Dokončni padec Lancea Armstronga

Zakon omerte (molka) je padel. Izpo­vedi nekdanjih sotekmovalcev so bile preveč obremenilne. Najprej se je Armstrong znašel v postopku ameriške proti­dopinške agencije (Usada), ki ga je nazad­nje obtožila zlorabe dopinga in mu izrekla dosmrtno prepoved nastopanja v profesionalnem športu ter mu odvzela vseh sedem zmag na Tour de Franceu.

Le nekaj mesecev zatem je Armstrong priznal, da si je pri vseh svojih uspehih pomagal z dopingom, a obenem zanikal, da bi bil sam vodja organizacije oziroma sistema, ki je organiziral in omogočal njegovo uporabo. Izpuhtel je mit o najboljšem kolesarju vseh časov, nadčloveku, ki je premagal raka in postal kolesarski bog.

Armstrong ni bil zgolj kolesarsko božanstvo, bil je zgled in upanje za milijone bolnikov, ki se borijo proti raku. Ti se zdijo njegovi zadnji in edini podporniki. Sponzorji, orga­nizatorji tekem in mediji premišljujejo, kako postopati glede na njihovo preteklo razmerje z Armstrongom.

O tem, kako ravnati, tuhtajo tudi na Mednarodni kolesarski zvezi (Uci), kjer najverjetneje z mehkimi koleni čakajo na Armstrongovo pričanje pod pri­sego, na katerem naj bi razkril, kdo in kako mu je pomagal prikriti njegovo početje.

Afera Tiger Woodsa se ob tokratni zdi kot nežna sapica. Kolesarstvo je na najresnejši preizkušnji v vsej svoji zgodovini. Grozi mu celo izklju­čitev iz olimpijske družine. Zaupanje v kolesarje ni bilo še nikoli manjše.

Takšnega stanja ni težko razumeti, če so od zadnjih 17 zmag na Tour de Franceu le tri 'čiste' ali če upoštevamo, da so bili pri zlorabi dopinga zasačeni Armstrong, Contador, Pantani, Ul­lrich, Vinokourov in številni drugi (tudi Valjavec).

Zanimiva je primerjava časa za vzpon na Alpe d'Huez (kraljevska etapa) leta 2004, ki ga je v času 37 minut in 36 sekund (le sekundo počasneje od časa Pantanija iz leta 1997) najhitreje prekole­saril Armstrong, in leta 2011, ko je Samuel Sanchez zanj potreboval 41 minut in 21 sekund. Skoraj štiriminutna, 10-odstotna raz­lika.

Morda je zdaj, z uvedbo biološkega potnega lista, v kolesarstvu manj prepo­vedanih substanc. Kot poudarjajo številni vrhunski kolesarji, je zdaj čas, da se kolesarska zgodba začne znova. Težava je, če tak poziv prihaja od Contadorja, ki je pred kratkim odslužil kazen prepovedi nastopanja zaradi zlorabe dopinga.

Posledice priznanja ikone kolesarstva se odražajo v vsem kolesarstvu.

Tako je bilo novinarjem na nedavni Adidasovi predstavitvi novih kolesarskih dresov za reprezentanco Velike Britanije prepovedano postavljati vprašanja v povezavi z dopingom. Tja, na srečo sploh še so sponzorji, ki želijo biti povezani s profesionalnim kolesarstvom. Težko je verjeti komurkoli v kolesarstvu, predvsem Armstrongu, čeprav je priznal.

V svojem priznanju je med drugim povedal, da si ni pomagal z dopingom po letu 2005. Kako naj taki izjavi verjamemo? Predvsem, če upoštevamo, da je do takrat uspešno zanikal vse obtožbe, da uporabe dopinga ni nikoli dojemal kot prevare, temveč kot 'enake možnosti' z drugimi (»to level playing field«), in da naj bi to storil, ker je obljubil takratni ženi.

Ženi, ki mu je (po pričanju sotekmovalcev) pomagala skriti tablete na svetovnem prvenstvu v Valkenbergu in ki je povedala, da so v hladilniku hranili prepovedano substanco EPO za izvajanje krvnega dopinga (zviševanje števila rdečih krvničk v krvi z nedovoljenimi sredstvi). Mimogrede, EPO je bil prepovedan že na začetku devetdesetih let.

