Miran Tepeš: Jadralec in skakalec

Je tudi velik ljubitelj jadranja. Objad­ral je že ves planet, velik in najzahtevnejši del tudi sam na svoji 12-metrski barki Skokici. Ujeli smo ga takoj po končani sezoni v Planici in dan pred odhodom na naslednje jadralsko potovanje.

Menda se odpravljate čez Atlantik?

Aprila gremo s skupino jadralcev do Zelenortskih otokov, potem se moram vrniti v Evropo, v Švico, kjer me čaka nekaj pri­pra­v­­­ljalnih sestankov za novo sezono smučarskih skokov, in v drugi polovici aprila gremo trije z Zelenortskih otokov do Južne Amerike, do Francoske Gvajane in ob severovzhodnem delu Južne Amerike. Gre za oceansko prečenje, ki sodi med lažja na Atlantiku. V tem letnem času tam pihajo precej stalni pasatni vetrovi iz Afrike oziroma ob ekvatorju proti Braziliji oziroma proti Karibom. Kakšne plohe ali nevihte so sicer povsem verjetne in tistih nekaj ur, kolikor trajajo, je pač treba potrpeti in zmanjšati jadra, da se ne izpostavljaš preveč. Potovali bomo pa z 12-metrsko barko, Y40, ki jo imam že 13. leto.

V knjigi Z vetrom pravite, da vas je jadranje zagrabilo že v otroštvu.

Na morje smo tako kot vsi hodili s starši, pa je bil najprej čolniček, s katerim sem veslal okoli in do prvih otokov, da je starše malo skrbelo. V gimnaziji sem imel sošolca, ki se je rad udeleževal regat in mu je kdaj manjkala kakšna roka, in takrat sem začel jadrati. Stanežiče so sicer precej oddaljene od morja, ampak je hec, ker se ljudje z obale po navadi bolj držijo kopnega kot pa mi, ki prihajamo s celine.

Jadranje je vedno bolj priljubljeno, se pa večina slovenskih jadralcev zadovolji z Jadranom. Zakaj velika morja, oceani?

Spoznavanje novega ... Rad potujem in Jadrana sem v 15, 20 letih že kar nekaj videl in sem si sčasoma zaželel videti in spoznati tudi kaj drugega. Ko prideš do malo boljše barke, večje, primernejše za daljša potovanja, si začneš tudi širiti obzorja. Največja razlika med jadranjem po Jadranu in tistim po oceanih je, da so na Jadranu seveda valovi precej manjši, pa še razdalje do kopnega so takšne, da se lahko v času neurja kam skriješ in počakaš, da mine. Na oceanih moraš ta neurja prejadrati, nimaš se kam skriti, znajti se moraš s tistim, kar imaš. Kakšnih hudih težav s prilagajanjem na to nisem imel. Tudi če sem bil na barki sam, sem vnaprej vedel, v kaj se podajam, in se pripravil na to, da nekaj tednov ne bom videl nikogar.

Na svojih jadralskih potovanjih ste prejadrali svet. Kje je bilo najtežje? Ko smo se pred leti pogovarjali z Juretom Šterkom, je rekel, da se nič ne more primerjati z Indijskim oceanom, ki sta ga tudi prepluli, in to solo.

Na Indijskem oceanu sem imel kakšne tri težje dneve, ko so fronte prehajale dan za dnem in sem bil, ker sem bil na barki sam, kar precej utrujen. Sicer se mi pa zdi, da je bil jug Južne Amerike zahtevnejši, ker je pihal precej močnejši veter. Mislim na rt Horn in sploh tisto območje, kjer je bolj ali manj zmeraj vsaj polovica dni viharnih. Takrat sem si zastavil, da bom obplul svet tudi v nasprotno smer, se pravi od zahoda proti vzhodu, in sem zato velikokrat moral jadrati proti vetru, kar je bistvena razlika. Razmere, ki so povsem normalne, če jadraš z vetrom, postanejo precej divje, ko jadraš proti vetru. Spomnim se precej trdega jadranja proti Kanarskim otokom, ko sem se vračal iz Južne Amerike. Se pravi ista pot, ki jo zdaj načrtujem, samo v drugi smeri. Pričakujem, da bo precej bolj mirna, normalna. Zdaj vem, da bi bilo pametneje pluti ob obali Južne Amerike proti severu in se po severnem Atlantiku vračati v Evropo.

Dojemate jadranje kot nevaren šport?

Dojemam ga kot neke vrste odklop od tega, kar sicer počnem, kot umik od snega in vsega pompa, ki spremlja skoke, v mir, ki je na morju. Po drugi strani pa zelo rad jad­ram in mi jadranje tudi zelo veliko pomeni.

Na svojo prvo etapo na poti okrog sveta ste se podali pred nekaj manj kot desetimi leti. Je svet v tem deset­letju postal nevarnejši? Takrat ste pristajali tudi na obalah držav, ki danes veljajo za nevarne. Sudan, Jemen ... Bi si danes še upali tja?

Saj sem šel pred tremi leti spet tam okrog, pri čemer moram reči, da se prvič nevarnosti niti nisem zavedal. Vedel sem, da obstaja, se pripravil nanjo, ampak ko sem drugič plul tam okrog, sem plul precej dlje od Somalije, ker se je o tem, kaj se tam dogaja, vedelo že precej več, o ugrabljanju in podobnem. Takrat je vojska že precej bolj nadzirala položaj in je bilo to drugo jadranje pravzaprav precej bolj varno kot tisto prvo. Prvič so se pa na nekaterih koncih, kjer smo pristajali, na Sokotri in drugje, čudili, kako to, da si upamo z barko le nekaj deset kilomet­rov od Somalije. Takrat še ni bilo tako hudo v Indijskem oceanu ali pa se ni nič slišalo o tem, je bilo pa huje v Adenskem zalivu.

Kaj pa smučarski skoki, so se vam zdeli nevarni? Janez Gorišek je svoje skakanje v petdesetih in šestdesetih letih opisal kot boj za preživetje.

Smučarski skoki so vznemirljiv šport. Nevarni so, kot je nevaren vsak posameznik. Tukaj je gotovo nekaj vzporednic z jadranjem. Pri skokih moraš biti trenutno zbran, na morju moraš pa na vse gledati na malo daljši rok. Pri tej funkciji, ki jo zdaj opravljam, skrbim za to, da skoki ne bi bili preveč nevarni, oziroma skušamo toliko spremljati razmere okoli skakalnice, da so še obvladljive. Skoki se razvijajo. Razlika med Goriškovimi časi in pa mojimi, se pravi tistimi v obdobju od sedemdesetih do devetdesetih let, ko sem se sam aktivno ukvarjal s skoki, je podobna razliki med tem, kar smo imeli mi, in tem, kar imajo zdaj. Skakalnice so bolje pripravljene, vetra v mojih časih niso prav zelo spremljali, prevečkrat se je zgodilo, da smo skakali v neprimernih razmerah in je kdo zaradi tega končal v bolnišnici. V zdajšnjem obdobju so padci bolj izjema, tudi zato, ker znajo skakalci bolje leteti, z merilnimi napravami pa veliko bolje kot prej nadziramo razmere ob skakalnicah, tako da nas teže kaj preseneti.

Potemtakem niste imeli zadržkov, ko sta se Jurij in Anja odločila za smučarske skoke?

Zame so smučarski skoki lep vsestranski šport. Ne gre samo za tisto, kar vidimo, ko skakalci skačejo. Priprave so zelo raznolike in vsebujejo vse od teka do akrobatike, ker se morajo otroci navaditi obvladovanja svojega telesa in je pestro. Zdijo se mi zanimiv šport in tudi sam nisem imel toliko slabih izkušenj s skoki, da bi drugače mislil o njih. Vedno so se mi zdeli lep in atraktiven šport, ki te marsikdaj postavi pred preizkušnjo, pred obvladovanje strahu. To se začne že pri otrocih, ki najprej skačejo na dvometrski skakalnici pa potem preidejo na petmetrsko skakalnico, kar jim pomeni izziv pa seveda nekaj strahu. Pri vsakem prehodu na večjo skakalnico moraš nekako premagati tako skakalnico kot samega sebe, svoj notranji strah, spoštovanje. Največji tovrstni korak v nadaljevanju poti seveda pomeni preskok z običajnih skakalnic na letalnice. Tam gre pa le za sto metrov razlike pa nekaj dodatne višine in hitrosti.

Se spomnite, kako je bilo, ko ste prvič sedeli na vrhu velikanke?

Načeloma ja. Po navadi je tako, da mlajši ko si ob svojem prvem poletu, manj te je strah, manj premišljuješ ob tem, ker z leti samoohranitveni nagon raste, podobno kot pri vseh drugih športih oziroma dejavnosti, ki se jih človek loteva. Večina skakalcev pozna precejšnje spoštovanje do letalnice, vsaj prvih nekaj skokov, potem jih usvojiš in se navadiš. Ampak to velja za vsako leto in za vsako skakalnico posebej. Redki gredo že prvič povsem na polno oziroma je to lahko precej nevarno.

Jurij menda sodi med pogum­nejše letalce.

Vsi tekmovalci morajo imeti vsaj nekaj poguma. Jurij je bil pred nekaj leti še precej nepremišljen in je že od prvega skoka naprej ‒ če rečem po domače ‒ divjal. Zdaj se mi zdi, da se le že malo bolj nadzira. Skakalec se vendarle mora nadzirati, da ne prihaja po nepotrebnem do padcev.

Študirali ste geografijo. Zakaj pa? Kakšne načrte ste imeli z njo po tekmovalni karieri?

Geografija mi je bila blizu. Na začetku sem tudi delal v turizmu in je bila tukaj neka povezava, ker sem študiral geografijo in nemščino. Takrat sem mislil, da se bom s tem ukvarjal v nadaljevanju, pa me je pot zanesla drugam. Doštudiral sem tudi ekonomijo in na neki način vse znanje, ki sem ga dobil v šoli, še vedno uporabljam in razvijam. Vodja tekmovanj pri FIS sem pa postal, ker so me povabili. V devetdesetih letih, ko sem nehal, so začeli pri FIS vključevati v pogon skakalce, ki so končali aktivno kariero, in sicer kot tehnične delegate in sodnike. Tako sem bil nekaj let tehnični delegat na tekmah po svetu in v Planici Goriškov pomočnik, potem me je pa nekoč poklical Walter Hofer s FIS in vprašal, ali bi hotel malo bolj resno sodelovati s FIS. Premislil sem in se odločil za to.

Vi ste tisti, ki odloča, ali se tek­movanje izpelje ali ne?

Pravzaprav o tem odloča žirija. Jaz sem njen svetovalec oziroma pomočnik žirije in vodstva tekmovanja, tisti, ki koordinira delo organizatorja, televizije in žirije, in tisti, ki sprem­lja razmere na skakalnici.

Ampak če vi rečete, da so razmere na skakalnici nemogoče, je tekme konec?

Če presodim, da ni več varno, to povem žiriji ali pa predlagam, kaj je treba storiti, počakati in podobno. Imamo nekatera merila, ki so zmeraj bolj objektivna, ker so pod­prta z računalniki in meritvami, nekakšen ekspertni sistem, ki nas že sam opozarja, kdaj je na skakalnici preveč vetra, kdaj je preveč turbulentno, in takrat čakamo. Ob tem sprem­ljam tudi vremenske napovedi, razne modele, iz katerih lahko vidim, ali bo bolje ali ne in v katerem obdobju kaže na to, da bi lahko skakali. Žirija odloča na podlagi tega.

Pa se lahko zgodi, da žirija vašega predloga ne upošteva? Kako lahka je bila odločitev drugi dan planiških skokov, da se ekipna tekma po prvi seriji zaključi?

Redko se zgodi. V Planici sta se ujeli dve stvari. Veter je naraščal, protivetrna zaščita je pa začela popuščati. Stebri zavese ob skakalnici so se začeli lomiti in so uprav­ljavci teh zaves prosili, ali jih lahko snamejo, da se ne bodo vsi stebri polomili, ko so jih pa sneli, je pa veter premočno pihal, zato smo tekmo odpovedali.

Kako močan mora biti veter, da se tekma odpove?

Pri štirih do petih metrih na sekundo se še lahko skače, je pa to zelo odvisno od tega, kakšen je veter. Če zelo spreminja smer ali če je zelo turbulenten, potem je ta meja že pri štirih metrih na sekundo ... Če gledam z jadralnega vidika, to sploh ni veter. Tam, kjer ne moremo več skakati, se jadranje šele začne, skakalec pa tak veter že precej čuti. Če je veter stalen, ga čuti kot dodaten pritisk. Tak veter le pomeni za 15 kilometrov večjo hitrost. Če se v brezvetrju odrine pri 105 kilometrih na uro, se mu ta hitrost pri odrivu v zrak in pri dodatnem vetru poveča na 120 kilometrov na uro.

Če pa je veter turbulenten, mu začnejo plesati smuči po zraku, potem mora pa nenehno loviti ravnotežje, kar je lahko težava. To je tudi eden od izzivov v prihodnosti, in sicer kako zmanjšati občutljivost tekmovalcev za veter. Ena od rešitev so vetrne zaščite, mislim pa, da bi se dalo kaj storiti tudi z opremo, s krajšanjem smuči in podobnim.

Kakšna se vam zdi prenovljena skakalnica v Planici? Pred tekmovanjem je bilo pri FIS menda nekaj dvomov o tem, ali bo predelava očeta in sina Goriška uspešna.

V Planici je nastala zelo lepa letalnica. Cilj, da večini skakalcev omogoča dovolj dolge in varne skoke, je bil dosežen, za sam rekord bo pa treba počakati na to, da bo imel kateri od pravih skakalcev zelo ugodne razmere. Niti ni bilo toliko pomislekov kot nezaupanja, ki je pa izhajalo iz tega, ker so se v slovenskih medijih začele pojavljati napovedi, da se bo v Planici skakalo 270 metrov in podobno.

Moji kolegi pri FIS znajo poguglati in uporabljati Googlov prevajalnik in so si rekli, da v Planici goljufajo, pa so zato poslali svojega geometra in svoje kontrolorje, da preverijo, kaj se dogaja. Bali so se, da je skakalnica večja od dovoljenega, ker se po Fisinih predpisih omejuje višinska razlika in pa dolžina skakalnice. Dvesto sedemdeset metrov znotraj obstoječih predpisov v Planici ne bi bilo mogoče skočiti. Ko so jo izmerili, so videli, da je skakalnica zgrajena v skladu z načrti, ki so jih odobrili že lani, in je bilo vse v redu.

Smučarski skoki so doživeli naj­večjo spremembo prav med vašo kariero. Mislim na V-tehniko, ki jo je vpeljal Šved Jan Boeklev konec osemdesetih. Ali se pred njim ni dalo predvideti, da se z razprtimi smuči leti dlje? V naši reprezentanci?

Z zdajšnjega zornega kota to zgleda preprosto, takrat pa o tem nismo razmišljali. Razmišljali smo o tem, kako izboljšati odskok, let, ampak znotraj obstoječih predpisov in znotraj obstoječega načina skakanja. Jan je imel težave z gležnji in zato ni mogel dovolj dvigniti smuči, pa jih je razmaknil, da se je lahko nagnil naprej, ampak to so sodniki takrat kaznovali s svojimi ocenami in je zato trajalo nekaj časa, da se je prebil s tem načinom. Naslednja generacija skakalcev, ki je ta slog malo bolj usvojila, je pa bila takoj za razred boljša.

Ste vi kdaj skočili tako?

Mene je ta slog prisilil k upokojitvi, ker ga nikoli nisem doumel. Takrat je bilo še obdobje samoukov in nekateri so pos­kušali ta slog in ga takoj usvojili, nekateri smo se pa mučili in zaradi tega velikokrat padli in se nikoli nismo naučili pravilno skakati. Zdaj vedo, da je treba pri tem slogu zategniti gležnje, dvigniti smuči in podobno, pred tem smo se pa čez prste stegovali čez smuči, in če si to isto napravil z raz­maknjenimi smučmi, so smuči ušle navzdol in si šel v salto. Zadnje leto pred skakalno upokojitvijo sem se odločil, da bom prešel na to tehniko, dva meseca poskušal in vsak drugi skok padel. Potem me je postalo strah, ker stvari preprosto nisem obvladal.

Po koncu aktivne kariere ste še nekaj časa tekmovali na državnih prvenstvih in menda ste nehali šele, ko vas je na enem premagal sin Jurij. Koliko let je imel takrat?

Še deset let sem skakal za hec, za lastno veselje, ampak to res samo na prvenstvu pa mogoče še en teden pred njim. Da bom pa nehal skakati, ko bo Jurij boljši, je pa bila zaobljuba ženi, ki je trdila, da je to nevarno, ker ne morem skakati brez treninga. Jurij je bil takrat star 13 let.

Jurij sodi med najboljše letalce na svetu. Zakaj? Letošnjo sezono je imel velike težave na normalnih skakalnicah, ko so pa prišle na vrste velikanke, se je pa preporodil.

Zaradi svojega načina skakanja. V drugem delu sezone se je trudil, da bi svojo tehniko skakanja prilagodil tudi manjšim skakalnicam. On pač bolj kot drugi odskoči naprej oziroma se, po domače rečeno, vrže z mize naprej, več tvega, s tem pa tudi leti precej nizko. In zaradi tega nizkega leta ga vsaka napaka prisili k hitremu pristanku. Više ko odskočiš, manj si odvisen od vetra, od vremena, bolj zanesljiv je skok. Jurij odskoči premalo visoko, preveč naprej, je pa ta način dober za letalnice, ker s tem, ko odskočiš naprej, izgub­ljaš manj hitrosti, manj je upora, na letalnicah je pa bolj kot na manjših skakalnicah pomembno, da s čim večjo hitrost priletiš v drugi del leta, da v tem drugem delu leta letiš pod čim manjšim kotom. Najboljši tekmovalci prilagajajo svoj način skakanja skakalnici, in to je stvar, ki se jo mora Jurij še naučiti.

Kakšen mora biti skakalec, da lahko upa na uspeh?

Težki ptiči slabo letijo. Vsa naša opazovanja na skakalnici in tudi rezultati meritev kažejo na to, da z manjšo telesno težo skakalci bolje letijo. Pri tem smo postavili omejitve, ker so tekmovalci zahajali v območje, ko to ni bilo več zdravo. Pri tem smo se naslonili na priporočila Svetovne zdravstvene organizacije, upoštevamo mejo, ki jo je ta postavila za klinično podhranjenost. Šli smo malenkost nad to mejo, in če so tekmovalci lažji, morajo uporabiti krajše smuči. S tem smo zaustavili trend hujšanja.

Potem je tu seveda odriv, ki je pomemben. Manjša ko je skakalnica, bolj je pomemben. Druga stvar je pa izkoristek odriva. Tekmovalec ima za odskok na mizi na voljo desetinko do dve desetinki. Pri sto kilometrih na uro naredi v sekundi 30 metrov, in če je miza dolga pet metrov, mu ostane desetinka, dve, da se odrine. Za normalen odskok na tleh potrebuješ tri, štiri desetinke in tekmovalci v tem času, ki ga imajo na voljo, ne morejo polno odskočiti in gre za to, koliko svoje sile uspejo izkoristiti na skakalnici. Tisti, ki izkoristijo več svojega potenciala, tisti so boljši.

Se nekdo, kot je Peter Prevc, rodi ali je to zgolj stvar treninga?

Menim, da gre za več stvari. Najprej moraš imeti telesne predispozicije, po drugi strani moraš biti priden in trenirati, nekaj moraš imeti v glavi, da se kontroliraš ... Pa še razmere za trening moraš imeti, obdan moraš biti s pravimi ljudmi, v okolju, v katerem se razvijaš, mora biti znanje, da se prav naučiš.

In to Slovenci zdaj očitno imamo?

Znanja o skokih je pri nas več, kot je materialnih razmer zanje. Toliko hodimo po svetu, da vemo, kaj imajo drugi, kakšne centre in koliko denarja vlagajo v šport, in z materialnega vidika je Slovenija na robu deseterice. Po uspehih smo pa višji. S Planiškim centrom smo ujeli deseterico, ampak še vedno je kar nekaj držav, ki imajo več centrov in boljše in več denarja za skoke.

Planiški zaključek sem si ogledal po televiziji in spremljal vaše veselje ob finalnem Jurijevem skoku. Ste takrat, tako kot smo mnogi, pomislili: »U, pa je šel Prevčev veliki globus!«

Bom rekel, da je to napačno vprašanje. V individualnih športih se trudi vsak sam zase. Vsak mora sam poskrbeti, da bo čim bolje skočil. To niso ekipni športi ali kolesarstvo, pa mogoče tudi alpinistične odprave, kjer bi se posameznik podrejal skupnemu cilju. Tukaj ima vsak posameznik svoj cilj, razen ko skače za ekipo. Naša ekipa ima zelo zdravo vzdušje, fantje si med seboj pomagajo, na skakalnici so pa tekmeci in tekmujejo drug proti drugemu tako znotraj ekipe kot proti vsem drugim. Jurij je dober letalec, uspel mu je dober skok, želel si je zmagati in to mu je tudi uspelo. Peter Prevc bi, če bi želel zmagati, moral skočiti bolje kot Jurij. Če bi pa Jurij ali kdorkoli drugi odstopil to mesto, bi bilo pa zame nešportno, narobe. Draž tega športa je prav v tem, da se vsak potrudi skočiti čim bolje in da je izid nepredvidljiv.

Se je v času vašega skakanja zgodilo kaj podobnega?

Ne. Včasih se je kaj namigovalo, ampak smučarski skoki so tako kot večina drugih športov zdrav šport. Ni taktiziranja in dogovarjanja rezultatov, ker to preprosto ni mogoče. Včasih trenerji taktizirajo, koga vključiti v ekipo, in se pri tem kdaj pa kdaj odločijo tudi nelogično, ampak večinoma pri ekipnih tekmah. Pri tekmah posamez­nikov se tekmovalci v nižjih sistemih tekmovanj uvrstijo na višjega in navadno pridejo na tekme najboljši. Ko je Jurij skočil, so bili ljudje veseli, večina se je ob tem veselila, po tekmi sami, ki se je pač odpeljala, kot se je, sem pa po komentarjih opazil, da jih 90 odstotkov nanjo gleda športno, deset jih pa špekulira in se jim zdi čudno, da se ni goljufalo, kar je skregano z osnovami športa.

Po Planici so nekateri novinarji – pa ne samo nekateri, ampak kar večina – Juriju postavljali vprašanja, ali se res veseli zmage pa ali ne bi bilo bolje, ko bi bil Peter pred njim, in podobno. Postavili so ga v položaj, ko je super skakal, zmagal in se zmage ne bi smel veseliti, zato ker je bilo to skoraj prepovedano v očeh nekaterih. Obtoževali so ga, da je egoist, in na vsak način hoteli od njega izjavo, da se opravičuje Petru Prevcu, ker ga je premagal. Povsem mimo.

Tudi Peter sam ve, kako je, in tudi on sam bi v podobnem položaju napravil enako – skušal skočiti čim bolje. Če imaš priložnost za zmago, jo izkoristiš, če se le da. In vem, da sam trenerja, ki bi mi rekel, naj slabo skočim, da bo nekdo drug boljši, tudi pozdraviti ne bi hotel več.

TEKST Tadej Golob
FOTO Profimedia

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