Mimi Marčac Mirčeta: “Tako se razvije plesalec. Popoln plesalec."

Ples

14. 3. 2020, 06:00 | Športno | Piše: Anja Oman

                            Mimi Marčac Mirčeta: “Tako se razvije plesalec. Popoln plesalec." (foto: Osebni arhiv) Osebni arhiv

Ples je njeno življenje. Še več. Ples ji je v nekem trenutku rešil življenje. 

Vsi, ki smo kdajkoli plesali, poznamo Mimi. Mimi je koreografinja, plesna učiteljica in trenerka vrhunskih plesalcev, mednarodna plesna sodnica in predsednica strokovnega komiteja za Jazz dance pri Mednarodni plesni zvezi (IDO). Njeni plesalci že tretje desetletje posegajo po najvišjih nagradah na državni, evropski in svetovni ravni. 

Nesporno vrhunski uspehi njene trenerske in sodniške poti pa niso tisto, kar Mimi opiše v celoti. Njeni plesalci so res odlični in to v več različnih plesnih zvrsteh, ampak druži jih predvsem nekaj drugega: neskončna ljubezen do plesa. 

Kako je Mimi uspelo vzgojiti toliko čudovitih plesalcev, od katerih nekateri danes vodijo svoje plesne šole, nastopajo v plesnih predstavah po vsem svetu ali pa še vedno rekreativno plešejo prav pri njej v skupini za odrasle? Preprosto. Mimi ne ustvarja športnikov (to se zgodi mimogrede), Mimi vzgaja plesalce. 

Mimi, začela si kot baletka, nadaljevala kot vodilna oblikovalka programa za jazz balet in ostale art dance discipline v plesni šoli Urška, danes imaš svoj plesni studio. Ples je tvoje življenje. Kje se je vse skupaj začelo? 

Bila je ljubezen na prvi pogled. Ko sem bila stara štiri leta, sem na televiziji videla balet Labodje jezero in sem mamici rekla: “Jaz bi to!” Ker sem bila še premajhna za baletno šolo, sem komaj čakala, da bom stara šest let, ko so me končno lahko vpisali. Dve leti sem hodila v pripravnico, potem pa so me predčasno sprejeli v prvi razred. Morala bi biti stara devet, pa še nisem bila. 

Osnovno baletno šolo sem potem obiskovala osem let in vmes kot učenka plesala v različnih baletih. Moj prvi stik z Opero in baletom je bil Vrag na vasi, v koreografiji Pina in Pie Mlakar. Še zdaj se spomnim, kako so me izbrali izmed nekaj punčk. Kot otrok sem plesala tudi v Hrestaču in Labodjem jezeru. 

Potem me je v srednji šoli, ko sem še vedno plesala balet, sošolka povabila na tekmovanje v akrobatskem rock'n'rollu. Takoj mi je bil všeč, ker so bili podržki in sem rekla, da bi poskusila. Že na prvem treningu v takratni Kazini, me je trener Tomaž Ambrož povabil, če bi bila asistentka.

Tam sem kmalu srečala tudi Miho Lampiča, ki me je povabil še na jazz balet. Jazz mi je bil zelo všeč, ker je bilo malo bolj divje. Iz baleta sem tako prešla na jazz balet, ker je ta nekako bolj ustrezal mojemu značaju. 

V srednji šoli sem trenirala akrobatski rock'n'roll in jazz balet, zraven pa sem asistirala pri Tomažu Ambrožu. Takoj po šoli sem odhajala v plesno šolo in tam preživljala vse svoje popoldneve. Takrat sem se totalno zaljubila v ples. 

osebni arhiv

Si že takrat vedela, da boš plesna učiteljica in trenerka? 

Starši so želeli, da končam fakulteto, zato sem po srednji šoli nadaljevala študij na arhitekturi. Ampak po drugem letniku, so v Ljubljano na nek seminar prišli plesalci s plesne šole Gus Gordiano v Chicagu. Na tem seminarju so me spoznali in dobila sem neke vrste štipendijo za plesno šolanje v Chicagu. 

Istočasno me je Tomaž Ambrož povabil, če bi prevzela jazz programe v njegovi plesni šoli Urška. Rekla sem mu, da moram na to šolanje, če želi, da zares postavim dober program. To je nekako zapečatilo mojo karierno pot. 

Kako je bilo v Chicagu? 

Chicago je bil nekakšen preskok iz otroštva v odraslost. Zelo lepo, a tudi težko obdobje. V Chicagu sem bila tri mesece, en semester. Tam sem živela sama, sama sem morala poskrbeti za hrano, za poškodbe, ki so se zgodile, saj smo trenirali štiri do petkrat na dan. 

Pridobila sem ogromno znanja. Pri baletu na primer nas je od 30 samo pet končalo predmet. Na prvi uri mi je učiteljica rekla, da nimam pojma. Čeprav sem prej 12 let trenirala balet. Šlo je za drugačen pristop, drugačen slog, vse je bilo hitreje, bolj naporno, več vsega. Poleg baleta smo obiskovali še jazz balet, step, modern in izbirne predmete. 

Ko si se vrnila, si postavila program za jazz in več kot 25 let poučevala in ustvarjala plesalce. Danes so nekateri celo tvoja konkurenca, kar se plesnih studiev tiče. 

Res je. Jaz sem na to zelo ponosna. Vedno sem uživala v dvorani, moj cilj je bil vedno napredek. Na šolanju ti dajo veliko plesnega znanja. Ogromno korakov, gibov, izrazov. Učiš se biti plesalec. Nikjer pa ti ne dajo pedagoškega znanja. Se mi zdi, da mora vsak razviti svoj pedagoški slog, najti svoj način, da doseže svoje učence. 

Čeprav smo potem na športni fakulteti imeli pedagoške izpite, mi je manjkal prav ta določen plesno-pedagoški pristop. Postavljanje plesnega učnega programa. To je bil moj največji izziv. Postaviti sistem poučevanja korakov od začetka do želenih rezultatov s primernim pedagoškim pristopom. 

Moj sistem si štejem za svoj največji dosežek. Da mi ga je uspelo sestaviti, postaviti in da sem na koncu z njim prišla do takšnih rezultatov, kot sem, brez zganjanja terorja nad plesalci. Na nek prijazen način. Vsaj upam (smeh), no, verjamem, da mi je to uspelo. Mi moji plesalci to tudi povejo, to vidim tudi po tem, kako me objamejo, ko me srečajo. 

… in ko k tebi pripeljemo tudi svoje otroke? 

(smeh) tudi na primer, ja. Vedno sem imela svoje plesalce tudi malo za svoje. Sem se trudila poiskati neke življenjske resnice, da bi jih lahko prenesla nanje, ne da bi se sami morali pri njih ušteti. 

Tudi sama se spomnim veliko tvojih nasvetov, ki si jih povedala med plesnimi treningi in so mi nemalokrat prišli prav oz. so danes del moje osebnosti. Spomnim se, kako si nam na primer govorila, kako moramo nastopiti v šoli ali družbi, da nas bodo jemali resno in bomo izpadli bolje, ali kako se moramo znati soočiti tudi s porazi, ki so del življenja. Jemali smo te resno, ker si bila stroga in avtoritativna, a smo vedeli, da nam želiš dobro.

osebni arhiv

Se je ples v tem času kaj spremenil? 

Ples je kot organizem, ves čas se spreminja. Včasih je bil jazz balet bolj teatralen, bolj gledališki. Potem so s popularno glasbo prišli bolj tako imenovani ulični ritmi in hip hop. Dobili smo več gibanja v spodnjem delu telesa in jazz je postal bolj izolacijski. 

Trenerji in plesalci si vedno želimo še malo več, še česa novega, več znanja, več spretnosti. V jazz balet smo tako prinesli še več prvin baleta, povezali smo še malo gimnastike, break dancea in plesalci so morali obvladati vedno več. Sploh v tekmovalnem plesu. Kar se plesa tiče Slovenci res dobro sledimo svetovnim trendom. Starejši trenerji, ki smo se šolali v Ameriki (našteje še Mojco Horvat in Mitjo Popovskega), še vedno hodimo na izobraževanja in sledimo novostim po svetu. 

S tem, ko je prišel internet, so tudi naši plesalci dobili dostop do teh posnetkov in so postali bolj zahtevni tudi sami. 

Novim trendom ne samo slediš, se jim tudi posvetiš in jih deliš s svojimi učenci, jih vkomponiraš v svoj učni sistem in proces. Mogoče je to ta razlika, zakaj od tebe odhajajo plesalci in ne samo ljudje, ki obvladajo plesne korake. 

Ja, novosti so mi všeč. Rada dam svojim plesalcem nekaj več, nekaj novega. In v vsem so kmalu dobri. Se mi zdi, da je to ravno zaradi te dobre osnove. Plesalec jazz baleta gre lahko kamorkoli, v katerokoli plesno zvrst in jo obvlada. Ko sem na primer delala z Jonasom v oddaji Brez zavor, je on specifično želel street, zato sem ga začela raziskovati in zato smo takrat s plesalci delali več tega, smo delali street jazz. 

V Slovenijo sem takrat celo pripeljala locking. Na prvem treningu (v Londonu) mi sploh ni šlo. To je bil prvi ples, ki ga nisem takoj odplesala tako, kot je treba. Zato sem potem vso noč vadila in vadila in si mislila: “Ne boš me, ne!”, dokler nisem usvojila osnov in potem sem se naslednji dan vpisala na še več tečajev lockinga. 

Nazadnje smo se to širino potrudili narediti tudi z Arsana dance kampom, ko smo združili hip hop, modern, jazz, disco … in plesalci so tako uživali. Tisti teden je vladala tako noro dobra atmosfera v tem kampu. Kako so trenirali! 

Ne želim, da so moji plesalci kot tisti fijakarski konji, ki poznajo samo eno. Želim, da spoznajo, se preizkusijo v novih zvrsteh, v novih gibih, drugačnih ritmih. Če sama ne znam, pripeljem gostujočega trenerja. 

To je to, ja. Dobra osnova v kombinaciji s širino. Iz tega se razvije potem plesalec, ne mojster samo določenih gibov, ampak plesalec. Popoln plesalec. 

Danes je veliko plesnih šol, ki se osredotočajo predvsem na en slog, ga opevajo in tako pridobivajo nove učence. Kaj si misliš o tem? 

Zanimivo je, da danes nekatere bolj popularne plesne studie vodijo “zvezde”, ki plesne točke gradijo okoli sebe, okoli svojega giba. Danes namreč velja, da mora najprej učitelj dobro odplesat točko, mora biti zvezda. To ni čisto res. Super je, če zna učitelj dobro pokazati gib, ampak v resnici mu ni treba odplesati spredaj. Cilj bi moral biti, da so vsi plesalci v skupini dobri. 

Zanimivo mi je tudi, da starše, ki otroke vpisujejo, najbolj zanima, kakšne rezultate ima kdo. Skozi svojo kariero, lahko rečem, da sem dobila tudi plesalce iz drugih plesnih šol, ki so na primer zmagali na svetovnih prvenstvih, pa niso znali narediti niti ene piruete. Plesalce, ki jih je bilo spet potrebno od začetka sistematično učiti. 

Ugotovila sem, da je najpomembnejše, kako na začetku plesalca naučiš. Popravljanje napak je res naporno in mučno tako za trenerja kot za plesalca. Da bodo mišice to držale, kot morajo. Gre za sistem vaj, da se okrepijo prave mišice na pravi način. To, potem pa trening in vztrajnost. Veliko je odpovedovanja. 

Ne smeš se ustaviti. Ko se enkrat ustaviš, te v trenutku prehitijo.

osebni arhiv

Veliko se govori o tem, kakšni so danes otroci. Za sabo imaš 30 let izkušenj, kakšni se tebi zdijo današnji otroci?  

Otroci so danes močnejši, razvitejši, pametnejši, izkušenejši, izrazitejši. Ne vem, kaj jejo (smeh).

Danes otroci izvajajo figure, ki so jih pred leti izvajali šele odrasli plesalci. 

Zaradi tega se je tudi nivo jazz baleta dvignil na visoko, vrhunsko raven. Do rezultata danes otroci pridejo veliko hitreje. Tekmovanja na nižji stopnji sama sicer zaviram, govorim o rezultatih na treningu, kasneje ša tudi na tekmovanjih in festivalih. 

Res je, da so danes otroci mogoče na začetku bolj mili. Težje se navadijo na sistem ure, treninga, da je treba poslušati in spremljati. Ko to enkrat usvojijo, gre s svetlobno hitrostjo naprej. Štiriletniki na primer pri nas na nastopu koreografijo s spreminjanjem smeri odplešejo čisto sami. Otrokom premalo zaupamo, bi jim morali bolj. 

Kaj pa šola in prosti čas? Sta še združljiva s popoldanskimi dejavnostmi? Ali je vsega preveč? 

Sama sem najprej obiskovala dve šoli, potem pa kombinirala šolo in treninge oz. šolo in službo. Tako sem navajena in meni se ne zdi, da bi bila zaradi tega kdajkoli kakorkoli prikrajšana. Veliko sem delala, veliko sem se odpovedovala, ampak nikoli mi ni zmanjkalo časa za imeti se dobro. Zdi se mi, da lahko narediš vse, pa imaš še vedno dovolj časa za imeti se fajn. 

Tudi svojega sina sem naučila, da se po šoli najprej za 15 minut sprosti, spočije, nato naredi naloge in potem ima celo popoldne prosto. Gre za dobre delovne navade in organizacijo časa, ki pridejo prav celo življenje. To poskušam učiti tudi svoje plesalce. Časa je dovolj. In za šolo in za treninge in za fanta (smeh). (No, to pa je danes drugače: plesalke veliko prej dobijo fante, kot so jih včasih. Že tam pri 13.) 

Popoldanske dejavnosti torej zagotovo podpiraš? Kaj vse dajo otrokom?

Popoldanske dejavnosti so super, če si jih otrok želi! Otrok si mora tega želeti. Starši si želijo preveč. Mora to, mora tisto … Če si otrok tega ne želi ali v nečem ne uživa, je to zanj mučenje. “MORAŠ!” Vsako človeško bitje ima en talent, ki ga mora prepoznati oz. ga lahko prepoznamo starši in ga potem usmerjamo. Nikakor pa ne silimo v nekaj, za kar smo bili mi talentirani. 

Samo šola in starši se mi danes zdijo premalo za dobro socializacijo. Otroci se že tako premalo družijo med seboj, ker nas naprave odtujujejo, premalo je besedne komunikacije, osebnega druženja, preveč je telefona. 

Za današnji svet se mi zato zdi premalo, da bi otrok obiskoval samo dve znani okolji (šola in dom). Prilagajanje, komunikacija, odnosi … Otrok potrebuje čimveč različnih interakcij. 

Ko hodijo na tekmovanja, obiskujejo različne države in spoznavajo še več ljudi. Kako se hitro naučijo angleškega jezika, ker ga potrebujejo, ko smo v tujini! Vezi, ki jih spletejo v času plesanja, trajajo celo življenje. Poleg socializacije se naučijo tudi reda. Sistem treninga, organizacija časa, red na tekmovanjih, potrpežljivost, motivacija, rezultat. 

Ples oz. šport na splošno, krepi telo in prepričana sem, da jaz brez plesa danes ne bi hodila. Pred leti sem na počitnicah preživela hudo nesrečo, ko sem doživela totalen kolaps telesa. Samo zaradi plesa sem se lahko spet postavila na noge.

osebni arhiv

Mimi, si ena redkih, ki jim je uspelo “na sceni” se obdržati kar 30 let in še več. Tvoji plesalci ljubijo ples, dosegajo vrhunske rezultate in se vračajo k tebi tudi potem, ko imajo že svoje otroke. Kako ti je uspelo? 

Vsak koreograf oz. trener ima svoj slog, saj vedno izhaja iz svojega telesa. Za obstoj plesalca in trenerja pa se mi zdi zelo pomembno, da to presežeš, da se stalno učiš, da ne ostaneš na mestu in da skrbiš, da so prave zvezde tvoji plesalci. 

Spoznati plesalčev naravni gib. To je moj cilj. Pri vsakem prepoznati njegov naravni gib.

Potem lažje naredim koreografijo. Ko imaš že toliko izkušenj, da loviš plesalčev gib in karakter, narediš tudi tako koreografijo in zato je plesalec tudi uspešnejši, raje pleše. Mogoče je to tisto, zakaj sem na sceni že toliko časa. (Ni lahko biti 30 let na sceni.) 

Ne želim, da so moji plesalci mojstri samo določenih gibov, želim jim dati širino, želim, da postanejo plesalci, da sledijo svojim gibom na dobri osnovi. Da lahko plešejo, kar želijo. Da so popolni plesalci. Mislim, da je to moj specifičen slog. Da sem s to svojo miselnostjo o širini drugačna od ostalih. 

osebni arhiv

Mimi še nisem povedala, kaj sva se pogovarjali s prijateljico, ki tudi k njej vozi svojo hčerko in ki s svojo izkušnjo najlepše zaključi tale intervju. “Hčerko sem pred tem vozila v dve različni plesni šoli, pa nikoli ni počela tega, kar počne sedaj. Odkar hodi k Mimi, stalno pleše. Doma, na sprehodu, v avtu. Povsod!” 

V svetu, kjer se borimo za rezultate, trpimo v občutku pomanjkanju časa in ne najdemo več stika s seboj, obstajajo ljudje, kot je Mimi, ki nam pri vsem tem mimogrede pomagajo. Skozi svojo ljubezen, izkušnje in jasno odločitvijo, da je za vse dovolj časa. Samo dati si moramo možnost, da se v tem kaosu najdemo, da najdemo svoj gib, svojo bit.

Anja Oman
Novinarka in blogerka