ZAKON MOLKA

Ena glavnih predpostavk za uspešno zlo­rabo dopinga je brez dvoma zakon tišine. Armstronga jim med drugim ni uspelo zasačiti pri njegovem prepovedanem početju že prej, ker so bili vsi njegovi sotekmovalci, ki so padli na dopingu, tiho.

Vendar se zakon tišine v kolesarstvu pomembno razlikuje od zakona tišine pri mafiji, od koder ta izraz tudi izhaja. Predvsem v tem, da mafija za zasačenega pajdaša načeloma mak­simalno poskrbi, medtem ko v kolesarstvu postaneš izobčenec. Na to Armstrong ni računal.

Nekdanje sotekmovalce je ustrahoval na različne načine, ženi Leipheimerja je po njegovem pričanju pred državnimi organi denimo poslal grozilno sporočilo po telefonu: »Ne hodi, teci!«

Najprej je svojo zgodbo o sistematični zlorabi dopinga v ekipi US Postal (pozneje Discovery) povedal David Zabriskie, pozneje pa še Floyd Landis, Levi Leipheimer, George Hincapie in Tyler Hamilton.

Dokazi proti Armstrongu so se počasi kopičili. Čeprav so državne oblasti v ZDA razpolagale s pričanji nekdanjih Armstrongovih sotekmovalcev, je bila preiskava, brez pojasnila, ustavljena. Zdelo se je, da je Armstrong znova zmagal.

Toda izjave nekdanjih Armstrongovih sotekmovalcev, ki so se združili, da bi se vsaj malce zaščitili in si deloma povrnili čast, so kljub vsemu sprožile niz dogodkov. Ti so privedli do popolnega razodetja zlorabe dopinga, ki ga ameriška protidopinška agencija imenuje kar najbolj izpopolnjeni dopinški program v zgodovini športa – z Armstrongom v glavni vlogi.

Glavno vlogo pri pregonu Armstronga je prevzela Usada.

Armstrong, ki je vsa leta odločno zanikal kakršnokoli povezavo z dopingom, se je avgusta 2012 nehal bojevati z Usado, ki je objavila zajetno poročilo o  zlorabi dopinga in o Armstrongovi vlogi pri tem. Odvzete so mu bile vse zmage na francoski pentlji, Mednarodni olimpijski komite (MOK) mu je odvzel bronasto medaljo z olimpijskih iger v Syd­neyju. Predvsem pa mu je bila izre­čena dosmrtna prepoved tekmovanja v katerem­koli športu, ki je zavezan k spoštovanju boja proti dopingu.

Odločitev za 'opustitev' boja proti Usadi je bila edina logična poteza. Tako je zopet obviselo v zraku vprašanje o dejanski zlorabi dopinga. Takšen način obrambe je namreč dopuščal obe interpretaciji, da je kriv in da posredno priznava – oziroma da ni kriv in da ne bo več sodeloval v lovu na čarovnice. Takšna odločitev pomeni tudi temelj za tožbene zahtevke nekdanjih sponzorjev, organizatorjev dirk in vseh drugih, ki so Armstrongu izplačevali milijonske zneske kot nagrade za dosežene rezultate.

ARMSTRONG BREZ PRAVIH ARGUMENTOV

Armstrongov odgovor na Usadine obtožbe je bil, da so bile te že davno ovržene, da priče niso imenovane (razkrite), da njegova ekipa nima dovolj časa za odgovor na obtožbe ter da Usada kot dokaz ni predložila oziroma se ni sklicevala na pozitivni dopinški test, ki bi potrjeval uporabo dopinga. Dodal je tudi, da si v nasprotju s številnimi njegovimi tožniki nikoli ni pomagal z dopingom ter da kot vzdržljivostni športnik tekmuje že 25 let in je v tem času opravil več kot 500 dopinških testov, ki niso bili pozitivni.

Dodal je, da je celoten proces proti njemu bolj maščevanje nekdanjih sotekmovalcev kot iskanje resnice. Vendar kodeks Svetovne protidopinške agencije (Wada) omogoča obtožbo na podlagi dokazanih 'neanalitičnih' kršitev, če obstajajo dokazi v obliki pričanja ali drugih podobnih informacij.

Na podlagi tak­šnih določil je bilo za krive spoznanih že veliko športnikov, vključno z Marion Jones in Timom Montgomeryjem v škandalu BALCO. Izmed vseh vprašanj sta bili pravno najspornejši vprašanji zastaranja in pristojnosti Usade. Dejstvo je namreč, da je za ugotavljanje in kaznovanje zaradi zlorabe dopinga določen osemletni zastaralni rok, Usada pa je pristojna samo za kaznovanje na območju ZDA, in ne vsega sveta, tukaj bi morali svojo vlogo odigrati Wada in Uci.

In sta tudi jo, tako da se na odločitev Usade nista pritožili na Mednarodno športno razsodišče v Lozani (CAS). Kazen je torej obveljala.

Od formalne obtožbe, ki jo je vložila Usada, so Armstronga in njegovo fundacijo Livestrong za boj proti raku dnevno začeli zapuščati sponzorji. Začele pa so se tudi napovedi tožb nekdanjih sponzorjev, organizatorjev tekem in drugih, ki so mu izplačevali ogromne zneske na podlagi tekmovalnih dosežkov.

Leta 2005, ko je bil na vrhuncu kariere, so njegov skupni letni zaslužek ocenili na 28 milijonov dolarjev. Ob priznanju uporabe dopinga je tožbo napovedal tudi Sunday Times, ki je moral Armstrongu leta 2006 plačati milijonsko odškodnino zaradi navedb, da se dopingira (in ni edini, ki ga je Armstrong tožil zaradi očitkov glede jemanja dopinga).

Pravne posledice bo najverjetneje občutila tudi nekdanja Armstrongova žena Kristin, ki je v njunem pet let trajajočem zakonu sodelovala pri moževih dopinških goljufijah. V tem času je tudi lažno pričala pod prisego proti trikratnemu zmagovalcu Tour de Francea Gregu LeMondu.

Skorajda neverjetno je, da navkljub vsem obremenilnim dokazom proti njej še vedno piše blog za Runners World, eno največjih revij za tek na svetu.

USODA BLAGOVNE ZNAMKE LANCE ARMSTRONG

Armstrong je od svoje prve zmage na Tour de Franceu postal globalna športna ikona in sinonim za zgodbo o uspehu, predvsem pa vzor vsem, kako se bojevati in nikoli predati. Hkrati z gradnjo lastne blagovne znamke je ustanovil še fundacijo za boj proti raku Livestrong. V okviru te je opravil ogromno delo pri pomoči ljudem, ki so oboleli za rakom.

Iz priznanja samega in iz celotnega intervjuja pri Oprah ni bilo mogoče dobiti občutka, da bi Armstrong svoja dejanja resnično in globoko obžaloval. Izpadlo je, kot da je bil žrtev okoliščin in da je to počel zato, ker so to počeli tudi vsi drugi. S tem pa je zamudil zadnji vlak za odkrito in neposredno izpoved.

Armstronga so poleg strokovne in splošne javnosti obsodili tudi športniki. Ogorčenje nad njegovim početjem so izrazili denimo Federer, S. Williams in Đoković, ki je bil najbolj neposreden: »Pomagal si je z golju­fijo, goljufal je vse po vrsti s svojo karierno in življenjsko zgodbo. Menim, da bi mu morali odvzeti prav vse lovorike, ki jih je osvojil. To, kar je počel, ni pošteno, ni pošteno do drugih športnikov. To nikakor ne more biti način za doseganje uspehov v športu. Zato sem prepričan, da bi moral plačati za vse laži, ki jih je trosil v vseh teh letih.«

Ne gre več za vprašanje, ali bo Armstrong še kdaj predstavljal kakšno blagovno znamko sponzorja, ampak za vprašanje, ali mu bodo vsaj deloma oprostili. Neslavno padli Ben Johnson, ki so ga le tri dni po zlati olimpijski medalji v Seulu prav tako zalotili pri zlorabi dopinga, meni, da bodo Ameri­čani Lanceu oprostili in ga sodili po tem, koliko dobrega je naredil v boju proti raku.

Številni vrhunski športniki, ki so čisti, športni rekreativci, ki sami ne zlorabljajo kakšnih sestavin, prepovedanih v vrhunskem športu, in tudi vsi drugi, ki svoje us­pehe dosegajo pošteno, pa Armstrongu gotovo ne bodo nikoli oprostili. Predstavlja nam­reč nasprotje tistemu, za kar se sami zavzemajo.

Ima pa Armstrong morda še največ možnosti, da se pri kom delno od­kupi zaradi fundacije Livestrong, ki ni neposredno povezana s športom, čeprav je neločljivo povezana z njim. Fundacija bo gotovo preživela z veliko manjšimi brazgotinami kot Armstrong, saj opravlja svoje poslanstvo, ki je široko družbeno sprejeto, neod­visno od njega. To je tudi mnenje številnih, ki so preboleli raka.

Trenutno je žerjavica še prevroča, da bi bilo mogoče napovedati, kaj se bo zgodilo z blagovno znamko Lancea Armstronga. Številne je pustil na cedilu, upoštevati pa je treba tudi, da vsi narodi ne odpuščajo tako hitro kot Američani.

USODA KOLESARSTVA

Pravi komentar bo mogoče dati šele po končanih Armstrongovih pričanjih, v katerih bo podrobneje pojasnil glede načina, obsega in vseh sodelujočih pri sistematični zlorabi dopinga. Če je verjeti Hamiltonu, čigar dosedanje izpovedi so se izkazale za resnične, so bili v prikrivanje dopinga vpleteni tudi visoki predstavniki Ucija. Ta ima obilico težav s pojasnitvijo namen donacij v višini 125 tisoč dolarjev, ki jih je prejela od Armstronga. Domneva se, da gre za darilo v zameno za prikritje pozitivnega dopinškega testa.

Pred kratkim je Kathy LeMond, žena Grega LeMonda, pričala pod prisego, da je sponzor Nike leta 2006 plačal takrat­nemu predsedniku Ucija 500 tisoč dolarjev v zameno za prikritje pozitivnega dopinškega testa. Richard Pound, nekdanji podpredsednik MOK-a in njegov sedanji član, je prepričan, da bi moralo kolesarstvo, če se obtožbe na račun Ucija izkažejo za resnične, izgubiti status olimpijskega športa. Armstrong torej lahko za seboj na dno povleče tudi sponzorje in Uci.

Pomenljive so izjave kolesarjev, ki naj bi postali zmagovalci Tour de Francea v letih, ko je zmagal Armstrong. Tako je Jan Ullrich, ki bi lahko postal zmagovalec za leta 2000, 2001 in 2003, izjavil, da pozna vrstni red, po katerem so prevozili ciljno črto, in da je ponosen na svoja druga mesta. Ob takšnih izjavah postane povsem jasno, da je očitno ves kolesarski vrh dopingiran. To je tudi raz­log, da je organizator Tour de Francea pred­lagal, da se za leta Armstrongovih zmag zmagovalca ne razglasi.

Vse vendar ni tako črno za kolesarstvo, predvsem dokler gre za enega redkih množičnih rekreativnih športov, ki so razmeroma dragi in tako prinašajo velike zaslužke izdelovalcem opreme. Hujšega se kolesarstvu tudi ni treba bati, vse dokler si bo največje svetovne dirke ob progah ogledalo na milijone ljudi (samo na dirki po Avstraliji se je zaradi Armstronga zbralo dva milijona navijačev).

Armstrongovo priznanje je mogoče ra­zu­meti predvsem v luči pogajanj in zunajsod­nih poravnav z vsemi, ki bodo od njega zahtevali vračilo svojih vložkov oziroma izplačil, ter njegovi želji po zmanjšanju kazni zaradi profesi­onalnega udejstvovanja v tri­atlonu. Celotno priznanje in čas pred njim, ko so v javnost postopoma curljale infor­macije, se zdi kot do potankosti načrtovana kampanja.

Ali bo Armstrongu uspelo, kot si je zamislil, ali bo vendarle plačal ceno, kakor jo je večina njegovih sotekmovalcev, ki so večinoma obubožali in bili na robu živčnega zloma, pa bo pokazal čas. Kajti kolesarstvo potrebuje predvsem čas, da dokaže, da se je očistilo. Še pred tem pa voljo za to!

Tekst: Tomaž Bolcar

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol