sicer ne bi smejal. Drugače se rad smejem.

Hotel sem vprašati, ali vam je po zmagi nad Madžarsko odleglo.

To pa. Vedeli smo, da ne bo prav hudo narobe, če kiksnemo na prvih dveh tekmah, ker Britanci in Japonci niso bili v igri za visoka mesta, proti Madžarom je bilo pa drugače, več dejavnikov. Najprej to, da so ljudje obljubljali, kako težko bo in da bomo šele na tekmi z Madžarsko videli, koga je Olimpija premagala, ko je izločila Albo. Kar veliko takih ljudi je bilo, ki je to spremljalo s figo v žepu. Sicer moraš biti na vse pripravljen, ti pa kljub temu odleže.

Je pa igralska nervoza najbrž drugačna kot trenerska?

Povsem drugačna. Igralcem je, kar se tega tiče, lahko. Greš na led, se zaletiš v koga, ga malo udariš po roki in gre energija ven. Kot trener ne moreš pa nič. Vre v tebi in si ne moreš pomagati.

Kakšna je vloga hokejskega trenerja med igro? Vi določate, kdaj bo šel kdo na led?

Seveda, kdaj gre kdo na led, s kom, ker moraš včasih tudi kaj spremeniti, posebno v igri z igralcem več, z igralcem manj, kakšen igralec ni najbolj razpoložen za igro in ga je treba zamenjati. Z Nikom [Zupančičem, pomočnikom] sva bila na tem prvenstvu dogovorjena tako, da se je on ukvarjal z branilci, jaz pa z napadalci.

Vsi, ki gledamo ameriške filme, vemo, kako pomembni so polčasi oziroma v hokeju odmora med tretjinami. Takrat gre trener med svoje igralce, ima navdihnjen govor in ekipa, ki je do takrat izgubljala, zmaga. Kako je v resnici?

Ja, to v filmih gledamo, sledi pa happy end. Saj je tudi v resnici podobno, s to razliko, da zmeraj ne zmagaš. Včasih je treba povedati kaj v mirnem tonu, včasih kaj glasno. Včasih vidiš kaj, česar na videoanalizi nisi, včasih igralci kaj spremenijo, način igranja, in moraš taktiko spremeniti, prilagoditi in narišeš na tablo, kako naj bi zgledalo. Pravzaprav imaš za razmislek, kako boš nastopil v garderobi, kar precej časa. Že med igro vidiš, kaj bo in kako bo, potem si vzameš pet minut, da si igralci oddahnejo, greš v garderobo in jim stvari razložiš, potem moraš pa že počasi na led.

Ste res v garderobi obesili napis »Spoštuj vsakega člana moštva«?

Ja, že lani, ko sem prevzel reprezentanco, sem izdelal game book, ekipno knjigo, in v njej piše marsikaj. Seveda, če ne spoštuješ vseh okrog sebe in tudi samega sebe, potem boš težko kaj napravil.

Ste to pobrali iz NHL?

Ne, to je rutina. Ekipa mora imeti svoja pravila in zakonitosti, ki se jih je treba držati. Saj veste, kakšni smo. Če ni napisano, se tega ni treba držati.

Kaj še piše v tej knjigi?

Recimo to, da je čast igrati za reprezentanco in da ta ni dana vsakomur. Spoštovanje mojstrov, fizioterapevtov, soigralcev, samega sebe. Pravila, timingi, kdaj, kje, kdo, kako se obnašati do medijev in podobno.

V tej številki Playboya imamo tudi intervju s Chrisom Boningtonom, legendarnim britanskim vodjem himalajskih odprav, ki je bil v mladosti poveljnik tankovske enote in je dejal, da je osnova vsake avtoritete spoštovanje. Kako si ga vi zagotavljate?

Biti vzor, to je prva stvar. Če se nekaj dogovorimo, ne moreš priti na sestanek minuto čez deset, če smo bili dogovorjeni ob desetih. Stvari, ki so zapisane, moraš sam najbolj spoštovati, šele potem lahko to isto zahtevaš od igralcev. Moraš biti dosleden, zbran, skoncentriran na delo, ki ga opravljaš. Igralci ti morajo zaupati. Ni mi nerodno priznati napake, če jo napravim. Kar takoj, tam, na klopi, če zamudim s kakšno menjavo. Ni mi nerodno reči: »Sorry, fantje.« To se dogaja. V naglici se marsikaj zgodi, moraš pa biti pošten do sebe in do njih. Mislim, da danes v teh ekipnih športih trenerska diktatura ne funkcionira več. Jaz sem diktator, drugi so pa sužnji ... Tako ne gre. Takoj, ko sem prevzel to delo, sem povedal, da bo pri nas demokracija, s tem da se spoštujemo in upoštevamo pravila.

Se niste bali, da bi se ta demokracija izrodila?

Saj včasih tudi povzdignem glas, pa to ne pomeni, da jih nadiram. Pač, da vidijo, da nekaj ni v redu, da je razlika v tonu. Če bi nenehno kričal, ne bi imelo smisla. Tako kot če bi vedno govoril z normalnim glasom. Ampak če je nekaj v redu, to pohvalim, kaj pa naj drugega? Pohvalim, obenem pa moram paziti, da ne bo prišlo do popuščanja, lagodnosti, ker med tekmo ni časa za to.

Ali pri vzpostavljanju te avtoritete pomaga tudi to, da ste oče igralca, ki je zvezda v NHL?

Večina igralcev pozna Anžeta in ve, kakšen je on, in če jim kaj ni bilo jasno, kar se mene tiče, jim je že on razložil. Ampak te fante sem že prej na Jesenicah treniral, veliko večino, poznamo se, tako da ne vem, ali je prav Anže razlog za to spoštovanje. Mislim, da ne.

Pri Anžetu ste se znašli v dvojni, ne prav ujemajoči se vlogi. Kot oče si seveda želite, da se ekipa LA Kings uvrsti v končnico prvenstva NHL, kot trener bi si skoraj morali želeti, da izpade.

Pred prvenstvom nisem želel povedati, kar bom povedal zdaj. Anžeta si nisem želel tukaj. Najprej zaradi družine, drugič pa zaradi cirkusa, ki bi nastal z njegovim prihodom v Ljubljano. Nanj bi navalili vsi novinarji, vsi vaški posebneži bi stali okrog garderobe, vsi, ki bi mislili, da jim je vse dovoljeno, in nastal bi cirkus noč in dan. To zrevoltira vsako ekipo. Tako smo pa imeli mir, ker ni bilo zvezdnikov. Na ledu bi ga seveda potrebovali, ker bi on potegnil tudi druge igralce, da bi ti igrali kakšnih 20 odstotkov bolje. On bi dal svoj delež, pa tudi njegovi soigralci bi dali več od sebe.

Tone Gale, legendarni slovenski hokejski vratar, je pred časom dejal: »Ne zavidam [Anžetu] Kopitarju, ker številni pričakujejo, da bo vsakič, ko bo on v napadu, plošček končal v mreži.«

Seveda, in Anžetu tukaj ne bi bilo dobro. Poglejte Michaela Grabnarja, avstrijskega igralca iz NHL, ki je na tem prvenstvu odigral pet tekem, pa ni dal nobenega gola. Dve podaji je dosegel, kar je absolutno premalo, to vsi vemo. Tudi Anže bi imel zelo malo časa za prilagajanje. On sicer pozna te fante, ker je igral z njimi, ko je bil mlad, ampak tukaj je časovna razlika in tisoč dejavnikov, ki lahko vplivajo na to, da ti ne gre, potem bi se pa hitro pojavilo: »Pismo, pa kako niste zmagali, saj ste imeli Kopitarja!« Tudi on je krvav pod kožo.

K sreči se je izšlo krasno tako za Anžeta kot za reprezentanco. Kakšne so možnosti, da ga vidimo v reprezentanci v prihodnje? Na SP skupine A prihodnje leto in na kvalifikacijah za olimpijske igre?

Na kvalifikacijah za olimpijske igre gotovo ne. Med sezono ga ne bodo spustili, ker še nikogar niso. NHL prekinejo samo za čas olimpijade, pa še o tem se zdaj pogovarjajo, da ne bi, čeprav sam računam, da bodo zaradi tega, ker gre za Soči v Rusiji, vendarle dosegli dogovor. Ko pa govorimo o nastopu na prvenstvu skupine A, je pa vse odvisno od igranja njegove ekipe v prvenstvu. Če bi mi igrali v skupini A, bi Jan Muršak lahko nastopil za Slovenijo. Jaz na to gledam takole: mi ekipo imamo. Če imamo srečo in Anže nesrečo, da njegova ekipa izpade, dobimo dodano vrednost z Janom ali Anžetom ali z obema.

Pravite, da imamo ekipo. Pred kakšnima dvema dnevoma sem prebral razmišljanje Murajice Pajića v Delu, da smo na tem prvenstvu igrali s tremi napadi, da pa bomo za igranje v skupini A potrebovali štiri.

Na tem prvenstvu sem moral igrati s tremi. Vsako tekmo sem sicer začel z vsemi štirimi in skušal pri tem vztrajati čim dlje, ampak potem sem nekako začutil, da so bili igralci zategnjeni, sploh na teh back to back tekmah, teh, ki smo jih igrali drugo za drugo. Na tisti drugi, ki ji je sledil prost dan, sem hitro prešel na igro s tremi napadi, da smo dvignili tempo, da smo podredili nasprotnike. Veste, kako je s štirimi napadi ... Tako kot smo mi tukaj trenirali, bili pripravljeni, bi upal vedno igrati s tremi. Če se vrnemo v čase Sovjetske zveze, takrat je imel Tihonov prvi napad, ki je bil top, in četrti napad, ki je igral pet minut. Če pozorno spremljate NHL, boste opazili, da Anže, ki je vrhunski igralec, igra 24 minut, Fraser, ki je center v četrtem napadu, pa pet minut. Tako da o tem pametovanju v stolčkih ne bi ... Naj pridejo na klop pa pokažejo.

Za Anžeta je, če bi igral za Slovenijo, treba plačati tudi zavarovanje. Koliko nanese?

Tega pa res ne vem. Mednarodna hokejska zveza ima pogodbo z NHL in mislim, da je višina tega zavarovanja določena v njej.

S plačilom tega naj naša zveza ne bi imela težav?

Mesec dni pred prvenstvom sem povedal na naši zvezi, ko je Kingsom bolj slabo kazalo za končnico, da se ne bi zgodilo, ko bi Anže lahko prišel, mi pa ne bi imeli denarja. To bi bil pa tak kaos po Sloveniji, da bi bilo noro. Mislim, da so bili na to pripravljeni. Res pa je, da se v to ne vtikam. Ob prevzemu svojega dela sem rekel, da me zanimata garderoba in led, vse drugo pa ne. To vodijo drugi in upam, da so bili na to pripravljeni.

Že pred leti, preden ste prvič prevzeli kakršnokoli nalogo pri delu z reprezentanco, ste rekli, da vas tako pri klubu, se pravi na Jesenicah, kot pri reprezentanci moti pomanjkanje strategije in delovnega pristopa. Je, kar se reprezentance tiče, bolje?

Kar se reprezentance tiče, je gotovo bolje. Tudi Olimpija je letos pred sezono strateško zgradila ekipo. V lanski sezoni so se naučili, da imajo preslabo obrambo, kupili so branilce in ste videli. Kako pa ne delati, si pa lahko pogledate v mojem klubu, na Jesenicah. Ampak to so ljudje, ki mislijo, da vse vedo o hokeju, pa v resnici o njem nimajo pojma.

Letos ni bilo v reprezentanci niti enega igralca iz letošnje jeseniške ekipe, kar ‒ kot ste že rekli ‒ pomeni, da je nekaj na Jesenicah narobe.

Gotovo. Že prej sem povedal, da mi je Kuralt zelo všeč, da je dober igralec, ampak ekipo sem imel že sestavljeno, pa tudi zaupal sem tem zadnjim štirim napadalcem, če lahko tako rečem, četrtega napada, ki so navajeni igrati skupaj. Je pa on v prihodnosti kandidat za reprezentanco. Kar se pa drugih z Jesenic tiče, je pa bilo letos tukaj toliko turbulenc, no, pa tudi dejansko nisem videl nikogar, ki bi nam lahko pomagal.

Ko ste leta 2005 prevzeli trenersko mesto na Jesenicah, ste rekli, da ste se tako odločili zaradi avstrijske lige, ki bo zagotovilo, da bo klub začel delovati po profesionalnih načelih. Zakaj se to ni zgodilo?

Se je, takrat se je. Takrat je bil predsednik Pavle Rupar, direktor oziroma GM je bil Robert Pajk, jaz sem bil glavni trener in nekako je bilo to urejeno. Marketing z Juretom Koširjem, Danielom Cimermanom, Acroni je bil zraven. Sam sem sicer nekoliko pozno prevzel tisto ekipo, ker se dolgo časa ni vedelo, ali nas bodo vzeli v ebel ali ne, in sem ekipo dobil že zgrajeno. Vsi domači igralci so že imeli pogodbe in kar naenkrat sem imel preveč igralcev, preveč povprečnih. Če bi ta vodstvena struktura ostala, bi tudi sam ostal in še ne bi odšel v Ameriko. Ampak potem je prišlo do občnega zbora, novi ljudje so kupili igralce, dobesedno, z višjimi pogodbami so jih kupili, da so glasovali zanje, in s tem je bilo konec. Potem je šlo samo še navzdol. Če bi tisto vodstvo ostalo, s Pavlom in Robertom, bi odpustil devet igralcev, še danes imam seznam spravljen doma, pripeljal bi dva mlada in dva tujca več bi imeli. To bi pomenilo 30 odstotkov manj denarja in boljšo ekipo. Oni so potem pač počeli, kar so počeli, rezultat pa vidimo danes.

Jesenicam grozijo, da jih bodo vrgli iz lige ebel, in sicer tudi zaradi izjav jeseniškega župana Tomaža Mencingerja, da je bila tekma med Jesenicami in Vienno prodana.

Da si to upaš reči [smeh], sploh tak človek na takšnem položaju ... Ampak glede na to, da je okrog razlagal o meni stvari, ki absolutno ne držijo, me to ne preseneča. Če jih izključijo, bo res cirkus, je pa povsem realno, da jih. Klub s tolikšno luknjo, brez strategije, brez uradnega upravnega odbora, predsednika, ki je še kar predsednik ... Tega še v kakšni mehiški nadaljevanji ne vidiš. Je pa res, da jaz sam sebe večkrat vprašam, pa tudi kakšnega svojega nekdanjega soigralca, ali nismo mogoče tudi mi nekdanji igralci Jesenic krivi za to? Kaj pa spuščamo takšne polizdelke zraven? Mogoče bi pa moral eden od nas reči: »Zdaj je pa dovolj tega, zdaj bomo pa mi to prevzeli.« In bi mu morali pri tem vsi pomagati. Tukaj se pogovarjajo o takih plačah, da jaz v življenju nisem nikoli videl takšnega denarja. Astronomske cene.

Težava je v tem, da ne gre samo za Jesenice, ker slovenski hokej pač stoji in pade z dvema kluboma, in če se Jesenice ne poberejo, se nam najbrž ne piše nič dobrega?

Bom kar tako rekel: oba naj se pobereta. Mogoče so v Ljubljani samo malo pametnejši in so tiho, sem pa skoraj prepričan, da je tudi tam luknja. Vemo, da je ves slovenski šport v težavah, ampak v Ljubljani povedo, da so izgubili glavnega sponzorja. Tisti, ki so pripomogli k uspehu, bodo sicer odšli, oni bodo pa skušali dobiti igralce, ki bodo pripravljeni igrati za manj denarja, in se z Olimpijo prebiti v Evropo. Taki so pripravljeni eno leto igrati tudi za manj denarja. V Ljubljani delajo pametno, tukaj pa 18 tujcev. Ali mi to lahko razložite? Osemnajst! Kar pomeni 18 letalskih kart, 18 transfernih kart, 18 pogodb, 18 stanovanj, 18 avtomobilov. Ja, kdo bo pa to plačal v takem ubogem kraju!?

In kdo to plača?

Nihče. In potem te vržejo iz lige.

Železarna še stoji za klubom?

Saj, to je. Ne vem. Tukaj se je gradila avtocesta, tukaj se je gradil predor, tukaj železarna, ki je zdaj v lasti Rusov, že ves čas onesnažuje kraj, pa kaj? Za 450 jurjev, pa še za te ne vedo, ali jih bodo dali ali ne. Vem, da ne morem sponzorstva pogojevati s tem, ampak na pravo tipko pa lahko pritisneš. Ampak tega ne more Matjaž ali vi, to mora storiti nekdo iz občinske stavbe. Jaz sem slab v tem, ker preveč odkrito govorim, mene to tepe in kot politik bi bil zelo slab.

Slovenci imamo radi hokej in večkrat so poskušali, da bi ga razširili po Sloveniji. Zakaj nam ne uspe dobiti še tretjega kluba?

Zato, ker je vse skregano med seboj. Bled je vasica, pa ima dva kluba, ampak če jih damo vse na kup, jih ni dovolj za en pošten klub. To je značilno slovensko. Pravite, da imajo Slovenci radi hokej. Na prvih tekmah SP prvenstva skupine B je bilo gledalcev bolj tako tako, ker razmišljajo takole: »Bom še malo počakal, preden bom kupil karto. Če jim bo šlo dobro, potem pa pridem.« Če nam gre dobro, pridejo, če ne, ni pa nikogar. Podobno je v klubih, tudi pri Olimpiji. Malo manj, da bi jih morali iz zapora pripeljati, da bi bila dvorana polna. Zastonj karte, pa še vedno ne bo šlo. Če pa igrajo dobro, potem pa vse pride, vse drvi na hokej.

Če bi recimo moj sin pri treh, štirih letih ... Katera starost je pravzaprav tista prava za začetek ukvarjanja s hokejem?

Čim prej, če je zagret. Bistvo je, da nikogar ne rineš v hokej, če mu ni do tega. Anže je začel zelo zgodaj, ampak ne bi še šel takoj pod Mežaklo, pa sva mu s starim očetom za hišo naredila led in se je igral na njem po cele dneve. No, še isto leto sva ga pa potem odpeljala pod Mežaklo. Mislim, da je bil star štiri leta ali mogoče pet.

Koliko pa to stane?

Ma, to nič ne stane. Govorijo, da je drago, drago, pa ni res. Kupiš mu opremo, in če rokavice smrdijo, pravijo mamice, da morajo biti nove, pa tudi to ne drži. Vržeš jih v stroj, opereš in so v redu. Sam sem bil star sedem let, igral s članskimi rokavicami in hlačami, pa sem prav tako nekako priracal, da je bilo. Seveda gre čas naprej, ampak mislim, da mesečni prispevki pri kadetih znašajo 70 evrov, za te mlajše pa še manj. Pa ko govorimo o razdaljah ... Če bi ga moral peljati v Maribor, ne bi bilo daleč, kaj šele, ko govorimo o tem, da ga je treba peljati iz Kranjske Gore na Jesenice. Gre za to na koncu koncev, kako rad imaš otroka, kako bi rad videl, da se razvija, in šport – ne navijam za hokej, lahko je katerikoli drug šport – je pomemben za razvoj otroka.

Za Anžeta vemo, koliko zasluži, ker so ti podatki v NHL znani. Koliko pa zasluži slovenski hokejski profesionalec na Jesenicah ali pri Olimpiji?

Zasluži veliko, je pa vprašanje, koliko dobi. To je žalostno. Lahko nekomu obljubim 2000 evrov bruto ali neto na mesec, potem mu dam dve plači, osem mu jih pa ostanem dolžen. Kaj si s tem naredil? To je spet neki nov svet tukajšnjih mojstrov. Zakaj podpisovati pogodbe za 2000 evrov na mesec, če jih ne moreš izplačati?

O 2000 evrih govorimo?

In za desetmesečno pogodbo. Za domačega igralca, ob stanju, kakršno je v slovenskem hokeju, če jih dobiva redno in lahko reče na koncu sezone, da je zaslužil 20 tisoč evrov, mislim, da je v redu.

Odraščali ste na Jesenicah v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Pred časom smo opravili intervju s pisateljem Miho Mazzinijem, ki je prav tako z Jesenic ...

Poznam, v gimnazijo je hodil pred menoj.

No, on je dejal, da je bilo odraščanje na Jesenicah neke vrste socialni darvinizem, boj za preživetje. Kako se ga vi spomnite?

[smeh] To je res. Zdaj sediva tukaj, kjer je bilo včasih avtobusno obračališče, jaz sem pa stanoval zgoraj na Hrušici, dokler se nismo leta 1985 preselili, ko smo zgradili hišo, ampak prav tako na Hrušici. To je bil ciganski tabor, revščina. Ljudje so vstajali ob petih zjutraj, da so bili ob šestih v fabriki, in ko so se ob deset čez drugo z dvema izrednima avtobusoma vračali iz fabrike, je bila takšna gneča, da nihče ni mogel nikamor. Hrušica je sicer bolj železničarsko naselje in tudi moj oče je bil strojevodja. Stanovali smo v teh železniških blokih.

Za Anžeta prav tako vsi vemo, kako je začel s hokejem. Kaj pa vi?

Prva dva razreda osnovne šole sem opravil na Hrušici, potem je bilo pa treba na Jesenice. Odšel sem na OŠ Prežihovega Voranca, kjer sem dobil sošolca Janeza Tušarja, ki je že igral hokej in me je vabil, naj še sam poskusim. Pred tem sem z očetom že hodil na tekme, kadar je pred sezono prišel KAC na Jesenice. To smo morali pogledati, to je bilo nekako obvezno, med sezono me je pa oče peljal še na kakšen derbi. No, z Janezom sem si šel pogledat trening in naslednji dan prepričal očeta, da me je vpisal. S tem sem sprožil plaz tukaj na Hrušici in nas je bilo naenkrat kar 11 takih, ki smo igrali hokej, s katerimi smo se igrali na placu. No, tako je bilo samo eno leto ali dve, nakar sem ostal samo jaz. Meni je bil hokej res všeč pa še dobro mi je šlo in sem užival.

Bili ste napadalec?

Da.

Kako pa poteka v hokeju selekcija po igralskih mestih?

Vratar je specifičen. Če se odločiš za vratarja, si pač vratar. Sicer je pa zdaj malo drugače, kot je bilo včasih. Recimo avstrijska reprezentanca, s katero smo nazadnje igrali, poskuša igrati tako, kot igra Salzburg, kjer pet igralcev igra vse vloge. Salzburg igra tudi s Trattnigom in Welserjem na branilskih položajih, čeprav sta dejansko napadalca, ki se vključujeta v napad, da dobiš presežek igralcev. Takšni vlogi imata pri nas Mitja Robar in Aleš Kranjc, ki sta izredna drsalca. Po profesiji sta sicer branilca, ampak primerna za vključevanje v napad. To je zdaj trend in zato sam otrok ne bi delil na napadalce in branilce. Pri Fincih vem, da zelo rotirajo, in tako pri njih igra hokejist danes branilca, jutri desno krilo pa potem centra ... Sčasoma njegov trener ali učitelj vidi, na katerem igralskem položaju se najbolje počuti, in se nekje pri štirinajstih malo specificira.

Ne gre tako, da bi najmočnejše postavili za branilce?

Tako je bilo včasih. Ta pa malo slabše drsa, ta bo pa bek. [smeh] Ali pa, ta je pa hiter, ta bo pa napadalec.

Se je hokej zelo spremenil od časov, ko ste ga še sami igrali? Kot laik se spomnim, da je včasih trajalo celo večnost, da se je ob igralcu več postavil napad, zdaj je to vprašanje sekund.

[smeh] Seveda, vse gre hitreje. Materiali so boljši, palice ... Včasih smo imeli drugačne palice, kot jih imajo danes. Drsalke so drugačne, oprema je lažja, vse je bolj kakovostno in vse gre hitreje. Tudi pravila so se spremenila, najprej s to dolgo podajo in rdečo linijo, ki so jo ukinili. Bolj čisto se igra, ampak tukaj pa pridejo na plan tudi slabe strani. Včasih si lahko koga malo pohaklal, da ni s tako hitrostjo priletel na tvojega soigralca. Zdaj tega ne smeš več in poglejte, koliko pretresov imajo v NHL. Mislim, da se to dogaja zato, ker se ne smeš nikogar več dotakniti, in ko prileti hokejist s polno brzino, je res, kot pravimo, fultrefer.

Kariero ste končali pri 34 letih, kar je danes za uspešnega hokejista razmeroma zgodaj.

Ja, prezgodaj sem končal. Tisto moje zadnje leto na Jesenicah, ko nam ni uspelo premagati Olimpije, sem imel težave s hrbtom. Napaka je bila sicer moja, ampak nisem bil poučen. Imel sem hernijo in bi moral reči, da ne morem igrati. Terapije bi opravil, dva meseca ne bi igral in bi bil zdrav. Tako sem pa igral poškodovan, seveda slabo, in so se odločili na Jesenicah, da bodo nadaljevali z mlajšimi, da jaz ne bi več ... Mi smo takrat ravno odprli ta lokal na Hrušici in sem si rekel, da bom končal, da se ne bom več ukvarjal s hokejem, in tudi o trenerstvu nisem razmišljal. Vse se mi je zamerilo. Po 14 dneh se je pa oglasil Rudi Hiti, ki je na Bledu gradil ekipo in sem se ji pridružil. Tisto prvo leto na Bledu je bilo v redu, bili smo klapa, fletno smo igrali, potem je pa drugo leto prišla Sportina, visoki cilji, ki sta se jim Olimpija in Jesenice zoperstavili s po šestimi tujci. Na Bledu nas je bilo cel kup reprezentantov, in ker ni bilo uspeha, so se pojavili dolgovi in kup drugih težav. Meni so še danes ostali dolžni 9000 mark, ampak po dveh mesecih sem odšel igrat v drugo avstrijsko ligo.

Vaš pomočnik v reprezentanci, Nik Zupančič, je igral do štiridesetega in čez. Tomaž Vnuk tudi?

Ja, oba. Nik je takrat z Bleda odšel v Feldkirch, kjer je prepozno šele doživel pravi razcvet. Takrat, v Jugoslaviji, je bil tudi sistem tak, da pred 28. letom nisi smel v tujino. Zdaj, ko sem starejši, ugotavljam, da to sploh ni bilo tako slabo. Pri osemindvajsetih imaš že družino, otroke, pa si misliš: kam bom šel? Če si bil takrat član Jesenic, je bilo poskrbljeno zate. Bil si zaposlen, dobivali smo bone za prehrano, s katerimi si lahko v tovarniških kantinah nabasal hrane, da je bilo kaj. Ko sem še hodil v šolo, sem dobival hranarino in sem imel več denarja kot mama, ki je 30 let hodila v službo. Ne govorimo o takih cifrah, o kakršnih se danes pogovarjajo, ampak ni pa bilo slabo.

Anže se je rodil, ko ste bili še zelo mladi. Koliko, 20, 21?

Ja, še nisem bil star 22.

Vas je spremljal na treningih?

Ja, stalno je bil pri meni v garderobi. Z ženo se res poznava že vse življenje, ampak mogoče sva ga imela tako zgodaj tudi zato, ker so bili vsi soigralci starejši, vsi so že imeli otroke in so se pogovarjali o tem.

Številni očetje, ki poznajo pasti svojega poklica, nočejo, da bi šli otroci po njihovih stopinjah. Vi niste imeli tovrstnih zadržkov?

Ne. Mislim, da je šport prava oblika za vzgojo otroka. Če bi Anže izrazil željo po kakšnem drugem športu, mogoče smučanju, bi ga pač izbrali, ampak je bil zmeraj hokej. Mogoče mu je bil res položen v zibelko.

Je bil čudežni otrok hokeja?

Ja, res je bil. Mogoče celo bolj za druge kot zame. Ampak on je sploh nadarjen za šport. Če bi treniral košarko, mislim, da bi bil prav tako uspešen. Karkoli. Vzame lopar za tenis in igra tenis. Lotili smo se igranja golfa in ga igra. Pa ne samo igra, dobro ga igra. On je rojen športnik, škoda bi bilo, če se ne bi ukvarjal s športom.

Imate še enega sina, Gašperja, ki je zdaj star 19 let in prav tako igra hokej, in sicer v ZDA. V Iowi, če se ne motim?

Ja, v Des Moinesu, v ameriški junior ligi, tej najboljši, ampak zdaj smo prišli do stopnje, ko je treba iz mladincev prestopiti med člane. Če nisi toliko talentiran, da bi že pri osemnajstih zaigral v NHL, moraš nekako opraviti ta prehod. Prav zdaj smo sredi pogovorov in verjetno se bo vrnil v Evropo, nekam na Švedsko ali na Finsko.

Kako mu gre?

Anže je zelo mlad odrastel. On je bil že pri 17 letih odrasel, mature, pravijo v Ameriki. Gašper je bil pa otrok, on je bolj veseljak, ampak letošnja sezona je bila dejansko daleč najboljša v karieri. Z njo so se mu odprla vrata, da bi lahko tukaj v Evropi napravil ta preskok k članom.

Najbrž mu je bilo težko živeti v Anžetovi senci in ob nenehnih primerjavah?

Saj mu je še. To je zanj res zoprno. Če je v šoli dobil slabo oceno, je takoj priletelo, da je Anže pa ni dobil, če je šlo kaj slabše na ledu, da je pa Anže odigral bolje ... Velikokrat, tudi jaz sem mu to rekel, ko me je razjezil, pa vem, da ni bilo prav. Meni je všeč to, da sta Anže in Gašper res brata, ne samo brata, da sta tudi prijatelja, kar si lahko samo želiš. Ampak je bilo res težko, ker so ga vsi hote ali nehote nenehno primerjali z Anžetom. Potem je bila pa še selitev v LA. Tukaj je bila osnovna šola Prežihovega Voranca s sto učenci, v LA pa s 3500. Po treh dneh je prišel domov, jokal in da ne. »A si znorel? Prišli smo samo zaradi tebe ...« Potem smo se nekako pretolkli skozi prvi semester, ampak sem tudi sam videl, da ne bo šlo.

Kaj pa ga je motilo?

Pijača, droge, vse. Obup. Tudi sam sem šel okrog, da sem se prepričal. Razmišljali smo o zasebni šoli, potem nam je pa mama njegovega soigralca dala naslov šole, ki jo opravljaš na daljavo, on-line schooling. Če hočeš, si lahko doma in delaš to šolo. Zjutraj je vstal, dve uri, dve uri in pol posvetil šoli, več sva lahko trenirala pa še mir je bil. In čeprav te ni na šoli, oni vedo, kako marljiv si, ker vidijo, kdaj si se prijavil na njihovo spletno stran, kdaj in kako si delal naloge, vsake toliko časa se moraš pa kljub temu oglasiti pri njih, da te preverijo.

Je pa hecno to, da je Anže pristal v Kaliforniji, Gašper pa v Iowi, ki je neke vrste ameriško zakotje, vukojebina?

[smeh] Prav zaradi tega mi je všeč. V teh najstniških letih tako ali tako ne veš, kaj je prav, in priznam, da ne bi preveč rad videl, da bi otroci odraščali v LA. Veliko stvari lahko gre narobe. V Iowi pa stanuje v manjšem študentskem mestu, igra v klubu s strogimi pravili. Če te po 23. uri pokličejo na domačo številko in se ne oglasiš, si takoj iz ekipe. Ampak ko je zaključil sezono, ker niso prišli v končnico, takoj na letalo in v Los Angeles k bratu, da mu ne bo dolgčas. Tako da sta zdaj oba tam in mora biti zanimivo. [smeh]

Anže je v intervjujih večkrat dejal, da si je vse življenje želel igrati v NHL. Za te želje ste seveda vedeli?

Ja, seveda.

In kaj ste mu rekli? Ko je začel sanjati o tem, je bilo to še res zelo sanjsko?

Ko je bil še čisto majhen, je rekel babici, ki je učila vaje za angleščino, da ga mora naučiti ta jezik, ker ko bo on v NHL, bo moral govoriti angleško. To je bilo kar fiksno, ne mogoče ali kaj podobnega. Čeprav je šlo seveda za zelo težko pot.

Ga niste nikoli skušali postaviti na realna tla, kot pravimo, mu razložiti, da so možnosti za to skrajno majhne?

Ne, podpiral sem ga v tem, ker ne maram ljudi brez ciljev. Moraš imeti visoke cilje in treba se je boriti zanje. Saj bi lahko rekel, da bo hokejist, da bo igral na Jesenicah, se fletno imel, ga malo sral okrog, dobil tista dva jurja na leto, 15 mu bodo pa ostali dolžni.

S 16 leti je odšel na Švedsko, in to sam, če se ne motim?

Ja, in to je bil najbolj grozen dan v mojem življenju. Šli smo v Celovec na letališče, vsi, vsa družina, Gašper tudi, in se je kar odpeljal. Čudno je bilo. Tri tedne ni nihče doma govoril z nikomer, Gašper sploh ne. Potem so pa prišle krompirjeve počitnice in sem rekel ženi: »Mateja, a si ti normalna, mi ja moramo pogledat, kje je ta otrok. Kaj pa veš ...« Saj smo vedeli, imeli zagotovila, da je vse v redu, bili v stikih po internetu. Potem so šli Mateja, njena mama in Gašper za te krompirjeve počitnice gor in – to je bil šok. Pri svojih 16 letih je imel sam svoje stanovanje, lepo dvosobno stanovanje, ampak posteljo si je moral pa sam sestaviti. Ljudje niso imeli občutka, da je prišel otrok k njim. Ampak on je rekel: »Posteljo imam, hrano so mi uredili ...« Tam so bili Italijani, družina s picerijo, ki so ga vzeli za svojega. Če bi prišel trikrat na dan k njim na hrano, bi pa trikrat zastonj jedel. Potem je bila pa zraven njegovega bloka še restavracija Nablus, sirijska, ker je bila tam sirijska četrt.

Sirijska?

Ja, tam je bilo ogromno Sirijcev. Tudi v njegovem bloku so bili pretežno samo oni in vsi prijazni. Tudi pri Nablusu, kamor je velikokrat hodil jest, je bilo vse zastonj. Trikrat, petkrat na dan, kar je hotel. Letos, ko so Kingsi igrali v Stockholmu, so bili vsi tam. Ko je bil tam, se jim je podpisal na majico slovenske reprezentance in jo imajo še zdaj v restavraciji.

Kraj Södertäli sicer menda precej spominja na Jesenice?

Ja, Scania ima tam svojo tovarno pa še neka farmacevtska tovarna je, in to je vse v tem kraju. Pa prekrasno dvorano ima.

V LA ste odšli za njim?

Ja, po enem letu. Eno leto je bil tam sam. Tukaj sem bil trener, imeli smo to kafeterijo na Hrušici, kjer smo tudi oddajali prostore, in smo grozno delali. Nekaj kreditov sva imela z ženo, ki sva jih poravnala s pomočjo njenih staršev, in to je bilo za ženo strašno naporno. Ugotovila sva, da nisva za gostinstvo, pa smo lokal prodali. Gašper je takrat ravno končal osnovno šolo, Anže se je ustalil v LA in smo začeli razmišljati o tem, da bi se preselili tja. Meni se je zdel premlad za LA, pa tudi težko mu je bilo tam. Tukaj se je potem zamenjala struktura v klubu, s katero nisem hotel delati, Gašper je končal osnovno šolo in smo šli.

Ste se kdaj ustrašili, da bi Anžeta odnesla denar in slava? Pri osemnajstih je zaslužil konkreten denar, pri teh letih je pa Primož Peterka serijsko uničeval avtomobile?

To je pa od doma, zato pa smo starši, da nekako pomagamo. Primožu so ponudili vse, od avtomobilov do motorjev, da bi mu pa kdo pomagal, pa ne. Kar se je zgodilo, ni njegova krivda, vsi ti voluharji okrog njega so krivi, da so ga uničili. Saj se ni sam. Če bi ga pa nekdo peljal na pravo pot, počasi, korak za korakom, bi pa mogoče on še danes skakal. Saj ne veš. To so tisti ljudje, ki sem jih omenil prej, ki bi se gibali okrog garderobe in bi jaz moral igrati nacimojstra, da bi jih podil proč in se vsem zameril.

Jim Fox, nekdanji hokejist LA Kings, je pred kratkim dejal, da ni ob Anžetovem prihodu nihče dvomil o talentu, so pa o njegovi telesni pripravljenosti. Ste imeli vi kakšne tovrstne pomisleke?

Takrat bi me to mogoče malo prizadelo, če bi slišal, zdaj, ko pa vem, kdo je to rekel, pa čisto nič. Jim Fox je navadno ropotalo, losangeleški nastopač.

Tudi taki so tam?

On je announcer, napovedovalec. Spet eden takih. Saj ima kar pravi priimek. Zmeraj je zraven, vse ve, pa o ničemer nima pojma.

Se pravi, da je bila to o njegovi dvomljivi telesni pripravljenosti bedarija?

Popolna. Če pa vsako leti pride tja najbolje pripravljen.

Je bilo kaj predsodkov do Anžeta, ker prihaja iz hokejsko ne najbolj znane države?

Ne, jaz jih imam vsako leto več. Z Anžetom treniramo vsako poletje ogromno, prav zaradi tega, da mi ne bi kdo karkoli očital. Tisti, ki prihajajo do njega in so odkriti, soigralci in kondicijski trener, pravijo: »Anže, ti si vsako leto bolje pripravljen.«

Kakšni so pa ti hokejski poletni treningi? Sprinti, vaje z utežmi?

Vse delamo. Zdaj vemo, kaj obema manjka, in k sreči jima manjka isto – in to je eksplozivnost. Ampak graditi je treba celotno telo, in to nam vzame tri ure, tri ure in pol na dan.

Ko sem vprašal po predsodkih, sem mislil na predsodke Američanov do hokejista iz Slovenije, ki takrat ni imela nikogar v NHL.

Ne, takrat je bil GM, se pravi general manager, Dave Taylor, ki je gospod, pred katerim res lahko snameš kapo. On se je pogovarjal z menoj, preden je bil Anže na draftu, še zdaj se srečava, medtem je on že delal pri organizaciji v Dallasu, zdaj pa mislim, da je skavt za Detroit. Z njim sva se veliko pogovarjala in on ni imel nobenih predsodkov. Poznal je Anžeta, ga spremljal na Švedskem, zato ga je pa tudi izbral v prvem krogu. Bili pa so. Po svetovnem prvenstvu v Innsbrucku smo sedeli s predstavnikom Columbusa, ki se je zanimal z Anžeta, in smo se vse dogovorili, potem pa pride draft, Columbus je bil šesti na vrsti in sem si rekel: »No, zdaj pa gre v Columbus ...« Takrat je bilo to za nas vau, čeprav v Columbusu ni nič, brez zveze. Pa ga ni vzel, je požrl besedo. Potem ga je vzel Dave kot enajstega.

Anže se mu je oddolžil tako, da je na svoji prvi tekmi v NHL dosegel dva gola. Se ju spomnite?

To je bilo pa noro. Že na Švedskem sta si Mateja in tašča ogledali trening, ko je že takoj na začetku treniral za osemnajst in sta se spraševali: »Misliš, da bo lahko tu igral? Pa je dovolj dober?« No, potem pa pride sobota in tekma, na kateri je dal štiri gole ali pet in so ga kar v garderobi prestavili v ekipo do 20 let in z novim letom v člansko. Zmeraj spremljaš to s strahom. Kaj bo? Kaj bo, če ne bo? Spomnim se, kako sem po internetu spremljal njegovo prvo tekmo v ekipi do 20 let. Ni bilo sicer prenosa, smo pa lahko v živo spremljali potek tekme. Sedim in sedim pa se premakne na ekranu – Anže je dal gol. In potem čez nekaj časa še enega. O, madona! S to tekmo proti Anheimu v NHL je bilo pa podobno, ampak to sem si pa že lahko ogledal po spletu.

Anže je podpisal sedemletno pogodbo in zanjo dobil približno 50 milijonov dolarjev ...

Približno. Kakšnih sedem milijonov na leto.

Se je zaradi tega vaše življenje kaj spremenilo?

Ne, meni je bila koža prav prej pa mi je tudi zdaj. Najraje sem tukaj v naši vaški gostilni in drugam niti ne grem. Za tisti špricer sem imel prej in imam tudi zdaj. [smeh]

Sprašujem, ker sem slišal za težave, ki jih je imel neki slovenski podjetnik, ko se je znašel na seznamu najbogatejših Slovencev in so kriminalci grozili njegovi hčeri.

Upam, da tega ne bomo doživeli, mora biti pa to grozno.

Kako je, kar se tega tiče, v Los Angelesu?

Takoj, ko smo prišli tja, so nam povedali, kaj lahko in česa naj se izogibamo, če se le da. Tam je ulica, po kateri naj človek ne bi hodil. Če že mora, naj jo prečka in hitro naprej, ampak v takih urah, ko smo tam blizu, ni nikoli težav. Ponoči pa tako ali tako ne gremo nikamor.

Gorenjske fovšije ste bili kaj deležni?

Uh ja, precej. [smeh] Lahko rečeva slovenske, saj niso samo Gorenjci voherni in fovšljivi, so tudi drugi Slovenci pa Američani prav tako, da ne boste mislili, da niso. Ampak tam je drugače. Tam, če vedo, da nekaj imaš, se bodo trudili, da bi kakšen kos iztrgali zase, da bi še oni imeli kaj od tebe. Tukaj je pa samo fovšarija in potem slišiš kakšno, ki ni za nikamor.

Vi zdaj tudi delate pri moštvu LA Kings, in sicer kot trener ekipe do 19 let, če se ne motim?

Ja, treniram pri Junior Kingsih. Zdaj, ko imam reprezentanco, sicer malo manj, je pa to voluntersko delo. Vsake toliko časa me prosijo za kakšno predavanje mladim trenerjem, največkrat o razlikah med evropskim in ameriškim razmišljanjem, razlikah med evropskim in ameriškim hokejem in take stvari. S hokejisti na začetku tedna, ko je čas za individualno delo, za popravljanje drsanja, streljanja in podobnega, piljenje individualne tehnike. Takrat največkrat vodim treninge, proti koncu tedna pridejo pa na vrsto trenerji za uigravanje taktike, ker se za vikend igra.

Omenili ste razlike med evropskim in ameriškim razmišljanjem. Kakšne pa so te razlike?

Ogromno jih je. Tam veliko otrok igra hokej zato, da bi se prebili na kolidž. Kolidži so dragi, mnogim uspe, mnogim ne in zgodbe so včasih prav hude. Ob neuspehu lahko bankrotira vsa družina, ker tam je pa hokej res drag, že zaradi velikanskih razdalj med kraji. Ekipa Junior Kings, ki igra trojni A v Midwest Elite Hockey League, vsakih 14 dni potuje v Detroit, Kolorado, Kansas, na vzhod v Pittsburgh. Trener samo napiše menedžerju: v četrtek zvečer se dobimo v hotelu tem in tem, in nič ga ne zanima, kako bo kdo prišel tja. Potem pa nekateri s starši, nekateri sami ali v parih letijo v tisti kraj. Dobijo se ob desetih zvečer, pregledajo, ali so vsi, in naslednji dan odigrajo tekme. Po tekmi pa vsak po svoje na letališče in nazaj.

Leta 2007 ste za to ekipo LA Kings rekli, da če bodo fantje ostali skupaj, bodo v treh, štirih letih napadali Stanleyjev pokal. Se z nekaj zamude zdaj to uresničuje?

Ko sanjaš o NHL, ko ga ne poznaš, misliš, da gre za pravljični, res urejen svet, pa še zdaleč ni. Umazanij in svinjarij je tam takih, da te res glava boli, predvsem gre pa za en velik ples denarja. Ekipa Kingsov se je od takrat zelo spremenila, pravzaprav se vsako leto. Prav zadnjič sem govoril z Anžetom o tem in sva ugotavljala, da sta od igralcev iz zasedbe njegovega prvega leta pri tej ekipi ostala le on in pa Dustin Brown.

Ne poznajo takšne klubske pripadnosti, kot jo poznamo v Evropi?

Ne, njim se zdi to čudno. Ko jim govorim, da pri nas začneš v eni ekipi in v njej tudi končaš, se jim zdi to nemogoče. Tudi pri otrocih je tako, ker se vse začne in konča pri denarju. Že ta odloča, ali boš igral trojni, dvojni ali enojni A. Ta prvenstva naj bi bila razvrščena po kakovosti, ampak nekateri si ne morejo privoščiti nastopanja v trojnem A in dajo otroka v dvojni A, kjer ni toliko potovanj. Če se pa odločiš za trojni A, moraš pa h Kingsom, ker imamo s tega konca Kalifornije edini ekipo zanj, čeprav je z območja LA vsaj sedem hokejskih ekip. Potem pa otroku ne uspe in mora nazaj v svoj prejšnji klub. Nam se zdi grozno, ker tega nismo navajeni in pomeni hud stres za tiste otroke. Na izbor jih pride 80, trenerji sedimo na tribunah in jih ocenjujemo: »Ta je v redu, ta mi je všeč, ta ni, ta ni ...« Po treningu si izmenjamo opazke, trenerji zapakirajo to v kuverte in jim jih razdelijo. Potem pa jok.

Pri kateri starosti se to dogaja?

Tudi že pri dvanajstih.

Anžetovi ekipi, LA Kings, gre letos fantastično. Uvrstila se je v polfinale konference. Kolikšen je njen domet?

Tako, kot so igrali decembra in januarja, sem ga že imel na seznamu za Stožice. [smeh] Nisem pristaš tega obrambnega hokeja. Seveda se vse gradi na obrambi, ampak tisto je bilo pa preveč. Potem so jih pa začeli kritizirati, da ne dajo gola, prej pa tri leta dopovedovali: »Defence, defence, defence ...« Potem pač igraš defence. Takrat sem bil zelo razočaran. Tudi, ko je decembra prišel Darryl Sutter, nisem bil nič optimističen. On se mi ne zdi neki trener, ampak očitno se motim, ker kaže, da je. Potreboval je nekaj časa, da so se pobrali, se uvrstili v končnico in zdaj izločili Vancouver. Ta je letos startal na prvo mesto, ne na udeležbo v finalu tako kot lani, ampak samo na prvo mesto. Pri Vancouvru so se okrepili na vseh igralnih položajih, zdaj so pa v prvi rundi izgubili – bom rekel takole ‒ z 'nekimi' Kingsi.

Bi še kdo od Slovencev lahko igral v NHL?

Jan igra, čeprav verjamem, da mu je zelo težko.

Zaradi konkurence v Detroitu?

Hja, ni samo to. Tam prisegajo na starejše igralce, Jan je pa relativno mlad. Bi lahko igral še kdo od teh, ki so tukaj? Ne vem. Imamo veliko dobrih igralcev, to zmeraj pravim, ne vem pa, ali bi se lahko kdo prebil skozi tisto ozko grlo do NHL. To je res težko. Blaž Gregorc je poskušal, pred leti je bil v taboru Boštjan Goličič ... Tudi naši ljudje v Kingsih me sprašujejo, kako je kdo igral tukaj. Bomo videli.

Ali se razlika med evropskim hokejem in tistim v ligi NHL manjša? Pred letošnjo sezono so imele ekipe NHL, ki so se pripravljale v Evropi, precej težav z lokalnimi klubi, tudi izgubljale so?

Drsati znajo danes vsi, pokrivati tudi in igralci iz NHL niso z drugega planeta. Razlika se manjša, seveda. So pa razlike še zmeraj tudi zaradi različne igralne površine. Tam je srednja tretjina precej manjša od te na evropskih igriščih, kjer so vse tri nekako proporcionalne.

Na svetovnih prvenstvi elitne skupine zaradi Stanleyjevega pokala pravzaprav ne vidimo najboljših hokejistov. Če pa bi jih, kdo bi bil po vašem mnenju svetovni prvak? Kanadčani?

Ja, mislim, da res. Ko opazujem razliko med spremljanjem hokeja v LA in pa v Kanadi, lahko opazim ta passion, strast, ki je v Kanadi neverjetna. Tudi Anže pravi, da ko prideš v Edmonton ali zdaj v Vancouver, ti gredo kar mravljinci po koži. Podobno je z reprezentanco. Za javorjev list bodo igrali, pa če bi morali tja priti peš. Kot v svoji biografiji Playing with fire piše Theo Fleury, ki je bil res dober igralec, pa je na nekem prvenstvu, mislim, da na Češkem, igral samo v četrtem napadu. Napisal je, da je bilo grozno in da bi najraje bando podrl, samo da bi igral. Zaradi tega mislim, da bi bili oni. Ker Rusi so pa le Rusi. Če ne bo denarja, me pa ne bo na led.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord